Spomenka Hribar: Kaj bomo storili Slovenci sami s seboj?

Kdaj bomo dojeli Pirjevčevo izročilo? Kaj počnemo danes Slovenci sami s sabo? In kje smo na ravni duha?

sob, 05.08.2017, 06:00

Dejstvo, da je naše današnje občutje natančno takšno, kakršno je Dušan Pirjevec opisal pred petdesetimi leti, ima po mojem globlji vzrok. Do državljanske vojne med drugo svetovno vojno se nobena vanjo vpletena stran še ni opredelila, se pravi, ocenila svojo – na drugega neprenosljivo – odgovornost.

Minilo je štirideset let od smrti dr. Dušana Pirjevca - Ahaca, partizana, univerzitetnega profesorja in enega največjih slovenskih mislecev 20. stoletja. Primerno je, da se spomnimo na njegovo osebno in intelektualno izročilo za naše 21. stoletje, ki ga je prenesel na nas, žive, da bi se vsak hip zavedali svoje odgovornosti za to, kaj bomo zapustili zanamcem.

Gotovo je res, da je s smrtjo človek opravil vse, kar ima opraviti, da v tem trenutku njegova dejavnost preneha, ker potem so za »bivšega« človeka odgovorni živi, a je najbrž tako, da mora še živi človek poskrbeti, kolikor more, da zapusti živim dovolj primernega materiala – seveda če je prenašanje tega materiala to, kar ga za življenja dela živega.

Dušan Pirjevec: Dnevnik in spominjanja, Nova revija 1987, št. 45.

Na splošno lahko rečemo, da je Pirjevčev miselni napor posvečen razklepanju identitet, tj. enačenj: narod = Narod, partizanstvo = revolucija, poezija = Poezija. Na kratko, torej zgolj shematično, bom obravnavala vsako izmed teh entitet, enako tudi razliko med heteronomno in avtonomno moralo.

Narod kot nacija

Narodi so nastali na podlagi etnične strukture kot jezikovnokulturna jedra skupnosti. Kot narodi v novoveškem smislu pa so nastali v kapitalizmu, z njihovo lastno voljo do moči, do ustvarjanja lastne usode. Voljo do moči je Friedrich Nietzsche opredelil kot tisto najbolj resnično; ki najbolj je – kot bitnost novoveškega zahodnega sveta.

Slovenci smo tedaj, v 19. stoletju, imeli voljo, ne pa moči, da bi v okviru Avstrije oziroma Avstro-Ogrske dosegli samostojnost, se pravi, da bi postali subjekt svoje usode in s tem nacija: narod v novoveškem pomenu. »Narod je isto kot biti sam svoj zakon in sam svoj gospodar,« opredeli Pirjevec narod. Narod je »avtokreacija« in je zato »docela svoboden«. (Dušan Pirjevec: revija Problemi, julij-avgust 1970, str. 1–19; ponatis: Vprašanje o poeziji, vprašanje naroda, Obzorja, Maribor 1978.) To so ustvarili drugi narodi z ustanovitvijo lastne države, Slovenci v okviru Avstrije oziroma Avstro-Ogrske pa tega seveda tedaj nismo mogli uresničiti, zato smo svoje želje po samobitnosti sublimirali v kulturo in skoz kulturo, še posebej pesništvo. Slovenska poezija, ki je (kot vsak naravni jezik) »jezik par excellence«, je tedaj opravljala tudi vlogo ubesedenja narodnega buditeljstva. To je posebna struktura pesništva, ki jo Pirjevec imenuje »prešernovska struktura« in je razvidna v Prešernovi Zdravljici.


Dušan Pirjevec - Ahac, partizan, univerzitetni profesor in eden največjih slovenskih mislecev 20. stoletja. Foto: Dokumentacija Dela.

Razklenitev identitete narod = Narod

Volja do moči kot bistvo novoveškega sveta se je v 19. stoletju in vse do pojava kibernetike uresničevala skoz nacionalitete, kar pomeni, da je za svoj samorazvoj »posrkala« vase tudi vse etnično; spetost volje do moči z »Blut und Boden« pa je nato privedla ne le do nacionalizmov v smislu izoblikovanja suverenosti, ampak tudi do nacionalizmov kot ideologij volje do moči nad drugimi narodi, torej do nasilja navzven.

Toda ne glede na omejitve, ki smo jih imeli v Avstriji oziroma Avstro-Ogrski, je že v 19. stoletju (v »pomladi narodov«) tudi za nas nastopil čas narodne ozaveščenosti. Nastala je ideja Zedinjene Slovenije. V svojem programu jo je imela tudi Komunistična partija Slovenije. Pirjevec je bil prepričan, da so bile »prav Speransove definicije leta 1941 edine sposobne odpreti slovenskemu narodu realno možnost za ohranitev in za socialno historično uresničitev«.

Kardelj je sicer predvideval »konec naroda«, kar mu je pomenilo, da bo človek postal »direktni občan sveta«. Takšno nivelizacijo Pirjevec zavrne. Res je: razvoj gospodarstva, katerega bistvo je tehnika, je prerasel okvire narodov; volja do moči ni več omejena na posamezne narode, marveč jih presega. Še več, narodi jo ovirajo, zato se »osamosvoji«; enota politične volje, ki hoče sama odločati o svoji usodi, »ni več posamezni narod, marveč transnacionalni prostor Evrope«.

Tipizirano gospodarstvo postaja svetovno, kapital kot oblika volje do moči je planetarni pojav – države so mu »pretesne«. In to spoznanje narekuje Pirjevcu teoretsko razločitev naroda kot subjekta od etničnega. Etnično, katerega bistvo je (materni) jezik, pa ravno zaradi tega šele zdaj izstopi kot tisto, kar narod določa in omogoča. Preprosto rečeno: narod je kot politična struktura subjekt med subjekti, narod kot etnična individualnost pa je svobodna samokreacija v izvornem, bistvenem smislu. Biva in se razvija kot enkratna, nezamenljiva entiteta: slovenski narod je samo eden, kakor so tudi drugi narodi s svojim jeziki vselej posamični, nezamenljivi narodi.

Ta razločitev naroda kot subjekta, gospodarja svoje usode, in naroda kot kulturne entitete, temelječe na maternem jeziku, je neizmerno pomembna! Če ju ne razločimo, pridemo do ideologije Naroda, tj. naroda kot Nacije, ki slavi samo svoj narod, vse ostale zavrača, sovraži, kakor nacizem, ki se je kazal v uničevanju drugih narodov (genocid nad Judi, »čiščenje« predvsem slovanskih narodov, še posebej slovenskega, Ciganov itd.). Razločitev pa pomeni: politični del, politične funkcije države so opredeljene po logiki volje za moč, kar nalaga državnim funkcionarjem, da se na mednarodnem političnem odru zavzemajo za enakopravnost svoje države z drugimi in za njene koristi – ne glede na velikost ali majhnost.

Hlapčevsko obnašanje zaradi majhnosti naroda ni v duhu modernega meddržavnega sodelovanja, ampak spada v logiko predmodernih družb oziroma politik. To, kar pa zadeva vsak narod v njegovem bistvu, v okrožju njegove skrbi za izvirno samobitnost, pa je ločeno od logike volje do moči in spada v neizbrisno nalogo države nekega (vsakega) naroda. Za življenje svojih ljudi je potemtakem odgovorna država – ne le za »telo« (gospodarstvo), temveč tudi za »dušo« (kulturo v najširšem pomenu).

Z nastankom države SHS in kasneje prve Jugoslavije je začetno upanje, da bomo živeli kot subjekt svoje usode, zamrlo ob nacionalizmu »srbske čaršije«; tudi druga Jugoslavija ni izpolnila narodovih političnih aspiracij po dejanski samostojnosti. Pirjevec je občutke blokade, političnega in duhovnega občutenja ljudi, Slovencev v sedemdesetih letih, opisal takole: Stiska je!

