Tiskane izdaje
Tekmovalni del programa beneškega festivala – v zadnjih letih so zmagovalci z Lida praviloma postali zmagovalci na podelitvah oskarjev – je odprl ameriški režiser Alexander Payne z celovečerno družbeno satiro epskih razsežnosti, katere junaki so visoki borih dvanajst centimetrov, z Mattom Damonom, kameleonskim Cristophom Waltzem, zanimivo Hong Chau in Kristen Wiig. V sekciji Horizonti pa film Nico, 1988 Italijanke Susanne Nicchiarelli z muzo Thomasa Vinterberga, imenitno Trine Dyholm, igralko in glasbenico, ki je komade kultne nemške pevke Nico v filmu tudi odpela. Nico, 1988 ni še ena v vrsti mnogih biografskih glasbenih dram, kot smo jih vajeni. In tudi ne poudarja samo njenega ljubimkanja z Jimom Morrisonom, Dylanom in Iggyjem Popom, temveč izpriča vso rahločutnost umetnice, katere dar sta prepoznala tako Fellini kot Warhol. Umetnice, ki se je v nekem trenutku, po tistem, ko je rodila nezakonskega otroka Alainu Delonu, odločila predvsem biti mati. A hotela je nazaj, h glasbi … Kot pove že naslov, je v fokusu leto 1988, leto njene samostojne evropske turneje s koncerti v Nürnbergu, Parizu, Pragi, Manchestru in obalnih mestih italijanske pokrajine Lacij – in seveda njen tragični padec: pri skoraj petdesetih je sredi poletja, vožnje s kolesom na Ibizi, padla in umrla za posledicami možganske krvavite.
Kaj vse zna v filmih povedati obraz Charlotte Rampling! Foto: Reuters
Koliko časa boš še iskala tisto, česar nisi izgubila, je v skladbi, posvečeni njej, prepeval Bob Dylan. A pot v samouničenje je bila brez povratka, morda tudi zato, ker to ni bila pot v prihodnost, ampak pot izbrisa preteklosti, lastne lepote in lastne zgodbe. Bila je ena prvih, ki se je v umetnost podala iz sveta mode. A to je v paketu pomenilo pot v svet slave in slavnih. Bilo je to počasno popotovanje, a progresivno in nedvomno tektonskih razsežnosti. Moški so si njene bližine želeli, da bi zasvetili kot kometi, sama pa si je želela biti samo »črna luknja, negativna energija«, ki je ves čas tlela v bližini globokih temin in smrti. Lahko bi rekli, da je bila po občutku za življenje bliže džezistom, ki so svoj ples glasno in pogumno plesali vse do konca, kot rokerjem, s katerimi se je ves čas družila. Ni hotela, da bi na njej ostalo karkoli »zgodovinskega« ali »legendarnega«, hotela se je osvoboditi odvisnosti, zaživeti s sinom Arijem, tiho nositi svoj križ kot vsi ostali. A v nasprotju z drugimi kolegi in kolegicami, ki so vse to hoteli početi na očeh javnosti in za njo, se je sama neprenehoma in do zadnjega dne krčevito borila proti eni sami stvari, svojemu anagramu: icon.
Pošast na Lidu. Sem to jaz?
Sredi preteklega tedna, ne pa dokončno, je bil tako po mnenju kritike kot festivalskega občinstva najboljši film Guillerma del Tora Shape of Water, mešanica »pošastne« fantastike, politike in ljubezni, ki bo našla veliko privržencev tudi izven festivalskih dvoran. A del Toro je bil že spisal in režiral marsikaj boljšega.
Če bo držalo, da je letošnja edicija v znamenju žensk, ima nekaj pri tem gotovo tudi Annette Bening, predsednica žirije, ki pa se je v razmišljanju o svojem življenjskem poslanstvu bolj kot izhajajoč iz spola naslonila na tisto o bivanjskosti nasploh: »V nekem smislu vsi igramo svoja življenja. Igralec je samo najboljši približek k temu, kako najti avtentično v nas samih. Med tem iskanjem pa ves čas igramo sebe, najsi smo igralci ali ne. Igranje je zato način iskanja v življenju. Tavanje sem in tja, kot bi hoteli reči, hej, je to moj glas? Sem to jaz?« Beningova se je med festivalom, v nasprotju z drugimi žiranti tekmovalnega programa, držala precej zase. In glede na njen sloves in širino duha gre verjeti, da njen glas pri odločanju, komu bodo šle nagrade, ne bo v ničemer pričakovano politično korekten.
