Jošt Snoj: Preprosto nisem bil za delo župnika

Pogovor z akademskim slikarjem, ki je zapustil duhovniški stan.

sob, 15.07.2017, 06:00
»Bil sem iskren in sem svoj poklic opravljal s srcem, a se z določenimi stvarmi nisem mogel poistovetiti. Upam, da sem bil mnogim v pomoč na njihovi človeški in duhovni poti.«

Duhovnik je bil od tridesetega do petdesetega leta, zadnja leta v župniji Šmartno ob Savi. Imel je svoj slikarski atelje, v katerem je slikal vsak dan. Bil je priljubljen, a ne med vsemi. Potem je nekega zimskega popoldneva leta 2015 svoje stvari odnesel v avto, zalepil obvestilo na vrata, da ga ne bo več nazaj, in škofu odnesel izstopno pismo. Postopek laizacije še ni zaključen.

Njegova ljubezen do slikarstva se je rodila med njegovim petnajstim in šestnajstim letom. »S kolesom sem hodil na Barje in risal pokrajino v poletni meglici. Z rahlimi potezami sem želel zajeti atmosfero, zrak, svetlobo. Svetloba me je prevzemala. Doživljal sem jo kot nekaj mističnega, kot bistvo slikarstva. Groharjev Hribček s svojo presežno, zame onstransko svetlobo je bil zame slikarski ideal,« pravi slikar.

Jošt Snoj je letnik 1967. Na ALU je leta 1993 iz slikarstva diplomiral pri profesorju Gustavu Gnamušu s serijo slik Imago Pietatis. Leta 1998 je diplomiral na teološki fakulteti. Med letoma 2004 in 2008 je na papeški univerzi Gregoriani opravil študij sakralne kulturne dediščine in ga zaključil z magisterijem pod mentorstvom slikarja, jezuita p. Marka Rupnika, s katerim je v teh letih opravil tudi praktično formacijo za sakralno slikarstvo. Za jesen pripravlja serijo slik z naslovom Roka človeštva, ki bodo na ogled na Institutu Jožefa Stefana. Po izstopu iz RKC je pridobil status samozaposlenega v kulturi in ima atelje v Tobačni 2 v Ljubljani.

Pred poldrugim letom ste zapustili duhovniški poklic. Kako živite?

Posvetil sem se slikarstvu. To je moj osnovni poklic in poslanstvo, gorečnosti zanj nisem nikdar izgubil. Vedno sem slikal. Prav tako nisem izgubil vere. Še vedno živim iz nje in jo transformiram v slikarstvo. Nekaj časa sem živel sam in ustvarjal, potem pa sem spoznal gospo, s katero sva začela skupno življenje. Podpira me na moji ustvarjalni in duhovni poti. Skupaj osebnostno rasteva in sem hvaležen za to.

Nekoliko tudi predavam: v Trubarjevi hiši literature bom imel naslednje šolsko leto, od marca do oktobra, predavanja o sakralnem vidiku v zgodovini umetnosti vseh obdobij, od paleolitika naprej. Prav tako nadaljevanje istih predavanj v Finžgarjevi galeriji v Trnovem. Skupaj s sodelavci pripravljam tudi terapevtske likovne delavnice za ostarele v črnuškem domu.

Kako ste doživljali svoje poslanstvo kot duhovnik?

Bil sem iskren in sem svoj poklic opravljal s srcem. Upam, da sem bil mnogim v pomoč na njihovi človeški in duhovni poti. Pred Najsvetejšim sem molil petindvajset let. Še danes to počnem. Hvaležen sem za duhovništvo. Mislim, da mi je v času po hudi bolezni v mladosti pomagalo preživeti in me oblikovati kot človeka in kot umetnika. Božji dotik me je dvignil in mi pokazal, kako živeti. Umetnost sem res dal v drugi plan za nekaj časa, nisem pa je nikoli zapustil, vedno sem živel in vse doživljal z zavestjo umetnika. Postopoma je vedno bolj prihajalo na dan, da želim slikati. V vseh obdobjih sem slikal in razvijal umetniški dar. Veliko sem dobil iz duhovne izkušnje, precej znanja pa tudi iz duhovnosti in umetnosti zahodne in vzhodne krščanske tradicije. Vse, kar je bilo teološkega, sem v sebi prevajal na umetniško raven.

Želel sem združiti obe poslanstvi. Seveda sem imel idealno vizijo svojega načina opravljanja obeh poklicev. Želel sem živeti v bratski skupnosti, občestvu in ustvarjati v tem okolju. Moliti in delati. Šel sem v Francijo, v sodobno redovniško skupnost, in ostal tam dve leti in nekaj mesecev. Moja pričakovanja oziroma ideali se niso izpolnili, realnost je bila drugačna. Osebnostno se nisem udomačil v tej skupnosti, umetniškega poslanstva niso upoštevali dovolj za moje takratne pojme.