»Je in je vsak dan hujša. O njej pričajo vse pogostejše in zelo avtoritativne izjave o razkroju slovenske kulture in zavesti sploh, čeravno je prav tako pomembno to, kar te izjave spremlja. Spremlja pa jih neka izjemna nestrpnost, ki se na eni strani sprošča v resignacijo in celo obup, na drugi strani pa v zaničevanje in kar se da brezkompromisno zanikovanje: vse je zastavljeno v tako strogo dilematični obliki, kakor da bi od nekdanjega sveta ostala le ena sama polovica. (…) Vedno več je ihtave jezljivosti, ki temu, za kar v resnici gre, sploh ne pusti do besede; vedno več je škodoželjne privoščljivosti, ki se v primerih stiske in nesreče stopnjuje do zlohotne brezbrižnosti; vedno več je nemočno apatičnega pristajanja na vse, pa naj bo še tako nerazumno. Stopnjevana agresivnost in samouničevalska resignacija tvorita okvir, v katerega smo zajeti.« (Citati so vzeti iz Pirjevčevega eseja Slovenci danes, Problemi, 1970, št. 15.)

O katerem času govori Pirjevec, o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ali o današnjem času? Očitno velja tudi druga Nietzschejeva resnica, spoznanje o večnem vračanju enakega?!

Slovenski narod danes

Za takratno stanje družbenosti v Sloveniji je Pirjevec videl tri katastrofične možnosti: »ali bomo popadli drug drugega za goltanec, ali se bomo razšli na vse strani ali pa bomo sklonjenih glav obstali na mestu in si ne bomo več upali pogledati drug drugemu v oči«. Vzrok za takšno stanje je videl v dejstvu, da v Jugoslaviji nismo mogli uresničiti svoje odgovornosti, ki smo si jo naložili v letih 1941–1945, ko smo »pretrgali s stoletno tradicijo svojega načina zgodovinskega bivanja«, v usodo vdanih podložnikov tujih gospodarjev, torej kot blokirano gibanje. Z narodnoosvobodilnim gibanjem in revolucijo smo namreč »vzeli svojo usodo v svoje roke« in postali svoj lastni subjekt z lastno voljo do moči – toda kot tako je nismo mogli uresničiti. Tu nekje smo tudi danes, kljub osamosvojitvi!

Vzrok za stanje in vzdušje, kakor ga opisuje zgornji citat, je Pirjevec razložil z nasprotjem med transnacionalno voljo do moči in nacionalno omejenostjo, našo narodno majhnostjo. Toda dejstvo, da je naše današnje občutje natančno takšno, kakršno je opisal pred petdesetimi leti, ima po mojem globlji vzrok, kakor je omenjeno nasprotje. Gre za naše nerazčiščeno razmerje v odnosu do državljanske vojne med drugo svetovno vojno pri nas. Do nje se nobena vanjo vpletena stran še ni opredelila, se pravi, ocenila svojo – na drugega neprenosljivo – odgovornost.

Pri tem moramo razločiti izdajstvo od kolaboracije z okupatorjem: izdajstva so bila predvsem iz koristoljubja, politična kolaboracija pa je temeljila na religiozni opredelitvi ljudi s političnim ciljem cerkvenega in predvojnega vodstva ohraniti predvojno tradicionalno, klerikalno družbo. Pod nemško okupacijo je ta politična opredelitev postala množična, oborožena kot vojaška (policijska) kolaboracija, ki je dejansko delovala v korist okupatorjem.

Za Pirjevca ni bilo dvoma, da je med drugo svetovno vojno pri nas šlo za državljansko vojno. »Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP.« Ne drži, da v državljanski vojni, v kateri sta se dve politični grupaciji borili za oblast, ni nihče kriv! Če gre za krvavo kolaboracijo, je ta kriva, kakor je kriva tudi druga stran, ki je začela revolucijo celo znotraj samega partizanskega gibanja.

