Portret tedna: pogajalec v času jastrebov

Pravijo, da je bil, drugače od svojega jeznoritega predhodnika, Danca Andersa Fogha Rasmussena, za novega generalnega sekretarja Nata imenovan nenavadno mirno. Že novembra lani, kmalu po tistem, ko je kot premier na čelu norveške rdeče-zelene koalicije izgubil volitve, ga je po pisanju Spiegla po telefonu poklicala nemška kanclerka Angela Merkel. Vprašanje je bilo, kot je kasneje sam povedal medijem, zelo direktno: Ali ga zanima pomemben mednarodni položaj in ali bi bil pripravljen kandidirati za generalnega sekretarja Nata?

Marca letos, ko so se odnosi zavezništva z Rusijo zaradi ukrajinske krize in Putinove priključitve Krima že krepko zaostrili, ga je 28 članic zavezništva brez težav tudi uradno potrdilo kot Rasmussenovega naslednika, po tokratnem vrhu Nata v Walesu pa bo s 1. oktobrom uradno prevzel položaj.

Vseeno pa imenovanje 55-letnega norveškega socialdemokrata, ki je bil v mladosti zagrizen nasprotnik Nata in je v času vietnamske vojne celo metal granitne kocke na ameriško veleposlaništvo v Oslu, ni bilo tako samoumevno, kot je videti iz same procedure. Predvsem poljski zunanji minister Radek Sikorski, po svoje pa tudi belgijski obrambni minister Pieter De Crem bi ga po mnenju mnogih zaradi svojih zunanjepolitičnih kompetenc zlahka premagala. Če bi seveda že dozorel čas za prvega generalnega sekretarja pakta iz »novih«, vzhodnoevropskih članic, ki so zlasti v sedanji ukrajinski krizi znova pokazale svojo neverjetno dovzetnost do ameriških stališč. Ko je na koncu postopka, ob spoznanju, da se nima smisla upirati volji Nemčije, Francije in Velike Britanije, ki so složno podprle Norvežana, svojo kandidaturo umaknil še nekdanji italijanski zunanji minister in evropski komisar Franco Frattini, ki ga je (mimogrede) podpirala tudi Slovenija, je bila pot dokončno odprta.

Poznavalci menijo, da je na izbiro Stoltenberga, ki velja za umirjenega politika in učinkovitega kriznega menedžerja – navsezadnje se je leta 2011 izjemno dobro spoprijel s posledicami strahovitega Breivikovega pokola, kar mu je prineslo vsesplošno prepoznavnost –, v marsičem vplivala prav ukrajinska kriza. Dosedanji generalni sekretar Rasmussen se je v njej s permanentnim podžiganjem, pozivi k oboroževanju in netenjem napetosti izkazal za preveč nestrpnega, kar nekaterim ključnim članicam zavezništva (zlasti Nemčiji) zaradi prehudega zaostrovanja odnosov z Rusijo ni bilo ravno po volji. Položaj generalnega sekretarja pa v Natu – v nasprotju s ključnimi vojaškimi funkcijami, ki jih v zavezništvu zasedajo ameriški generali – še vedno pripada evropskim članicam. Nekaj več zmernosti je zato dobrodošle.

