France Bučar (1923-2015): Izhodil je poti do Slovenije

Dr. Franceta Bučarja je brez dvoma mogoče uvrstiti med pomembnejše osebnosti v zgodovini Slovenije, predvsem pa med te, ki so pripomogli k razvoju njene državnosti. Kot predsednik republiške skupščine je bil tisti, ki je slovesno z merodajnega mesta razglasil samostojno slovensko državo. Pred tem ji je s pozicije disidenta, ki se je iz načelnih razlogov sprl z nomenklaturo, utiral pot in sooblikoval široko okolje, ki je končno omogočilo za ustanovitev lastne države nujno potrebno nacionalno soglasje.

Na tej poti je dr. Bučar v perspektivi časa razvil spoznanje, ki je bilo pravzaprav razočaranje: pričakoval je temeljni prelom, do katerega, kot je zapisal v svoji zadnji knjigi, nikoli ni prišlo. To pravzaprav pomeni, da niti državnosti niti suverenosti ljudstva ni razumel kot tehnično stanje slovenske družbe, temveč kot moralno določilo človeka in naroda, ki se je preoblikoval v državo. Prvo razočaranje je doživel po drugi svetovni vojni, v katero se je vpletel kot aktivni vojak (partizan), drugo razočaranje pa po prvem valu poosamosvojitvene privatizacije, v katerem se je izkazalo, da sebični interesi političnih, ideoloških in ekonomskih skupin (in seveda posameznikov) nikoli ne bodo dovolili, da bi ustavna podoba države prevladala.

Zato se zdi, da se proti koncu življenja ni več ukvarjal le s Slovenijo, zavedajoč se, da je premajhna, da bi lahko spremenila svet, tega pa bi bilo treba razumeti, da bi uvideli, kako je tudi v slabem lahko tako temeljito spremenil Slovenijo.

V zadnji knjigi Prelom, do katerega ni prišlo je ugotovil, da se je tržno-kapitalistični model izčrpal, Slovenija pa v svoji poosamosvojiteljski vznesenosti ni niti opravila pravega premisleka. Sestopili smo s sveta sanj na tla dejanskega sveta, je zapisal, ta pa ne dopušča, »da bi pravico enačili s stvarnostjo«. Nikoli, pravi, nismo obračunali s komunizmom, zadušili smo se v lastni duhovni praznini in državo pripeljali do roba zloma. Komunizem ni maral države, mi smo jo naredili, toda država deluje, če deluje družba, ta pa si mora prigraditi občutek varnosti, bodisi pravne varnosti bodisi v obliki napredka, ki vzbuja splošni optimizem. Po komunistični zapuščini se soočamo z ravno narobnim: z občutkom stalnega izrednega stanja in proti temu je treba postaviti nekatere vrline: strpnost, medsebojno zaupanje, dobronamernost.

Dr. Bučar je umrl v dneh, ko se v Slovenijo na poti proti Zahodu prebijajo desettisoči beguncev in ko se v desnem spektru politike spet zbuja zmaj nestrpnosti. Seje se nezaupanje in pobudo spet prevzema zlonamernost. Kje so izvori tega problema?

V zadnji knjigi je kritiziral kapitalizem. Opredelil je funkcionalno stanje revolucije, kakršno je Slovenija doživela v drugi svetovni vojni. Revolucija vedno ustvari prazen prostor in odgovor nikoli ni izviral iz praznega prostora, ki naj bi ga zanj ustvarila revolucija: Slovenija, je zapisal, ima problem majhnosti in majhnost države terja oblikovanje posebne politike. Toda na poti do česa takega se je v družbo zažrlo potrošništvo. V programu OF med drugo svetovno vojno je bila kot eden od ciljev vsebovana sprememba narodnega značaja. Potrošništvu je uspelo to preprečiti.

V tem lahko vidimo osnovne idealistične poteze pokojnega Bučarja, ki kakor da odražajo vrednote časa, ki ga več ni. Zasvojenci kapitalizma, bodisi kot spremljevalci resničnostnega šova bodisi kot begunci, fotografirajo selfije ob gorečih begunskih šotorih (prizor tega tedna ob slovenski meji), čeprav se stiska ljudi s tem povečuje in ne zmanjšuje. Niso več zmožni skromnosti, vzdržnosti, varčnosti, poguma v hudih časih, ohranjanja ponosa in značajske neupogljivosti. To so lastnosti, ki jih je Bučar predpostavljal pri ljudeh, ki bi bili zmožni pravilno delovati znotraj pravilno postavljene države.

