Je pa kar hladno danes, ne?

Diplomirala je na ALU v Ljubljani. Med drugim je bila glavna urednica revij Likovne besede in M’zin, umetniška vodja Galerije Škuc, pomočnica direktorice Sorosovega centra za sodobno umetnost – Ljubljana, urednica in vodja spletnega medija Artservis, SCCA – Ljubljana, v Klubu Gromka natakarica in praktična sodelavka pa voznica Rumenega taksija in sourednica spletnih portalov Culture.si in Kulturnik.si.

Se spomnite njenega izuma nove mediteranske merske enote, ki je podaljšala slovensko obalo? Projekta Articae horulae, z ročno izvezenimi tujkami, ki so ga smrtno resno vzeli tudi nekateri akademski lingvisti in se celo spustili v polemike? Masla na glavi? Idealovih zlatih zobotrebcev kot odgovor na moškega? Slovenca z največjimi pljuči? Pogovorov v liftu? Nemih predavanj? In še mnogih drugih, ki nikakor ne puščajo pri miru dušebrižnih ravnodušnežev. Tam, kjer je Slovenec najbolj zaverovan in prepričan, tam misel in nje materialna izvedba Alenke Pirman najbolj prepričljivo zakoliči dvom – ga prenese v dejanje, umetnost. V enigmo, ki nas, če nam jo uspe do konca rešiti, spravi v krohot.

Bolj kot »kaj« Pirmanovo zanima, »kako« nekaj je in »kako to«, da je. Ko sem ji rekla, da bi v zadnji sobi nadstropja baročne palače, kjer razstavlja, pravzaprav kot zadnji objekt morala sedeti ona sama, med pranjem posode ali loščenjem socialistične plafonjere, stoječ na stolu v mini krilu iz debelega žameta – ker ona je njeni projekti –, je samo odkimala. »Zakaj?« Nikoli ni verjela v avtorstvo, samoizražanje. In vendar že dolgo ni bilo razstave, ki bi bila bolj avtorska od te. Bolj duhovita. Oziroma ki bi tako subverzivno jemala smisel stvarem, ki jim na ozadju naših življenj tako zavzeto hočemo dati smisel.

Alenka Pirman se na prvi večji samostojni in pregledni razstavi z naslovom Zbrana dela, ki je v MGLC na ogled do 1. marca 2015, predstavlja s projekti, ki so zaznamovali lokalni kulturni prostor v zadnjih petindvajsetih letih. Izpostavlja tehnike, taktike in metode raziskovanja in distribucije njenih umetniških zamisli, povezanih z različnimi prostorskimi in tematsko specifičnimi situacijami, na katere se je pogosto odzivala z ironijo, sarkazmom in dvomom.

Pirmanova vidi in razume stvari z drugega konca palice; pogosto razstavlja nevidno, navidezno, s »prevrtljivim« podpomenom, razstavlja naša umišljanja, naše ideološke predsodke in predpostavke, predvsem te druge, zmotna prepričanja, načelnost ipd.


Poklic aranžerja ni več tako prepoznaven, kot je bil nekoč. Glede na to, da je vaš oče opravljal ta poklic, sprašujem, koliko ima njegovo delo opraviti s tem, kar ste v življenju postali?

Veliko. Bil je precej bolj umetniški tip, kot sem jaz, predvsem z odnosom do sveta. Bil je edini, ki se mu v firmi Fructal Alko ni bilo treba vsak dan štempljati, češ da ima atelje v Šentvidu in da se ne bo vozil vsak dan na Frankopansko samo zaradi štempljanja. Ko si vstopil v njegov atelje, je bilo, kot bi vstopil v material za pop art. Povečane tube majoneze, ogromni povečani napisi, vsa ta umetna galanterija, ki je potrebna za opremo izložb … Velikokrat sem ga spremljala na sejme po Jugoslaviji ali Sloveniji, ko je izdeloval izložbe, na Goriškem je navadno urejal po pet izložb. Spoznala sem, da je medij, najsi gre za razstavo v galerijah ali na sejmih, na kakršnih je sodeloval moj oče, pravzaprav podoben: veliko načrtuješ, narediš in na koncu vse, kar si postavil, tudi podreš. Kaj ostane? Ostane ti razsuti tovor v zabojih, ki je, če imaš nesrečo in delaš velike formate, še v veliko napoto.

