Jazz v ranjenih mestih

Precej neobičajno je, če znana jesenska festivala jazza potekata v državni operi in Domu policije. Tako je bilo na 36. Skopje jazz festivalu in XXI. Jazz festu Sarajevo. Vsak delovni obisk prireditev v glavnih mestih držav, ki sta bili del skupne države, vzbuja radovednost, primerjave današnjega stanja z včerajšnjim. In predvsem poglablja prijateljstva.

Po novo muziko pod žanrskim pokrivalom jazza ni treba v zahodnoevropske prestolnice in alpske zaselke, kjer je na voljo ogromno informacij in imen, resničnih glasbenih presenečenj pa je manj. Mednarodna jazzovska festivala v Skopju in Sarajevu sta se že vpisala na evropski zemljevid prireditev s težo. Veljata za izvrstna festivala z razmeroma majhnim proračunom, a po glasbenih vsebinah in načinu organizacije sta zgled postavljanja finih kontrastov in spretnega oblikovanja programa, ki sledi aktualnim in zgodovinsko relevantnim dosežkom v širnem svetu jazza in godb okoli njega. Te nove oblike glasbene imaginacije prinašata v kraje, ki jih niso bili ravno vajeni. Lokalni poslušalci so se oblikovali in rastli z njima. Toda sarajevski je napovedal, da bo prihodnje leto zaradi slabih razmer doma zaprl vrata in končal festival. Skopskemu kaj takega še ne grozi.

Oba sta povezana z našim festivalskim prostorom in glasbenim dogajanjem. Oliver Belopeta, direktor skopskega jazz festivala, je v letih 2000–2005 kot umetniški vodja ljubljanskega jazz festivala ustavil pretirano željo po ugajanju. Edin Zubčević, vodja sarajevskega jazz festivala, je letos postal umetniški sovodja ljubljanskega. Med tremi festivali poteka živahna menjava. Vsi so člani Evropske jazzovske mreže (EJN), ki je septembra letos imela konferenco v Ljubljani. Ta mali, a pomembni prireditveni segment glasbene industrije, ki je vključen v sistem podpor evropske kulturne politike, čedalje bolj vpliva na to, kaj in koga bomo poslušali v živo. Redno članstvo predstavnikov nizkoproračunskih festivalov iz »regije« in vzhodne Evrope v upravnem odboru EJN delno blaži hegemonijo močnih zahodnih prirediteljev, ki so odvisni od zajetnejših javnih podpor doma, zraven pa se čedalje bolj gredo glasbeni posel, ki krči pestrost. Z opozarjanjem na specifične probleme člani EJN s periferije skušajo dopolnjevati glavne usmeritve evropske organizacije in omogočiti kanaliziranje namensko pridobljenih evropskih sredstev. Članica ekipe skopskega festivala je letos kot del programov mrežne izmenjave pomagala pri izvedbi festivala v Sarajevu.

Festivala v Skopju in Sarajevu sta nepridobitna. Organizirata ju majhni in iznajdljivi ekipi, kjer imata zadnjo besedo umetniški vodji. Sčasoma sta ustvarila zvesto občinstvo. Kot nekomercialni prireditvi sta odvisna od javnih in drugih podpor, kar med drugim pomeni dobre odnose z veleposlaništvi drugih držav. Njuni mesti in državi poudarjata njun kulturni pomen, vendar ta retorika hitro izhlapi, ko gre za konkretna dejanja birokratov. Izvedba je na visoki ravni, glasbeniki ju imajo radi zaradi počutja in gostoljubja, kar se sliši v izvabljeni godbi. Nanju so čustveno navezani. Za razvoj in obstanek obeh je ključno, da nimata lastnih prostorov in jih morata vsakič znova najemati, izprositi, se boriti zanje, jih ustvarjati. Odvisnost od prostorske infrastrukture je na koncu neprimerljivo večja od neodvisne drže in želje po predstavitvi glasbe, ki je svetovljanska in moderna, novojazzovska ali v dialogu z jazzom in drugimi glasbenimi svetovi, individualna in kolektivna, improvizirana in komponirana. Ta odvisnost je vselej podrejena razmerjem politične moči in samovolji upravljavcev z javnimi prostori.

