Junaška improvizacija ali nedopustna korist

Nacionalni preiskovalni urad je na vrata Andreja Širclja, danes poslanca opozicijske SDS, potrkal dobri dve leti in pol po dogodkih, ki so menda sporni. Kaj se je dogajalo v zadnjih dneh zime 2013? Marca 2013 je bil Šircelj, ekonomist z magisterijem na mariborski pravni fakulteti, državni sekretar na ministrstvu za finance. Do 1. februarja 2013 je bil poslanec državnega zbora. Potem pa je vladajoča koalicija, ki jo je vodil Janez Janša, razpadla. Iz koalicije je izstopila Državljanska lista Gregorja Viranta; odstopil je tudi finančni minister Janez Šušteršič. Predsednik vlade je na hitro pokrpal vlado. Janez Janša je začasno sam prevzel vodenje finančnega ministrstva, za državnega sekretarja, ki je v bistvu vodil posle na finančnem ministrstvu, pa je postavil Andreja Širclja.

Vladna kriza ni edini kontekst tistega časa. Na vrata države je trkala trojka. Parlament je tik pred tem sprejel zakonodajo o vzpostavitvi »slabe banke«, Družbe za upravljanje terjatev bank, trojka pa je državi očitala, da z vzpostavitvijo institucije, ki naj bi nekako sanirala državni finančni sistem, zamuja. In tretjič, v zadnjih dneh februarja 2013 je Alenka Bratušek s konstruktivno nezaupnico dobila mandat za sestavo vlade. V prvih dneh marca 2013 je bilo bolj ali manj jasno, da se ekipa, ki jo je vodil Janez Janša, poslavlja. In v tistih dneh so se menda pripetila dejanja, ki jih danes preiskuje Nacionalni preiskovalni urad.

Kaj preiskuje Nacionalni preiskovalni urad? Uradno policijsko sporočilo je bilo skopo: med predkazenskim postopkom je policija raziskovala dejanja več oseb, ki »naj bi storili kaznivo dejanje pri vodenju gospodarske dejavnosti zato, da bi drugemu pridobili premoženjsko korist oziroma povzročili premoženjsko škodo, pri čemer so naklepoma zlorabili svoj položaj in dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem«. Povedano nekoliko bolj po domače: policija preiskuje, v kakšnih okoliščinah so bile podpisane pogodbe s skandinavskimi poslovneži, ki so bili spomladi 2013 postavljeni na ključne funkcije v slabi banki, ob tem pa naj bi bile plače in svetovalne pogodbe menda previsoke.

V razburkanem finančno-političnem ozračju, ko je prihajalo do interference valov vladne krize, finančne krize, grožnje vkorakanja trojke in menjave vlade, je Andrej Šircelj obiskal Stockholm in se pogovarjal o možnostih, da bi nekatere naloge v slabi banki prevzel švedski strokovnjak Torbjörn Månsson. Šircelj v tistem času ni bil le poslovodeči na finančnem ministrstvu, temveč ga je vlada postavila tudi za neizvršnega direktorja slabe banke. In z zagonom slabe banke se je marca 2013 v resnici zelo mudilo.

Policijo zdaj zanimajo vse podrobnosti, povezane z angažiranjem skandinavskih finančnikov. Je šlo le za nekoliko nerodno improvizacijo, povezano z interferenco politične in finančne krize, nedopustno pomoč pri pridobitvi premoženjske koristi ali morda celo za junaško in zelo učinkovito reševanje države pred vkorakanjem trojke, ko je bilo treba z znatno mero iznajdljivosti prehiteti evropsko komisijo, Mednarodni denarni sklad in Evropsko centralno banko? To so vprašanja, na katera naj bi odgovorila preiskava. Z znatno gotovostjo lahko rečemo le to, da je bilo marca 2013 zagotovo precej improvizacije. Andreju Širclju pa bi lahko za pomladne mesece leta 2013 očitali, da ni bilo najbolj primerno, ker je po vrnitvi v poslanske klopi, do katere je prišlo po tem, ko je posle na finančnem ministrstvu predal Andreju Čuferju, ostal neizvršni direktor DUTB. Sam je bil sicer v tistem času prepričan, da je poslanska funkcija združljiva s funkcijo v upravnem odboru slabe banke, nova vlada pa je bila prepričana, da funkciji nista združljivi, zato so ga po nekaj mesecih odstavili. Je pa nekaj mesecev dobival poslansko plačo, kot neizvršni direktor DUTB pa je prejemal še dodatno nagrado. A dejstvo, da je nekaj časa opravljal dve funkciji, za katere se zdi, da nekako ne gresta skupaj, ni predmet policijske preiskave.

Akcija policije, ki je potekala ta torek, je bila širokopotezna, metoda, ki jo je uporabila ob operaciji, pa je bila invazivna. Hkrati pa je policijska akcija, podkrepljena s sodnim nalogom za hišne preiskave, trčila ob izjemno občutljiva razmerja treh vej oblasti. Policija je kot najbolj represivni del izvršne veje oblasti ob soglasju sodne veje oblasti potrkala na vrata parlamenta in na vrata sedeža največje opozicijske stranke ter zahtevala poslančevo korespondenco, povezano s slabo banko, angažiranjem skandinavskih finančnikov in svetovalnimi pogodbami. V SDS so policijsko akcijo razumeli celo kot še bolj divji poseg preiskovalnih organov v integriteto največje opozicijske stranke, saj so iz sodne dokumentacije razbrali, da naj bi policija želela zapleniti celoten strežnik SDS, na katerem je zabeležen – če nekoliko pretiravamo – ves utrip SDS. Policija trdi, da celotnega strežnika niso zahtevali.

Andrej Šircelj se je v državni upravi prvič zaposlil na začetku devetdesetih let. Kot vladni svetovalec za davčno področje je na ministrstvu za finance delal v letih, ko je finančni resor vodil Mitja Gaspari. Sredi devetdesetih let, natančneje, leta 1996, je državno službo zapustil in se zaposlil v slovenski veji mednarodne revizorske in svetovalne hiše Deloitte & Touche, kjer je vodil področje za davčno in finančno svetovanje za srednja in velika podjetja. Vendar je službo v družbi Deloitte & Touche hitro zapustil in med letoma 1996 in 2005 vodil svojo svetovalno družbo Šircelj Consulting.

Ob spremembi oblasti leta 2005 je postal državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, dodeljen ministrstvu za finance. Povedano po domače: bil je nekakšen oficir za zvezo med kabinetom predsednika vlade in kabinetom finančnega ministra dr. Andreja Bajuka. Šircelj se je v času, ko je sodeloval z Bajukom, precej ogreval za uvedbo enotne davčne stopnje, vendar se finančni minister za to idejo ni ogrel. Je pa Andrej Šircelj v času, ko je bil na ministrstvu za finance, precej spremenil logiko poslovanja resorja; predpisi, ki so bili v pripravi, so postali novinarjem precej bolj dostopni kot v prejšnjih letih. Morda je na večjo naklonjenost do novinarjev vplivalo tudi dejstvo, da je bil njegov oče Jože Šircelj novinar; bil je eden od stebrov Delove zunanjepolitične redakcije. Jože Šircelj je bil med drugim dopisnik iz Afrike in Avstrije.

Andrej Šircelj je leta 2006 dokončal davčno reformo, ki jo je zastavil finančni minister Mramor, a je bila sprva šibko opremljena z izvedbenimi predpisi. Po volitvah leta 2008 se je spet vrnil v gospodarstvo; bil je svetovalec predsednika uprave Gorenjske banke, leta 2011 pa so se vrata, ki omogočajo prehod med poslom in politiko, še enkrat zavrtela; tedaj je kot poslanec vladajoče koalicije vodil vplivni parlamentarni odbor za finance in monetarno politiko. Danes je predsednik parlamentarne komisije za nadzor javnih financ, ki jo praviloma vodijo poslanci iz največje opozicijske stranke.