In to je tudi vaš princip? Razsuti tovor?

Seveda, in rada bi, da mi je čim manj v napoto.

Kaj beleži spomin na kak projekt?

S to inventuro v MGLC sem se res imela priložnost spraševati o posameznih delih. Niso največ vredni ostanki, umetnine, koncepti – največ so vredni kvalitetni zapleti, ki so lahko človeški ali pa intelektualni, ob katerih je človek zmogel storiti stvari, na katere še prej ni pomislil ali pa nanje ni bil pripravljen – v svojem zaprtem ateljejčku. Vse, kar sem storila, je malce prevzgojno. Nič se ne ponavljam. Bistveno je, da imam tudi sama nekaj od tega.

Zakaj prevzgojno?

Zato ker si umetnik vseeno jemlje pravico, da bo prav on zasedel ljudem nekaj prostora in časa … Naduto je. In če se ustvarjalcu v tem procesu dela uspe premešati skupaj s sodelavci kot malinovec – kaj bi si lahko želel lepšega?

Z umetniškimi in znanstvenimi prijemi raziskujete fenomenologijo vsakdanjega življenja. Zdi se, da iz njega jemljete nam najbolj vsakdanje, samoumevne stvari, dejanja in razčlenite njih smisel, jim ga odvzemate, nadenete novega. To pomeni, da zelo dobro zaznavate in prepoznavate značaj neke skupnosti, njene neumnosti?

Lepo ste to povedali. Ja, pa tudi lastno neumnost. Če ne bi imeli enakih in skupnih izkušenj, tudi sama ne bi prišla do določenih zaključkov.

Že, ampak vi stopate ven iz črede in dvigujete roko.

To je nekaj, kar mi omogoča moj poklic. Morda je to, da stopiš ven in dvigneš roko, celo definicija tega poklica. Zakaj beremo knjige in gledamo filme?

Pravite, da vas zanima mehanika tega, kako živimo in kaj se nam zdi pomembno v našem življenju.

Ja, in kaj se nam zdi vredno. In na podlagi česa oblikujemo svoja načela, osebne politične programe, kako se organiziramo v življenju, na intimni ravni ali kot družba, država … Ta mehanika je zelo zanimiva. Umetnost in muzeologija, s katero se zdaj študijsko ukvarjam, imata pri tem pomembno vlogo. Mislim, da se je treba s to mehaniko ukvarjati, treba je preveriti, zakaj imamo takšna prepričanja, kot jih imamo, in zakaj jih zagovarjamo na žive in mrtve. Ampak da ne bo izpadlo vse tako zagrobno – v resnici so moji projekti tudi precej smešni.

In res, še preden vstopimo na razstavo v MGLC, nas na stopnišču s stene pozdravi duhovit izsek iz stripa, ki ga je ilustriral vaš sin Tibor Bolha iz projekta V liftu, 1999–2014. Projekt o dialogih iz dvigala. Gledalec si tiho reče: O, fajn, samo da ne bo spet nekaj zateženega … Kako ste se tega domislili?

Že 47 let stanujem v istem stanovanju v 6. nadstropju. Vsak dan se vozim z dvigalom, in če vemo, da vožnja traja približno 25 sekund, sem torej v dvigalu prebila že skoraj deset dni svojega življenja. Sopotniki navadno molčimo, včasih pa tudi ne. Pred desetimi leti sem napisala več kot 60 dialogov, lani pa je Tibor po dialogih v njih narisal 38 stripov, ki so izšli v albumu in so tudi na voljo v muzejski trgovini in po knjigarnah.

Kaj je bila najbolj nenavadna reč, ki ste jo slišali v dvigalu, nemara sami izustili?

Je pa kar hladno danes, ne? (Smeh.)

