Junckerjev program in Slovenija

Kratko navodilo za uporabo investicijskega načrta predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja: kje Slovenija ­zamuja, kakšne pogoje mora izpolnjevati?

Objavljeno
03. julij 2015 17.42
Draško Veselinovič
Draško Veselinovič
Evropska komisija skuša na pobudo njenega predsednika Junckerja na vsak način zagnati investicije, ki so na letni ravni v EU za približno 300 milijard pod ravnijo izpred krize. Vemo, da se enako trudi tudi ECB s poceni denarjem in veliko količino le-tega v obtoku, kar počne prek odkupovanja različnih (predvsem državnih) obveznic na trgu, čemur strokovno rečemo operacije odprtega trga. Vsemu skupaj pa se v bistvu reče »kvantitativno sproščanje« ali včasih tudi mehčanje (»quantitative easing«). ZDA ga že počasi končujejo, EU šele dobro starta. ZDA so praktično zunaj recesije, EU še ne.

Junckerjev (EU) program naj bi obsegal 315 milijard v 3 letih – torej približno 100 milijard na leto. V poštev pridejo vsi zanimivi projekti, ki pa morajo pritegniti privatni kapital, saj iz EU oziroma Evropske investicijske banke (European­ Investment Bank, EIB) oziroma Evropskega sklada za strateške naložbe (European Fund for Strategic Investments, EFSI) lahko pride tudi kaj kreditiranja vsega tega investiranja, vendar je poudarek na garancijah, ki jih zanimivi strateški projekti dobijo. S pridobljenimi garancijami bo neki projekt postal zanimiv tudi za financiranje s strani poslovnih bank in privatnih investitorjev. Skratka: EU ne daje toliko denarja, razen po ustaljenih in znanih poteh, kot bolj garancije, s katerimi potem lažje pridobiš denar pri komercialni banki oziroma s katerimi zainteresiraš privatnega investitorja. Projekte bo ocenjevala 8-članska skupina ekspertov pri EFSI; jeseni pa bo stekel tudi informacijski portal (t. i. European­ Investment Project Portal), kamor bo na eni strani lahko vsak vpisal svoj projekt, medtem ko bo na drugi strani lahko vsak vanj pogledal, če vidi kaj zanimivega za investiranje.

Na poziv je EK zbrala 2000 projektov s strani svojih držav članic v vrednosti 500 milijard evrov. Seveda so to v tej fazi v glavnem državni, infrastrukturni projekti. Naš drugi tir bi na primer že zdavnaj lahko v celoti dobil financiranje (iz sredstev Connecting Europe Facility, CEF), pa nimamo pripravljene dokumentacije zanj. Zdaj se ta pripravlja. Podobno velja za protipoplavni sistem, pri katerem pa imamo nekaj dokumentacije že pripravljene in bi tudi lahko dobili garancije ter sredstva.

Hrvati so kot edini od novih držav članic med prvimi osmimi projekti, ki jih je odobril ta 8-članski konzorcij ekspertov, dobili odobren projekt obnove dubrovniškega letališča (naložba je težka 250 milijonov evrov). Pripravljeno so imeli ustrezno dokumentacijo. Prioritete EU za investicije so sicer že dolgo znane, vendar naj zgoščeno ponovim, da so to transport, energija, zdravje, podjetništvo, čezmejno regionalno sodelovanje ter predvsem aplikativne raziskave in inovacije ter digitalizacija vsega oziroma vse, kar je pametno (»smart«) in koristno za EU in njeno prebivalstvo. Omenjenih 315 milijard je sestavljenih iz 240 milijard infrastrukturnih in 75 milijard podjetniških (srednje velika in mala podjetja) projektov. Za prve naj bi skrbela EIB, za druge EIF (European Investment Fund, podružnica EIB). Vse skupaj se računa na 100–150 projektov na leto. Poleg vsega naj bi Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (European Institute of Innovation & Technology, EIT) s svojim programom KIC lahko zagotavljal vmesno financiranje. Tu je namreč potrebna večja lastna udeležba (do 75 odstotkov) v primerjavi na primer s Horizonti 2020, pri katerih je delež nepovratnega financiranja EU kar med 50 in 100 odstotkov, zato ta program KIC do zdaj za slovenske firme ni bil preveč zanimiv, ker pač vsi pričakujejo izdatnejša nepovratna sredstva.

Ko EK ugotavlja, zakaj so investicije usahnile (seveda zaradi krize in različnih negotovosti), so se kot glavni razlogi na podlagi anket po vsej EU pokazale regulativne ovire in komplikacije, odsotnost financiranja ter makroekonomske negotovosti. Kar 6 odstotkov proračuna EU je namenjenega mednarodnim institucijam in tretjim državam v interesu EU (približno 56 milijard med letoma 2014 in 2020). To so države naše regije, ki so praktično vse v dolgotrajnem približevanju EU. Črna gora se že pogaja, Srbija naj bi se vsak trenutek začela. Ostali so res sicer precej dlje.

Ta podatek je pomemben, ker se določeni projekti lahko odvijajo tudi na morda nam zanimivih območjih bivše Jugoslavije, ki tudi (poleg v zadnjem času aktualne severne Afrike in predvsem Ukrajine) spadajo v ožje interesno področje EU. Podjetniško gledano seveda pomeni najti projekte, ki padejo v Junckerjevo shemo, ampak pomeni tudi najti financerja in/ali banko, ki bo dala kredit na podlagi garancije EFSI. Investicija je praktično lahko karkoli, kar pade v prioriteto EU. Še bolje je seveda najti projekte, ki jih financira EU iz enega od svojih programov, pri čemer bi poudaril raziskave (tudi in predvsem čim bolj aplikativne, 80 milijard), podjetništvo oziroma srednje velika in mala podjetja (4 milijarde), LIFE (to so ekološke inovativne zadeve = približno 4 milijarde) in različne medregionalne projekte, pri katerih je pogoj regijsko sodelovanje (npr. alpski prostor – tu je zraven tudi Švica, pa mediteranski, pa v zadnjem času vedno bolj aktualno Podonavje; nekaj manj kot 10 milijard). Vsekakor je vedno treba tudi gledati, da so partnerji v projektu enakomerno porazdeljeni tudi v smislu razvitosti.

Za Slovenijo je ključno, da se čim bolj organiziramo in pripravimo za koriščenje vseh finančnih možnosti, ki jih ponuja EU, saj so druge oblike financiranja v današnjem ekonomskem položaju dokaj težavne. Seveda je problem tudi v dobrih projektih, ki jih je na voljo manj, kot je na voljo denarja zanje. Ne glede na to je treba poudariti, da se je evropska finančna perspektiva (ali, kot ji rečem, 'finančna sedemletka') 2014–2020 komaj dobro začela in se velja zato res dobro pripraviti ter jo maksimalno izkoristiti. Drugače pa podrobnosti – v smislu operativnega potekanja in kaj točno dobiš za Junckerjev plan – še niso znane.

Dober projekt namreč ne potrebuje Junckerja; ta lahko dobi vse tudi brez njega. Slabi projekti itak ne pridejo v poštev. Bitka bo pri mejnih projektih, kako priti v sheme za garancije, s katerimi potem dobiš bančne kredite in v razvitih državah EU tudi različne druge oblike financiranja. Tu se bo tudi verjetno politično pritiskalo, česar se bankirji v EIB in EFSI ne veselijo preveč. Oziroma, kot se je nekdo izrazil, bo to »top down« in ne »bottom up process«, kot bi bilo logično in kot je pravilno, seveda.

Doc. dr. Draško Veselinovič je predsednik Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju.