Neža Kogovšek Šalamon: Javnost je izginila. Razpustila se je.

Je ena najbolj argumentiranih in neizprosnih kritičark odnosa slovenske države do beguncev in migrantov. S pravnico in aktivistko, ki je bila nedavno izbrana za eno izmed mladih voditeljic Evrope (European Young Leaders, 40under40), smo se pogovarjali o izginjajoči etični substanci države in družbe ter možnosti, da ustavno sodišče novelo zakona o tujcih razglasi za – neustavno.

Ponoviva še enkrat – da se ne pozabi in da ne zastara –, kje in kako vse novela zakona o tujcih krši ključne mednarodne konvencije o človekovih pravicah in kje in kako je v nasprotju s slovensko ustavo?

Novela zakona o tujcih, če bo aktivirana, bo ljudem, ki bodo nameravali v Sloveniji zaprositi za azil, na splošno onemogočila dostop do azilnega postopka. To je v nasprotju z ženevsko konvencijo o statusu beguncev. Z ratifikacijo te konvencije se je Slovenija zavezala omogočiti zaščito vsem, ki bi izpolnili pogoje za status begunca. Da bi ugotovila, ali ljudje izpolnjujejo pogoje, jim mora omogočiti vložitev prošnje ali pa sprejemati begunce, ki so status dobili v drugih državah. Novela zakona o tujcih vse te zaveze ignorira. Predvideva, da bodo slovenske oblasti ljudi, če bo ukrep zaprtja meja aktiviran, množično vračale na Hrvaško. Čeprav bodo ti izjavili, da želijo zaprositi za azil. Pri tem ni predviden nikakršen individualni postopek, kar pomeni, da ne bo mogoče ugotoviti, ali bi lahko bil kdo zaradi takega ukrepanja izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. In to tako na Hrvaškem (neposredna nevarnost) kot tudi drugod, kamor bi Hrvaška te ljudi utegnila vračati (posredna nevarnost). Zaradi tega lahko pride do nevarnosti kršenja 3. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki vsebuje prepoved mučenja. Ta prepoved je absolutna in je ni mogoče ignorirati niti v vojnem stanju.

Isto prepoved najdemo tudi v eni najpomembnejših mednarodnih konvencij na ravni Združenih narodov – mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah. Tudi slovenska ustava v 18. členu vsebuje prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja. Problem se pojavi tudi v zvezi s 13. členom evropske konvencije. Ta zapoveduje, da ima vsakdo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Pravno sredstvo je učinkovito, če je suspenzivno; torej če odloži izvršitev odločitve, zoper katero je bilo vloženo. Novela zakona o tujcih pa določa, da pritožba zoper odločitev policije, da ne bo omogočila osebi vložitve prošnje za azil, ne zadrži izvršitve. To pomeni, da bodo ljudje najprej izgnani, ne da bi jim bilo kljub njihovi izrecni prošnji omogočeno vložiti vlogo za azil, pritožbo pa bodo lahko vlagali iz Hrvaške. Za tako pravno sredstvo velja, da je enako, kot če ga ne bi bilo.

Kdaj je bil po vašem mnenju trenutek, ko se je slovenska vlada zavestno odločila za kršenje ustave in mednarodnih konvencij?

