Je resničnostni šov premagal politiko?

Še vedno si želimo razumeti, zakaj je v ZDA zmagal Trump? Zakaj so vse volilne napovedi tako zelo zgrešile? Nas mora biti strah? In če nas ni, bi nas moralo biti strah, da nas ni strah? Populistični politiki, in o tem nas uči že zgodovina, znajo krivdo za vse težave učinkovito obesiti na marginaliziran sloj prebivalstva in ljudstvu zamegliti celotno sliko. Zamegljena očala pa so včasih bolj prijetna od realnosti.

Trump, zvezdnik resničnostnega šova Vajenec, je takoj po volitvah ublažil nekatere svoje radikalne ideje, malce je obrnil ploščo, tako kot je to naredil že tolikokrat prej, in Obamova zdravstvena reforma se mu zdaj ne zdi več tako slaba kot med kampanjo. A za kako dolgo? Zdaj vse bolj skrbi, kakšna bo njegova najtesnejša ekipa. To, da bo Stephen Bannon, predsednik medijske skupine Breitbart News in urednik istoimenskega spletnega portala, ki se šibi pod antisemitskimi, antipriseljenskimi in rasističnimi komentarji ter zgodbami o zarotah nad belci, postal Trumpov strateški svetovalec, že ni dobra novica. Bannon obljublja tudi, da bo leta 2017 na predsedniških volitvah v Franciji podprl Marine Le Pen.

Pred dnevi sem še enkrat prebirala zadnji del romana Philipa Rotha Zarota proti Ameriki, v katerem pisatelj opisuje, kakšna bi bila Amerika in njegovo judovsko otroštvo, če bi leta 1940 na predsedniških volitvah zmagal Charles Lindbergh, prav ta, ki je prvi preletel Atlantik in je bil velik simpatizer nacizma. V romanu Lindbergh kmalu po tem, ko pride v Belo hišo, sklene pakt s Hitlerjem in počasi, a vztrajno se v ameriških mestih in vaseh začne gonja proti Judom. Vedno se mi je zdelo, da se je Rothu zdela že sama ideja o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se to res zgodilo, tako grozljiva, da knjige sploh ni napisal do konca. Roman je kar na hitro končal, kot da bi na pol prerezal hlebec kruha.

A realnost je vedno bila bolj čudna od fikcije.

Populisti in slepci

Kaj se je torej zgodilo v ZDA? Je resničnostni šov premagal politiko? Redna profesorica in zgodovinska antropologija Svetlana Slapšak meni, da je Amerika že kdaj prej v svoji zgodovini imela nekaj nenavadnih predsedniških kandidatov, a takrat še ni bilo družabnih medijev. »Resničnostni šov je sicer že povsod premagal dobršen del kolektivnega razuma – v Sloveniji in Srbiji so zmagovalci resničnostnih šovov nadaljevali ali začenjali kriminalne kariere, udeleženci in udeleženke nam tudi z javne televizije trosijo neverjetne neumnosti.« Po mnenju antropologinje Trumpov napuh, verbalna nekompetentnost in najnižji možni okus popolnoma ustrezajo »poetiki resničnostnega šova«. »Ne gre za zmago, temveč za hkratno zanemarjanje stila in okusa, kar v sferi politike vidimo tudi pri našem predsedniku.«

Pisatelj Miha Mazzini ugotavlja, da so v ZDA čustva premagala dejstva. »Če vam je nekdo všeč, ni važno, kaj počne, kaj govori, kaj zagovarja, samo da je naš. Skratka, Amerika se je poslovenila.«

Podobno govori tudi Matej Avbelj, izredni profesor za evropsko pravo na fakulteti za državne in evropske študije, saj pravi, da je politika postala resničnostni šov, ker je naša družba resničnostni šov. »Pa ne le v Ameriki. To, kar se je v Ameriki zgodilo danes, se nam v vzhodni Evropi, še posebej pa v Sloveniji, dogaja že vse od leta 2008. Slovenski politični prostor je vsestransko populističen že od leta 1991, prej pa je bil tako ali tako totalitaren. Še nobene volitve se niso odločale na temelju zares razumne javne razprave, ampak je medijski (u)stroj vselej poskrbel, da se je družba razdelila na naše in nenaše, pravo in umazano ljudstvo, z izrazito moralistično politiko, ki je bila kulisa za jasne ekonomske cilje.«

Populizem je postal prevladujoča ideologija uspešne politike, in kot v svojih predavanjih opozarja Avbelj, ga je naplavila večletna ekonomska kriza, ki pa je odraz paradigmatičnih sprememb v globalnem ustroju sveta. »Te spremembe kličejo po povsem novih rešitvah, ki jih pa niti v teoriji še ne poznamo. Na neki način gradimo ladjo sredi odprtega morja. Seveda številni v teh težkih družbenih okoliščinah trpijo v slabem ekonomskem položaju ali pa v zavedanju, da prihodnost ne bo nujno boljša od tega, kar imajo zdaj. Spet drugi so se prilagodili in jim gre bolje kot prej, nekateri pa so nastali položaj zlorabili in se na moč okoristili. Skratka, preprostih rešitev za nastale razmere ni, niti v teoriji niti v praksi. Ljudje pa jih, razumljivo, zahtevajo. In v taki situaciji, kot že večkrat v zgodovini, zmagujejo tisti, ki na težka vprašanja ponujajo nadvse preproste odgovore, v osnovi utemeljene v refleksu grešnega kozla. Za naše težave sta kriva notranja peta kolona – elite – in zunanji sovražnik. Kdo to natančno je, pa pravzaprav ni važno.

Populizem je prožna ideologija, ki za svoje tarče izbira tiste, ki so v nekem trenutku najmanj priljubljeni med ljudmi. Zato je populizem nadvse učinkovit, zmaguje in deluje.«

Štejejo kliki in lajki

Pred nekaj desetletji je delavec iz tovarne avtomobilov v Detroitu svoje otroke lahko poslal študirat na univerzo, danes, ko je globalizacija uničila industrijo in so razlike med razredi vedno večje, je to skoraj znanstvena fantastika. Ne le v ZDA, temveč tudi drugod po svetu. Če želi nekdanji delavski razred preživeti, morajo posamezniki, ki živijo v razdejanih predmestjih, opravljati tudi po tri ali štiri slabo plačane službe. Plače menedžerjev na vrhu prehranjevalne verige so višje od najbolj navpičnih stolpnic na Wall Streetu, plače najslabše plačanih delavcev pa so se v zadnjih letih znižale za deset odstotkov. Leta 1965 je imel izvršni direktor dvajsetkrat večjo plačo kot delavec, leta 2013 pa je bila plača menedžerja kar za dvestošestindevetdesetkrat večja. In tako je Trump brez drage in velike kampanje (najbolj učinkovite so bile njegove čepice z napisom Make America Great Again, Narediti Ameriko spet veliko) – čeprav je New York Times objavil dokaze, da ni plačeval davkov, kljub obtožbam, da je spolno nadlegoval in žalil ženske, čeprav je tudi sam plutokrat – uspešno prepričal množice, naj ga volijo, ker so jih vladajoče elite pač izdale. Koga so si volivci predstavljali kot elito? Mešanico na videz nasprotujočih si stvari: politike, intelektualce, umetnike, medije, korporacije, okoljevarstvenike. Kdaj so se ti pojmi tako pomešali in kdo je danes sploh še oblikovalec javnega mnenja?

Pod elito si množica vedno predstavlja vsakega, ki izstopa, meni Miha Mazzini, in pod vplivom interneta se je množica končno povezala in se zavedela svoje množičnosti. »V dobi, ko šteje samo število klikov in lajkov, drugače ne more biti, saj gre za iskanje najmanjšega skupnega imenovalca. Dejansko pa je res, da imamo ljudje zadosti sedanjega stanja: kot pravi Sanders, ameriški demokrati so malce pozabili, koga predstavljajo. Da finančniki z Wall Streeta načrtujejo, kdo bo v prihodnji vladi, je seveda gnusno. Trump pa nikakor ni outsider, marveč del ameriške finančne elite, kar pa prikriva z obnašanjem.«

Svetlana Slapšak ugotavlja, da so ameriški volivci volili za rasizem, za odpravo politične korektnosti in pozitivne segregacije, za odpravo zametkov javnega zdravstvenega varstva, zoper tujce, ženske in reveže. »Elite niso bile ključen motiv za volivce, predvsem višjega srednjega razreda in še bogatejše: bile so kolateralna škoda, megleno definirani, zmeraj uporabni dežurni krivci. Same elite so si s svoje strani napačno, skladno s svojimi frustracijami, izmislile, da je lumpenproletariat volil Trumpa: nasprotno, povprečni Američan je volil Trumpa.«

