Tiskane izdaje
Univerza na Primorskem s sedežem v Kopru je tako rekoč že vse od ustanovitve leta 2003 zaznamovana s škandali. Odkar je dr. Dragan Marušič leta 2011 postal njen tretji rektor, so se spori, afere, tožbe, obravnave na sodiščih samo še množili. Vse to se nadaljuje tudi v njegovem drugem mandatu, ki ga je začel lani. Univerza izgublja ugled, s tem pa tudi študente, zaradi katerih sploh obstaja, kar pa vodstva in države očitno ne skrbi. Največje žrtve dramatičnih peripetij so prav študentje. Ti se bodo v tem študijskem letu upravičeno čutili ogoljufane, saj ne bodo dobili tistega, kar jim je bilo obljubljeno, ko so se vpisali.
Izključitve
Rektor je namreč pravkar iz pedagoškega procesa izključil štiri ključne predavatelje z oddelka za zgodovino na Fakulteti za humanistične študije (FHŠ) Univerze na Primorskem: akademika profesorja dr. Jožeta Pirjevca, rednega profesorja dr. Egona Pelikana, izrednega profesorja dr. Boruta Klabjana in docentko dr. Matejo Režek. Izključil je tiste, ki so bili kot raziskovalci zaposleni v Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) omenjene univerze in so obenem na njej poučevali.
V svetu in tudi pri nas je običajna praksa, da ljudje z znanstvenih inštitutov poučujejo na univerzah in obratno – profesorji, zaposleni na fakultetah, sodelujejo z inštituti. Učitelji so v določenih odstotkih zaposleni na več šolah, kadar na eni ni možnosti za stoodstotno zaposlitev. Tudi zdravniki, zaposleni v bolnišnici, poučujejo na medicinski fakulteti. Ne nazadnje nemajhno število ljudi, ki dela na primorski univerzi, dela tudi v drugih ustanovah. Pravnoformalne oblike takih zaposlitev so različne.
Rektor Marušič je omenjene predavatelje odslovil zato, ker zagovarjajo odcepitev ZRS od univerze. S privolitvijo vlade namreč ZRS postaja samostojen javni zavod.
Najprej je bilo ZRS
ZRS v Kopru je bilo ustanovljeno leta 1994 in je bilo temelj za vzpostavitev univerze leta 2004. Od samega začetka na njem deluje dr. Jože Pirjevec, mednarodno uveljavljeni zgodovinar, avtor številnih raziskav in knjig. Njegova zadnja knjiga Tito in tovariši je v Sloveniji dosegla naklado, kot je zlepa ne nobena knjiga, in pravkar je v Nemčiji doživela drugo izdajo, v torek pa je Frankfurter Allgemeine Zeitung o njej objavil zelo dobro oceno. Knjiga je prevedena v sedem tujih jezikov, kar se ni zgodilo še z nobeno knjigo slovenskega zgodovinarja.
Pirjevec predstojnik
Dr. Pirjevec nam je v pogovoru pojasnil dogajanje in vlogo ZRS ter univerze v Kopru, kot si ju zamišlja sam. Ob tem je dodal, da česa podobnega, kar doživlja na tej univerzi, ni doživel v svoji 40-letni karieri na različnih univerzah. Med drugim je poučeval na univerzah v Pisi, Trstu, Padovi in kot gostujoči profesor na Dunaju in v Celovcu.