Prepričana sem, da se pripravljavci tega predpisa njegove spornosti zavedajo že od začetka priprave. Najprej je šlo za pripravo sporne nove določbe, ki so jo predlagatelji hoteli vriniti v nov zakon o mednarodni zaščiti že marca 2016. Ker poteza ni bila uspešna, so se lotili priprave novele zakona o tujcih. Da so se zavedali spornosti predpisa, je razvidno tako iz dikcije zakona, ki je brutalno odkrita, kot tudi iz obrazložitve novele. V obrazložitvi namreč ni analize, kaj novela pomeni z vidika zavez iz mednarodnega prava in evropske konvencije. Najbrž so analizo naredili, pa so se zavedeli, da je ne morejo vključiti, ker bi podrla sistem. Tudi med razpravo o noveli v državnem zboru in v neformalnih srečanjih konkretnih odgovorov na konkretne očitke predpisu ni bilo. Bile so samo splošne floskule, kako da smo ogroženi in kako se moramo zaščititi in da če lahko Avstrija, lahko tudi mi. A avstrijski zakon je tudi skrajno sporen. Prav zato ukrepa, ki je skoraj isti kot naš, še niso aktivirali, čeprav so že zdavnaj presegli število prošenj za azil, ki so si ga zastavili kot skrajno zgornjo mejo. Ker vedo, da bi bilo to z vidika mednarodnega prava nedopustno.

Kaj je bil ključen trenutek oziroma dogodek, ki je pri predsedniku vlade in notranji ministrici sprožil radikalizacijo (proti)begunske in (proti)migrantske politike?

Skrajno restriktivne politike so že vseskozi prisotne. Slovenija je bila vedno prva, ko je bilo treba zaostriti migracijsko in azilno politiko. Delež prošenj za azil, ki so v Sloveniji odobrene, je bil vedno bistveno nižji od povprečja v EU. V času »begunske krize«, ki je bila v resnici kriza odzivanja na povečan prihod beguncev v Evropsko unijo, je naše ministrstvo za notranje zadeve do zadnjega vztrajalo, da bo Slovenija dosledno spoštovala schengen, pa čeprav bi s tem preprečila vstop ljudem in povzročila humanitarno katastrofo na svojih mejah. Pri tem sta MNZ in vlada vztrajala še takrat, ko sta Nemčija in Avstrija že mesece sprejemali begunce, ki so vanju prihajali prek Madžarske. Tudi ko se je »humanitarni koridor« potem preusmeril čez Slovenijo, se je vlada še vedno pretvarjala, da upošteva schengen, kar je bilo komično. Kot vemo, je bil premier Miro Cerar tudi med glavnimi podporniki sporazuma med EU in Turčijo, s katerim se je Evropa poskušala popolnoma distancirati od humanitarne cene konfliktov na Bližnjem vzhodu, pri katerih je sama sodelovala.

Vmes se je res zgodil tisti trenutek, in sicer nekje v času obstoja humanitarnega koridorja, torej ko je tisoče ljudi na dan prečkalo slovensko ozemlje. Takrat je Slovenija tako zavzeto izvajala naloge registracije in identifikacije migrantov – to je delala zato, da Avstrija katerega ne bi zavrnila –, da ji je evropska komisija predlagala, naj tudi Slovenija poleg Italije in Grčije postane »hotspot«, torej centralna točka za registracijo na novo prispelih prosilcev za azil. Slovenija se je temu uprla – pa ne zato, ker bi se ji »hotspoti« zdeli problematični, kar tudi so, kot lepo kažejo primeri z grških otokov, temveč zato, ker se z migranti in begunci preprosto noče ukvarjati. In zato je začela izumljati načine, kako preprečiti, da bi ljudje sploh prišli do nas. Tako smo najprej dobili tisti poskus vrinjenja člena v zakon o mednarodni zaščiti, nato pa še novelo zakona o tujcih.

Spet pa bi omenila Avstrijo. Ta je svoj sporni zakon sprejela 27. aprila 2016, tri dni zatem, ko je v prvem krogu na predsedniških volitvah zmagal svobodnjak Norbert Hofer. Njihovo novelo so sprejeli socialdemokrati, ki so trenutno na oblasti, in hoteli pokazati, da so oni tudi lahko restriktivni. Naša politika hoče biti kopija avstrijske. Ko bi le bili konsistentni in sorazmerno kopirali tudi njihove številke. V Avstriji je v letu 2016 zaprosilo za azil 42.000 ljudi, v Sloveniji pa 1300.