Umirjeni Jens Stoltenberg, ki je po zaslugi svojega očeta Thorvalda, dolgoletnega norveškega obrambnega in zunanjega ministra, v šestdesetih letih pa tudi norveškega veleposlanika v nekdanji Jugoslaviji, tri leta odraščal v Beogradu (in menda še danes zna srbsko), ima namreč z Rusijo dokaj dobre odnose. Vzpostavil jih je v času svojega desetletnega predsedovanja norveški vladi. Prvič je za 18 mesecev postal premier že pri štiridesetih letih, drugič pa je vlado vodil od leta 2005 do oktobra lani. Z veliko sosedo Rusijo je v tem času rešil več kot štiridesetletni spor o mejah na morju in dosegel sporazum o izkoriščanju nafte in plina v arktičnem območju. Mnogi so leta 2010, ko je v Murmansku podpisoval sporazume z Rusijo, govorili celo o njegovih zelo prijateljskih stikih s takratnim ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom. Zaradi pragmatičnosti, realističnega pogleda na probleme in poštenosti v pogajanjih pa naj bi ga zelo cenil tudi sedanji ruski predsednik Vladimir Putin, s katerim sta v času Stoltenbergovega vladanja prav tako veliko sodelovala. Rusko-norveški spori so zato tudi po zaslugi Stoltenbega že dolgo preteklost, meja med državama pa zaradi sporazuma o razmejitvi in sodelovanju v Barentsovem morju velja za eno najmirnejših mej z veliko Rusijo.

Kako je norveškemu socialdemokratu, ki se je na začetku svoje politične kariere – v marsičem tudi iz mladostniškega kljubovanja očetu politiku – zavzemal za izstop Norveške iz Nata, uspelo prepričati Američane, ostaja večja uganka. Kot premier in zrel politik je sicer korenito spremenil svoje stališče do zavezništva. Norveška je povečala izdatke za oboroževanje in se odločila sodelovati v večini Natovih operacij. Vendar nikoli brezglavo in brezpogojno. Od tod tudi pogosta navzkrižja med njim in vrhom Nata v času, ko je svoje vojaške pohode po svetu in samorazglašeno svetovno vojno proti islamskemu terorizmu vodil George Bush mlajši. Po enem izmed takih duelov je Stoltenberg javno izjavil, da je Američanom napovedal umik norveških vojakov iz Iraka, a se je po zaslugi norveškega tiska kasneje izkazalo, da z Bushem o tem sploh nista govorila. Takratni ameriški predsednik ga je zato razglasil za lažnivca in z njim menda ni več hotel govoriti niti po telefonu.

Odnosi med Oslom in Washingtonom so se tako izboljšali šele po izvolitvi prvega temnopoltega ameriškega predsednika Baracka Obame. Stoltenberg se je z njim prvič srečal že takrat, ko so novopečenemu predsedniku v Oslu podelili Nobelovo nagrado za mir. Osebna kemija je, kot pravijo, naredila svoje, in ko je Stoltenberg v začetku letošnjega leta iz Bele hiše dobil tisti odločilni telefonski klic, po katerem se je moral v štiriindvajsetih urah odločiti, je šlo vse zelo hitro. Ko mu je namreč svojo podporo javno izrekel tudi sam ameriški predsednik Obama, so govorice o morebitnih Stoltenbergovih težavah in njegovih nasprotnikih v hipu potihnile tudi v vse bolj razdeljenem Natu. Ta se je namreč zaradi ukrajinske krize znova začel deliti na prestrašene vzhodnoevropske zagovornike trde linije do Putinove Rusije in na tiste »stare članice«, ki jim je kristalno jasno, da bo nepremišljeno zaostrovanje odnosov z Rusijo krepko škodilo tudi Evropi.

Novega generalnega sekretarja, ki je še med vrhom Nata leta 2010 v Lizboni odločno zagovarjal takrat popularen »nov začetek« v odnosih z Moskvo in »vzpostavitev strateškega partnerstva«, zdaj čaka težka naloga, kako v vse bolj zaostrene odnose z Rusijo vrniti vsaj nekaj dialoga in po mirni poti doseči, da ruski predsednik Putin ne bo več »eklatantno kršil mednarodnega prava«, ker si »nikakor ne smemo dovoliti, da bi živeli v svetu, kjer prevladuje politika močnejšega«. To je bila po ruski zasedbi Krima ena odmevnejših Stoltenbergovih izjav, ki bi jo bilo pametno uresničiti. Ne le Putin, tudi Nato namreč krvavo potrebuje generalnega sekretarja, ki bo politike vsaj poskušal prisiliti v streznitev, preden opitost postane kronična.