Tiskane izdaje
Strupeno dražeč zrak še štiri dni po požaru, devastirano poslopje dela tovarne in potok, predvsem potok, po strugi katerega namesto vode teče črna oljnata gošča, kričijo, da se je v tovarni Kemis v Sinji Gorici streljaj od gosto urbanizirane Vrhnike zgodilo nekaj resnično hudega. Regijski center za obveščanje je bil o izbruhu požara obveščen v ponedeljek ob 19:57. Prve ekipe gasilcev so na prizorišče prispele ob 20:02 in se nemudoma začele boriti z eksplozijami in plameni, ki so švigali tudi 50 metrov visoko. Le profesionalnosti in predanosti gasilcev se gre zahvaliti, da se ogenj ni razširil na del skladišča, v katerem je bilo po neuradnih podatkih 40.000 litrov nafte. Če bi se zgodilo to, bi v zrak zletela polovica Vrhnike. Dobili bi slovenski Černobil, Seveso, Bhopal. Izberite, kar vam je ljubše. Na poznopomladanski izlet na Ljubljansko barje si po njem gotovo ne bi več želeli.
A sodeč po odzivih se uradni organi razsežnosti ekološke katastrofe, ki jo je neuradno povzročil samovžig v tovarni nevarnih odpadkov - kriminalistična preiskava še poteka -, sploh ne zavedajo. Župan Vrhnike je dejal, da »imamo odpadke, ki so goreli v Kemisu, vsi doma«. Že res, vsi imamo doma varčne žarnice z živim srebrom, vendar te niso zgorele. Vodja sektorja za inšpekcijski nadzor na inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami je v Odmevih nonšalantno izjavila, da je v potok Tojnica izteklo le nekaj malega nevarnih snovi. Upam, da si je medtem že ogledala prizorišče nesreče in gore mastne črne gošče, ki jo iz potoka obupano poskušajo spraviti delavci koncesionarja, ki ga je Direkcija RS za vode pooblastila za saniranje onesnaženja.
Foto: Leon Vidic/Delo
V belih kombinezonih, zapacanih s črno-rjavo snovjo, zaradi katerih spominjajo na z nafto zamazane pelikane iz Mehiškega zaliva po nesreči na ploščadi Deepwater Horizon, tiho, brez vprašanj in komentarjev, v potu težaškega dela opravljajo svojo nalogo. Tudi gasilci so jo, nadvse požrtvovalno, čeprav jim nihče ni natančno povedal, katere nevarne snovi gorijo in koliko jih je. Teh podatkov ni dobil niti vodja gasilske intervencije. Priznal je, da se mu to še ni zgodilo. Saniranje nesreče so zdaj od lokalnih gasilskih društev prevzeli industrijski gasilci Gorenja, podjetja, ki je lastnik Kemisa. Zanimivo je, da se je velenjskemu podjetju že zgodil podoben požar v podjetju Gorenje Surovina leta 2013, kjer je prišlo do sekundarnega vžiga deponije odpadkov zunaj industrijske hale. Vprašati bi bilo treba, ali je z načrti požarne varnosti v njihovih podjetjih res vse v redu.
Agencija RS za okolje je podrobnejše rezultate o meritvah zraka, vode in zemlje v okolici tovarne in na Vrhniki predstavila šele v petek, z vmesnimi podatki o koncentracijah delcev PM10 in živega srebra v zraku in interpretacijo, da so oboji že s srede na četrtek padli na »normalne« vrednosti, pri čemer za živo srebro takšne vrednosti sploh ne obstajajo, pa je zgolj uspešno poskrbela za še večje nezaupanje prebivalcev Sinje Gorice in Vrhnike. Bojana Petrovčič s kmetije v bližini tovarne razmišlja, da bi zemljo sama dala na analizo, saj jo skrbi za krmo, ki jo z možem dajeta živalim. »Naj uradne analize pokažejo, kar hočejo, mi jim ne verjamemo,« je bila odločna.
Da Arsu ne verjamejo niti druge državne institucije, sem po naključju ugotovila, ko sem na prizorišču nesreče srečala zaposlena z Nacionalnega inštituta za biologijo. Vzeti sta nameravala vzorce vode in sedimenta iz Tojnice za test, ali so vanjo prišle tudi kemikalije, ki so kancerogene in poškodujejo DNK. Živo srebro je nedvomno rakotvorno. O drugih snoveh, ki so izpuhtele v zrak, se zlile v vodo in morda prav zdaj z dežjem pronicajo skozi tla, ni znanega še nič. Odvzem vzorcev iz okolja in analizo v neodvisnem laboratoriju so napovedali tudi pobudniki današnjega protestnega shoda na Vrhniki. Zahtevajo odstop vrhniškega župana in zaprtje tovarne, ki po njihovem prepričanju nima kaj delati tako blizu vode, poleg tega je na območju krajinskega parka in območja Natura 2000.
Foto: Leon Vidic/Delo
Pa je za obratovanje vseeno pridobila okoljevarstveno dovoljenje, v katerem piše tudi, da njen upravljavec zagotavlja ukrepe za preprečevanje nesreč. Resda nobene nesreče ni mogoče povsem izključiti, toda govoriti o obstoju preventivnih ukrepov ob tolikšnem onesnaženju preprosto ni mogoče. Tovarni, ki je povzročila tako veliko okoljsko škodo, bi bilo treba odvzeti okoljevarstveno dovoljenje in pred ponovnim začetkom delovanja zahtevati njegovo revizijo. Predvsem pa bi morali vsi pristojni - od lastnikov podjetja in vodstva, državnih institucij in občinskih oblasti - poskrbeti za sprotno, temeljito in jasno obveščanje ljudi: kaj smejo početi na prostem in česa ne, ali lahko pijejo vodo iz pipe, uživajo solato z vrta in kosijo travo za krmo. Koristnih informacij v takšnih primerih nikoli ni dovolj.
Prav tako bo treba spremljati dolgotrajne učinke za zdravje in kakovost življenja prebivalcev na vplivnem območju. O slednjih - ne le v primeru ekoloških nesreč - se pri nas nikoli ni razmišljalo. Tiho se jih pospravi pod preprogo in upa, da tam ostanejo čim dlje oziroma dokler tisti, ki so jih nesreče prizadele, ne odidejo. Od mežiških rudarjev do bolnikov z azbestozo in mater v Beli krajini, ki imajo četrt stoletja po zaprtju semiške tovarne akumulatorjev v mleku, ki ga pijejo njihovi otroci, še vedno močno povišane vrednosti PCB. Izjema se zgodi le, če se ne pojavi kakšen Uroš Macerl, ki je pripravljen življenje posvetiti bitki z birokratskim aparatom in korporativnimi lovkami, prepletenimi s politično hobotnico.
Pri nas ni težko izgubiti zaupanja v pravno državo. Pravzaprav se ga tisti, ki bi nam ga morali vzbujati, na vse pretege trudijo načeti. Že na področju (ne)varovanja okolja mrgoli zgledov: Salonit Anhovo, Lafarge, Fenolit, Magna, Tovarna akumulatorskih baterij v Mežici, Cinkarna Celje, že pokojna Industrija usnja Vrhnika in zdaj Kemis. Neskončno težko se je boriti proti njim. A ko pravna država poklekne pred globokim grlom države kapitala, je rešitev le ena: da ljudje vstanejo. Žal je med njimi vse manj pokončnih Macerlov in vse več jezno upognjenih, vase renčečih vernikov v teorije zarote, kot je tista, da svetu vladajo reptili, ki so si vampirsko prilastili vse pozicije moči. Ti reptili imajo še vedno imena in priimke.
