Javno, zasebno ali državno zdravstvo

Neznanje o javnih zdravstvenih sistemih jutri ne bo dobro opravičilo za napačne politične podpore.

pet, 23.09.2016, 20:00
Vsak, ki vsaj malo spremlja zdravstvo pri nas in v svetu ali pa vsaj prebira afere iz našega zdravstva, ve, da slovensko zdravstvo zaostaja za svetovnim, ker ni dovolj denarja, in ne ker bi bili zdravniki podkupljivi in nesposobni.

Intervju z ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc v Delu, ki ga je pripravila novinarka Milena Zupanič, je zagotovo doživel manjšo odmevnost, kot si jo zasluži. Ministrica je v njem namreč prvič in edinič vsaj posredno pojasnila, kakšen zdravstveni sistem si v Sloveniji zamišlja in skuša uresničiti.

Ker naj bi ministrstvo za zdravje na vso moč pripravljalo zakone, ki naj bi uveljavili drugačen zdravstveni sistem, priprava teh zakonov pa naj bi tekla vse do konca letošnjega leta, in ker so v zgodovini družbe po svetu vse od industrijske revolucije veliko energije potrošile za oblikovanje zdravstvenih sistemov, ki jim najbolj ustrezajo, je razumevanje pogleda na zdravstveni sistem ministrice Milojke Kolar Celarc pri nas še posebej mikavno, skoraj zgodovinsko.

Tudi če zanemarimo spodrsljaj, da znova delamo najprej zakone in bomo šele potem razmišljali, kaj hočemo z njimi uresničiti, je zaupanje, ki ga vladajoča politika daje ministrici, neverjetno in presega zdravo pamet. Pri tem ni odveč omeniti, da študije, ki so jo za ministrstvo delali sodelavci svetovne zdravstvene organizacije in evropskega observatorija, ne dajejo nobenega zaokroženega priporočila o potrebnih spremembah našega zdravstvenega sistema in da vnašajo veliko dvoma celo v edino točko, na katero se lahko opremo pri iskanju odgovora o ministričini podobi zdravstvenega sistema pri nas – to je koalicijsko zavezo po odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Na žalost lahko ministričino zamisel slovenskega zdravstvenega sistema v omenjenem intervjuju spoznamo le prek kritike nekaterih rešitev v dveh projektih zdravstvenega sistema, ki sta danes aktualna. Eden je nastal na ekonomski fakulteti v Ljubljani (Maks Tajnikar, urednik, Petra Došenović Bonča, Mitja Čok, Polona Domadenik, Branko Korže, Jože Sambt, Brigita Skela Savič: Projekt prenove gospodarskih vidikov slovenskega zdravstva), drugi pa na Zdravniški zbornici Slovenije. Oba projekta sta si z vidika glavnih rešitev zelo podobna, a vprašanja v intervjuju so v glavnem temeljila na rešitvah v projektu ekonomske fakultete.

Nesporazum o javnosti našega zdravstvenega sistema

In za oba projekta ministrica meni, da »slabita javni zdravstveni sistem«. Toda kaj pa je javni zdravstveni sistem? Šolsko lahko zdravstvene sisteme razporedimo v tržne in javne. Prav tržnih skorajda ni, zagotovo pa v nasprotju s splošnim prepričanjem pri nas to ni ameriški. Mi imamo javni zdravstveni sistem in čisto nič ga ne poskušamo v ministrici nesprejemljivih projektih slabiti.

