Je Cerar mazohist?

Ste morda pomislili, da bi deški obraz premiera Mira Cerarja skrival tudi kako manj ljubo značajsko čednost? Recimo zamerljivost. Namreč: v zadevi Veberkom težko govorimo samo o »principih«, ki so kot plug in brana aktualnega predsednika vlade; marsikaj vendarle namiguje tudi na značajske slabosti in njihove posledice.

Bodimo neposredni: Je bil Cerar sposoben preboleti, da se je nekdo od podrejenih vtaknil v »njegovo« prodajo telekoma? In da je s tem domnevno izpodkopal njegovo avtoriteto. Morda pa ne, kajti zdi se, da se je v njem prebudila neke vrste agresivnost, ki ni, kot bi analiziral Erich Fromm, samo obrambna, reakcijska, benigna, ampak se v njej skriva tudi destruktivnost. To pa bo seveda pokazal čas.

Vebra ne bomo zagovarjali, ker ga nimamo za kaj, je pa trenutek, da se malce poglobimo tudi v politično dušo Mira Cerarja. Ki utegne biti naravnost otroško zamerljiv, kar pa je ena zadnjih stvari na seznamu pomanjkljivosti; in ki kajpak ne more biti med tistimi »naglavnimi«, ki jih Fromm omenja v Anatomiji človekove uničevalnosti.

In vendarle Cerar te dni skoraj mazohistično podira nekaj, kar bi se nekega dne utegnilo izkazati za okostje neke alternativne »sredinske paradigme« (bogseusmili, kako mi gre ta izraz na jetra!). Nobene koalicije mu ne bo več uspelo sestaviti tako mehkobno, kot ga je bila ta sreča doletela z zadnjimi volitvami. In nikoli več ne bo volivcev mogel prepričevati s svojim poštenjakarstvom, ker politika pusti sledi na obraznih gubah in zamujene priložnosti se pač nikoli ne vrnejo. Tudi politična prodaja telekoma, proti kateri bi zarobantil celo Ivan Cankar, se mu bo kot bumerang vrnila sama po sebi.

Ne gre namreč le za »nekaj malega telefonije«, ampak za de facto razprodajo države, ki ni le konglomerat ustave in kazenskega zakonika, kot državo očitno razume premier, ampak je predvsem kulturna, socialna, energetska in komunikacijska infrastruktura. Če ji odrežeš roko, telo lahko še vedno deluje, če izpraskaš možgane, postane vse skupaj malce bolj skrb zbujajoče. Ni opaziti, da bi premier v tem prepoznaval kak problem.

No, glede telekoma je Cerar tako rekoč čelno trčil s svojim obrambnim ministrom, ki je deloval nekako »po logiki stvari«, saj vojska vendarle mora imeti pregled nad komunikacijami. Vedno je tako bilo in vedno tudi bo, ker še dolgo ne bomo dočakali Fukuyamovega konca zgodovine. Premier pa se, kot kaže, v prihodnjem zgodovinopisju vidi nekoliko drugače – morda v vlogi nekakšnega shakespearjanskega Becketa, kanclerja in zaupnika Henrika II., dokler se nista razšla. Kolikor sem razumel prijatelja Williama, je bil Henrik »politični realist«, gorečneža Becketa pa je nosilo malce po svoje.

Koga je na Slovenskem zaneslo: Becketa ali kralja? Pri nas ima višji položaj predsednik vlade, ki se vseskozi deklarira kot neke vrste moralna avtoriteta, ampak opazno težko razume celo samega sebe. Cerar je in si predvsem skuša biti moralist, kar ni nič napačnega, se pa tako utegne znajti v čudnih logičnih povezavah s političnimi okoliščinami. Cerar je menda tudi politik, sokriv za vse, četudi se morda počuti nedolžnega kot otrok, ki je šele stopil na igrišče. Kako naj potemtakem ta v sebi združi Becketa in Henrika, če za to nima dovolj hrabrosti niti svetovljanske širine?

Jeznorita odstavitev obrambnega ministra razgrinja več plasti neke šentflorjanske zgodbe. Da prvi minister morda ni dorasel realnosti politike in se še vedno okopava s »principi«. Načeli. Iz latinščine bi to reč lahko prevedli kot osnovo vsega, kar obstoji, kot prasnov, kot osnovni pojem, kot pravzrok vsega, kar obstoji, kot osnovo in vir spoznanja … In tako naprej od Anaksimandra in Heraklita do Platona. »Principialnost« premiera Cerarja je torej treba osvetliti z vseh strani, ker si je prav na tem zgradil zmago … zmago, ki je že po nekaj mescih majava, s tem pa seveda tudi politična trdnost Slovenije.