Opozorila iz Sveta Evrope in več globalnih nevladnih organizacij so bila gladko preslišana: od kod ta samozavest in trma slovenskih oblasti, ki je prej ni bilo? Slovenija je bila vedno »pridna« podizvajalka (ne le) bruseljskih naročil.

Moja ocena je nekoliko drugačna. »Pridna« izvajalka prava in politik EU je bila Slovenija takrat, ko ji je to ustrezalo. Kadar pa je šlo, se je poskusila izmuzniti, in velikokrat ji je uspelo. Primerov je veliko. Eden, ki ga opazujemo prav zdaj, je ureditev in delovanje zagovornika načela enakosti. Tega smo morali ustanoviti zaradi direktive o enakosti zaradi rase in narodnosti in našega članstva v EU. Pa smo imenovali enega državnega uslužbenca, naj izvaja naloge organa za enakost. Kar deset let se je država pretvarjala, da to direktivo ustrezno izvaja, in šele po opominu pred uvedbo postopka zaradi kršitve prava EU je vlada ustanovila samostojen organ. Pri tem pa mu ni zagotovila niti osnovnih razmer, da bi lahko začel izvajati svoje naloge, ki jih je zelo veliko in so zelo naporne. Prav zanima me, koliko časa in kako uspešno se bodo oblasti pretvarjale tokrat.

Edina realna možnost, da novela zakona pade, je odločanje o njeni ustavnosti na ustavnem sodišču – tja pa novelo lahko, če prav razumem, v trenutnih okoliščinah »pripelje« le varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Mislite, da bo varuhinja to storila? In kaj – kot pravnica – pričakujete od ustavnega sodišča?

Pred ustavno sodišče lahko novelo pripelje katerikoli od kvalificiranih predlagateljev, res pa je, da ni za vse realno, da bi to lahko storili. Recimo, težko si predstavljam, da bi se našlo 30 poslancev, ki bi to storili. Meni osebno se tudi varuhinja zdi najboljša možnost. Ta državni organ je poklican za varstvo človekovih pravic, po mojem mnenju pa gre za predpis, ki je tako očitno v nasprotju z evropsko konvencijo in sodno prakso evropskega sodišča za človekove pravice, da si izjemno težko predstavljam, da varuhinja tega ne bi storila. Upam da bo, in to čim prej. Tudi za ustavno sodišče si skrajno težko predstavljam, da bi novelo potrdilo. Za kaj takega bi morali suspendirati ženevsko konvencijo in razglasiti izredne razmere. Je pa ustavno sodišče organ, kot se vedno znova izkaže, ki je prav toliko praven, kolikor je političen. Presenetilo nas je že in ne dvomim, da nas bo še kdaj. V pozitivnem in negativnem smislu.

Vlada – in velik del politike – v svojih skrajno populisti??nih potezah le sledi željam in potrebam javnosti, ki »čuti potrebo po več varnosti«: začelo se je z rezalno žico na slovensko-hrvaški meji, nadaljuje se z novelo zakona o tujcih, tu lahko dodava še paralizatorje in dvig policijskih pooblastil. Kam to vodi? Kaj se (nam) je zgodilo? Zakaj smo se – to seveda ne velja le za Slovenijo – tako zlahka in brez oprijemljivega razloga pripravljeni odreči svobodi in velikemu delu humanističnih pridobitev 20. stoletja?

Očitno prehajamo v obdobje postdemokracije. Temelji demokratičnih ureditev, na katere smo bili tako ponosni, denimo ustavnost, človekove pravice, delitev oblasti, pravna in socialna država, so se začeli majati. V ospredje prehajajo drugačna načela – navidezna varnost pred neko abstraktno, nedoločljivo nevarnostjo, stalno navajanje »spremenjenih varnostnih razmer« in vnovične delitve na mi in oni, ki so prišle tako daleč, da so ljudje prepričani, da bi država morala varovati pravice le svojih državljanov. Ampak to smo presegli pred mnogimi desetletji. Kaže, da bomo isto pot morali znova prehoditi. Trenutno je javnost zelo naklonjena zaostrovanju politik. Vladna retorika o migracijah kot vsesplošno nevarnih se je prijela. V resnici se ljudje počutijo ogrožene zaradi slabih socialnih razmer. Vendar več nadzora nad migranti in njihovega odvračanja socialnih razmer v Sloveniji žal ne bo popravilo.