Potres, vojna, plenilci

Prireditvi sta v mestih sredi obnove, ki ima značilnosti podivjane, deregulirane in nezakonite pozidave. Njuni državi se ubadata s hudimi socialnimi težavami in problemi z mejaki. Trhlo ravnovesje lahko z ideološko agresivnostjo in koristolovstvom poruši vsaka politična opcija na oblasti. Obe mesti, večji od Ljubljane, sta bili porušeni: Skopje v rušilnem potresu leta 1963, Sarajevo med vojno in obleganjem v letih 1992–1996. Okrevanje mesta navadno pokaže, ali je mesto dinamična entiteta, sposobna, da se pobere po poškodbah in se po načrtovani obnovi obrne v prihodnost, ali pa se v njem poglabljajo socialne razlike in porajajo novi konflikti med družbenimi skupinami. Obe mesti sta socialno-prostorsko razdeljeni; Sarajevo že zaradi razmer daytonskega miru, nič manj ni očitna delitev Skopja na pretežno makedonski južni del in albanski severni del s posebnim naseljem – občino Šuto Orizari, ki je največje romsko naselje v Evropi z delno samoupravo. Skopje vsaj ni doživelo vojne, čeprav se ji je lani nevarno približalo ob »dogajanju naroda« v parlamentu v režiji tedaj vladajoče nacionalistične stranke, ki je zabredla v avtoritarnost in gospodarski kriminal. Harač je beseda, ki jo slišite tako v Makedoniji kot v Bosni in Hercegovini, le da z njo označujejo drugačen tip dajatev in njihovega prerazdeljevanja – plenilsko korupcijo po partijski liniji z etnično-religijskim predznakom.

Skopski jazz festival si je od leta 1982, ko je nastal po vzoru festivalov v glavnih mestih Jugoslavije, in po ustanovitvi nove makedonske države zadal kulturno nalogo širše integracije in odpiranja Skopja v svet s predstavljanjem žive svetovne glasbe, ki črpa od vsepovsod v duhu nemirnega iskanja, sodelovanja in spoštovanja. Med izolacijo Makedonije je bil jazz festival edina mednarodna prireditev v mestu. Zato je Belopeta lažje pridobival javna sredstva in sponzorje. Zaradi poznavanja glasbenega dogajanja in festivalskih ustrojev v svetu se je festival razvil v referenčno mednarodno prireditev. Ustanovil je založbo SJF, ki izdaja plošče makedonskih glasbenih skupin (med drugim Tonija Kitanovskega, DD Synthesis in Mizar). Od leta 2002 prireja tudi mednarodni poletni OFFest, ki je različica festivala world music. Impresivni seznami nastopajočih razkrivajo skrbno izbiro med glasbeno preverjenim, mamljivim in neznanim. Pridobili so občinstvo, ki je pridno polnilo dolgoletno glavno prizorišče festivala, »univerzalno salo« za 1200 obiskovalcev, in druge prostore, med njimi dvorano opere in baleta s 700 sedeži. Pristno navdušenje poslušalcev je stalnica na enem najbolj vročih evropskih festivalskih odrov. Denimo, pred tremi leti je spektakularen skandinavski Fire! Orchestra poletel s publiko vred (v Ljubljani leto pozneje je v komaj polni srednji dvorani Cankarjevega doma bilo večidel videti, kot da igrajo ribam). V program redno uvrščajo godbe črnega Atlantika. Občinstvo obožuje črnske glasbenike; avantgardiste, tradicionaliste in plesne moderniste.

Jazz sredi balkanskega Disneylanda

Letošnji festival je potekal v času lokalnih volitev, na katerih so nacionalisti doživeli hud poraz. Dediščina njihove vladavine je tudi velikopotezna neoklasicistična prenova mestnega središča – »Skopje 2014«. Izid tega absurdnega posnemanja reprezentativnih klišejev zahodnih evropskih prestolnic in iznajdevanja nacionalne zgodovine je ponovno ranjeno mesto. Gradnja javnih stavb in »olepšava« središča makedonske prestolnice – balkanskega Disneylanda – je bila velika pralnica denarja. Namesto predvidenih 80 milijonov evrov je lepotičenje vzelo približno 700 milijonov evrov. Starejši arhitekti in meščani so protestirali proti gosti pozidavi centra in psevdobaročni preobleki pročelij modernističnih zgradb. Razumeli so jih kot napad na moderno mestno tkivo in zanemarjeno arhitekturno dediščino iz časov popotresne obnove Skopja, ki so ga gradili s solidarnostno pomočjo vse Jugoslavije in širše mednarodne skupnosti.