Ne predstavniki Cerkve, ki ni le pokrivala kolaboracije, ampak jo je tudi utemeljevala (kot Bogu dopadljivo delo, kot boj za vero), ne zagovorniki in predstavniki revolucije, ki je bila odgovorna za medvojno sektaško obnašanje do prebivalstva ter povojne poboje in totalitarni režim, se nočejo soočiti s temi dejstvi. Zato se nam preteklost vrača kot »nerazčiščen problem«: podaljševanje latentnega državljanskega spopada! Tako današnji predstavniki desnice (Cerkve) kot levice (ZZB NOV) bi morali priznati svoj del odgovornosti in se distancirati od svoje tedanje sokrivde.

Takšno nerazčiščeno razmerje izkorišča predvsem protikomunistična desnica; absurdno je, da se danes obnavlja domobranstvo, skupaj z nacističnimi simboli in gesli. Predvsem pa oživlja sektaški princip: Kdor ni z nami, je proti nam! Enako je z levico, ki – okostenelo – brani revolucijo, skrito pod firmo čistosti, neproblematičnosti narodnoosvobodilnega boja. Tako vse bolj zapadamo v letargijo in v vse tisto, kar je Pirjevec zaznal in opisal kot politično, družbeno in duhovno stanje v Sloveniji leta 1970. Kaj počnemo sami s seboj?

Zdaj, ko imamo svojo državo?! Očitno smo nakopičene usedline travm, zgodovinske insuficience, sovraštvo do tujcev, ki so nam stoletja gospodarili – usmerili sami vase, v našo medsebojnost. To je tisto, kar nam jemlje energijo in veselje do življenja v tej skupnosti, ki je vse bolj zatohla. In se vrača v predmoderno dobo do te mere, da tudi del pesništva spet (seveda iz svoje iskrene prizadetosti) obnavlja domovinsko poezijo s »prešernovsko strukturo«, česar sicer že ob koncu socializma ni bilo več, saj smo tedaj bili na duhovni ravni postmoderne družbe v Evropi. Zato to, kar je veljalo tedaj in o čemer je Pirjevec pisal svoja spoznanja in opozorila, velja danes toliko bolj, namreč: »Slovensko narodno vprašanje danes ne more več biti vprašanje o tem, kaj drugi 'počnejo' s Slovenci, marveč se lahko sprašuje predvsem o tem, kaj 'počnemo' Slovenci s samimi seboj.«

Ob tem desnica vse bolj krivi izključno komuniste za medvojno dogajanje pri nas – ne da bi se potrudila razumeti, kaj je bil komunizem v svojem epohalnem času in kaj je pomenil posameznikom kot ljudem.

Pirjevčev odnos do partizanstva in revolucije

Pirjevec si je v času slutnje smrti, s »smrtjo ob sebi«, zapisoval ponovni premislek lastnega partizanstva in revolucionarnosti. To »spisje«, kakor ga sam imenuje, je pisal zase, zavedajoč se, da bo nekoč izročilo zanamcem; objavljeno je bilo posthumno šele čez deset let. (Nova revija, št. 45.)

Dvajsetletni je šel v partizane in takoj postal komisar bataljona. Bil je »za svobodo, za demokracijo, za nacionalno osvoboditev, za proletariat, za pravico«, tako kot vsi partizani – torej je bil v tem izvirnem smislu nacionalist. Nacionalizem v izvirnem smislu je namreč prizadevanje za narodovo svobodo, za samoodločbo, za lastno državo.

Kot vsi je tudi Ahac kot partizan »vzdržal pogled s smrtjo in v smrti«. Partizanstvo se je osvobodilo stoletne ponižnosti in vdanosti v usodo, grožnje izginotja. To je bila partizanska »skušnja svobode v skrajni izpostavljenosti smrti«. Tudi za komuniste je tedaj veljalo, da »se gibljejo v izpostavljenosti v skrajno, smrtno nevarnost«. Partija je »v svoji in s svojo diplomatsko-politično igro v razmerju moči vzpostavila svojo moč« in postala »absolutni subjekt«. To je bila že med vojno, le da ni bilo tako razvidno, saj je bila ilegalna tako pred partizani kakor pred sovražniki.