V zadnjih letih duhovništva sem začel doživljati močno eksistencialno stisko in osamljenost. Veliko sem se pogovarjal z zaupniki, tudi z duhovniki. Svojega mesta v Cerkvi takrat nisem več videl. Verjamem pa, da ga še lahko. Ob tem naj poudarim, da je bilo to moje subjektivno doživljanje takratne krize v Cerkvi, ko se je zdelo, da se vse vrednote izgubljajo in da za umetnost ni prostora. Mnogi, ki so mi stali ob strani in me imeli radi, tega niso vedeli. Težko so sprejeli moj odhod. Kljub moji takratni reakciji na razmere v naši Cerkvi in na moje osebno doživljanje, ki me je takrat vodilo v samoto in izolacijo, želim sedaj še vedno, a na drugačen način, živeti iz njenih virov, želim biti del občestva.

»Najbliže mi je bil, je in bo Kristusov stavek: »Če ne postanete kakor otroci, ne morete priti v nebeško kraljestvo.« Sprejeti navzočnost Duha samega, to je največja umetnost in mnogokrat mukotrpna, ker smo na razne načine razklani v sebi. Sam sem še daleč in na začetku te poti, kljub vsej prehojeni poti ...« Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Kako to mislite?

Želel sem si delovati v Cerkvi kot slikar. To je bila moja prva vizija. Slikar, duhovnik. Imeti naročila, delati za liturgične prostore in zasebne potrebe. Imeti delavnice, ki so lahko tudi del pastoralnega dela. Ker imam za to ustrezno izobrazbo, bi se lahko bolj posvetil ustvarjanju nove in ohranjanju stare sakralne kulturne dediščine.

Kaj pa pastoralno delo?

Rad sem maševal, krščeval … Močno sem in še doživljam evharistijo. Pri pastoralnem delu sem želel delovati na meni bolj ustrezen način. Raje bi bil videl, da bi bilo več neustaljene pastoralne prakse prek umetnosti kakor pa ustaljene. Preprosto nisem bil toliko za delo kaplana in župnika.

Cerkev vam je dajala finančno varnost.

Za materialno eksistenco se duhovniku ni treba toliko boriti. To je za razumevanje življenja, človekovih stisk lahko prednost, lahko pa tudi pomanjkljivost. Seveda šele zdaj, pri teh letih vidim, kako težko se je znajti v tem svetu.

V času, ko ste bili duhovnik, ste bili zelo ustvarjalni, precej opusov je nastalo in veliko ste razstavljali.

Razstavljal sem občasno, a le v katoliškem okolju. Prvo razstavo v »civilnem« svetu po študijskih letih sem imel v Celici na Metelkovi leta 2015, še kot duhovnik. Nekaj naročil za cerkvene prostore sem imel, vendar ne veliko za razmeroma dolgo obdobje. Ustvaril sem vitraž v cerkvi Sv. Terezije na Kodeljevem, Križev pot, ki je sedaj v župnijski cerkvi na Kalobju, večja slikarija je v cerkvi Svete družine v Mostah, dve poslikavi kapel.

V širšem prostoru ste poznani kot sakralni umetnik, umetniki že stoletja ustvarjajo v okviru Cerkve, kar nekako kaže, da je RKC znala poskrbeti za njih … Danes ni več tako?

S sakralnim slikarstvom sem se začel ukvarjati že na akademiji, kot laik. In tudi zdaj, ko nisem več duhovnik, je to moje največje zanimanje in iskanje. Iščem nove oblike, kako bi izrazil skrivnost sveta in Boga. V prejšnjih časih so umetniki lažje našli svoj dom v Cerkvi, res je, a tudi zdaj, upam, da se bo to spremenilo. Sedaj je sušno obdobje za umetnost, in to ne samo v Cerkvi. Zdi se, da se je še posebej izgubil občutek za sakralno in za primerno obliko, ki iz tega izhaja, kar se kaže v umetniških delih nasploh in tudi v opremi liturgičnih prostorov. Umetnost in umetniki so se v 19. in 20. stoletju umaknili iz okolja Cerkve, če govoriva zelo na splošno. Grohar je bil, na primer, zelo perspektiven cerkveni slikar, potem pa je zaradi nerazvitega meščanskega okusa doživel, da njegovo delo v trnovski cerkvi ni bilo sprejeto. To ga je tako prizadelo, da je začel novo obdobje izven cerkvenih zidov, čeprav je ostal kristjan. Postal je pejsažist in razvil nov likovni jezik. Vendar občutka za mistično doživljanje, ki se kaže v njegovih pejsažih, ni nikoli izgubil.

Koliko prijateljev imate med duhovniki?