Ljudje vselej potrebujejo grešnega kozla za svoje težave, situacijo analizira Matej Avbelj, krivde in odgovornosti nikdar ne želimo prevzeti sami. »Populisti tako izkoristijo natančno tisto, kar je na neki način prvinskega v nas samih in kar nam skozi stoletja, kljub nešteto negativnim izkušnjam, še ni uspelo civilizirati. Elita, ki jo napadamo, je lahko vsakdo, ki je v nekem trenutku priročna tarča. Oblikovalec javnega mnenja pa so seveda mediji: bodisi v pozitivnem smislu bodisi v negativnem, tako da zaradi svoje zlizanosti s politiko v ljudeh še bolj vzpostavljajo prepričanje, da je cel sistem ugrabljen in potrebuje populističnega mesijo.«

Pogled iz ZDA

Jure Leskovec je profesor na univerzi Stanford in zelo uspešen podjetnik in že več let živi v ZDA. Se bo po njegovem mnenju država po Trumpovi zmagi spremenila? Kako? Na takšno vprašanje je še težko najti odgovor, čeprav si ga vsi želimo, pravi. Trump namreč še nima jasno izoblikovanega načrta. »Vsi nekako čakamo na to, kako bo videti Trumpova oblast v praksi. Nekateri poudarki se bodo vsekakor spremenili. Zdi pa se, da vse le ne bo tako drastično, kot so se nekateri bali. Na primer, zdravstvena reforma, ki jo je vpeljal Obama, bo, kot kaže, ostala. Bo pa njegova oblast prinesla spremembe na davčnem, migracijskem in ekonomskem področju.«

Leskovec je prepričan, da delavec, ki si služi kruh s svojimi rokami, verjame, da so elite (politične, intelektualne, znanstvene, umetniške) izgubile stik z vsakdanjim življenjem in problemi, s katerimi se srečujejo. »Zdi se, da so se demokrati tako zelo osredotočili na manjšine (geji, migranti ipd.), da so pozabili na povprečnega človeka, ki se čuti zapostavljenega. Po drugi strani so se republikanci preveč posvetili bogatim in so spet pozabili na navadnega človeka. Tako je v sredini nastala velika praznina, ki je niso nagovarjali ne demokrati ne republikanci. In to praznino je popolnil Trump. Vsesplošno medijsko zmerjanje teh ljudi, češ da gre za polpismene nestrpneže, pa seveda tudi ni pripomoglo k popularnosti Clintonove.« Jure Leskovec meni, da ni zmagal Trump, ampak nekdo, ki ni Clintonova, saj ni predstavljala posebne alternative, ampak samo še več istega in enakega.

Kaj pa mladi profesor in znanstvenik meni o tem, da je v sodobnem svetu razum vedno bolj podcenjen? »Predvsem se mi zdi, da je rezultat letošnjih ameriških volitev posledica arogance elit, ki so izgubile stik z navadnimi ljudmi. Torej, potrebujemo predvsem še več razuma, ponižnosti in empatije ter veliko manj zmerjanja in arogance.«

Bolj pesimističen je direktor ZRC SAZU Oto Luthar, ki je del letošnjega poznega poletja preživel na univerzi v Ohiu in tam je prvič dobil občutek, da lahko Trump dejansko zmaga. Ankete so kazale, da Trumpa v tej zvezni državi podpirajo beli izobraženi volivci. »S tamkajšnjimi kolegicami in kolegi smo se temu čudili in opozorili so me, da bodo prav potomci nemških, madžarskih, čeških, italijanskih in tudi slovenskih priseljencev volili za Trumpa zato, ker je obljubljal, da bo zaprl vrata za priseljence. Podobno se dogaja v Avstriji, kjer bodo desnega predsednika republike volili tudi bivši begunci z Balkana, ker mislijo, da je 'čoln že poln'. Podobno, vsaj v določenem odstotku, velja za tiste Britance, ki sorodnikom iz Pakistana in Indije odrekajo možnosti, kakršne so imeli sami.« Ko se je v ZDA pogovarjal z ljudmi v restavracijah, trgovinah in na bencinskih črpalkah, je opazil, da je v zraku tudi veliko sovraštva do žensk in da se zato mnogi Američani niso mogli odločiti za predsednico.

»Moti me govorjenje o dveh slabih izbirah oziroma moti me, da so tudi tisti, ki so se pred volitvami jasno izrekali za Clintonovo, v isti sapi govorili, da ni bistveno boljša od protikandidata. Če kaj, je bila ena stvar jasna; ona je morebiti res bila slaba izbira, ampak on je bil neizbira. Tokrat lamentacija o manjšem zlu preprosto ni bila relevantna.« Luthar se ne izogne niti historični perspektivi: »Čeprav se iz zgodovine ni mogoče ničesar naučiti, primerjava s tridesetimi leti prejšnjega stoletja sploh ni tako neprimerna.«

Naša domovina

Populistični politiki kot temni val naplavljajo tudi Evropo. Brexit je lep primer tega: politiki, ki so govorili proti EU, so volivcem obljubljali, da bo Velika Britanija spet takšna kot nekoč, da bodo odgnali priseljence, ki jim kradejo delovna mesta, in jim vrnili denar, s katerim zdaj hranijo evropsko birokracijo. A že čez nekaj dni, po zmagi brexita, so vsi ti politiki odstopili, saj niso imeli resničnega političnega programa, ki bi lahko spremenil stanje stvari. Imeli so le polna usta populističnih besed.