»ZRS, iz katerega je nastala univerza, smo ustanovili iz zavedanja, da je treba na Obali ustvariti močno intelektualno središče, ki naj bi se enakovredno merilo s tistimi na italijanski strani meje. Ko so me povabili k sodelovanju, sem predlagal, naj to storimo, a ne da bi se zapirali v slonokoščeni stolp nacionalizma, temveč da bi pokazali, kako smo na Primorskem Slovenci intelektualno zreli, kljub temu da so nas pod fašizmom pa tudi pozneje zatirali in nam zatrjevali, da smo drugorazreden narod, narod brez kulture. Nevarni barbari. V ponazoritev, da ta miselnost še vlada v Trstu, naj omenim povsem svež podatek. Organizacija Giuliani nel mondo – gre za istrske begunce, ki jih podpira država – je pravkar pripravila dokumentarec o zgodovini Trsta. Prikazovali ga bodo v vseh svojih institucijah in šolah, v njem pa so Slovenci omenjeni samo enkrat; in še to z ugotovitvijo, da so leta 1945 partizani iz Trnovskega gozda vkorakali v Trst in ga zasedli. Na FHŠ v Kopru na to miselnost odgovarjamo s spoštovanjem do italijanske manjšine pri nas. To pa lahko počnemo prav zato, ker smo ponosni na svoje slovenstvo. Naj tudi za to navedem primer: pred kratkim smo imeli zagovor doktorske disertacije, ki jo je predstavila pripadnica italijanske manjšine. Napisala in zagovarjala jo je v italijanščini, saj smo na dvojezičnem območju.«
Nenehno kratki stiki
Zadeve so kljub finančnim težavam lepo napredovale do izvolitve Dragana Marušiča za rektorja, pripoveduje dr. Pirjevec. »Ko je bil prvič izvoljen, sem bil naklonjen protikandidatu dr. Darku Darovcu, predvsem zato, ker je bil direktor ZRS, kjer sem delal. Vseeno sem si po izvolitvi dr. Marušiča mislil, da je morda vendarle dobro, če je v tej vlogi človek iz drugačnega okolja, z drugačno mentaliteto, matematik, ki bo v vodenje vpeljal svežo dinamiko. Zelo hitro pa se je pokazalo, da nima smisla za diplomacijo in akademski bonton in da je avtokratski. Kmalu po izvolitvi je napodil dekanjo Fakultete za humanistične študije, kjer je tudi oddelek za zgodovino, Vesno Mikolič. Ni imel niti toliko takta, da bi počakal, naj sama odide, saj se ji je iztekal mandat in ni nameravala ponovno kandidirati. Razmere so se v naslednjih letih zaostrovale in vse bolj je bilo jasno, da namerava rektor zapostavljati humanistiko, favorizirati pa fakulteto za matematiko, ki ima malo študentov, a veliko profesorjev ter denarja. Zaradi tega je nenehno prihajalo do kratkih stikov. Ko je Marušič lani vnovič kandidiral, smo odkrito nastopili proti njemu. Bil je znova izvoljen. Prvič je dobil deset glasov več od protikandidata Darovca, drugič je zmagal gladko, a na nečasten način. Za določen čas je namreč zaposlil večje število ljudi, ki so lahko volili. Mi smo se zavedeli, da moramo ohraniti jedro univerze, ki je v tem kontekstu najbolj pomembno, torej humanistične vede, ki so državotvorne.«
Državotvornost humanistike
Na vprašanje, zakaj se mu zdi humanistika tako pomembna, dr. Pirjevec odgovarja: »V slovenskem prostoru smo edini, ki proučujemo zgodovino Primorja in njegove odnose z italijanskimi in hrvaškimi sosedi. Brez poznavanja te problematike bi ne bila osiromašena le Primorska, temveč vsa Slovenija. Zato smo sklenili, da se bomo skušali osamosvojiti. Kaže, da je vlada odcepitev dokončno potrdila, čeprav zadeva še ni povsem zaključena. Rektor pa tiste, ki smo se odločili za ZRS, kaznuje tako, da nam ne dovoljuje še naprej opravljati pedagoškega dela. Pri tem se je na žalost dekanja fakultete dr. Irena Lazar, ki je po mojem mnenju sicer dobra arheologinja, rektorju podredila in postala njegovo orodje.«