Oba sistema namreč loči le ena lastnost, to je solidarnost, vse druge razlike med njima so posledica te različnosti. Gre za solidarnost med bolnim in zdravim, pa solidarnost glede na dohodek, starost, spol, zaposlenost in glede na mesto naseljenosti. V tržnih sistemih se ne poskuša doseči nobena od omenjenih solidarnosti, v javnih pa več ali manj vse, zlasti pa prvi dve izmed naštetih. Sedaj je taka, recimo, polna solidarnost uresničena le v odnosu do tistih zdravstvenih dobrin, ki so v celoti financirane iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Torej iz sredstev, s katerimi kupuje le ZZZS. Teh je 0,8 milijarde evrov. Do preostanka sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, to je do 1,3 milijarde sredstev, pa imate dostop le, če plačate doplačila. Ker so ta velika, se Slovenci zavarujemo pri zdravstvenih zavarovalnicah. Tako zberejo te zavarovalnice več kot 0,4 milijarde evrov.

Zavarujemo se prostovoljno in pri prostovoljnih zdravstvenih zavarovalnicah, in sicer tako, da plačamo premijo. Pri tej premiji obstaja solidarnost vzajemnega značaja (med bolnim in zdravim), glede na spol, starost in naseljenost, vendar ne glede na dohodek in zaposlenost. Ker brez doplačil ne morete uporabiti 1,3 milijarde sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, doplačila pa ob enaki premiji nimajo vseh elementov solidarnosti, velja polna solidarnost v sedanjem sistemu le za 0,8 milijarde evrov. To, da ministrica ni odpravila tega radikalnega omejevanja solidarnosti in s tem tudi javnega zdravstvenega sistema, lahko govori le, da je ona kriva za okrnjen javni zdravstveni sistem pri nas in da še zdaleč ni ključen »branik javnega zdravstvenega sistema«.

Ministrici neljubi predlogi pa ponujajo košarico A in košarico B zdravstvenih dobrin. Košarica A naj bi obsegala zdravstvene dobrine, ki bi bile v celoti financirane s sredstvi obveznega zdravstvenega zavarovanja, košarica B pa bi obsegala zdravstvene dobrine, ki bi bile v celoti financirane s sredstvi zdravstvenih zavarovalnic. Potrošnja sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja torej ne bi bila več odvisna od doplačil in zdravstvenega zavarovanja, s čimer bi se polna solidarnost razširila z 0,8 milijarde evrov na 2,1 milijarde. Košarica B pa bi se financirala s premijami, kar pomeni, da bi omejeno solidarnost omejili na dobre 0,4 milijarde evrov. Ministrici neljubi predlogi bi torej solidarnost krepko razširili.

Če je solidarnost glavna razlika med javnimi in tržnimi zdravstvenimi sistemi, se postavlja vprašanje, kdo potem bolj slabi javni zdravstveni sistem pri nas: ministrica, ki ne sprejema košarice A in B, ali raziskovalci z ekonomske fakultete v Ljubljani in strokovnjaki, zbrani za mizo zdravniške zbornice, ki zagovarjamo uvedbo teh dveh košaric? Gole številke dajejo jasen odgovor, da ministrica ni na pravih okopih obrambe takega zdravstvenega sistema. To bi morali doumeti tudi v političnih strankah. Neznanje o javnih zdravstvenih sistemih jutri ne bo dobro opravičilo za napačne politične podpore.

Iskanje 0,4 milijarde evrov za zdravstvo

Seveda koalicijska pogodba in tudi nekatere izjave ministrice kažejo, da bi se tudi ona rada znebila katastrofalnega ogrožanja solidarnosti v našem zdravstvu z doplačili. A to predlaga z ukinitvijo doplačil in s tem tudi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja za zavarovanje doplačil in ne z uveljavljanjem dveh zdravstvenih košaric. Problem pa je, da nihče ne ve, kje dobiti potem manjkajočih 0,4 milijarde evrov za zdravstvo. Možni viri bi bili večji prispevki oziroma prispevne stopnje obveznega zdravstvenega zavarovanja in proračunski viri. Prvi vir bi radikalno povečal stroške dela, saj te, ki so že danes v meddržavnih primerjavah previsoki, neposredno povečuje. Prispevne stopnje za zdravstvo bi se morale povečati za več kot 20 odstotkov.