Pirjevec je bil skojevec, revolucionar, komunistični politkomisar; samoumevna mu je bila »nedvoumnost bližine revolucije«. Svoje doživljanje revolucije je opisal takole: »Bili smo revolucija, bili smo čista prihodnost. Hodili smo po svetu in tega sveta, takega realnega sveta nismo videli. To je: življenje je bilo revolucija in samo revolucija.«

Revolucija zanje ni bila njihova odločitev kot posledica tehtanja med različnimi možnostmi: oni so bili revolucija. Revolucija je bila zanje resnica časa, njihovo bistvo. Pretehtana neštetokrat iz oči v oči s smrtjo. Njihovo zaupanje v partijo in njene odločitve, recimo kadrovske, je bilo popolno; zanje so bile »čista pravičnost«. Revolucija je bila njihova bit: »Kar si bil, si bil po partiji.« Šlo je torej za identiteto osebe in partije: »Ni glavno biti pripravljen dati življenje za idejo«, marveč je glavno »sprejeti življenje samo kot po partiji strukturirano dogajanje, sprejeti revolucijo kot svet, ki ga ureja partija«.

To je iskren, religiozni odnos: videti svet kot svet, »ki se osvešča samo skoz Partijo«. Marksistična ideologija je »sekularizirana religija«. Ti »verniki« so bili s stališča identifikacije njihovega življenja in revolucije »instrument partije v njeni borbi za premoč nad drugimi centri moči«. Tako je partija postavila svoje kadre na vodilna mesta, »vse komandne pozicije so bile v partijskih rokah, zametek in garancija diktature proletariata«, tj. partije kot boljševiške Partije (paradoksne edine stranke).

Prav v času Pirjevčevega zapisovanja »spisja« je tržaški Zaliv objavil intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom. To je bila za Pirjevca priložnost, da se sooči ne le z njegovimi stališči, ampak tudi sam s seboj v odnosu do partizanstva in Partije. Čeprav je Kocbeka spoštoval, je imel vrsto pomislekov in kritičnih pripomb na njegova stališča.

Kocbek je namreč partiji očital, da je med vojno zanetila revolucijo. Pirjevec odgovarja, da je bilo »po tistem, za kar smo se bojevali«, jasno, »da je to revolucija in kakšna revolucija je to«. Kocbek pa je marksizem in revolucijo utemeljeval v krščanstvu, kot fazo njegovega samorazvoja. Inkorporiral ju je, ker da bosta očistila katolištvo oblastniških, klerikalnih in drugih nečednosti, kar bo veri le v korist. Zato mu Pirjevec vzvratno oponese, da je bil profet – profet revolucije.

Od revolucije je pričakoval/zahteval duhovne spremembe, celo spremembo narodovega značaja, poglobitev vere, skratka, spreobrnitev. Šlo pa je v resnici »za oblast, tj. za oblast partije«. Prav zato ta socialistični režim »ni izpolnil svoje temeljne dolžnosti, ki bi jo moral izpolniti do duha ljudi, do ljudi kot duhovnih bitij«. Jih ni mogel, saj bi bilo to v nasprotju z njim.

Ko Kocbek očita partiji povojno likvidacijo vrnjenih domobrancev, se Pirjevec strinja: s stališča narodnoosvobodilne borbe (s stališča morale Osvobodilne fronte) »te likvidacije ni možno opravičiti«, kar pomeni, »da komunisti res nosijo to krivdo«. Hkrati pa Pirjevec pokaže Kocbeku na njegovo neutemeljeno razločevanje, to, da »loči odgovornost do zgodovine od odgovornosti do človeka«. Narodnoosvobodilni boj je vodila komunistična partija po svoji logiki, v njej, v »totalitarni komunistični logiki ni prostora za človeka«, zatrdi Pirjevec. Komunistična partija je bila avantgarda (hegemon), bila je (slovenski) Subjekt našega nacionalnega »bivanja« volje do moči. Od tod dvojna narava NOB; šlo je za identiteto (z zakrito notranjo razliko!) med narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo.