Se je rektor o svojih ukrepih pogovarjal z dr. Pirjevcem kot s predstojnikom oddelka ali z njegovimi kolegi? »Rektor se ne z mano ne z nobenim od mojih kolegov o tem ni pogovarjal, dekanji pa smo povedali, da ni mogoče obglaviti oddelka in odstraniti usposobljenih profesorjev, strokovnjakov na svojih področjih, ne da bi slednji protestirali. Sam imam za sabo precej dolgo kariero. Vsi, ki so nas odstranili, nekaj znamo in v stroki nekaj pomenimo. Predvsem nas moti dejstvo, da so se študenti vpisali na fakulteto v prepričanju, da bodo imeli določene predavatelje, zaradi katerih je oddelek za zgodovino najbolj uspešen glede vpisanega števila študentov, čeprav je tudi to skromnejše, ker je fakulteta v zadnjih letih izgubila ugled zaradi kaosa. Študente bodo zdaj poučevali drugi ljudje, zato se lahko upravičeno čutijo opeharjene. Prihaja do situacij, ko na primer nekdo želi, da bi bil jaz njegov doktorski mentor pri temi o Slovencih v Moskvi v času Stalinovega terorja, s katero sem se sam precej ukvarjal. Dekanja kandidatu ponuja, da bi bil jaz somentor, mentor pa nekdo od tistih, ki so ostali na fakulteti, čeprav nima niti najmanjšega pojma o temi. Če bi somentorstvo sprejel, bi pomenilo, da soglašam z rektorjevim ravnanjem.«
Stari program, novi ljudje
Ali to pomeni, da se na oddelku za zgodovino zdaj spreminja tudi predmetnik? »Predmetnik mora ostati, ker ga je potrdila Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, vprašljiva pa je kompetentnost novih ljudi, ki so jim ti predmeti zaupani v poučevanje. Seveda niso vsi novi, na oddelku so smeli ostati tisti, ki so poslušni rektorju, med njimi tudi taki, ki so jih študenti v anketah zelo slabo ocenili.«
Na vprašanje, zakaj pravzaprav zagovarjajo osamosvojitev ZRS, Pirjevec pravi: »Želimo imeti nadzor nad svojim raziskovalnim delom, saj je to največje jabolko spora. Rektor nam je odtegoval denar, čeprav imamo številne projekte in bi bili lahko finančno na trdnih nogah. Z osamosvojitvijo se vračamo na točko, kjer smo pred ustanovitvijo univerze že bili. Pri tem želimo ponuditi naše sodelovanje tako Univerzi na Primorskem kakor tudi Sredozemski univerzi, ki je bila ustanovljena leta 2008. Mišljena je bila kot prestižna ustanova, zanjo so se potegovale tudi druge države, priložnost je dobila Slovenija, a iz tega nismo znali narediti kaj prida. Vse je ostalo zgolj na papirju. Mislim, da je zdaj vlada zainteresirana, da bi jo spravili k življenju, v nasprotnem primeru bo to velika blamaža za Slovenijo. Po mojem bi bilo delovanje Sredozemske univerze za Slovenijo pomembno, saj bi lahko postali intelektualni vezni člen vsega sredozemskega prostora. Jasno, da je treba najprej oblikovati učinkovit program in imeti na voljo potrebna finančna sredstva. Naša vizija je, da bi bilo ZRS avtonomna ustanova, odprta k obema univerzama. Sposobnosti za to imamo, prav tako know how, da ne govorimo o novih delovnih mestih za mlade. Vse je odvisno od tega, ali je politika toliko močna in jasnovidna, da nas bo podprla v naših načrtih. Univerza v Kopru je bogastvo za Slovenijo. Marušič je prišel in bo odšel, univerza pa mora ostati, zato jo moramo še naprej ščititi in ji pomagati. Po drugi strani pa se nam iz mednarodnih razlogov splača, da damo zagon Sredozemski univerzi.«
Jože Pirjevec pravi, da so zaposleni na ZRS kar nekaj dela na fakulteti opravili zastonj. »Osebno me finančna plat manj zanima, ker se mi zdi bolj važno, da poleg raziskovanja še poučujem, kajti to počnem z veseljem.«
Kaj bo s študenti, ki delajo svoje naloge na različnih stopnjah pri odpuščenih profesorjih? »Ne poznam odgovora na to vprašanje. Pogosto imam vtis, da so na koprski univerzi študenti postranska stvar. Kaj se dogaja z njimi, nikogar ne zanima, važne so igrice za uveljavitev moči rektorja in tistih, ki ga podpirajo. Ni mi jasno, zakaj se dekanja spravlja v tako moralno pozicijo, ki škodi njenemu ugledu. To sem ji v pogovoru tudi povedal. Ne razumem, zakaj ne odstopi.« ●