Drugega vira pa v tem trenutku, ki bo trajal še kar nekaj časa, ne bi dopustil izkoristiti noben pameten finančni minister. Proračunski odhodki bi se morali povečati za kakšnih 6 odstotkov oziroma za okoli polovico sedanjega deficita državnega proračuna. A sline se cedijo po tem viru tako na ministrstvu kot v nekaterih političnih strankah, kakor da proračunske prihodke zagotavlja predebela država z neko skrivno dejavnostjo in ne davkoplačevalci. A v javnih sistemih zdravstva tako prispevke za zdravstvo kot proračunske prihodke za zdravstvo plačujejo ljudje, in to celo po zelo podobnih kriterijih. Poleg tega gre za veliko denarja, ki bi ga bilo treba nadomestiti.

Komične so samohvale ministrice, kako je za zdravstvo zagotovila nekaj deset milijonov več, ko pa za celotno zdravstvo damo letno več kot 3,2 milijarde evrov. Razni davki na tobak in sladke pijače so zato pomirjevalo samo za naivne in za zavajanje nevednih. Tudi izdvajanje plačevanja specializacij, pripravništva in podobnega iz zdravstvene blagajne je neumnost, saj gre le za prelaganje izdatkov iz enega žepa davkoplačevalcev v drugega. In prav ministrica, ki je bila nekoč direktorica Vzajemne, bi morala vedeti, da so obratovalni stroški zdravstvenih zavarovalnic koristni, saj brez njih ne bi bilo dobrih 0,4 milijarde evrov in bi jih moral narediti vsakdo, ki bi poskušal zavarovalnice nadomestiti v njihovi polni vlogi kot plačnika v zdravstvu. Namesto da bi naredili iz zavarovalnic aktivne deležnike našega zdravstva, naj bi jih ukinili. Če pa si predstavljamo, da bi moralo vse v zdravstvu voditi ministrstvo na čelu z ministrico, pa res ne potrebujemo obratovalnih stroškov nikogar več v zdravstvu razen ministrstva. Vsa nepotrebna telovadba je tu samo zato, da ne bi bilo treba priznati, da sta košarici A in B pametna rešitev.

A jedro nesporazuma še zdaleč ni v tem, kako dobiti dodatni denar za solidarnostni nabor zdravstvenih dobrin, plačan iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Problem je element slovenskega zdravstvenega sistema, ki ga ministrica zagovarja, to je, kot pravi, »univerzalna košarica pravic«.

Že pojem pravic je smešen, saj kaže, da ministrica meni, da ljudi zdravimo s pravicami. Gre za košarico dobrin, ki naj bi bila – pa ni, kot zaradi čakalnih vrst, izgub povprečno učinkovitih izvajalcev in šibke kakovosti v slovenskem zdravstvu dobro vemo – dovolj velika za vse in napolnjena z vsemi zdravstvenimi dobrinami. A takega raja na tej zemlji še dolgo ne bo. Gre za omejen obseg solidarnostno zbranih sredstev z obveznim zdravstvenim zavarovanjem na eni strani in neomejenimi potrebami po zdravstvenih dobrinah na drugi strani.

Vsak, ki vsaj malo spremlja zdravstvo pri nas in v svetu ali pa vsaj prebira afere iz našega zdravstva, ve, da slovensko zdravstvo zaostaja za svetovnim, ker ni dovolj denarja, in ne ker bi bili zdravniki podkupljivi in nesposobni, da nihče ne ve, kjer bomo dobili denar za nove zmogljivosti, aparature, tehnologijo, zdravila, zdravnike, sestre in druge zdravstvene delavce v prihodnjih letih, in da celo tistega, kar dobrega in novega prinesejo k nam ambicije zlasti zdravniškega osebja, nismo sposobni plačati, čeprav gre za človeška življenja. Saj se čas ni ustavil, da lahko ministrica reče, da »do meje, do katere najranljivejše dohodkovne in socialne skupine niso prizadete, (…) ločita še dva odstotka«.