Človek se zato vpraša, kaj se v času brexita in Trumpa dogaja z Evropo? Kje so vrednote, na katerih je bila zgrajena naša skupna domovina?

Svetlana Slapšak pravi, da Evropa sicer misli, da se še lahko izvleče iz očitne, globoke in široke nacifašizacije podkontinenta. »V tej perspektivi je 'Evropa' neka razumska manjšina, ki je ogrožena in bo še bolj na prihajajočih volitvah v Franciji, na Nizozemskem, Poljskem, Češkem, Madžarskem, v baltskih državah, morda tudi v Sloveniji. Idealna osnova za nacifašizem ni samo množično nezadovoljstvo, temveč predvsem neoliberalno uničevanje razuma, reda, enakosti, pravičnosti, človekovih pravic: vse to bi – ali pa je že – neoliberalizem pogoltnil, prežvečil in izpljunil. Združeno kraljestvo bo nujno razpadlo in tudi EU si ne zasluži boljšega, če bo nadaljevala brezbrižnost v štirih točkah: izčrpavanje revnih članic, neodgovorno revizijo zgodovine in revalorizacijo nacifašizma, nečloveško ravnanje z begunci in razuzdanost evropske centralne birokracije. Evropa ne razume, da ji je ostal edino še razum.«

Prav okoli vrednot se vrti tudi odgovor Mateja Avblja: »Janković, Janša, Cerar, Orbán, Kaczyński, brexit, Trump in vse, kar bo še sledilo v Avstriji, Franciji, na Nizozemskem in tudi v Nemčiji, je odraz globalnega vala populizma in zaton liberalnega ustroja sveta, na katerem smo od druge svetovne vojne gradili pravno in demokratično državo. Te vrednote so v prostem padu.«

In kaj bo sledilo, ko se bo Trump razblinil? Avbelj dvomi, da se bo Trump razblinil – po njegovem mnenju bodo pač nastali novi Trumpi, razen če se bomo za te vrednote zares iskreno borili, brez ideološke koprene na očeh, ki tudi medijsko podpira populizem, samo če je naš oziroma prave barve. Miha Mazzini upa, da bo želja po spremembi vseeno ostala. »Trump seveda ne more ugoditi ravno tistim, ki so ga volili, in vrniti služb srednjemu razredu. Sedanji časi zahtevajo razmislek o globalizaciji in krotenju globalnih korporacij, predvsem finančnih, za kar Trump ni prava oseba, Clintonova pa tudi ne, priznajmo. Dejansko bi bila tekma Sanders : Trump neprimerno bolj zanimiva, saj sta oba obljubljala spremembo, tako pa smo gledali tekmo med obljubo spremembe in nadaljevanja istega.«

Še nikoli nismo bolj potrebovali dobrih politikov in še nikoli jih ni bilo manj. Kaj je vzrok, da so dobri politiki izginili?

»V dobi, ko šteje število klikov in lajkov, so lahko uspešni le populisti. Če se odločate čustveno, zadostuje pol sekunde, če morate razmisliti, pa potrebujete lahko tudi več ur ali dni. Tega časa pa nimate, ker morate deliti svoja mnenja (ki jih nimate in ste jih zato skopirali) po družabnih omrežjih,« pove Miha Mazzini in navede tudi primer, da je bilo dan po angleškem referendumu najbolj iskano vprašanje na Googlu: Kaj je EU? »Ponavljam, dan po referendumu! In tu se zastavlja vprašanje liberalne demokracije: mar ima večina vedno prav?«

Tudi Svetlana Slapšak, ko je govora o dobrih in slabih politikih, pod vprašaj postavi demokracijo: »Izginila je demokracija; parlamentarna demokracija je degradirana na zatočišče privilegiranih, ki si dovolijo vse in nimajo več niti zavesti, da bi morali delati v korist drugih, zunaj parlamenta. Politika, ki naj bi koristila prebivalstvu, mora najti druge prostore, drugo populacijo in druge načine medsebojne pomoči in nove humanosti. Tu morda lahko ustvarimo nove, dobre politike.«

Kdo zastopa revne?