To, kar vi počnete zadnjih 25 let, je vseeno drugače od tistega, kar počne prenekateri vaš kolega. Koliko bi se strinjali s Cattelanovo domislico, da tudi ko gre za sistem sodobne umetnosti, se zdijo stvari od daleč bolj jasne? Da je namreč kot zelo bučna in barvita zabava, ko se znajdeš sredi nje, te prevzame – a bolj ko se od nje odmikaš, bolj postaja majhna, bleda svetloba sredi noči …

Iz sodobne umetnosti se je zelo lahko delati norca.

Saj se ne norčujem iz nje.

Ne mislim na vas osebno. Dejansko pa je tako – cesar je gol. Na površinski, navidezni ravni. Težko je govoriti na splošno. Delo z revnimi materiali omogoča nereprezentančnost – to je bilo zame zelo pomembno. Treba je reči, da se je veja konceptualistov res približala bistvu. Izognili so se reprezentančnosti, pompoznosti, službi narodu ... Pri vprašanju sodobne umetnosti gre za to, koga naslavljaš. Če si kot umetnik uspešen v tem umetnostnem sistemu, po mojem mnenju začneš nagovarjati predvsem strokovno javnost. Ona je tvoj odjemalec, od zbirateljev do trgovcev, galeristov. V tem smislu nisem uspešna umetnica, ki bi lahko od umetnosti živela, in tudi upam, da na tak način nikdar ne bom. Drznem si nagovarjati tudi ljudi zunaj mojega foha. Precej truda vložim v to, da način mojega dela ni fahidiotski. Ko začne umetnik delati za specializirano občinstvo, ki uživa v referenčnosti in razume tvoja sklicevanja na pretekla dela, je to pač poseben žanr znotraj umetnosti.

Kako vam je uspelo, da ste znotraj tega, kar ste povedali, tako sproščeni?

Se vam zdi, da sem sproščena? To je samo videz (smeh). Znotraj sveta umetnosti sem delala veliko stvari in se z njimi tudi pretežno preživljala. To pokaže tudi ilustrirani življenjepis na vstopni steni. Ne bom zatajila vseh teh opravil, ki so bila tudi pozicija relativne moči. Voditi Galerijo Škuc je pomenilo, da sem bila nekaj let odgovorna za pripuščanje določenega števila avtorjev z lokalne scene, da lahko razstavljajo. Bila sem tudi pomočnica direktorice Sorosovega centra za sodobno umetnost, ki je bil vpet v močno mednarodno mrežo, financiran z denarjem, ki je bil pridobljen špekulantsko in podprt z ideologijo muhastega filantropa. In spet sem bila na neki relativni poziciji moči, saj je ta sklad delil denar. Predvsem sem skozi te službe prišla v stik z mednarodno sceno in takrat sem razumela, kako stvari potekajo in kakšen mora biti umetnik, da mu uspe. To me ni več zanimalo.

Ampak kakšen mora biti umetnik, da je uspešen?

Nenehno mora dobavljati ali pa servisirati svoje minulo delo. In v pogovorih »v liftu« mora biti res dober (smeh) ...

Kje in kdaj so glede tega odpadle vaše ambicije, ker vaš CV vseeno ni tako neimpresiven, kot bi vi želeli, da je videti?

Moji sodelavci vedo, da sem včasih zdržala pri projektu največ dve, tri leta. Dobra sem v tem, da kaj zasnujem, potem pa me začne dolgočasiti. Ne gre za zavestno rezanje ambicij, ampak zadeve enostavno postanejo dolgočasne. Gotovo je to mogoče rešiti, če postaneš mednarodno dejaven, toda meni je tukaj všeč in tu rada živim. Če pa živiš v Sloveniji, če hočeš imeti kariero, se moraš specializirati. To pa spet vodi k že prej omenjenemu fahidiotstvu. To me res ne zanima.

Zanimivo, kako se na lestvicah vplivnosti, mislim na tisto, ki jo objavlja ArtReview, že leta na prvih mestih pojavljajo predvsem direktorji muzejev in galeristi, ne pa umetniki, ki sodelujejo z njimi. Zakaj? Denar?