V bistvu tudi ministrica prizna, ko pravi, da je treba »doreči, kaj vključuje univerzalna košarica«, da je treba košarico zapreti ne s strani razpoložljivih sredstev, temveč tudi z vidika velikosti te košarice. Ali ji res ni nihče povedal, da gre v sedanjo košarico le, na primer, urgenca, bolnišnično varstvo, dolgotrajna oskrba in paliativna oskrba ter nekaj solidarnosti za druge dobrine za otroke, starostnike in ljudi brez dohodkov? Tako tudi v projektu ekonomske fakultete opredeljujemo košarico A. Za vse drugo – torej tudi na primer za osnovno in specialistično dejavnost – v košarici A ob sedanjih sredstvih obveznega zdravstvenega zavarovanja ni več prostora oziroma sredstev. In ker ministrica v intervjuju pravi, da tisto, kar ne gre v »univerzalno košarico pravic«, gre v »nadstandard in plačila iz žepa«, nas obsoja, da bomo celo splošnega zdravnika plačevali iz nadstandarda. Če poznate razmere v slovenskem zdravstvu, hitro ugotovite, da smo že zelo blizu temu stanju. Ker ministrica meni, da »je naš zdravstveni sistem dober«, se je verjetno s tem tudi že sprijaznila.

Košarica B: rešitev ali pot k privatizaciji?

Tisto, kar bi ministrica dala v nadstandard in plačila iz žepa, ker ne bi šlo v »univerzalno košarico pravic«, v projektu ekonomske fakultete dajemo v košarico B. Pri sedanjih 2,1 milijarde evrov sredstev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne moremo kriti vsega tistega, česar nismo uvrstili v košarico A. To pa so zdravstvene dobrine primarnega zdravstvenega varstva oziroma primarne zdravstvene dejavnosti – osnovne zdravstvene in diagnostične storitve (razen urgentnih storitev), zunajbolnišničnega zobozdravstva, specialističnih pregledov brez napotitve iz bolnišničnega varstva, rehabilitacij, ki niso posledica bolezni, in transporta, ki ni del bolnišničnega in urgentnega zdravljenja, diagnostike, ki ni del bolnišničnega in urgentnega zdravljenja, farmacevtskih proizvodov in medicinsko-tehničnih pripomočkov, ki niso del urgentnega in bolnišničnega zdravljenja, in porodništva ter babiške nege, zdraviliško zdravljenje in zdravljenje v tujini.

Tak predlog razvrstitve zdravstvenih dobrin med košaricama A in B smo predlagali v projektu ekonomske fakultete. Kaj dajemo v katero košarico, je seveda stvar razprave, a ta razvrstitev še kako kruto kaže, koliko je denarja in kakšne so omejitve. Če se zavedamo tega spiska, mora biti vsem jasno, da je košarica B potrebna, ker s košarico A zaradi omejenih sredstev iz prispevkov obveznega zdravstvenega zavarovanja ne moremo zagotoviti prebivalstvu vseh dobrin, ki so nujne za vzdrževanje njegovega zdravstvenega stanja.

Košarica B, ki za ministrico nikakor ni sprejemljiva, ima tako alternativo le v plačevanju iz žepa in nadstandardih. Pri tem pa je lahko samo ignoranca razlog za ministričino trditev, da je ta košarica za »tiste, ki bodo imeli denar«, in da bomo z njo »več doplačevali iz lastnega žepa«. Predlog iz projekta ekonomske fakultete je, da košarico B v celoti financirajo zdravstvene zavarovalnice prek obveznega plačevanja enakih premij oziroma obveznega pogodbenega zdravstvenega zavarovanja, da je to v prvem koraku 0,4 milijarde evrov, da strukturo košarice B določa ministrstvo za zdravje in da izvajalce za košarico B iščejo med javnimi in zasebnimi izvajalci same zavarovalnice ter nadzorujejo tudi kakovost ter doslednost izvajanja plačanega.