Heteronomna in avtonomna morala

Za Pirjevca so Kocbekovi očitki partiji znak, da »ne more doumeti tega, kar se je zgodilo«, in da zato »ni v skladu s tem, kar je sam skusil in kar je bil sam«. Vso krivdo za vse, absolutno krivdo namreč Kocbek zvrača na komuniste, ne da bi reflektiral svojo lastno vlogo pri njenem pohodu na absolutno oblast. Kocbek namreč »noče sprejeti, da je zmagal s to vojno princip zgodovine nad človekom, tj. princip volje do moči nad doživetjem smrtnosti, ki ga omogoča ravno totalna izpostavljenost 'telesa' v boju za moč«.

»Telesna« izpostavljenost v boju! Ne, Kocbek je ne prizna, ker njegov pogled ni obrnjen na Zemljo, ampak v nebo; marksizem in revolucija sta le stopnici k točki Omega (k Bogu). Na tej točki sta marksizem in vera sicer različna, a zasidrana v istem: Raj – v nebesih ali v brezrazredni družbi na Zemlji. Obema je skupen konec zgodovine in pričakovana, obetana Rešitev. Gre za manihejstvo. Pri tem je tako pri krščanstvu kakor pri marksizmu smrt preskočena, pravzaprav nepomembna. Tretja kitica pesmi Otona Župančiča Domovina je ena se glasi: »svoboda je vera, / kdor zanjo umira, / se dvigne v življenje, / ko pade v smrt«. Ker za Kocbeka smrt ni konec, ampak le začetek (drugega življenja), ne pristaja na nepresegljivi pomen zgodovine, konkretnega trenutka.

Kocbek ne prizna zgodovine, »če bi jo priznal, bi moral svoje krščanstvo prekvalificirati«, oceni Pirjevec. To pomeni: »Kocbekovo krščanstvo ne zmore tiste radikalne problematizacije naše zapadnoevropske kulture, kakršna je danes neogibna – naj bo tako ali drugače, kristjan danes je in ostane platonik, se pravi: njegova vera, pa naj bo še tako živa, resnična, 'poštena', v tem konkretnem svetu ne more biti drugega razen platonizem.« Se pravi, Ideja Dobrega, Resničnega, Svetega, za vernika pa končni Cilj in temelj njegovega delovanja – nastopa kot alibi. V nasprotju s Kocbekom Pirjevec postavi, »da je treba vzdržati zgodovinskost oziroma zgodovinsko dimenzijo problema«. Ne samo problema povojnih likvidacij, ampak tudi problem istovetenja narodnoosvobodilnega boja in revolucije.

Pirjevec je kritičen do Kocbekovega nezavednega sprenevedanja, ki izhaja iz njegove heteronomne morale: krivi so drugi! V nasprotju s heteronomno moralo, tj. moralo, ki ima kriterij delovanja v ideji Dobrega (v Bogu), po kateri lahko svojemu bližnjemu vedno očitaš nemoralnost, postavlja Pirjevec svojo etično stališče: »Jaz sem, žal, za čisto vse odgovoren.« To je avtonomna morala: vzeti svoje življenje nase.

Pirjevec si je priznal, da je bil med NOB revolucionar v svoji biti. Biti-v-svetu mu je pomenilo biti-za-komunizem. Zato se ne izmika krivdi in odgovornosti za svoja dejanja. Jaz, pravi, »nimam nobenih takšnih 'veselih' argumentov« kakor Kocbek. In še: »Sploh ničesar nimam, s čimer bi mogel javno nastopiti in 'trgovati' – ker v bistvu je Kocbek vendarle trgovec.« Saj ni bil le »navaden« borec, bil je »projektant moči«, volje do Oblasti.