To, kar se navadno postavlja kot kontrast, je govor o nečem, česar sama ne poznam in s čimer nisem bila nikdar v neposrednem stiku, razen kot obiskovalec teh palač. To je vrh ledene gore, temu nato rečemo umetnostna zgodovina. V šolah se učimo le o skrbno prefiltriranih avtorjih in delih ... Za kaj več se je treba potruditi. Če pogledam kolege po svetu, v nekih na videz nezanimivih okoljih, kot je lahko tudi Ljubljana ali Celje ali Belfast, lahko ti ljudje delajo zelo smiselne projekte, delujejo vzdržno in si ne morejo privoščiti naslavljanja neke specializirane publike, ker je pač ni. Tudi če uvedejo kuratorski rezidenčni program in imajo enkrat na leto na obisku kuratorja iz belega sveta, to ne zmanjša dnevnega pritiska osmišljanja tega, kar počnejo. To je težje, kot da se znajdeš na parketu, ki ga opisujete. Res pa je, da je pri dohodkih tudi nekaj ničel manj (smeh). Zato se zelo težko identificiram z oddajami tipa »pereči problemi umetnostnega trga v Sloveniji«, kjer se potem pogovarjajo o Damienu Hirstu. Kaj imam jaz z njim? To je eksces. Ves čas govorimo o ekscesu. In potem provincialni umetnik razume uspeh tako, da razmišlja, kako neki bi se pridružil temu ekscesu. Če to ni patetično!?

Vrniva se k vam. Skupaj z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle ste morali razumeti, kako zelo so se Slovenci pripravljeni boriti za to vedro vode Jadranskega morja, ki pljuska ob slovensko obalo, da ste prišli do ideje in izuma slovenskega mediteranskega metra (SMM)?

(Smeh.) Ko se je Slovenija osamosvojila, so naše meje začele biti v oči. Pri nerešeni situaciji glede meje na morju s Hrvaško – in ta situacija vztraja v svoji nerešenosti – se je začela dolžina obale pojavljati kot neko obžalovanje, češ da smo kljub 46,6 kilometra še vedno mediteranski in da smo bili vedno mediteranska dežela. Z Vukom in Ireno smo pripravljali publikacijo za Bienale mladih mediteranskih ustvarjalcev, ki je bil v Torinu leta 1997. Nismo zmogli narediti korektnega kataloga, ki naj bi vseboval tako nacionalno kot geopolitično identiteto. Kar je laž. SMM je nastal kot satira. Vpeljali smo novo mednarodno mersko enoto, ki temelji na kratkosti slovenske obale. Uporabili smo metodo civilne družbe, češ da želimo pomagati neukemu državnemu aparatu in mu servirati rešitev, ki je ves čas na dlani, samo videli je še niso. Z mednarodno uvedbo nove merske enote bi se Slovenija namreč smelo uveljavila v svetu, postala bi prepoznavna! Šli smo na Urad za meroslovje Republike Slovenije, govorili z gospodom Kocuvanom, pisali pisma v satiričnem žanru ... Leposlovje pač. Gospod direktor je razumel naš trud, mi veliko razložil o delu urada, povedal pa mi je tudi, da moram razumeti, da nam uradno ne bo odgovoril. No, zdaj pa smo, kjer smo!

V devetdesetih letih je v Sloveniji vladala poosamosvojitvena evforija, ki ni prinesla samo dobrih stvari, hlepenja po evropskih integracijah. Ljudje so večinoma držali palec navzgor, vi s svojim delom pa ste palec obrnili navzdol. Opozarjali ste na druge vidike in posledice te evforije.

Drži, nisem delila navdušenja.

V istem obdobju ste naredili tudi projekt s Pavarottijem in akcijo Iščemo Slovenca z najmočnejšimi pljuči.

Dve leti sem posvetila satiričnim odzivom na stvarnost. Potem sem ugotovila, da je ta metoda prelahka. Pavarottija seveda ni bilo mogoče spregledati. Ljubljana, mesto, v katerem živim, si je dolgo prizadevala za organizacijo Evropskega meseca kulture (EMK). Po neskončnih pretresih lokalne kulturne scene je končni program EMK leta 1997 dokazal, da je kultura paradni konj in izkaz državljanske asimiliranosti, ki bo nekoč nagrajena z vstopom v Evropsko unijo. Vrhunec programa je bil seveda nastop Luciana Pavarottija v Cankarjevem domu, nekdanji direktor pa rad pove, da je bil to tudi vrhunec njegove menedžerske kariere. Koncert je bil razprodan, raja pa je lahko prisostvovala neposrednemu prenosu na Prešernovem trgu. Odzvala sem se kot občanka in v EMK nevpletena kulturnica: en mesec pred Pavarottijevim prihodom sem pripravila lažni članek, ga fotokopirala v nekaj sto izvodih in nato raznosila po nabiralnikih ter razposlala na izbrane naslove. Dan po njegovem koncertu je sledil še drugi »članek«, oba pa sta slavnega pevca predstavila kot podpornika prizadevanj naše mlade države pri vstopu v EU. Tudi zato, ker smo po Pavarottijevem mnenju »tako nesebično pomagali beguncem iz Bosne«.

Dolgo se ni vedelo, da ste to storili vi.

Nihče ni vedel, samo nekaj prijateljev.

Komu ste dajali izvode Dela s svojim člankom v nabiralnik?

Delila sem jih naključno, največ v bližini svojega doma, nekaj sem jih poslala po pošti medijem … Gotovo sem oba poslala Mitju Rotovniku. En članek je ponatisnila celo Mladina v slogu: »storilca še iščejo«. Petnajst let kasneje se nam je izkušnja EMK vrnila kot bumerang – tudi EPK ni ustvaril lokalne sloge in je večino proračuna pokuril za reprezentanco ...

Ste kdaj razmišljali, koliko ste marketinško zanimivi?

Za koga?

Za kogarkoli. Za kustose, direktorje muzejev, zasebne zbiralce, na primer.

V Sloveniji smo se naučili delati zelo samostojno. Umetniki praviloma imamo svoja društva, svoje zasebne zavode, izmišljujemo si svoje projekte. Dobimo nekaj drobiža na razpisih, temu dodamo lastna sredstva. In šele nato lahko ustvarjamo. To je prevladujoč model delovanja na mojem področju. Nikoli se nisem obremenjevala s tem, koliko sem marketinško zanimiva. Ne morem pa reči, da nisem bila podprta. Nasprotno. Projekt Articae horulae je bil izvedene v izvrstnih produkcijskih razmerah. Dobila sem vso strokovno, tehnično in finančno podporo SCCA – Ljubljana. Hitro bi lahko zdrsnila v neko udobje (smeh). Biti tržno zanimiva me ni nikoli zanimalo, to je verjetno povezano z mojim nesrečnim svetovnim nazorom – res namreč mislim, da mora biti umetnost dostopna, neprecenjena, da ne sme biti eksces v finančnem smislu.

Imate zato na koncu kataloga cenik za svoje izdelke? Cena variira med 1 in 90 evri.

Najdražja stvar je zlati zobotrebec. Očitno je, da želim ostati v svojem davčnem razredu. Bi se morala začeti ukvarjati s čim drugim? Mislim, da je umetnost preveč dragocena, da bi jo prepuščali samo bogatim. To pa res ne bi bilo zanimivo. Pred kratkim se je neki galerist iz Italije začel zanimati zame. Bil je prav nadležen, novačil me je. Razumel je kvaliteto del, očitno. Bila sem zelo pod pritiskom.

V skušnjavi?

No, v skušnjavi glede tega, da je bil res luciden in je razumel, za kaj gre. V tem smislu je škoda izgubiti sogovornika. A če ta sogovornik v meni vidi trofejo, ki jo bo prinesel svojim zbiralcem – ti so pa lahko še bolj patetični od umetnikov. Eden od njih govori o delih, ki jih je kupil, kot o »svojih otrocih«, od katerih se ne bo nikoli ločil. S takšno patologijo nočem imeti opravka (smeh). Umetniška dela vendar sprožajo doživetja, miselne operacije, in ko oddelajo svoje, bi jih smeli zavreči ali pa vsaj zanemariti, ne pa fetišizirati! Veliko delam na tem, da bo zelo malo ostalo za mano.

Kako se je zgodil zlati zobotrebec?

Leta 2001 sta v Celju Irena Čerčnik in Nevenka Šivavec, kustosinji v Galeriji sodobne umetnosti, pripravljali ambiciozno mednarodno razstavo na temo moški. Kot enega izmed slovenskih avtorjev sta me povabili k sodelovanju. Čisto pred iztekom roka sem pomislila, da je pravi odgovor na to temo zlat zobotrebec. Zadeva me je popolnoma obsedla; ne samo zlat zobotrebec, temveč sto zlatih zobotrebcev, zapakiranih v celofan tako kot tisti leseni, ki jih kupiš v Mercatorju. Skratka, Zlatarna Celje mi je po moji skici naredila sto zobotrebcev. Paketek je bil ovit z originalno pasico IDEAL Kmetijske zadruge Velike Lašče.

Zakaj zobotrebec?

Morda je povezan z osebno ikonografijo. Imam tudi tatu zobotrebca.

Po kakšnem vprašanju je to prišlo na telo?

To je preventivne narave (smeh). Ima preventivno nalogo, da me opozarja, da ja ne bom v življenju kdaj zdrknila in začela prodajati, recimo, posodo Amway. Enkrat sem namreč skoraj postala žrtev mrežne prodaje.

Vaš slovar nemških izposojenk Articae horulae je bil razprodan.

Razpis SCCA – Ljubljana za Urbanario me je spodbudil, da sem natančneje razmislila in definirala projekt, ki se mi je motal po glavi že dalj časa. Šlo je za to, kako javnosti predstaviti zasebno zbirko germanizmov, ki se uporabljajo v pogovorni slovenščini, ki sem jo šest let ustvarjala s strastjo amaterske zbiralke. Edino primerno mesto za javno predstavitev zbirke se mi je zazdela Narodna in univerzitetna knjižnica kot srčika slovenskega knjižnega jezika, torej kot najbolj neprimerno mesto, kjer bi germanizmi delovali kot čistokrven tujek. Vse drugo je stvar bolj ali manj inteligentnega razmisleka o načinu predstavitve, ki ne bi motila siceršnjega utripa in namembnosti izbranega prostora. Paziti sem morala predvsem na estetsko prilagoditev hipernatančnemu Plečnikovemu interjerju, ta pa je zahtevala uporabo ročnega vezenja in dragocenih materialov. Oboje je bilo na srečo v neskladju z vsebino.

Leta 1997 smo izdali umetniško knjižico v obliki slovarja z naslovom Arcticae horulae z več kot 2000 gesli, ki je doživela nesluteno medijsko izpostavljenost in bila razprodana v nekaj mesecih. Proces je povezal umetniško področje z jezikoslovnim in izpostavil mojo odgovornost. Posamezni uporabljeni umetniški postopki (na primer posnemanje znanstvenega govora in tiska) so javnost namreč zavedli, da je knjižico vzela zares. Zato se je projekt zame zaključil 8. januarja 1998, ko je v Književnih listih strogo kritiko slovarja objavil priznani etimolog dr. Marko Snoj. Kasneje smo s tedanjim producentom slovar in celoten arhiv projekta digitalizirali in ponudili v brezplačno branje na naslovu www.arcticae-horulae.si.

Kaj ste ugotovili ob zaključku tega projekta?

Da je tako kot pri nas doma, kjer smo že davno začeli zbirati besede, izposojene iz nemščine, in jih zapisovati, tudi moje prijatelje, ki so mi pomagali, prevzemala nekakšna domačnost, prijetnost, nostalgija, ker so danes te besede žmohtne in zabavne. Zdaj razumem, da sem se takrat igrala z ideologijo, v katero sem bila popolnoma potopljena. Ta projekt je pokazal, da obstaja razpolovna doba, v kateri téme, ki so bile nekoč predmet kulturnega boja in močno obremenilne, postanejo simpatične.

Bi moralo biti kaj narobe s tem?

Ne vem. Narobe je, da z istimi vatli delujemo tudi danes. Iz jezika izganjamo angleščino in srbohrvaščino. Isti mehanizmi so na delu.

Zelo zanimiv je tudi projekt Primer, ki je nehote povezan z morilcem žensk Trobcem. Ste vedeli, da boste pri raziskovanju evokativne moči avtentičnega dokumenta in njegovega pomena tako za umetniško kot tudi za kaznivo dejanje dobili prav spise tega kriminalca? Kako vam je bilo? Kaj ste pravzaprav naredili?

Zanimala so me dolgočasna metodološka vprašanja, kot pravite, in po avtentičen dokumentarni material sem se zatekla v Muzej slovenske policije. Tedanja kustodinja Biserka Debeljak je zame izbrala arhivsko gradivo, ki pripada primeru, ki ga omenjate. Česa takega nisem pričakovala, ampak okoliščine niso bile take, da bi si lahko zmišljevala. Nekaj mesecev sem študirala material in premišljevala, kako rešiti to nemogočo nalogo. Razstavo sem pripravila s kustosom Igorjem Zabelom v Mali galeriji. Ta »senzacionalni«, »zapeljivi« material sem razstavila obrnjen narobe, tako da se ni dalo prepoznati prav ničesar. Ta radikalna gesta je nastala v odporu do samozadane naloge. Bila je zavrnitev spektakla, ki smo mu umetniki zavezani. Ampak saj ste verjetno že uganili, kajne? Gesta prikrivanja le še podžge gledalčevo vživljanje, ta razstava je bila v resnici pravi ognjemet (smeh). Ob pregledni razstavi v MGLC sem imela priložnost znova delati z istim materialom, tokrat je moja intervencija na ogled znotraj stalne postavitve v Muzeju slovenske policije v Tacnu. Ubrala sem drugačen pristop, a je rezultat spet presenetljiv!

Ko nekdo reče zbrana dela – na kaj najprej pomislite?

Ne gre za nikakršno naključje: ciljam na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Sem velika oboževalka njihove zbirke zbranih del. Sicer mora biti avtor že mrtev, da ga vzamejo v obravnavo, pa še pri tem nato razpravljajo, kdaj naj pride na vrsto … Gre za projekte, ki navadno presegajo življenjsko dobo urednikov.

Za literarno zgodovino sicer velja, da se rada opira na biografije avtorjev. Literarni atlas Ljubljane, ki je nedavno izšel, je menda velika uspešnica, v bistvu pa ena taka navijaška Lady za izobražence. Neznosno … Pri pisateljih torej seciramo njihovo zasebno življenje, da potem kakor da bolje razumemo njihovo delo (smeh). Dvomim o takšnih metodah. Ampak vprašali ste me, zakaj naslov Zbrana dela? Gre za referenco na moški akademski svet, na panteon.

Zdi se, da vaša dela vsebujejo nekaj, česar druga dela zadnjih 25 let v sodobni likovni umetnosti na Slovenskem ne. Razen vaših sodelavcev iz Društva za domače raziskave. Se motim? Kaj je v tem smislu humor, ki preveva vaše projekte, ki ima malo opraviti z duhovitostjo v resnici? Kaj se zgodi, ko si znanost in humor podata roki?

Humor je vedno posledica distance do lastnega početja. Metodam, ki jih potrebujem za svoje delo, se ne morem izogniti, ker sem profesionalna umetnica, ne pa naivec, ki se nekih stvari loteva, recimo, spontano. Mislim, da je humor v tem, da se vsemu navkljub nikakor ne kaže jemati resno.

V kakšnem smislu?

V smislu patosa tega poklica – biti umetnik. Temu sem zelo nenaklonjena. Humor rešuje zagato. Če odštejem, da ne želim komunicirati z bogom oziroma da o tem vsaj ne bom govorila javno, ker je to precej naduto (smeh). Potem pač ostane humor, ki rešuje zagato.