Pomisleki: Kaj je v glavi terorista?

Kaj privede nekoga do tega, da se priključi­ teroristični organizaciji, da je pripravljen ubijati nedolžne ljudi in žrtvovati sebe za določen politični cilj? S temi vprašanji se srečujemo ob ponavljajočih se napadih na nedolžno prebivalstvo, ki se dogajajo v naši bližini.

S podobnimi vprašanji so se ukvarjali v Nemčiji v sedemdesetih letih ob napadih Frakcije rdeče armade (Raf). Ko je ena od voditeljic te organizacije Ulrike Meinhof leta 1977 v zaporu domnevno naredila samomor, je to vprašanje tako zanimalo patologa Jürgena Pfeifferja, da je iz njenega trupla naskrivaj odvzel možgane in jih shranil v posodo s formaldehidom. Prepričan je bil, da bo razvoj znanosti omogočil, da bodo z analizo možganov dokazali, kaj naredi nekoga za terorista.

Konec devetdesetih let je Pfeiffer upal, da bo takšno analizo lahko naredil njegov kolega, psihiater Bernhard Bogerts, ki se je ukvarjal z biološkimi osnovami shizofrenije, zato mu je predal skrivnostno posodo z Ulrikinimi možgani. Dr. Bogerts jo je shranil v kleti univerze v Tübingenu. Tam so jih po naključju našli leta 2002. Hči Ulrike Meinhof je bila zgrožena, sprožila je sodni postopek in po odločitvi sodišča je v materin grob končno lahko zakopala še njene možgane. V nemških medijih se je pojavila teza, da so bili možgani v času smrti odvzeti še trem drugim vodilnim članom Rafa. Toda posode, v katerih bi lahko bili ti možgani shranjeni, še niso našli.

Za raziskovalce terorizma so vsekakor bili posebej zanimivi prav možgani Ulrike Meinhof. V mladosti je bila priznana novinarka. Ko je bila v začetku šestdesetih let noseča, so se ji pojavili močni glavoboli. Zdravniki so postavili diagnozo možganskega tumorja. Predlagali so takojšnjo operacijo, toda Ulrike se je zanjo odločila šele po rojstvu dvojčic. Pri operaciji se je pokazalo, da je imela Ulrike v glavi benigno cisto, in pojavil se je še problem z žilo v glavi, a so jo zdravniki zakrpali s kovinsko sponko. Operacija je veljala za uspešno, toda osebnost Ulrike Meinhof naj bi se po pričevanjih nekaterih bližnjih spremenila. Vse bolj se je ideološko približevala skupini Raf in leta 1970 je pomagala njenemu voditelju Andreasu Baaderju pobegniti iz zapora. Ko ju je policija ujela, so identiteto Ulrike zaradi pomanjkanja njenih prstnih odtisov potrdili tako, da so ji slikali možgane. Kovinski delec v možganih jim je potrdil, da gre za pravo osebo.

Ulrike Meinhof je veljala za nekakšne možgane Rafa. V njenem primeru so neposredno v glavi iskali vzroke radikalizacije. Po večini pa se vzroke išče v tako imenovanem pranju možganov, ki naj bi se zgodilo, ko nekdo pristopi k teroristični organizaciji. Pri človeku, ki se močno identificira s kako ideologijo, naj bi se pojavila nekakšna izpraznjenost prejšnjih prepričanj in »napolnjenje« glave z novimi. Ob takšnih razlagah velikokrat pozabljamo na moč identifikacije s skupino in emocionalne vezi s pomembnimi osebami v družini.

Pri terorističnih napadih, ki smo jim zadnja leta priča na Zahodu, imamo opraviti z mnogimi primeri, ko so pri napadih sodelovali bratje. Napad na bostonski maraton sta izvedla brata Carnajev, pri napadu na časopis Charlie Hebdo januarja lani sta sodelovala brata Kouachi, pri novembrskem napadu v Parizu pa brata Ibrahim in Salah Abdeslam. Slednji je nato pobegnil v Bruselj in bil tam prejšnji teden ujet. Tudi v bruseljskem napadu imamo brata – El Bakraoui. Razi­skave so pokazale, da je v tretjini primerov terorističnih napadov na delu neka družinska, običajno bratska vez. Pri tem lahko vidimo pomembno čustveno navezanost, ko eden od bratov mnogokrat sledi drugemu. Toda v tej bratski navezanosti gre mnogokrat tudi za nekakšen upor staršem.