Med duhovniki imam še vedno zveste prijatelje. Podpirajo me na moji novi poti in sem jim hvaležen za njihovo prijateljstvo.

Zakaj po študiju niste ostali v Rimu?

Študij v Rimu ni namenjen temu, da ostaneš tam. Nekateri dobijo delo v kakšni organizaciji v samem Rimu, večina pa se jih vrne domov. Tako sem se, obogaten z znanjem, vrnil tudi jaz. Imel sem načrt, da bi ustanovili hišo za umetnost, za duhovne vaje z umetnostjo. V mednarodni Skupnosti Emanuel, kateri sem takrat pripadal, smo že imeli konkreten načrt, ki ga je podpiral tudi p. Marko Ivan Rupnik. Tudi hiša je že bila. Na čudovitem gričku toskanske pokrajine nad Firencami v stari »kanoniki« z majhno cerkvico, kamor bi lahko prihajali umetniki z vsega sveta in v kontemplaciji iskali navdih za svojo umetnost in iskanje presežnega. A od tistih, ki so o tem odločali, takrat ni bilo blagoslova. Tudi po vrnitvi iz Rima v Slovenijo kljub mojim željam in trudu v naslednjih letih takega okolja, v katerem bi zaživel s sakralno umetnostjo, ni bilo mogoče vzpostaviti. Takrat za mojo umetnost ni bilo veliko posluha. Morda se kaj podobnega uresniči zdaj. Želja in hrepenenje sta še vedno enaka. Prelepih krajev v Sloveniji pa veliko.

Psihološka peza, ki jo nalaga status »nekdanjega duhovnika«, popušča?

Popušča. In čutim jo vedno manj.

Se med mašo kdaj zalotite, da bi šli za oltar in povedali pridigo?

Ne, ni mi do tega. Sem pa na duhovnih vajah v Kančevcih, s katerih sem se pravkar vrnil, še močneje zaživel odnos z Bogom. V zaupanju.

»Za materialno eksistenco se duhovniku ni treba toliko boriti. To je za razumevanje življenja, človekovih stisk lahko prednost, lahko pa tudi pomanjkljivost. Seveda šele zdaj, pri teh letih vidim, kako težko se je znajti v tem svetu.« Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Atelje je poln novih slik.

Ja. Veliko slikam in zame je pomenilo to zadnje obdobje razcvet ustvarjalnosti. Nadaljujem s sakralnim slikarstvom, ampak delam ga morda nekoliko drugače kot prej. Bolj nekonvencionalno, morda nekoliko drugače likovno. Pri naročilih pa seveda popustim in naredim tudi bolj primerno okusu ljudi. Kar precejšnjemu delu ljudi, s katerimi imam stik, pa so všeč tiste manj konvencionalne slike.

Po naročilu naredim tudi angela, Marijo, ravno delam Slomškov portret. V svojem raziskovanju pa slikam razne prizore iz Janezovega evangelija, majhne slike ... in druge stvari.

Drugi imajo rajši pokrajine, ki pa so vedno simbolične. Vedno gre za vprašanje luči, preobrazbe. Ne gre za odslikavo stvarnosti, vedno je prisotna presežna dimenzija, ki se kaže na likovni način v neki kombinaciji izginjanja in prisotnosti. Včasih je uporabljen tudi kakšen simbol kot ključ za razumevanje celote, včasih pa je dogajanje le v svetlobi, prosevanju. Andrej Lokar je o mojem slikarstvu rekel, da naredi vidno tisto nevidno, ki je ustvarilo vid in vidnost. »In tako tudi samo postalo vidno, čeprav ostaja vseskozi nevidno. S tem Snoj opredmeti in upodobi, kako v človeku in v vesolju odmeva akt ustvarjenja vidnega. Svet izhaja iz nesveta, a nesvet ni nič, marveč absolutna polnost, strašna ustvarjalnost, ki jo spoznavamo kot energijo ustvarjanja, kot naplavino in odsev absolutnega Dejanja v ustvarjenih stvareh … V tem pristopu do resničnosti tiči tudi osupljiva novost, nepostarljiva svežina Snojevega slikarstva, ki jo bomo zaradi njene epohalne duhovne subverzivnosti vsaj zasilno imenovali nova dejanskost.«

V slikarstvu vidim še veliko možnosti novih oblik, vendar ne v popolnem odklanjanju klasike in tradicije, ampak v navezavi na izročilo. V resnem slikarstvu vedno poteka dialog s preteklimi obdobji, avtorji, okoljem. Slikar v umetniškem ustvarjalnem dejanju, kjer doživlja vse te vplive, te predela v novo celoto. Ustvari nov, »vzporeden« svet, bi rekel Cézanne. Predstavi predelano, reflektirano podobo sveta, človeka in presežnega, transcendentnega. Vidno in nevidno se prepleteta na nov način. Edino v tem lahko vidim možnost originalnosti umetnika in ne v popolnem odklanjanju tradicije, na primer figure.

