Tiskane izdaje
Ko smo že mislili, da Slovenija več ne more doseči političnega dna, pred državnozborskimi volitvami 2018 to, tudi zaradi odstopa premiera Mira Cerarja, ni več tako jasno. Cerarjeva odstopna poteza je bila spektakularna, v slogu pravega političnega šaha, polna nabitih čustev, mogoče impulzivna in prenagljena, mogoče že dolgo latentna in je premier le čakal dobro priložnost za preobrnitev političnih dogodkov.
Moral je vedeti, da z nasprotovanjem sindikatov in ob splošnem napadanju desnice na volitvah ne bi imel nikakršne možnosti za nov premierski mandat. Toda, menijo kritiki, Cerar si je s svojo politiko sindikate za vrat spravil sam, začelo pa se je v tistem trenutku, ko je popustil separatnim zahtevam Fidesa in ko rešitev za ukinjanje kriznih finančnih ukrepov v javnem sektorju ni iskal v socialni interakciji med vsemi deležniki. Takega pritiska, kot so ga nanj zdaj ustvarili sindikati, ne bi mogel politično preživeti nihče. Toda z odstopom je žogo vrgel nazaj, kajti zdaj se sindikati lahko začasno poslovijo od svojih ciljev.
Zakaj se je Miro Cerar kot predsednik SMC in kot premier sploh znašel v takšnem položaju? Je odgovor res v dejstvu, da je na vrhovnem sodišču padel referendum o drugem tiru, zaradi katerega naj bi odstopil? Je šlo res za zaroto?
Na primeru drugega tira
Po anketah javnega mnenja, merjenega že po novem letu, rejtingi vladi Mira Cerarja niso bili naklonjeni. Agencija Mediana Pulse je izmerila, da njegove vlade ne podpira že več kakor polovica vprašanih (52,8 odstotka). Še bolj šokantna je bila novica, da bi Marjan Šarec s svojo listo s prvega mesta spodnesel Janševo SDS. Že samo dejstvo, da SDS prevladuje in si ves mandat z nekaj strankami izmenjuje prvo mesto, kaže na velik demokratični deficit.
In zdaj se je Slovenija spet znašla v izrednem stanju, v kakršnem se po tradiciji izrednih stanj povsod po svetu dobro počutijo le populisti in demagogi. Kakor se seje, tako se žanje. Cerar se je odločil za šok napad proti tistim, ki so napadali njega, in najbrž upa, da mu bo to na novih volitvah prineslo novo priložnost. Na sredini tiskovni konferenci, s katero je presenetil tudi koalicijske partnerje, je o odstopu povedal tole: »To odločitev sem sprejel, ker je treba vedeti, kaj je prav in kaj narobe.« Zato, ker je storil tako politično usodno dejanje, se je dobro vprašati, kaj pa je res tisto, kar je (bilo) prav in kaj narobe?
Premier je svoj politični kredo in vrednotno težišče stavil na drugi tir, prevedeno, na gospodarsko zasebno-javno investicijo. O tem ni pustil nobenega dvoma, saj je sodbo vrhovnega sodišča o ponovitvi referenduma o drugem tiru označil za »kapljo čez rob«, zaradi katere je odstopil. Bilo je očitno, da se je njegovo politično nastrojenje podrejalo investicijskim načrtom in v njih je videl novo gospodarsko sistemizacijo Slovenije, brez katere država dejansko ne more vzleteti v prihodnost.
Toda na drugi strani je iz svoje politične agende izpustil bistvena vprašanja socialne kohezije in predvolilne obljube o ukinitvi dodatnega socialnega zavarovanja. Sindikati si bržkone ne bi niti upali niti hoteli podati v tako široko shemo stavk in protestov, če vlada v družbeno ozračje ne bi spuščala neoliberalnih balonov. S selektivnim umikanjem zdravniškemu sindikatu Fides je vlada pravzaprav sporočala tudi to, da se je v nadaljevanju pripravljena umikati v korist privatizacije zdravstvenih segmentov. Še več, javnosti je sporočala, da je zelo šibka in neprepričljiva, ko pravi, da bo v končni fazi ohranila javno zdravstvo kot temeljno dobrino slovenske države in družbe. Govorjenje o prihodnosti in razvoju Slovenije torej ni bil le načrt za prihodnost in rešitev, temveč tudi sporočanje, v kakšno družbeno obliko Slovenije gre država pod to vlado. In svojih neoliberalnih tendenc nikoli ni skrivala, ljudje, tudi sindikati, pa so to razumeli kot novo grožnjo razslojevanja, deljenja ljudi na revne in bogate. Tega Slovenci v zgodovini nikoli niso dobro sprejeli in v tem je nevarnost, kajti desnim populistom so v tem lahek plen.