V primerih ekstremistov, ki so bili rojeni na Zahodu,­ običajno ni videti, da bi se močno identificirali s kako ideologijo ali religijo, ki so jim jo posredovali starši. Mnogi mladi, ki se začnejo identificirati s fundamentalistično interpretacijo islama, imajo starše, ki so precej manj ali pa celo sploh niso verni. Francoski psihoanalitik Fethi Benslama v analizi radikalizacije poudarja, da gre pri mnogih mladih za nekakšen proces dezidentifikacije in nadidentifikacije. Nekdo se na primer neha identificirati z ideologijo staršev ali okolja, v katerem živi, in se začne močno identificirati z neko drugo radikalno ideologijo. V tem procesu se zgodi nekakšna reidentifikacija, ko se posameznik začne obnašati, kot da se zanj vse začne znova – kot da je bil ponovno rojen. Ideja ponovnega rojstva je povezana prav s tem, da ni prevzel ideologije od prejšnjih generacij.

Francosko-iranski sociolog Farhad Khosrokhavar vidi v Islamski državi neko utopijo, ki se predstavlja kot nov univerzalizem. Ta utopija prestavlja nov imaginarij, ki mladim postadolescentom omogoča izraziti željo preiti v fazo odraslosti prek rituala ­vojskovanja.

Postadolescentno agresijo lahko vidimo tudi v ritualih nasilja nad ženskami, ki se dogajajo na območjih, ki jih obvladuje Islamska država. Ženske so dojete kot objekti, ki jih vojaki podajajo drug drugemu. Toda v agresivnem izživljanju nad ženskami obstaja tudi strah pred njimi. Vojaku se lahko zgodi kaj groznega, če posiljuje žensko, ki je noseča. Zato se ženske prisili, da jemljejo kontracepcijske tablete.

Islamska država pritegne mlade, ki v sodobnem svetu ne vidijo točk identifikacije z idejami, ki so del liberalne kapitalistične ureditve. Mnogi mladi, ki so prestopili v Islamsko državo, živijo na margini, so brez zaposlitve, brez jasne prihodnosti. Identifikacija z ideologijo Islamske države odpre možnost pripadnosti skupini, novo bratstvo, žrtvovanje in užitek v nasilju. Na postadolescentsko naravo te ideologije kaže tudi način komuniciranja Islamske države z javnostjo. Namesto monotonih dolgih govorov, ki jih je javnosti posredovala Al Kaida, so tu kratki videoposnetki, ki spominjajo na hollywoodske filme in video­igre. Identifikacija z religijo je manj pomembna od identifikacije s tem, kar je dojeto kot kul. Raziskovalci mladih rekrutov Islamske države z Zahoda govorijo o tako imenovanem fenomenu džihadi kul, pri katerem je opaziti podobno identifikacijo s skupino in njenimi insignijami kot pri mladih, ki denimo sledijo določenim tolpam. Pri nekaj mladih Britancih, ki so se nedavno vrnili z bojevanja v Siriji, so našli knjige, kot sta Islam za telebane in Koran za telebane, kar kaže na to, da je religija nekaj, kar se skušajo na hitro naučiti, in ne nekaj, v kar globoko verjamejo.

Belgijski raziskovalec terorizma Rik Coolsaet v tej površinski predanosti religiji pri zadnji generaciji džihadistov vidi podobnost s površinsko predanostjo komunizmu pri Rafu. Tudi člani Rafa so v svojem času bíli boj s starši – s simbolnimi ostanki nacizma v nemški povojni družbi in s kapitalističnimi centri moči. Vse bolj pa so bíli tudi notranji boj v svoji bratov­ščini in sestrščini.

O notranjih bojih znotraj bratovščin Islamske države je malo znanega. Kot pa vemo, so bratje večkrat poslani, da storijo napad na različnih mestih, in to zaradi strahu, da en brat zaradi bratske ljubezni ne bi poskušal prepričati drugega, da se ne žrtvuje. Vemo tudi, da so v zadnjih napadih nekateri napadalci pobegnili in tako niso sledili ukazu po samouničenju. Francoski psihoanalitik Gérard Haddad v knjigi Dans la main droite de Dieu: Psychanalyse du fanatisme postavi tezo, da je podobno kot pri nacionalizmu in rasizmu tudi v primeru fanatizma, ki ga vidimo pri pripadnikih Islamske države, videti neko narcistično strukturo. V ozadju tega, da se nekdo predstavlja, da ve, kaj je prav in kaj narobe ter kako bi moral biti svet urejen, pa kljub temu velikokrat tli dvom. Dvom o identiteti, o prepričanju, o veri.

Christopher Hitchens je nekoč zapisal, da je terorizem taktika zahtevanja nemogočega, ko to zahtevamo s pomočjo orožja. Ko se proti terorizmu borimo z uporabo še več orožja, pa mnogokrat pozabljamo na vprašanje, ki ga je že pred leti postavila ameriška pisateljica Alice Walker: Ali ni tudi obračunavanje s terorizmom z metanjem bomb na mesta in vasi neke vrste terorizem?