Vladati se ne da s principi, še manj pa s čustvi; tega bi se premier lahko učil pri Machiavelliju. Naš prijatelj Niccolò se je v delu Politika in morala najprej dobriknil »presvetlemu Lorenzu Medičejskemu«, potem je napisal, koliko je oblik vladavin in kako se do njih pride, potem nekaj malega o dednih monarhijah, na koncu o mešanih vladavinah (De principatibus mixtis). Naš Miro Cerar je podedoval in znova vzpostavil neke vrste mešano vladavino. Čemur pa morda ni ravno kos, kot bi bil nekdaj Drnovšek.

»Z novimi vladavinami pa je križ,« pravi Niccolò, pri čemer ima seveda v mislih »mešanice«, kot so bile tedaj v modi v severnoitalijanskih mestnih republikah. Kaj imamo zdaj na Slovenskem? Mešanico?

Miro Cerar je na volitvah dobil dovolj veliko parlamentarno večino, da bi državico tudi politično vsaj malce skuliral (gospodarsko, bi pripomnil Franjo Štiblar, niti ni treba; če se vlada umakne ali je sploh ni, potem gre samo od sebe). Skratka, bila je kar velika priložnost, da se v ta zatohli politični prostor vpihne nekaj svežega zraka. A zdi se, da se prav to ni zgodilo; nasprotno, premier »preiskuje« obrambnega ministra, ker se je bil drznil vtakniti v telekom. Kot v dobrih starih časih Janeza Janše. Če pa k vsemu prištejemo tudi čustva (zamere) sodelujočih, imamo novo komedijo zmešnjav, kjer se ne ve, kaj se pravzaprav dogaja in kje se bo vse skupaj končalo. Če se sploh bo …

Premier vsak teden izgubi kakega ministra ali ministrico. Nekatere celo v rekordnem času petih dni. Vlado očitno načenja rja ali še kaj bolj agresivnega. Janša? Človek, ki ga je ustavno sodišče iz zapora po rdeči preprogi vrnilo v politiko, nedvomno vnaša povsem nove »principe« v moralno okolje, ki morda obstaja samo še v Cerarjevih sanjah. Janša je povsod. Gledaš ga v oči, če pa se hitro obrneš, tudi od tam bolšči vate.

Zdi se, da se premier ni dovolj zavedel pomena te dimenzije in je – kot že nekateri predhodniki – preprosto podlegel psihološkemu pritisku. Ali pa notranjemu vzgibu zamerljivosti.

V imenu božjih zapovedi bo premier kaznoval obrambnega ministra in pika! Zaradi »principov«. Se premier zaveda, da so mu zaradi take politike v kratkem času »odstrigli« že dobršen košček vlade, če pa se bo odpovedal celo obrambnemu ministru, ker naj bi ta nekaj »vohljal« po telekomu, bomo vsi skupaj v zares težavnem stanju. Se bodo tankisti v Pivki odločili za Vebra ali za Cerarja? Ali morda celo za Janšo, ki je čedalje bolj v ospredju. Kot da bi vzniknil iz pravljice. Kot da v njegovi »zgodovini« ne bi bilo ničesar, samo črički, metuljčki, lastovke in rožice.

Konflikt med Vebrom in Cerarjem bi moral biti konflikt med dvema profesionalcema. Žal oba v svojih sedalih to nista. Prvi je popolnoma razumno naročil, naj se preveri prodajo telekoma (komerkoli, zlasti tujcu), a je verjetno pozabil na t. i. žvižgače; v Neaplju se žvižga za dekleti, pri nas se žvižga po institucijah – in to bi moral obrambni minister vedeti.

In premier: ja, tu pa je stvar hudo zapletena, kajti premier nam je iz (vsaj začasno) sorazmerno čiste politične situacije vse skupaj hitro zapeljal v brzice nekdanjih negotovosti. Za vsem tem je seveda tudi zlovešče »dihanje za ovratnik« Janeza Janše.

Z drugimi besedami: z nekim »poduhovljenim« Cerarjem, ki naj bi vnesel pomiritev, spravnost in vsaj malce politične stabilnosti, verjetno nismo dosti pridobili. Ministri in ministrice Cerarjeve vlade cepajo kot muhe pod muholovcem, kar je seveda zlovešče znamenje.

Gospod Cerar se bo moral zamisliti, kako bo, ko bo nekega dne ostal sam. To se nam lahko zgodi, četudi ohranjamo povsem deški obraz. Na Slovenskem je bilo vselej veliko moralistov. In zelo malo dobrih politikov.