O migrantih. In vojnah
Dokumentarnih in igranih filmov o tragični resničnosti, ki jo živijo begunci in migranti, je bilo na festivalu kar nekaj. Italijanski režiser Andrea Segre se je z L'ordine delle cose znova dotaknil njemu drage tematike. »A tokrat sem se je lotil 'z druge strani', prek Corrada, predstavnika oblasti, policije. Njegov pogled je lahko naš pogled. O mojih filmih se je vedno govorilo kot o filmih o imigraciji, toda v resnici govorijo o Italiji, njenem nenehnem spreminjanju. O tem fenomenu kot o nekakšnem zunanjem konceptu nima smisla, rad bi, da bi v tem zgodovinskem trenutku končno začeli govoriti o nas,« pravi Segre. »Film govori tudi o krizi identitete Evrope, ki jo ta prestaja, ko ji je, vsaj tako upam, že uspelo prebaviti 'krivice', ki da se ji dogajajo. Dejstvo je, da se identiteta Evrope zaradi prihoda migrantov spreminja in da je dobro, da to brez sodb sprejmemo. Zato z Redom stvari skušam soočiti zunaj in znotraj, prikazati hočem nenehno spreminjanje perspektive, ki jo bo stara celina morala vzeti za svojo. Sicer tvega, da bo pred tem, kar nam pripravlja zgodovina, ostala nepripravljena, omejena. Treba se je namreč zavedati, da so ti enormni premiki ljudstev in oseb že povzročili modifikacijo našega fiziološkega in zgodovinskega organizma.«
Ai Weiwei, kitajski umetnik in aktivist, večkratni gost beneških bienalov umetnosti in arhitekture, se z letošnjim dokumentarcem Human Flow poteguje za zlatega leva, globalno fresko, kot ji sam pravi, o drami beguncev. Weiwei se je tematike lotil z redko umetniško senzibilnostjo, ki gledalcu omogoča pogled na podrobnosti, ki jih naše oko ob televizijskih poročilih pogosto prezre. Nekaj podobnega je o svoji domovini, Kongu, storil tudi Daniel McCabe s pretresljivim dokumentarcem This is Congo – gre za štiri herojska pričevanja posameznikov, ki se dogajajo v obleganem mestu Goma na severovzhodu Konga. Ampak vojna, ki izpostavi heroje – jih na koncu tudi požre. Brez veliko tekstovnih informacij, osrednjo besedo ima podoba, nas dokumentarec sooči z vojno, ki ima, čeprav se dogaja v Afriki, še kako opraviti z nami – njen izkupiček so prav dobrine, ki jih mi tu uživamo vsak dan. »Nisem prvi, ki pravi, da je v Afriki vrhovni poveljnik smodnik. Način, kako pripovedujem zgodbo, je neposredna bližina. To niso kakšna anonimna opažanja! Nekateri režiserji dokumentarcev svoje filme posnamejo tako, da se pretvarjajo, kot da jih ni zraven, kot da življenje samo opazujejo. To je navadno sranje! Sem del življenja, ki ga snemam, in del življenja ljudi, o katerih pripovedujem.«
Jane in Robert
Jane Fonda in Robert Redford sta bila »par« letošnjega festivala. Igralca, ki sta v preteklih petih desetletjih skupaj igrala štirikrat, prvič v Lovu Arthurja Penna leta 1966, sta v laguno prišla po nagradi za življenjsko delo. Toda tudi sama nista prišla praznih rok, Our Souls at Night je marsikoga pripravil do solz – ljubezen je v starosti mogoča, pravi ta romantična zgodba. Čeprav je Jane, kot je povedala na tiskovni konferenci, med snemanjem »živela predvsem za seksualne prizore z Robertom, ki so jih v montaži nato izrezali«. Robert pa, da je to njegova zadnja vloga, od tu naprej ga zanima samo še režija. In če je ta osemdesetletna igralka še vedno zelo živahnega in bistroumnega duha z besedami zelo radodarna, ostaja Redford zadržan. Igralec, režiser, producent, iskalec talentov – postavni rojeni Kalifornijec, ki ne mara Kalifornije, je vse troje – je, drugače kot Jane, ohranil svoj obraz, nasmeh in prepoznavno barvo glasu. A ne gre pozabiti, da če ne bi bilo Sydneyja Pollacka, tudi Redforda ne bi bilo. V katerem filmu se je najbolj odrezal? Težko je podati oceno. Zato pa je veliko lažje soditi o tem, da je njegov Sundance Film Festival stroj, ki leto za letom, zimo za zimo uspešno odkriva in nato, kot le redkokateri med festivali, podpre ter v svet pošlje najbolj sveže in talentirane filmske ustvarjalce in njihova dela.