K čemu v slikarstvu še posebej stremite?

K opojni barvni celoti. Harmoniji, ki te z dinamiko, lastnim življenjem barv, povede v izkušnjo sveta, ki jo že imamo, in v izkušnjo, ki jo le slutimo in po kateri tipamo …

Koga med slikarji cenite?

Mušiča, Groharja, Kieferja, Chagalla, Van Gogha, krščansko sakralno tradicijo raznih obdobij, zlato ikonsko obdobje v Rusiji, prvo slikarstvo v krščanskih katakombah, paleolitske slikarije v jamah …

Kaj pa med slovenskimi likovnimi umetniki?

Najprej cenim vse, ki še slikajo. Dobri se mi zdijo tisti, ki so šli nekoliko nazaj k naravi, k odslikavi, h kolorizmu, k simboliki, ki je dostopna našemu umevanju. Razumem tudi iskanje modernizma po absolutni izčiščeni likovnosti, katera je tudi meni včasih izziv. Tudi te slikarje cenim.

»V slikarstvu vidim še veliko možnosti novih oblik, vendar ne v popolnem odklanjanju klasike in tradicije, ampak v navezavi na izročilo. V resnem slikarstvu vedno poteka dialog s preteklimi obdobji, avtorji, okoljem. Slikar v umetniškem ustvarjalnem dejanju, kjer doživlja vse te vplive, te predela v novo celoto.« Foto: Jože Suhadolnik/Delo

V enem od najnovejših ciklusov ste uporabili verze vašega očeta, pesnika in pisatelja Jožeta Snoja …

Da. Gre za upesnjen Pasijon mojega očeta. Najprej sem naredil ilustracije z ogljem, nato še slike v olju. Zame je bil poseben izziv, sprožilo mi je fantazijo in uporabil sem neke nove likovne pristope, sorodne nadrealizmu, v upodabljanju teh vsebin.

Glave vaših Kristusov imajo podobe njegovega obraza …

(Smeh.) To je verjetno vaš pogled. Sam pa pravi, da sem v Kristusovih obličjih slikal svoj avtoportret.

Izhajate iz roda družine Snoj, v kateri je nekaj imenitnih strokovnjakov z različnih področij.

Izhajam iz družine, ki je bila domača predvsem v umetniškem in teološkem okolju. In okrog tega so se vedno vrteli pogovori. Spominjam se, da mi nihče ni nasprotoval, ko sem hotel postati slikar. Še posebej oče me je spodbudil, naj grem na pripravljalni tečaj pred odhodom na akademijo. Pred izpitom na akademiji pa sem vse člane družine »maltretiral«, da so mi potrpežljivo pozirali. Prek očeta in brata Vida Snoja, ki je profesor na oddelku za primerjalno književnost filozofske fakultete, sem v roke dobival moderno in sodobno poezijo in literaturo. Mami in sestri Veroniki Barbo, laični teologinji, pa sem hvaležen za vso njuno ljubečo podporo na moji poti.

Starejši ko je človek, pogosteje prihaja do spoznanj, da so največje stvari v življenju potopljene v skrivnost …

Da, vse je skrivnost: vprašanje bivanja, trpljenja, zla ... Tudi ko mislimo, da smo že nekaj spoznali in prehodili, vemo le malo in zlahka pademo v temo. Iskanje luči, iskanje smisla je včasih silno težka zadeva, ukvarjanje z umetnostjo, v tem duhu, tudi. Pa vendar se odpira, pa vendar sije, pa vendar slutimo smisel ... Veliko je, če doživiš, da si ljubljen, sprejet od Zgoraj in od človeka.

Kaj je potem umetnost življenja?

Uskladiti v svojem telesu vse čudovite duhovne vsebine, ki so izražene v krščanskem izročilu, in to v njegovi srčiki, in so povzetek tudi drugih iskanj drugih religij, ne bi jih podcenjeval. Najbliže mi je bil, je in bo Kristusov stavek: »Če ne postanete kakor otroci, ne morete priti v nebeško kraljestvo.« Sprejeti navzočnost Duha samega, to je največja umetnost in mnogokrat mukotrpna, ker smo na razne načine razklani v sebi. Sam sem še daleč in na začetku te poti, kljub vsej prehojeni poti ...

Terezija Avilska pravi, da si moramo za prijatelje izbrati najboljše, za duhovne svetovalce najbolj prodorne in za spovednike najmodrejše. Se strinjate?

Se. Imam srečo, vedno so mi prihajali pravi na pot – Bog ljubi male in tudi umetnike! Hvaležen sem za njih, ker so mi pomagali preživeti v težkih časih.

Prijavi sovražni govor