Takšna je bila tudi njegova drža, ko je z znamenitim vzklikom »Mi tle ne boš afne guncal« kot predsednik parlamenta ustavil poslanca Vitomirja Grosa, ki je ob parlamentarnem poskusu zamenjave Lojzeta Peterleta z Markom Voljčem po državnem zboru delil banane. Je imel tedaj prav, ko je potegnil z zarotniki proti Peterletu? Mogoče je reči, da tega ni počel iz osebnih razlogov, temveč zato, ker je v nameri nove desnice v kombinaciji s staro nomenklaturo in Cerkvijo (denacionalizacija) videl nevarnost, da bo prišlo do razpada vrednostnega sistema, kar se je v nadaljevanju dejansko zgodilo – kar se je najočitneje videlo leta 2004, ko je na oblast po dolgotrajni seriji tranzicijskih velikih koalicij prišel osamosvojitveni simbol, Janez Janša.

V tranzicijskem času kmalu po osamosvojitvi države svoje drže ni delil z dr. Jožetom Pučnikom, vodjo Demosa, toda delila sta si jo v osamosvojitvenem projektu. Danes se zdi, da se je tedaj »delala« zgodovina na podoben način, kot se je leta 1914, in da je naboj državnosti in samozanosni patos zbledel podobno kakor tedaj. Mnogi so mu očitali sumljivo medvojno partizansko dejavnost in povojno službo pri Ivanu Mačku Matiji. Verjetno je bilo v tem tudi precej slabonamerne propagande. Dobro si je predočiti, da se svet nikoli ni odslikaval črno-belo in da na planetu ni človeka, ki ne bi delal napak. Toda izkazalo se je, da njegovi kritiki skorajda praviloma (izjema je bil Pučnik) pri sebi niso premogli čvrstih prepričanj in ravnanj kakor Bučar. Preizkus časa je torej na Bučarjevi strani.

Ena njegovih pomembnejših drž v tranziciji je bil moralni zid, ki ga je s svojo osebnostjo ogradil okrog ustave. O dejstvu, da je Slovenija pravna država, ni pustil diskusije in v politični govorici je utrjeval idejo vladavine prava. Po letu 2004 se je izkazalo, da če je Slovenija zaradi česa previharila nekatere viharje, jih je zaradi privrženosti vladavini prava. Desnica je vedno poudarjala – včasih upravičeno –, da je država minsko polje in da so mine pravni alibiji za to, da se varuje zlikovce, namesto da bi se jih kaznovalo. Bučarjev koncept je bil koncept sodstva oziroma sodnikov kot močnih in izgrajenih osebnosti, ki so zmožni odločiti in ne svojega znanja uporabljati za alibi, da jim ni treba odločiti. Odtod tudi rešitev za državo: dosledno spoštovanje pravnega reda, kajti pravosodje je dejavnik družbene integracije. Slovenija se mora otresti »orientalskih vzorcev pojmovanja državnosti«, poleg sodnikov seveda tudi z osebno neodvisnimi in etično doraslimi poslanci državnega zbora. Drugače povedano, niti politika niti pravo v njegovi viziji ne bi smela biti alibi za doseganje slabega, temveč orodje za doseganje dobrega, to dobro pa je precej natančno opredeljeno v kratki, a učinkovito in premišljeno formulirani ustavi, ki, kot je dejal, spada med modernejše v Evropi.

Nazadnje kaže poudariti še en vidik, ki se je še pred časom zdel samoumeven, pa ni več. Dr. Bučar je bil v vsem disidentsko-državotvornem času tisti, ki je prenesel dejstvo, da so ljudje lahko drugačni, drugačnih prepričanj ali nazorov. Svoje drže ni gradil na izključevanju, z vso gorenjsko trmoglavostjo pa je vseskozi dajal vedeti, da v svojih temeljnih prepričanjih ne bo delal kompromisov. Tako se je izteklo njegovo življenje in družbena ter politična regresija današnjega časa njegovemu neprestanemu disidentstvu daje veljavo, ki bo z leti bržkone raje naraščala, kot popuščala.