Romb rasizma ali kako ZDA preganja lastna preteklost
George Clooney je v Benetkah že dolgoletni gost. Legendarni festivalski kuharski chef Tino Vettorello je celo poimenoval specialiteto po njem, ki jo je Clooney vedno naročal: romb, 600 gramov divjih špargljev, nekaj italijanske penine prosecco, poper in paprika. Nadel ji je ime romb a la Clooney. Drugače od Schraderjeve paranoične Amerike, raketne krize Guillerma del Tora in vzporednih svetov Alexandra Payna je Clooneyjeva Amerika v Suburbiconu, njegovem petem režijskem poskusu, vse, kar je v ZDA lahko šlo po zlu med letom 1959 in Trumpom. In po zlu je šlo marsikaj. Seveda sta scenarista, brata Coen, ameriško puritansko življenje na začetku šestdesetih zavila v njima lasten humor, a vseeno je čutiti Clooneyjevo dialoško nadgradnjo in politično angažirani družbeni komentar. Ki je (skoraj) vedno na mestu. Čeprav je bil Suburbicon posnet pred tragedijo, ki se je zgodila na protirasističnem shodu v Charlottesvillu. Clooneyjevi filmi so navadno dober barometer družbenopolitične klime njegove domovine, zato bo Suburbicon, kjerkoli se bo pojavil, težko spregledan.
Zanimiv scenarij, Matt Damon, kot ga še nismo videli, in vedno nepozabna Julianne Moore - Suburbicon bratov Coen in Georgea Clooneyja. Foto: Paramount Pictures
Kraljica in paž
Britanski režiser Stephen Frears je v filmu Viktorija in Abdul (na slovenska platna prihaja 20. septembra) prikazal platonsko ljubezen med kraljico Viktorijo in njenim indijskim podložnikom. Podobno kot je platonska ljubezen med režiserjem in njegovim stilom režiranja. Ves čas jo je čutiti, a se nikdar ne konkretizira. Frears je režiser, ki dovoli ženskam, da pred kamero so, kar v resnici so. »Judi Dench je karizmatična igralka. Preprosto. Počaščen sem, da sem lahko nekaj prispeval k njenemu uspehu; tako Judi Dench kot Helen Mirren imata sposobnost, da pripravita gledalce, da jih imajo radi. Ljudje jima zaupajo, ker utelešata nekakšno poglobljeno modrost.«
Stephen Frears, maestro platonskih ljubezni, iz svojih igralk, tokrat iz Judi Dench, vedno izvabi najboljše v njih samih. Foto: Beneški filmski festival
Zgodba med vladarico in mladeničem temelji na resničnih dogodkih iz zadnjega obdobja vladavine kraljice Viktorije, ki je Veliki Britaniji vladala kar 63 let. V filmu spremljamo zadnje desetletje vladavine in njeno nepričakovano prijateljstvo s postavnim mladim indijskim uradnikom Abdulom Karimom, ki iz Indije pripotuje, da bi se leta 1887 udeležil praznovanja kraljičinega zlatega jubileja, in kasneje postane njen najožji zaupnik in učitelj. Čeprav je bila kraljica Viktorija v tistem času tudi cesarica Indije, člani kraljeve družine in njeni najožji sodelavci prijateljstvu odločno nasprotujejo in ga želijo uničiti. Medtem ko se sprašuje o mejah svojega dolgoletnega vladanja, z Abdulom, kljub nasprotovanjem bližnjih, razvijeta vdano zavezništvo in naklonjenost. Judi Dench je leta 1997 že igrala kraljico Viktorijo, in sicer v drami Mrs. Brown. Vloga ji je prinesla nominacijo za oskarja.
Zasebno življenje moderne ženske? Ne obstaja
Režiser James Toback in igralec Alec Baldwin sta pred nekaj leti v Cannesu posnela intriganten dokumentarni videoesej z naslovom Seduced and Abandoned – o igranju, filmski industriji, denarju, slavi, vplivu, umetnosti, ampak v resnici je bil to predvsem film o tem, kako pomembno je, kdo je glavni igralec, v tem primeru igralka, v eksperimentalnem projektu – njeno ime naj bi namreč bilo zagotovilo za denar. In kot smo lahko videli, jima za stvar ni uspelo pridobiti ne Jessice Chastain, ne Neve Campbell, ne Diane Kruger … Toback se v nekem trenutku obrne proti kameri in pove, da se bo odpovedal filmu. Filmu kot takemu. Čeprav je podpisan pod režijo Bugsyja na primer in je avtor scenarijev za nekaj zanimivih celovečercev. Toback je Njujorčan, z diplomo s Harvarda. Film Zasebno življenje moderne ženske je v resnici zasebno življenje igralke. »Vedno sem užival pri pisanju za inteligentne in radovedne igralce in igralke, najsi gre za Nastassjo Kinski ali Sienno Miller. In Sienna je zelo inteligentna, zanimiva, odprta in pripravljena eksperimentirati. Eksperimentiral pa sem tudi z naslovom, ironično, seveda. Kdo pa so moderne ženske?! Kaj takšnega sploh ne obstaja.« Toback je odločen. Njegov film, žal, kljub odličnemu Alecu Baldwinu precej manj.