Ker se mu je »smrt močno približala«, ve, da ga čaka »zadnja in končna bitka«. Ta zadnja bitka »je to pisanje, je ta bitka«. Kakšna bitka? Izvesti »iz partizanstva samega možnost razločitve in možnost razlike«. Možnost razločitve pomeni slovo od partizanstva. Ki pa ne pomeni samo tega, da sam ne sme ničesar več storiti »v imenu partizanstva«, ampak terja tudi priznanje: »V svoji identifikaciji partizanščine in človečnosti smo mi partizani tisti, ki smo pripravljali pragozd in ga še vedno prikrivamo.«

Metafora »pragozd« označuje današnje subjektivitetno bivanje človeka, ki ga določata tehnika in moč, »moderna doba« z algoritmi volje do moči, ki proizvajajo nasilje, odmiranje rastlinskih in živalskih vrst, atmosferske poškodbe – ob hkratnem osvajanju vesolja, ki naj človeku podaljša življenje, preseže samo smrt. Moderna doba beži od smrtnosti kot temeljnega določila človeka in jo »nadomešča« z vsem mogočim in nemogočim, kot so revolucije.

Kljub temu ozavedenju je bilo »slovo od partizanstva« boleče. Pirjevca je presunilo s srčno bolečino. Ko raztrgaš nekdanjo identiteto partizanstvo = revolucija, trgaš lastno bit-je, bitje lastnega srca. Odpoved revolucionarjev revoluciji pomeni prav to: prestajanje bolečine razlike. A le sprostitev narodnoosvobodilnega gibanja od spetosti z revolucijo ga lahko osvobodi. Kajti odpoved revoluciji ne pomeni odpovedi partizanstvu, narobe, zadnji stavek v Pirjevčevem »spisju« se namreč glasi: »jaz sem tudi partizan«, kar v kontekstu pomeni: tudi jaz sem partizan!

* * *

Kdaj bomo dojeli Pirjevčevo izročilo? Kaj počnemo danes Slovenci sami s sabo? In kje smo na ravni duha?

Če premislimo razločke, ki jih je pred skoraj petdesetimi leti izpostavil Pirjevec, in premislimo, kje smo v duhovnem smislu danes, je stanje skrb zbujajoče. Spet se uveljavlja nacionalizem kot ideologija Domovine v pomenu Krvi in Zemlje. Obenem pa Društvo pisateljev in Pen klub protestirata proti napisu prve kitice Župančičeve pesmi Domovina je ena na spomeniku vsem našim žrtvam. Spet se počutimo in obnašamo kot »blokirano gibanje«: navzgor, v odnosu do EU ponižno, navzdol kot arogantni izvajalci njenih dekretov.

Narodnoosvobodilni boj kot »najvišji napon« slovenskega naroda desnica zaradi revolucije omalovažuje, ga celo zanika. ZZB NOV pa ne dopusti nobene razločitve, ki jo je v bolečini in z bolečino izpostavil Pirjevec. Prevladuje heteronomna morala: za vse je kriva »druga stran«, za leve desnica, za desne levica, torej je »ostal le Kocbek« – ne Kocbek kot pesnik, ki je segel do brez(d)na človekove biti, marveč Kocbek kot politik, ki je »pozabil« na svoj delež v revoluciji in je po razočaranju za vse okrivil samo komuniste. Pirjevčeva katarza, z njeno avtonomno moralo, je »pozabljena«. Pravzaprav potlačena; najbolj, do izbrisa, med njegovimi nekdanjimi navijači.

Vendar nam je Pirjevec zapustil dovolj miselnega »materiala«, da bi se ob njem lahko zamislil nad sabo. Še posebej ob njegovem opozorilu, da slovensko narodno vprašanje prvenstveno ne more biti vprašanje o tem, kaj drugi »počnejo« z nami, marveč o tem, kaj »počnemo« Slovenci sami s seboj.

Prijavi sovražni govor