Ta denar torej že sedaj plačujemo iz žepa ali prek zdravstvenega zavarovanja, le da ga sedaj namenjamo za doplačila k obveznemu zdravstvenemu zavarovanju in s tem kvarimo solidarnost kot temeljno lastnost javnih sistemov, po predlogu s košarico B pa bi teh istih 0,4 milijarde evrov namenili za samostojno košarico B, s košarico A in umikom doplačil k obveznemu zdravstvenemu zavarovanju in zdravstvenega zavarovanja zanje pa bi solidarnost in s tem tudi javni zdravstveni sistem razširili z 0,8 milijarde evrov na 2,1 milijarde evrov. Logika, ki opravičuje košarici A in B, seveda ostaja tudi, če jutri nekaj več denarja namenimo za obvezno zdravstveno zavarovanje in če se obvezne zavarovalniške premije v okviru pogodbenih zavarovanj povečajo. Iluzija je, da bomo preživeli s sedanjim deležem BDP za zdravstvo in občasnim krpanjem finančnih lukenj v zdravstvu.

Ne le ministrica, tudi nekateri komentatorji se izživljajo s trditvijo, da v našem projektu in tudi v skupini na zdravniški zbornici uvajamo kot nekakšni tajkuni privatizacijo v slovensko zdravstvo. Ti, ki mislijo tako, niso prebrali nobenega našega poročila in dokumenta, kar je zelo neprofesionalno za ministre in komentatorje, če pa so ga prebrali, a ga niso razumeli, pa je sramotno. V vseh naših predlogih namreč le sestavne dele obstoječega zdravstvenega sistema zlagamo na nov način, ki naj bi privedel do uspešnega in učinkovitega zdravstva v Sloveniji.

Verjetno lahko kdo vidi privatizacijo v novih vlogah zdravstvenih zavarovalnic in novi poslovni vlogi zasebnih izvajalcev. Vendar sedanjim zdravstvenim zavarovalnicam damo le pravo mesto in ne zahtevamo, da bi vse zavarovalnice morale biti zasebne. V bistvu zahtevamo, da se nehajo ukvarjati z brezpomembnim zavarovanjem doplačil in da ponudijo zavarovalniške proizvode, ki jih potrebujemo. Od sedanjih zasebnih izvajalcev pa zahtevamo ustrezne organizacijske oblike in neprofitno delovanje v mreži ter nikjer ne pišemo, da bi morali javne izvajalce privatizirati ali povečati delež zasebnih izvajalcev. Stališče v projektu ekonomske fakultete je celo, da lahko učinkovito mrežo javnega zdravstva oblikujemo le, če okostje te mreže sestavljajo javni izvajalci. Pripisovanje našim stališčem privatizacijo zdravstva je res banalno in skrajno politično vulgarno.

Reforma zdravstvenih izvajalcev je jedrno vprašanje

Je pa z vidika lastnine izvajalcev pomembno, da ministrica ne razume pojma neprofitna gospodarska družba. S tem ali kakšnim podobnim pojmom namreč označujemo zahtevo, da je potrebno našim izvajalcem, torej bolnišnicam, zdravstvenim domovom, lekarnam in koncesionarjem, dati možnost, da gospodarijo v svojem imenu in za svoj račun ter morajo zato oblikovati ustrezne pravno statusne oblike. Gospodarska družba še zdaleč ni po definiciji »ustanovljena z namenom ustvarjanja dobička«, kot pravi ministrica v intervjuju, in da zato ne more poslovati neprofitno. Slednje namreč pomeni, da profita, ki ga ustvari organizacija, lastnik ne more odnesti iz organizacije, temveč ga mora vrniti v organizacijo ali pa znižati cene, da v prihodnje več ne nastaja. Tako pa lahko posluje zasebni ali državni izvajalec.