Zvok življenja
Zvezda Ryuichija Sakamota po štirih desetletjih še vedno močno žari, predvsem pa zveni. Tako raznolik in raznovrsten avtor, da je težko našteti vse njegove albume, sodelovanja, avdio-vizualne projekte, albume s filmsko glasbo ... Od konca sedemdesetih, ko je glasbeno pot začel z Yellow Magic Orchestra, pa vse do letos, ko je izdal album async, nekakšen povzetek njegovega skoraj polstoletnega razumevanja zvoka, je ostal zvest sam sebi – a vedno v sozvočju s prav tako samosvojimi kolegi, s katerimi je sodeloval: Byrne, Sylvian, Veloso, Iggy Pop, N'Dour, Evora … Njegova glasba je nastala za filme režiserjev, kot so Ošima, Bertolucci (za glasbo v Zadnjem kitajskem cesarju je prejel oskarja) ...
Ryuichi Sakamoto: Coda je dokumentarni film o skladatelju in glasbeniku, ki je zaradi njegove nenavadne bolezni nastajal pet let. »Še vedno iščem nove zvoke. Včasih jih z mikrofonom na prenosnem telefonu posnamem kar sredi mesta ali na koncu mojih dnevnih sprehodov.« Foto: AP
Z radovednostjo genija je ves čas preizkušal različne zvrsti, a njegova glasba je vedno ostajala kohezivna, nikdar samozagledana, vedno nekakšen sad Sakamotovega notranjega ravnovesja. In takšen je tudi dokumentarec Stephena Nomure Schible z naslovom Ryuichi Sakamoto: Coda, v katerem med drugim pove: »Ko poslušam glasbo v filmih, si vse pogosteje zaželim, da bi bil jaz avtor te glasbe. Glasba, ki sem jo zložil za async, je tisto pravo, kar sem si že dolgo želel narediti. Glasba je zame kot hrana, mora biti okusna. In iščem jo povsod po svetu, na ulicah Pariza ali na samotnih oddaljenih krajih Amerike in Azije. Podobno je s hrano, povsod jo lahko okušamo, če smo le dovolj radovedni. Mine nekaj časa in postane sestavni del nas.«Film jutri
Umetniški direktor beneškega filmskega festivala Alberto Barbera je prepričan, da se je v zadnjih šestih letih na Lidu precej spremenilo: na otok jim je uspelo pripeljati delež ameriškega filmskega trga, prav tako neodvisne produkcije, tudi oddaljenih kinematografij. Ustvarili so lastno platformo Venice Production Bridge, ki iz poletja v poletje raste, podobno kot Biennale College, in enake cilje gojijo za pravkar splavljeno sekcijo Virtual Reality. Barbera gleda v prihodnost, zato je bil njen letošnji moto razmišljanje o tem, »kakšen bo film jutri«.
Hej, Ethan!
Če zna kdo presenetiti, zna to Ethan Hawke; pred dvema letoma v Fantovskih letih, tokrat pa kot nekdanji vojaški kaplan v Schraderjevem First Reformed. In Schrader je bil eden od bolj pričakovanih gostov med režiserji in scenaristi (Taksist, Pobesneli bik, Obala moskitov, Zadnja Kristusova skušnjava). In ni razočaral. Sicer redkobesednež je pojasnil, da je film delno avtobiografski, predvsem v segmentih, kjer prikazuje kaplanov odnos do vere, kajti tudi sam je kot otrok bil vzgojen v kalvinističnem duhu stroge reformistične cerkve. »Prvi film sem tako gledal na skrivaj, šele pri sedemnajstih. Zagotovo je ta film drugačen od vseh mojih dosedanjih,« je rekel, »in je tudi najbolj duhoven. Želel sem si ga posneti nekako v duhu Bergmanovih in Antonionijevih del, ki so me v času moje umetniške, filmske formacije najbolj navdihovali.« Sicer pa je Schrader o teologiji na filmu napisal nekaj tehtnih tekstov, imenitno branje je tudi njegova diplomska naloga, ki je izšla v obliki knjige in ima naslov Transcendentno v Ozujevih, Bressonovih in Dreyerjevih filmih.
In potem je prišla
Jennifer Lawrence in Javier Bardem v filmu Strašljiva mati, ki bo kmalu v slovenskih kinematografih. Foto: Paramount Pictures
Festivalska bera je bila solidna, nekaj grozdja je vmes zgnilo, tisto najboljše pa se bo v globoki jeseni v kinematografih zgodilo ob pozni trgatvi, ki bo obilna in dobra. Tako kot tudi ona najslajša, ledena.