»Univerzalno salo« so po vzoru cirkuških dvoran postavili Bolgari, modernistično stavbo opere in baleta so zasnovali slovenski arhitekti. Priljubljeno koncertno dvorano prenavljajo, potem ko so se izjalovili načrti z gradnjo nove. Lani so delno obnovili notranjost opere in baleta. Stavba čistih geometrijskih linij učinkuje kot opozicija kiču ob reki Vardar in novi stekleni koncertni filharmonični dvorani. V tri dni razprodanem avditoriju od štirih so med drugim zagodli avanturistični Trondheim Jazz Orchestra, sveži avstrijski trio Interzone, chicaška pevka Dee Alexander z izleti v skrite kote črnske tradicije, dosledni saksofonist Steve Coleman s Five Elements in svojim videnjem afroameriške godbe, duhoviti avantžurerji Young Philadelphians kitarista Marca Ribota in članov benda Ornetta Colemana ter delikatno zložena muzika kvarteta pianista Craiga Taborna. Ostri besedičnik, trinidadski pesnik Anthony Joseph je bil del spremljevalnega programa v zglednem, večnamenskem Mladinskem kulturnem centru z več funkcionalnimi prostori, kinodvorano in galerijo.

Nagovor sarajevskega festivala je bil pesimističen: »V družbi je vse manj svobode, zato je vse manj razlogov za festivalska praznovanja.« Poslušalce so pozvali, naj na prireditev pridejo nepripravljeni in odprti, saj bodo le tako dobili dovolj za vrnitev v nadrealno realno vsakdanje življenje. Sarajevčani v mestu, ki leži na vodi, pohlevno prenašajo vsakdanje redukcije pitne vode, ki so daljše kot v času obleganja. Dotrajani vodovodni sistem je le eno od znamenj, da krasno mesto ob Miljacki in na hribih živi v prikritih izrednih razmerah. Zrak v kotlini je onesnažen, ljudje se grejejo na premog, vozijo stare uvožene avtomobile. V mestu slišno zmaguje turbofolk.

Razmere za izvedbo festivala so daleč od normalnih, normalizacija vsakdanjega življenja prek umetniške dejavnosti pa je bil eden izmed motivov skupine mladih leta 1996, ki je začela z njim v travmatiziranem mestu v skrbi za lastno urbano prisebnost. Sarajevski sociolog Nebojša Šavija Valha je v izvrstni študiji o sarajevski raji, ironičnem subjektu vsakodnevne komunikacije in zafrkantskih odnosov, postavil naslednjo tezo: začetek vojne je bil zadnji trzljaj multikulturne in egalitarne institucije raje. Za kratek čas je pregnala novokomponirane narodnjake z elektronskih medijev v mestu. Raja je izginila, naprej je živela v samoironiji kot strategiji preživetja. Učinek okrepljenih nacionalizmov (in pripadajočih narodnjakov) in čedalje večja ruralizacija Sarajeva sta bila kulturni odpor majhnega urbanega jedra, ki je med vojno (in prva leta po njej) v odsotnosti spon raje prek individualnih pobud od spodaj organiziral mestno alternativno kulturo: rock, gledališče, revije, razstave, filmski festival, jazz festival – potencialne zametke urbane civilne družbe.

Godba v zapuščenem Domu policije

Jazz fest Sarajevo se je letos vrnil na kraj, kjer se je po uvodnih izvedbah po vojni v letih 2000–2005 začela oblikovati njegova današnja zasnova – v zapuščeni Dom policije. Za prireditev ga je odstopilo ministrstvo za notranje zadeve, kar je spet ironija. Zgradba z dvorano za dobrih tristo ljudi in neizkoriščenimi prostori na dobri lokaciji ima vse pritikline za nastanek nečesa več. Organizatorji niso dobili jamstev pristojnih javnih ustanov za najem in razpoložljivost drugih prostorov za letošnjo izvedbo edine resne mednarodne glasbene prireditve v mestu. Na koncu so bili prisiljeni iz nekdanjega policijskega doma z lastnim delom pričarati festivalsko središče. Podjetje, ki ga je ustanovilo mesto Sarajevo in upravlja s čudovito obnovljeno Vječnico, za uporabo prostorov nekdanjega zaklada bosanske pisne kulture zaračunava obsceno visoko najemnino. Atrij Bosanskega kulturnega centra v nekdanji sinagogi z dvorano za 800 ljudi, ki je bila dolgoletno prizorišče festivala, so obnavljali. V teh razmerah ni bilo mogoče tvegati s potrditvijo koncertnih terminov za nekaj zvenečih imen. Zato so se odločili za radikalizacijo programa, refleksijo lastnega položaja, in napovedali ukinitev festivala leta 2018.