Zahteva po neprofitnosti izhaja iz kolektivno zbranih sredstev za zdravstvo, ki je posledica uveljavljanja solidarnosti kot temeljne lastnosti javnih zdravstvenih sistemov. Neprofitnost je torej značilnost javnih zdravstvenih sistemov; slednje pa ne označuje odgovor na vprašanje, ali neprofitno posluje zasebni ali javni izvajalec. Tudi zasebni lastnik ima v takem primeru še vedno interes za delovanje, saj zasluži normalne donose in ima tudi delovni dohodek. Pa tudi javni izvajalec lahko deluje profitno, če deluje na trgu in ne v mreži javnega zdravstva. Ministričin sklep, da bodo z uvedbo neprofitnih gospodarskih družb v zdravstvu »lastniki določali, katere paciente bodo obravnavali«, pa je enak trditvi, da zasebni lastniki Mercatorja določajo, komu bodo prodali dobrine iz trgovin v njihovi lasti.

Stališče, da morajo izvajalci ne glede na lastnino delovati kot neprofitne gospodarske družbe, pomeni, da dobimo transparentno organizacijsko obliko slovenskih zdravstvenih izvajalcev. Danes ni mogoče dobiti nobenega podatka o poslovanju zasebnikov v slovenskem zdravstvu, javni zavodi pa niso lastniki premoženja, s katerim gospodarijo, ne morejo investirati, se ne morejo zadolževati, nimajo jasno določenega lastnika in s tem principala, kadrovsko politiko vodi ministrstvo, delujejo v razmerah »mehkih proračunskih omejitev«, imajo plačni sistem uradnikov, ki onemogoča, da bi plačilni instrumenti (SPP-ji, točke, glavarine in pavšali) lahko spodbujali agente v izvajalcih k uspešnemu in učinkovitemu delu ter poslovanju, se ne morejo ustrezno organizirati, če so preveč kompleksni in decentralizirani, hkrati pa se vse slabosti nedograjenega zdravstvenega sistema kažejo v njihovem poslovanju, čeprav jih v posameznih organizacijah ne morejo odpravljati.

Organizacijska oblika po zgledu gospodarskih družb je tudi pogoj, da nadzorujemo izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti, saj mora izvajalec imeti zanjo dovolj anesteziologov, usposobljenih kirurgov, specialistov, prostora, aparatov in podobno, da zaposlujemo le zdravstveno osebje z ustreznimi licencami, ki pa so stvar cehovskih zbornic, da dobimo odgovornega za kakovost, uspešnost in učinkovitost, da vemo, kdo je principal in v čigavem imenu gospodarijo, znižujejo stroške, povečujejo kakovost in zdravijo bolnike, da plačniki vedo, komu plačujejo dobrine, in podobno.

Kakšen zdravstveni sistem naj bi torej imeli, potem ko bo ministrica končala svojo evolucijo in ko bo verjetno tudi prepozno, da bi popravljali slabo, kar bo nastalo? Nekaj časopisnih stališč je seveda premalo, da bi lahko spregledali vso njeno sliko, pa tudi vizije tistih, ki se z njo ne strinjamo, ne moremo videti. Toda tisto, kar vidimo iz ministričinih besed, je Beveridgeov zdravstveni sistem v najbolj svinčeni obliki, ali kot pravijo moji sogovorniki na zdravniški zbornici, »državno zdravstvo«.

Javni izvajalci so neke vrste izpostave ministrstva, saj nimajo lastnega premoženja, direktorje določa država in so odgovorni ministru za zdravje, plače so uradniške in zaposlenih ni mogoče spodbujati, sveti ne dajejo jasnega principala, vedno pa je to na koncu država, njihova vrata so odprta za vsakega bolnika, a denar ne sledi bolniku, niti niso njihovi prihodki dovolj za zadovoljitev povpraševanja, tako da se »univerzalna košarica pravic« kaže v čakalnih vrstah, izgubah in zaostajanju v kakovosti pri izvajalcih, ko ZZZS dela dobiček, zasebni izvajalci nimajo mesta v javnem zdravstvu, zdravstvene zavarovalnice so le za nadstandard in tržno zdravstveno ponudbo.