Država počne vse, da bi begunce in migrante aktivno odvrnila od Slovenije – tu je mogoče dodati še 86. člen zakona o mednarodni zaščiti, ki močno omejuje pravico prosilcev za azil do zdravstvene pomoči. Begunci praktično ne morejo do stanovanj – ljudje jih niti sprejeti nočejo, ko povedo, od kod prihajajo, ali pa cene »nabijejo« do neba. Vas ta celostna odvračilna klima kakor koli preseneča?

To je posledica neobstoječe migracijske politike v tej državi in nezadostne integracijske politike. Zadnja resolucija o migracijski politiki je bila sprejeta leta 2002, celo večnost nazaj. Vmes se je spremenilo vse. Trenutno slovenske oblasti vedo le, da nočejo migrantov, in se samo defenzivno odzivajo na prošnje za dovoljenja za prebivanje in na prošnje za azil, nimajo pa vizije, kako naslavljati migracije, kako jih vključiti v socialno tkivo in kako z njimi graditi prihodnost. Migracije so dejstvo in se bodo glede na globalizacijo in povečano mobilnost samo še stopnjevale. Treba bi se bilo nanje pripraviti, ne pa tiščati glavo v pesek in upati, da bodo izginile.

Mar ni vse skupaj le pravno, politično in družbeno nadaljevanje zgodbe o izbrisanih? Bo tudi tokrat treba pravico iskati na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu?

Dejansko je mogoče potegniti nekaj vzporednic. Pred petindvajsetimi leti so nekateri pozorni posamezniki in posameznice takratno vlado in koalicijo opozarjali, da bo neureditev statusa izbrisanih dejansko pomenila odvzem pravnega statusa, ki je z vidika človekovih pravic nesprejemljiv. In danes nekateri opozarjamo, da je novela zakona o tujcih z vidika človekovih pravic sporna. Značilno je, kako javnost ni občutljiva za ta vprašanja – ne takrat ne zdaj. Skoraj nikomur ni mar. Zanimanje o dogajanju v svetu je izjemno majhno. Močno pogrešam več zavedanja o naši soodgovornosti za sobivanje v različnosti. Če naša sodišča za očitke noveli zakona o tujcih ne bodo imela posluha, bo strasbourško sodišče seveda spet možnost zanje. In po mojem tukaj niso prizadeti samo tujci, prizadeti smo tudi mi – prebivalci in prebivalke, ki nam je mar za ustavo, mednarodno pravo, človekove pravice in različnost. Ta zakon je bil sprejet s takšno ignoranco, da smo se nekateri začeli spraševati o smislu prava in ustave.

Kako ste v zadnjih mesecih videli delovanje slovenske civilne družbe? Ali nekaj takega, kot je »slovenska civilna družba«, sploh obstaja?