V primerjavi z redkimi mednarodnimi kulturnimi prireditvami, na primer poletnim filmskim festivalom, jazz v Sarajevu ne pozira na rdeči preprogi. Zavrača tihe dogovore in izmenjavo uslug s političnimi predstavniki in kulturnimi uradniki. Sponzorskih logov ni na odru; nekako ohranja integriteto prireditve. Zubčević je eden redkih organizatorjev, ki o širših problemih v mestu javno govori brez olepšav, tudi o selektivnem znižanju odobrenih sredstev ministrice za kulturo. Edini redni finančni podporniki festivala so kupci vstopnic, ki za bosanske razmere niso ravno poceni. Obiskovalci so varčevali zanje in prihajali na koncerte. Festival je rastel v mestu otrplih javnih kulturnih ustanov in brez prave kulturne infrastrukture. Rock in druge nepopularne oblike se v Sarajevu od vojne niso več pobrali, še rap je onemel. Ustvarjajo redki posamezniki in skupine. Nekateri med njimi so snemali za založbo in koncertno agencijo Gramofon, ki jo je Zubčević zagnal leta 2004, ko je prejel dotacije švicarskega kulturnega sklada za podporo mladim organizatorjem. Med drugim je izdala tri albume Dubioze kolektiva in prvenec nove sevdalinke Damirja Imamovića. Dubioza kolektiv bo imel velik decembrski koncert v Skenderiji.

Zorn brani Sarajevo

Radikalizacija festivala je sovpadla z drugim gostovanjem newyorškega »downtown« posebneža, hiperproduktivnega skladatelja improvizatorja Johna Zorna. V Sarajevu je bil že lani z različnimi zasedbami, ki so v štiriurnem maratonu izvajale njegov kromatični ciklus skladb Bagatelles. Linija med zornofilijo in zornomanijo je tenka, toda tridnevni Zornov festival Musick and Magick je znotraj festivala odpravljal žanrsko dojemanje glasbe. Kanonizirani outsider hkrati sklada za virtuozni godalni kvartet, druge komorne zasedbe, standardno jazz postavo, duet akustičnih kitaristov, hrupni metal rock bend in vokalni ženski zbor, ki izvaja njegove madrigale, posvečene Shelleyju. Skladba za improvizatorje z osebnim zvokom in »klasično izučene« glasbenike nadzoruje vse vaje in bedi nad koncertno izvedbo, za uverturo pa vse povabi h kolektivnemu improviziranju. To še vedno deluje ekscesno, težavno, neposredno in transgresivno.

Drugi del festivala so zaznamovali sofisticirana telesna igra saksofonista Matsa Gustafssona in tolkalca Hamida Draka, močna repetitivnost belgijsko-francoskega tria Hermia-Ceccaldi-Darrifourcq, minimalistična uporaba harmonike domačina iz diaspore Maria Batkovića, newyorški trio novega jazza Thumbscrew z unikatno kitaristko Mary Halvorson in kitarist pevec James Blood Ulmer s harmolodičnim bluesom. V spremljevalnem programu so izvedli tradicionalno delavnico za otroke, izobraževalno srečanje mladih glasbenikov iz celotne »regije«. Šestdnevni sarajevski festival se je sklenil z dvema posebnima koncertoma: z nastopom komornega zbora Glasbene akademije v Vzhodnem Sarajevu ter gostovanjem festivala in mednarodnega kvarteta Axiom bobnarja Dejana Terzića v razprodanem Narodnem gledališču v Banjaluki – z njim je muziciral še en glasbenik iz diaspore, pianist Bojan Zulfikarpašić.

V intervjuju za skupno oddajo radia mostarskega mladinskega kulturnega centra Abrašević in radia Otvorena mreža je vodja sarajevskega festivala dopustil možnost, da so še pripravljeni organizirati prireditve v Sarajevu, vendar pod pogojem, da v upravljanje dobijo prireditveni prostor v mestu. Drugače bo šlo po napovedih. Vsekakor bo naslednje leto festival v Sarajevu »branil« John Zorn.