ZZZS deluje, kot da sredstva niso omejena, upravljajo ga tisti, ki teh sredstev sploh ne plačujejo iz svojih žepov, a kljub temu odločajo o »neomejenih pravicah«, ki jih potem izvajalci ne morejo ponuditi, ker sredstev zanje ni dovolj. ZZZS ne uporablja sodobnih in stimulativnih plačilnih instrumentov ter le razporeja sredstva med izvajalce, saj pri izvajalcih ni agenta, ki bi ga lahko stimuliral. Mrežo javnega zdravstva ureja država prek investicij, kar pomeni, da obseg in geografsko razporeditev potreb pozna kar ministrstvo za zdravje samo. Tržni del zdravstva se pojavlja tam, kjer javni del ne deluje in razpada, sestavljajo ga le zasebni izvajalci in je glavni krivec in sovrag javnega dela. In na koncu bolnik, ki nima izbora in je obsojen na tisto, kar mu daje tak sistem in kamor ga napoti država. Vse probleme reši ministrstvo, če le imamo »sposobno in delovno vodstvo ZZZS«, in sicer »v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje«, kot pravi ministrica. Slednji je edini in zato monopolni strokovni organ slovenskega zdravstva.

Zanimivo je, da pri nas takega sistema nimamo danes niti formalno, saj so vsi pionirji nastajanja slovenskega zdravstvenega sistema imeli za ideal neki tip Bismarckovega zdravstvenega sistema. To je tudi zdravstveni sistem iz projekta ekonomske fakultete. V njem imamo uporabnika, ki je razgledan in informiran, ki lahko izbira, kadar je to mogoče, in ki dobi zdravstveno dobrino, ko jo potrebuje; državo, ki vodi zdravstveno politiko, regulira dejavnost deležnikov in okvirja javni del sistema s proračunsko politiko, mrežo javnega zdravstva in politiko premij zdravstvenih zavarovalnic; ZZZS, ki identificira potrebe in opredeljuje znotraj razpoložljivega okvirja sredstev strukturo košarice A, kupuje dobrine od izvajalcev, jim plačuje stimulativno in nadzira ter oblikuje skupaj z državo mrežo javnega zdravstva; zdravstvene zavarovalnice, ki kupujejo dobrine za košarico B, konkurirajo med sabo in izbirajo izvajalce glede na preference svojih zavarovancev; in izvajalce zdravstvenega varstva, ki znotraj mreže javnega zdravstva ne glede na lastnino delujejo neprofitno in h količinskim ciljem usmerjeno, ki se borijo s svojo uspešnostjo za uporabnike in s tem tudi za financiranje in ki gospodarijo v svojem imenu in za svoj račun. In tržni del zdravstva, ki ne nastaja zaradi slabosti javnega dela, temveč ker ima svojo funkcijo v družbi.

Skupina z ekonomske fakultete v Ljubljani pa tudi tista iz Zdravniške zbornice Slovenije zato nista nikoli imeli za cilj »državno zdravstvo«, temveč le posodobitev in uravnoteženje Bismarckovega sistema. Zato tisti, ki verjamejo v eno zadnjih trditev ministrice v intervjuju, »da je naš zdravstveni sistem dober, da pa seveda predvsem pri financiranju ter vodenju in upravljanju potrebuje spremembe«, verjetno ne vedo, za kaj gre pri vsem skupaj. Še posebej, ker sedaj vodi in upravlja naš zdravstveni sistem prav ministrstvo za zdravje in ministrica, ki to izjavlja.

Prijavi sovražni govor