Delavski razred je že leta brez svojih predstavnikov v politiki, večina sindikatov se je razblinila ali pa je postala del vladajoče politike, demokrati in laburisti ter stranke, ki so nekoč podpirale delavce, se zdaj spogledujejo z bogatim slojem prebivalstva in bankirji. R. W. Johnson v članku v London Review of Books lepo zapiše, da ko sta Hillary in Bill Clinton leta 1992 prišla v Washington, nista bila premožna, danes sta milijonarja. Tudi Tony in Cherie Blair sta bila leta 1997, ko sta prišla živet na Downing Street, skromna zakonca, a danes sta vredna nekaj več kot 70 milijonov evrov. Delavski razred pa, ki je volil Clintona in Blaira, še nikoli ni živel tako slabo kot zdaj. Zato na te ljudi še bolj bogati pop zvezdniki, od Beyoncé in Katy Perry do Lady Gaga in Jennifer Lopez, ki so v volilni kampanji glasno podprli Clintonovo, niso naredili posebnega vtisa.

Ali imajo stari dobri sindikalisti, kot sta Bernie Sanders in Jeremy Corbyn, sploh kakšne možnosti, da bi kaj spremenili?

Seveda imajo, je optimistična Svetlana Slapšak, in tudi mi jih imamo, če dedemoniziramo sindikate in sindikaliste, ustvarimo lastne in drugačne medije, ustanovimo sindikalne šole, tečaje in delavnice ter prenehamo mitizacijo delodajalcev. »Ampak za uspešne sindikate potrebujemo predvsem mnoge pogumne in solidarne delavke in delavce. Začnimo recimo s plačnimi razlikami med moškimi in ženskami!«

Problem sindikatov je v tem, meni Miha Mazzini, da se imajo sodobni delavci za podjetnike in ne za delavce. »Koliko so vredni, se zavedo šele, ko zbolijo ali ostanejo brez dela, recimo. Prej pa so jih dobro nategnili s tem, da so sami gospodarji sveta in svoje usode, zato na sindikate gledajo s prezirom. Seveda pa so tudi sindikati malce ostali v prejšnjih časih. Sindikati varujejo službe, morali bi pa varovati delo.«

Saj res, kaj pa mediji, ki so bili skupaj z intelektualci glavni oblikovalci javnega mnenja?

Miha Mazzini je realističen: »Mediji so si sami skopali grob. Če so vaš cilj kliki in lajki, ste se pridružili dirki v nepomembnost, v najmanjši skupni imenovalec, in se torej kosate s kakim zanesenjakom, ki cele dneve nabija tipkovnico in ga preživlja mama, recimo. Mediji se lahko naslonijo le na dejstva in iz njih izpeljane zgodbe. Že šolsko izobraževanje pa bi se moralo ukvarjati s tem, kako na internetu ločiti pleve od zrnja, dejstva od izmišljij, navzkrižno preverjati itd. Ponavljam, precej ljudi to ne zanima, mogoče celo večino. Ti bi le radi, da naši zmagajo, ne glede na realnost – ti za medije niso ciljna skupina. To je pač kljub oboževalcev, ki sam sebi generira novice, in mediji z njimi nimajo kaj početi, oni pa ne z mediji.« Ali bodo spletne strani, kot je tista Stephena Bannona, nadomestile klasične medije in določale politiko prihodnosti?

Kaj pa svoboščine?

Ali se bomo morali spet na novo boriti za civilne svoboščine in pravice, ne le za pravico do splava, ampak tudi proti rasizmu? Kako? Z demonstracijami?

»Vsekakor,« odgovarja Mazzini. »Zgodovina je dobra učiteljica, le ljudje smo slabi učenci. V sedanjem stanju sveta lahko človek največ naredi, če se vrne k podatkom, ne pa k čustvenim izbruhom. Treba pa bo demonstrirati, vsekakor.«

Svetlana Slapšak opozarja, da smo očitno dosežke prejšnjega stoletja razumeli kot nekaj, kar bo ostalo za vekomaj: »Zbudimo se, večjo polovico so nam že ukradli! Demonstracije so bile v Sloveniji uspešne, a ne morejo biti edino sredstvo: široka humanistična družbena fronta se lahko vsakič spremeni in prilagodi problemu, ki ga hoče rešiti. Denimo z zasedbo parlamenta kot hiše državljanov, z vso infrastrukturo, za čas, potreben za določeno akcijo; in če uspe, tudi za daljše obdobje.«