Tisti del civilne družbe, ki je organiziran v nevladnih organizacijah in raziskovalnih inštitutih, delujočih na področjih humanizma, družboslovja, zagovorništva, varstva pravic, je bil zelo aktiven. Vključno z Mirovnim inštitutom, kjer delam. Prek dvajset organizacij je podpisalo apele na vlado in državni zbor, naj zakona o tujcih ne sprejmeta. Nekaj neformalnih organiziranih skupin, ki delujejo na področju integracije in strpnosti, je tudi protestiralo. Odlično je, da se je oglasilo nekaj profesorjev prava in zakon označilo za neustrezen. Preostalih delov civilne družbe, ki bi izvajala nalogo psa čuvaja in se odzivala na dogajanje, nisem veliko zaznala. Razumem, da je težko, vsi imamo svoje obveznosti, a ko stanje stvari zahteva odziv, se je smiselno organizirati. Tudi mi smo se morali. Na inštitutu izvedemo več deset projektov na leto, pridobljenih prek javnih, zlasti mednarodnih razpisov, pa smo našli energijo tudi za to. Žal pa se je v medijih, z izjavami za javnost, s pismi poslancem in apeli na vlado, odzivalo zelo malo ljudi. Tu in tam je podporo po e-pošti izrazil kak znanec, nekaj ljudi je všečkalo objave na družabnih omrežjih, to pa je bilo tudi vse. Javnost je izginila. Razpustila se je. Nekateri se ukvarjajo s preživetjem, spet drugi si v svoji coni udobja ne želijo mazati rok z usodami migrantov. Še največ civilne družbe je bilo zaznati v prostovoljskih vrstah v času, ko je obstajal koridor. Škoda, da se več tistega potenciala, ki se je oblikoval na ravni humanitarnosti, ni ohranilo tudi na pravno-politični ravni.

Kaj preostane borcem za človekove pravice, očitno živim fosilom našega časa? Na koga se obrniti? Kako se boriti? Še celostno verjamete v pravna sredstva?

Pa saj še nismo za staro šaro! No, seveda razumem vprašanje, res smo morda malo arhaični. Danes je vsekakor bolj moderno biti strokovnjak za varnostne študije kot za človekove pravice. Ampak jaz v človekove pravice preprosto verjamem. Tudi zmage na tem področju niso tako redke. Poglejte vse uspešno zaključene primere pred strasbourškim sodiščem. To sicer odloča le v posamičnih primerih in le redki se prebijejo do njega, a vendar. Poglejte, kako so z uporabo pravnih sredstev zagovorniške organizacije v Združenih državah prek sodstva zrušile prepoved vstopa za državljane nekaterih islamskih držav. Tudi zadnji primer, v katerem je skupina prosilcev za azil izpodbijala sporazum EU-Turčija pred splošnim sodiščem v EU, je bil pomemben, pa čeprav jim ni uspelo. Sodišče se je izreklo za nepristojno, ker da sporazuma s Turčijo niso sklenile institucije EU, ampak voditelji posameznih držav članic. Iz obrazložitve odločitve je razvidno, na kako pomembni prelomnici se je znašlo pravo EU in kako (ne)resno ga jemljejo države. Postalo je kot meni à la carte, s katerega si vsak vzame, kar mu v tistem trenutku ustreza. In še do nedavnega je bilo pravo EU res nekaj prestižnega. Če bo šlo tako naprej, se bo sesedlo samo vase.

Kako vidite prihodnost begunsko-migrantskega vprašanja v Sloveniji in v EU?

Po eni strani sem skeptična. EU ubira najbolj restriktivne poti in v najslabših elementih kopira ameriške in avstralske politike, ki so skrajno krimigracijske. Torej migranta ali begunca, zanje je vseeno, jemlje izključno kot grožnjo, migracije pa do potankosti kriminalizira. Iz kriminalizacije migracij se je oblikovalo tudi ime za te politike – krimigracije. Glavni elementi krimigracijskih politik so zapiranje migrantov, deportacije, označevanje prestopa meje ali bivanje brez dovoljenja za prebivanje kot kaznivega dejanja ali prekrška in kazenske obsodbe zaradi teh kaznivih dejanj. Posledično je v zaporih vedno več migrantov; tam ne pristanejo zaradi svojega deviantnega ravnanja, temveč zaradi svojega pravnega statusa in zato, ker so se premaknili iz države A v državo B. Po drugi strani imamo v Evropi veliko liberalnih ustavnih sodišč in dve evropski sodišči, ki so pomagala zamejiti krimigracijske apetite mnogih evropskih voditeljev. In vanje je vredno verjeti. V teh časih populizma in postdemokracije so vse, kar še imamo. Za zaščito nas vseh. Danes tebe, jutri mene.