Premier Miro Cerar je po sredini seji vlade sporočil, da odstopa s položaja. Foto: Leon Vidic/Delo
Ko spregovorimo o pravih stvareh
Iz javnega prostora je med krizo začela izginevati debata o prihodnosti in aktualnem statusu slovenske socialne države. Ko je kriza minila, se ta debata prav tako ni vzpostavila. Velika zasluga nekdanjega zdravstvenega ministra in zdajšnjega predsednika Rdečega križa Dušana Kebra je, da te debate ni pustil zaspati in z vztrajanjem pri tezi ni dovolil, da bi jo neoliberalni nasprotniki evtanazirali. V tem je šlo za topiko, ki ima naboj političnega preobrata, če bi seveda njen argument v javnem prostoru prišel do besede. V notrini tega naboja je debata o prihodnosti Slovenije kot države, naroda in nacije, kakršna na pojmu socialna država obstoji ali pade. Drugače povedano, taka debata bi vodila v spoznanje, da se Slovenija bodisi mora pomakniti v smer skandinavskega modela socialne države (torej na pozicije socialne solidarnosti) bodisi je v srednji prihodnosti več ne bo.
Keber je za potrebe novega zdravstvenega zakona predlagal ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Sprememba temeljne politične filozofije, ki bi vodila v tovrsten civilizacijski premik, bi storila najmanj dvoje: prvič, širšim apetitom privatizacijskih lobijev bi nadela uzdo in jim sporočila, da pijejo na račun brez krčmarja in na škodo ljudi; drugič pa, umirila bi sindikate, ker bi ti lahko sledili logiki konstruktivne izdelave družbenega in državnega okolja, kot so se v dogovorjenem partnerstvu z državo obvezali, ko je gospodarska kriza prestopila bregove svoje struge. Tedaj, če se spomnimo, so nekateri vplivni politiki z alternativnim vladnim programom, na primer Janez Janša, na pomoč klicali tisto evropsko trojko, ki je skorajda uničila Grčijo.
Iz zime v zimo
Moment socialne solidarnosti v Sloveniji odpira Pandorino skrinjico napak poltretjega desetletja tranzicije, v kateri, kot pravi sociolog in filozof Stane Saksida, Slovenija ni razvijala nove dodatne industrije, temveč je razprodajala staro in privatizirala, kar se je privatizirati dalo. Želja po privatizaciji zdravstva, tudi šolstva, si podlaga ideologijo trga, proste konkurence in tenke države. To je edino, kar zmore nova elita, in prerazdelitev politične moči od izurjenih k nesposobnim je mogoča samo po bližnjicah in rokohitrsko.
Strašljiva dimenzija tega trenutka je, da tako ali drugače odhajajo ljudje, ki so znali misliti družbo, in prihajajo alternativni politiki, ki oglašujejo svojo vsebinsko praznost kot vrednoto, ki da jo je mogoče napolniti z redom in odločno roko. Tak primer utegne biti Marjan Šarec, zajema kompulzivne razočarance vseh mogočih strank. Že zdaj se nakazuje, da njegova politična udeležba utegne pomeniti povratek odpisanih desnih populistov. Poznavalci pravijo, da je z njim verjetna nova desna vlada, koalicija med njim, SDS in NSi, v kateri bi edino Janša natanko vedel, kaj hoče. V tej shemi bi Slovenija zdrsnila v še globljo regresijo od te, v kateri je že.
Marjan Šarec bi lahko s svojo listo s prvega mesta spodnesel Janševo SDS. Foto: Leon Vidic/Delo
Na drugi strani se močan odstotek obeta SD, ki sicer verbalno zagovarja socialne koncepte, vendar, kot kritizira Saksida, ne uvidi razlike med pravičnostjo in enakopravnostjo. Natanko to je bila tudi tema raziskovanja zdaj že pokojnega Veljka Rusa. Kot sta v Sobotni prilogi zapisala Zdravko Mlinar in Niko Toš, je tematiziral desetletja blokad levih gibanj in strank zaradi nekritične teze, da več enakosti pomeni tudi več pravičnosti. Približevanje skandinavskemu modelu bi pomenilo unovčiti razlike v sposobnostih ljudi za razvoj in za zagotavljanje dodane proizvodne vrednosti, tako zagotoviti državi večji BDP, večji obseg proračunskega denarja in iz tega financirati socialno pravičnost.
Toda da bi rešili tovrstne probleme, se je treba ukvarjati s koncepti, ne z otroškimi igricami v peskovniku političnega infantilizma. S prodorom Marjana Šarca v politično areno se riše grozljiva velikost praznine in letošnje volitve ne bodo toliko pomembne zaradi njene upodobitve, temveč zato, ker se bo ob njem začela tekma za to, kdo, s katerim populizmom in s kakšno koalicijo bo to praznino zapolnil. Sloveniji grozi nevarnost, da se poglobi dno, ki ga je desnica izkopala med letoma 2004 in 2008.
Miro Cerar je, zavedajoč se, da se je s svojo stranko zapeljal navzdol po ledeni stezi za bob, potegnil šokantno potezo, kakršne sicer navadno vleče Janša. Toda ali je s tem res povedal, kaj je prav in kaj narobe?
