Kaj bo novega nad kubanskim nebom?

Da temu možu ni treba na stranišče! Da mu ni treba lulati! Le kakšen mož je to? Tako začuden je neki starejši gospod v dokumentarcu o kubanski revoluciji, ki ga je državni kubanski filmski inštitut objavil točno na osemdeseti rojstni dan Fidela Castra. Popoldne 8. januarja 1959 je in senjor Otero se s sto tisoč drugimi prebivalci glavnega mesta Havane preriva pred predsedniško palačo, da bi s pogledom ujel bradatega uporniškega voditelja v olivno zeleni bojni uniformi, ki ga je doslej poznal samo iz pripovedovanj. (José de Villa, Jürgen Neubauer, Maximo Lider, Biografija Fidela Castra).

Mit Castra se bo vsekakor obdržal. V New Yorku je s pomočjo majhnega listka kar štiri ure udrihal po imperializmu ZDA. Na Kubi je menda imel kar 15 tisoč govorov, skoraj po enega vsak dan. Nas pa seveda zanima, ali ga smemo imeti za diktatorja ali ne, kajti odzivi na njegovo smrt niso toliko protislovni kot previdni. Celo v Washingtonu so zadržani.

In koga sploh smemo ožigosati za diktatorja?

Tu se seveda moramo spomniti Tita in njegovega pogreba z vso svetovno elito. Nihče mu ni pripisal diktatorstva in tudi na ulicah ni bilo zaslediti kakega veselja, da je tirana k sebi vzela matilda. Šele v Janševem obdobju so se nekateri domislili, da poleg Murgel potrebujejo še demona z Dedinj. In dobili smo diktatorja.

No, vsaka stvar mora imeti najprej precizno definicijo, sicer je vsaka debata nesmiselna. Diktatura (lat. dictatura) je oblast in čast, ki je ne omejujejo nobeni zakoni in se opira neposredno na silo; je samovoljna in nasilna. Seveda je bilo v zgodovini mnogo več »ureditev« po tej definiciji kot t. i. demokracij, so pa zdaj drugi časi in je pri uporabi pojmov treba biti bolj previden. Castra bi tako težko enoznačno opredelili za diktatorja. Morda je bil še najbolj moder papež Frančišek, ki je dejal, da je bil »zgodovinska osebnost«. Zelo diplomatsko, tako kot zmore Vatikan.

Sicer pa Castra ni pokopalo sanjarjenje o socializmu. Treba je biti realen: pokopale so ga ZDA z več kot polstoletno blokado. Tu se lahko le deloma strinjamo z zgodovinarjem Ericom Hobsbawmom (Čas skrajnosti), da socializma ni pokopala sovražna konfrontacija s kapitalizmom in njegovo velesilo. Šlo naj bi bolj za kombinacijo njegovih lastnih vse očitnejših in hromečih gospodarskih napak in pospešenega vdora dosti bolj dinamičnega, naprednega in dominantnega kapitalističnega svetovnega gospodarstva.

Dokler je retorika hladne vojne videla kapitalizem in socializem, nadaljuje Hobsbawm, »svobodni svet« in »totalitarizem« kot dve strani nepremostljive soteske in je zavračala vsak poskus premostitve, bi lahko celo rekli, da je, če odmislimo morebitni vzajemni samomor v jedrski vojni, zagotavljala preživetje šibkejše tekmice.

Spomnimo se kubanske krize leta 1960, ko je bil svet na pragu jedrske vojne. In dodajmo Hobsbawmu, da Kube ni v revščino potisnil poraz socializma, ampak predvsem polstoletna ameriška blokada, ki, mimogrede, ni imela nikakršne mednarodne legitimnosti. Zato so zdaj v Washingtonu raje bolj tiho o tem, kaj je bilo, in kajpak bolj snujejo, kako bodo Kubo čim prej »komercializirali«. Amerikanizirali. Kolonizirali. Tako kot, recimo Portoriko, ampak Kuba je seveda bolj bleščeč dragulj.

In kam taka amerikanizacija lahko privede? Seveda k razkošnim hotelom in igralnicam, lahko pa se zgodi tudi tole (citiramo): majhna komunistična gorska republika Albanija je bila revna in zaostala, vendar je bila več kot trideset let, ko se je tako rekoč zaprla pred svetom, sposobna preživeti. Šele ko so se podrli zidovi, ki so jo varovali pred svetovnim gospodarstvom, se je sesula v kup gospodarskih ruševin.

