Jezik je sistem, občutljiv kot hišica iz kart

Podcenjevalni toni na račun slovenščine so slovenska posebnost.

sob, 30.07.2016, 06:00
Ali biti »varuh slovenskega jezika« ne velja več za našo kulturno zavezo, ki so jo iz roda v rod sprejemali in s svojim delovanjem praktično udejanjali najodličnejši duhovi na tem prostoru?

Prof. Tamara Lah Turnšek, ki zaradi svojega znanstveno-organizacijskega angažmaja in zaslug ni kdorsibodi, je svoje razmišljanje predstavila v obliki, ki mu zmanjšuje tehtnost. Dopuščam sicer, da sta (negativno konotirana) oznaka v nadnaslovu (Varuhi slovenskega jezika) in turistična krilatica v naslovu prispevka (Ponosni, da tujim turistom prodajamo svoje naravne lepote v angleškem jeziku) uredniški dodatek, vendar pa tudi avtorsko besedilo vsebuje izvajanja, na katera se kot jezikoslovka in državljanka moram odzvati iz več razlogov.

Etiketiranje drugače razmišljajočih je, pa naj prihaja s katere koli strani, kot dobro vemo, pri razjasnjevanju sporov neproduktivna govorica razvnetih čustev, ne pa potrebnega razuma, ki išče sprejemljive in najboljše rešitve. Neprimerne oznake (npr. samooklicanost ipd.) skoraj po naključju niso zapisane celo v uradnem dokumentu teles najvišje moralne veljave za ljudi, ki so se v zvezi z rabo slovenskega jezika na slovenskih univerzah odzvali predvsem kot posamezniki in po lastni strokovni in človeški presoji. V čem naj bi bila ta njihova samooklicanost, če so se sklicevali na temeljne akte te države, mi je pa kot državljanki še manj jasno. Končno pa, ali biti »varuh slovenskega jezika« ne velja več za našo kulturno zavezo, ki so jo iz roda v rod sprejemali in s svojim delovanjem praktično udejanjali najodličnejši duhovi na tem prostoru? Pa saj tudi večdesetletno vztrajno prizadevanje (1848–1918) za ustanovitev slovenske univerze korenini zgolj v tem credu.

V tem smislu se tudi sama vidim v vrsti »samooklicanih« in »varuhov«, pri tem pa se nič manj ne čutim državljanka sveta. Neprimerno in neproduktivno je tudi, da se za načelnim stališčem zagovornikov slovenščine z »zlobno pripombo«, kot se je izrazila prof. Lah Turnškova, iščejo prikriti motivi, češ »da ksenofobično izključevanje tujih študentov in profesorjev iz svojega 'strokovnega prostora' morda odseva le nesposobnost komuniciranja v angleškem jeziku in strah za profesorski stolček«. Ne čutim potrebe po komentarju tako provizorično priročne izjave, lahko pa bi z njo prizanesli vsaj nestorju med zagovorniki slovenščine oziroma nasprotniki predlagane zakonske novele, jezikoslovcu akad. Janezu Orešniku, indoevropeistu, germanistu in dolgoletnemu profesorju angleške zgodovinske slovnice in splošnega jezikoslovja ter v svetu zelo cenjenemu poznavalcu in raziskovalcu islandščine.

Nadalje se odzivam zaradi vtisa, da eminentna predstavnica naravoslovnih znanstvenih disciplin pred seboj vidi le domačijsko (ne pa strokovno) zavzete sloveniste, ki da s svojimi stališči vztrajajo pri administrativni oviri za mednarodno sodelovanje naravoslovnih fakultet, smeri in posameznikov.

Pa sploh ni tako. Teoretično se opirajo (ne samo slovenisti) na sociolingvistiko (družbenostno jezikoslovje), ki se je v 20. stoletju razvila v samostojno jezikoslovno znanstveno vejo in ki preučuje družbene razsežnosti in lastnosti jezika, npr. nastanek in notranjo členitev jezikov, razmerja med jeziki, uveljavljanje jezika v družbi (jezikovna politika), njegov položaj v družbenih in državnih tvorbah (večjezičnost, integracija, asimilacija) ter na svetu (tj. mali, veliki, svetovni jeziki) in ugotavlja, da je »važna tvarina sociolingvistike /…/ tudi medsebojno vplivanje (prevzemanje in izsevanje), ne nazadnje spodrivanje ter izginjanje, odmiranje, odmrtje ter mrtvost jezikov« (Toporišič, 292).

Jezik torej v družbi ni statičen pojav, ampak zaradi številnih potencialnih spremenljivk sistem, občutljiv kot hišica iz kart (tj. če odstranjena karta oslabi celotno konstrukcijo, jo odstranjena nosilna karta lahko zruši). Krepitev družbenega položaja jezika se meri s širitvijo položajev funkcionalne rabe in/ali prostorsko ekspanzijo, šibitev pa z oženjem funkcionalne rabe. V gradivu s 1. zasedanja EFNIL-a v Stockholmu leta 2003 s temo Linguistic functional domains so dostopni odgovori devetih članic (Danske, Finske, Francije, Nemčije, Anglije, Grčije, Nizozemske, Norveške in Švedske) na štiri vprašanja; iz odgovorov na prvo vprašanje (»Are there any functional domains in which the language(s) you represent have got a considerably stronger or considerably weaker position during the last decades? If so, in relation to which language have these changes taken place?«) je razvidno, da vse države (razen Velike Britanije) ugotavljajo krepitev angleščine v univerzitetnem izobraževanju, še posebej »in natural and social sciences, business life, entertainment, youth culture«.

Dvanajsto zasedanje EFNIL-a na Accademii della Crusca v Firencah leta 2014 se je s temo Language Use in University Teaching and Research – Past, Present and Future odzvalo na naraščanje rabe angleščine v terciarnem izobraževanju, raziskovanju in objavljanju v neanglofonskih državah. Problem je bil jasno ugotovljen in z njim se vse bolj srečujejo jezikovne ustanove članic Evropske zveze, med njimi tudi Služba za slovenski jezik na našem Ministrstvu za kulturo, v kateri pa slovenska politika očitno ne vidi svojega prvega strokovnega svetovalca (to se vidi že iz tega, da jo je »degradirala« iz nekdanjega vladnega urada v vrtiček kulturniškega rezervata). Iz ravnanja politike tudi izhaja, da nastali problem vsaj deloma ignorira in ga ne dojema kot nekaj, kar ima lahko nepredvidljive daljnoročne posledice, zato ni čutila potrebe, da bi ga z jasnimi formulacijami pogojev, do česar ima avtonomno pravico, primerneje vgradila med zakonske spremembe.

Kakor zadevo razumem sama, se je kritika novele nanašala predvsem na nekaj sprememb v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – predlog za obravnavo – Novo gradivo (dostopno na spletnih straneh Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport). Kritika ne zaradi tega, ker da je ta člen najbrž »iz površnosti ali zlonamerno razlagan napačno« ali ker da večina »tega besedila novele ni natančno prebrala«, prav gotovo pa tudi zato ne, da bi preprečevala odpiranje slovenskega raziskovalnega in predvsem pedagoškega prostora, saj so med najglasnejšimi nasprotniki prav ljudje, ki so veliko storili za odpiranje mednarodnega prostora in sodelovanja. Avtorica pa ni niti pomislila, da so ga kritiki prebirali morda natančneje in z drugimi očmi ter ugotovili, da bi v noveli sedaj ohlapne in nedorečene formulacije morale biti nadomeščene z jasnimi in nedvoumnimi, ki jih ne bi bilo mogoče interpretirati različno (npr. tudi kot uzakonitev izpodrivanja slovenščine; kritičnih pripomb v tej smeri predlagatelj novele ni hotel upoštevati).

Okvirna ali podrobnejša regulacija učnega jezika je v izrecni pristojnosti posameznih držav, zato se pristopi v dokumentih med seboj razlikujejo, vsaj deloma tudi odvisno od kulturne tradicije. Uvod v predlagano zakonsko novelo nas seznanja z naslednjimi zavezujočimi omejitvami drugod: »odgovornost za izobraževanje« v primerih, ko pouk upravičeno poteka v tujem jeziku (Finska), »mednarodne učilnice« s komponentami v angleščini ali kakem drugem jeziku (Nizozemska), deli programov ali programi so lahko v angleščini, ki pa mora biti kvalitativno na ravni danščine, zato se načrtna pozornost posveča izobraževanju visokošolskega osebja (Danska).

Kritiki predlagane novele problematizirajo poučevanje v tujem jeziku vsaj v naslednjih primerih:

1. »študijsk/i/ program/i/, če se primerljivi študijski programi izvajajo tudi v slovenskem jeziku«, in »del/i/ študijskih programov, če se ustrezni in primerljivi deli študijskih programov na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku« (po starejši verziji so študijski programi dejansko enaki [in ne le »primerljivi« oz. »ustrezni«]: »študijski programi, če se ti programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku«);

2. »študijsk/i/ program/i/ ali del/i/ študijskih programov, če /…/ je vanje vpisano večje število tujih študentov« (nedoločna oznaka »večje število« in brez razmerja do števila ostalih študentov; podobno je ohlapnost pri rabi izraza »deli študijskih programov« – koliko delov programa bi se lahko izvajalo v angleščini, če ima program npr. pet delov – morda do štirje?);

3. pri na novo dodani alineji (»skupne študijske programe, ki jih izvajajo s tujimi izobraževalnimi institucijami«) ni konkretiziran noben element organizacije;

4. pohvaliti gre skrb za učenje slovenščine (»visokošolskim učiteljem, sodelavcem in študentom, ki so tujci ali Slovenci brez slovenskega državljanstva, se omogoči učenje slovenskega jezika«);

5. presenetljivo pa je dejstvo, da predlagatelj kljub nagnjenosti k enosmernemu pojmovanju internacionalizacije pri nas ni predvidel »danske« vrste skrbi za jezikovno izobraževanje visokošolskega osebja.

Zdi se mi škoda, da bo zadeva najbrž šla naprej po začrtani poti (ne glede na Ustavo in Nacionalni program za jezikovno politiko) oziroma da prav/niti na univerzi ni bilo mogoče najti skupnega jezika. Ta primer kaže, da bi slovenska politika (tu ne mislim samo na državno politiko) zahteve svojega časa mogla, smela in morala uravnovešati z več modrosti in posluha za daljnoročno ranljivost pomembnih zgodovinskih danosti. Pa saj tudi prof. Lah Turnškova opaža, da slovenska jezikovna kompetenca »med študenti, vsaj na naravoslovno-tehničnem področju«, peša (angleška pa je visoka). Krivdo gladko pripisuje slovenistom, a jo gre najbrž iskati v prepletu več dejavnikov, med katerimi niso na zadnjem mestu podcenjevalni toni na račun slovenščine, ki so slovenska posebnost. Zelo mogoče je, da se bodo ti procesi v prihodnje še okrepili. Upajmo na vse najboljše.

Dodatni viri: J. Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992; M. Kalin Golob, Marko Stabej, Mojca Stritar Kučuk, Gaja Červ, Samo Koprivnik: Jezikovna politika in jeziki visokega šolstva v Sloveniji, Ljubljana 2014; Summary of questionnaire – European Federation of National Institutions for Language 

Prijavi sovražni govor