Ni vsaka pot v »demokracijo« vnebovzetje in naravnost v raj. To lahko opazujemo tu na Šentflorjanskem, na Kubi pa bo verjetno še težavneje. In tudi za vsakim padcem trdorokca se soncu ne mudi takoj zasvetiti.

Castro, pravi Hobsbawm, za Latinsko Ameriko ni nenavadna osebnost: pokončen in karizmatičen mladenič iz trdne posestniške družine, brez jasne politične zamisli, a odločen, da v prvem primernem trenutku izkaže svojo osebno hrabrost in postane junak v boju za svobodo in proti tiraniji. Celo njegova rekla (Domovina ali smrt! – izvirno: Zmaga ali smrt!) pripadajo nekemu prejšnjemu času osvobajanja: so občudovanja vredna, vendar preveč splošna. Vendar pa jima je s Chejem Guevaro sprva le s 148 možmi uspelo zrušiti osovraženi režim generala Fulgencia Batiste.

V marcu 1960, precej prej, ko se je Fidel domislil, da bo Kuba socialistična, on sam pa komunist, seveda na njegov način, so se ZDA odločile, da ga bodo obravnavale kot takega, in Cia je dobila nalogo, da pripravi prevrat z (neuspelo) invazijo v Prašičjem zalivu. Pomemben cilj Cijinih plačancev je bil umor Máxima líderja in njegovega najožjega vodstva. Torej?!

Seveda pokojnemu državniku ne bomo peli slavospevov, se pa lahko vprašamo, kdo je pravzaprav v taki shakespearjanski drami diktator in kdo žrtev, dan in noč izpostavljena atentatu. Mar v Washingtonu ni »diktatorjev«, ki se sicer morajo podrejati ameriškim predpisom, po svetu pa počnejo, kar se jim zahoče? In si pri tem še jemljejo pravico do arbitriranja – Gadafi ali Putin sta v njihovi optiki diktatorja, saudski kralj, mimogrede vrhovni voditelj vahabitov, pa ne! Seveda se tudi to da pojasniti.

Pravzaprav je problem v tem, da so si prav ZDA prisvojile pravico do selekcije good boys in bad boys na svetovni politični sceni. In to neka administracija brez temeljne zgodovinske izobrazbe, predvsem pa nabita s predsodki in predstavami ameriške »politične filozofije«, karkoli naj bi to že bilo. Vprašajte kakega visokega uradnika ZDA, kaj je bila dinastija Han, ki je ustvarila mogočno in centralizirano državo, zdaj imenovano Kitajska. Seveda so bili vsi tedanji vladarji »diktatorji«.

Kaj pa Aleksander Veliki – je bil diktator ali državnik? In kaj reči o Juliju Cezarju? Pa o Napoleonu, ki v Ljubljani premore celo svoj spomenik. V zgodovini kar mrgoli diktatorjev in »diktatorjev«, ker je pogosto to težko ločiti od državništva, državotvorne racionalnosti.

Zdi se, da so se ZDA pri Castru – ko ga ni več – malce ugriznile v jezik, kajti na Kubi se bo verjetno ponovila jugoslovanska in slovenska zgodba: prebivalstvo ne bo množično mahalo z ameriškimi zastavami, bo pa gotovo toliko agresivnejša emigracija s Floride. Kubanski »domobranci«. In tu je kajpak pričakovati še marsikateri zaplet, ker je izvoz »ameriške demokracije«, zlasti v Latinsko Ameriko, vselej problematičen. Spomnimo se Čila, Allendeja in zloglasnega Pinocheta. Tudi v Čilu so hude jame.

O Castru je kajpak napisano mnogo, a diktator seveda ni mogel biti, če je vsako noč zaradi varnosti moral spati kje drugje – in to ne kot Tito na Brdu, v Igalu ali Karađorđevu. No, diktator kakor za koga. Vsekakor se poslavlja še ena zgodovinska osebnost minulega stoletja, obdobja skrajnosti. In v t. i. zahodni hemisferi, ki si jo lastijo ZDA (Monroejeva doktrina), se bo zagotovo kaj premaknilo, na bolje ali pa tudi ne.

Znamenitega astronoma Williama Herschla je obiskal kralj Jurij III. in ga blagohotno pobaral: »No, dragi Herschel, kaj je novega na nebu?« Herschel pa nasajeno: »Je mar veličanstvu že vse znano?«