Čas, ko so bila ekološka naselja oddaljeni kraji v gozdu, je minil

Kaj nas povezuje, nam prinaša zadovoljstvo in je dobro za vse: za nas, za našo skupnost in za Zemljo?

Objavljeno
20. februar 2015 14.45
Nara Petrovič
Nara Petrovič
Ali lahko civilna družba razmišlja in načrtuje dlje v prihodnost kot trenutni usmerjevalci razvoja, ki ga tvorita predvsem politika in ekonomija? Ali lahko krovno zavezništvo zastopa skupnostno voden lokalni razvoj in s tem dolgoročne interese ljudi in narave ter korenito spremeni globalne smernice razvoja v Evropi ali celo v svetu? Ta vprašanja si postavlja organizacija Ecolise, ki je v Freiburgu v Nemčiji 7. in 8. februarja priredila svoj prvi občni zbor.

V času, ko v Sloveniji spremljamo zagreto debato za privatizacijo in proti njej, izrazi nezadovoljstva nad prepadom med političnimi elitami in državljani, sredi kresanja mnenj o smotrnosti energetskih in drugih investicij, debate o odtujenosti evrobirokratov od dejanskega dogajanja v državah članicah, je v Freiburgu potekal zbor civilnih gibanj, ki se praktično ukvarjajo s trajnostno družbo in razvijajo strategijo, ki jo nujno potrebujemo za doseganje mnogih preživetveno pomembnih ciljev: višanja družbene kohezije in lokalne samooskrbe, stabiliziranja ekonomije, smotrne izrabe naravnih virov, doseganja ničelne stopnje ogljičnega odtisa … Strategija temelji na pestrih in obsežnih aktivnostih, ki že zdaj potekajo v lokalnih skupnostih, neodvisno od politike in gospodarstva.

V Freiburgu smo zastopniki mrež tranzicijskih mest in ekoloških naselij ter permakulturnih in drugih organizacij iz civilnodružbene podrasti utrdili evropsko metamrežo na načelih soudeležene kulture odločanja. Na zborovanju so bili tudi opazovalci z več univerz in inštitutov. Mnogi udeleženci zbora so več let delali ali še vedno delujejo v uradih v državni upravi, v pisarnah v Bruslju ali v Združenih narodih.

Tranzicija kot zadovoljstvo, ne kot nuja

Filipa Pimentel je dolgo delala kot uradnica v evropskem parlamentu in tudi v evropski komisiji; potem se je srečala s tranzicijskim gibanjem, pustila službo in se vrnila v domači kraj, da lokalno pripomore k prehodu k trajnostni družbi. Ker pozna domače okolje in hkrati tudi drobovje evropske mašinerije, je hitro našla nišo za svoje prostovoljsko udejstvovanje – po začetnem čudenju domačih, seveda: kako je vendar mogoče, da pustiš varnost visoko plačanega delovnega mesta in prideš prostovoljno delat v portugalsko bedo?

Na Portugalskem je kriza ostra, plače so nizke, cene pa primerljive s tistimi v Združenem kraljestvu, zato je stiska v družbi vse večja. Gospodarsko stanje je privedlo ljudi do vse večje odprtosti za nove ideje. Kot strokovnjakinja za ekonomijo je Filipa že ob začetku tranzicijskega gibanja na Portugalskem spodbudila ločitev denarja od tranzicije – zato predavanja in izobraževanja o tranziciji potekajo na podlagi darilne ekonomije. S tem se pojavi vprašanje, koliko so ljudje dejansko pripravljeni dati za določene usluge in dobrine, kar nazadnje vodi v pestre izmenjave in razmislek o koristnih in škodljivih funkcijah temelja obstoječe ekonomije: denarja. Tamkajšnja tranzicijska mreža zagotavlja platformo, znotraj katere prihaja do izmenjav med ljudmi brez uporabe denarja.

Velik premik v načinu delovanja je, da so temeljno motivacijo spremenili iz nuje, garanja in hitenja k zadovoljstvu, povezovanju in radodarnosti. Ko na neskončnem seznamu vsega, kar je treba postoriti, izbirajo naslednjo dejavnost, jim je prvi kriterij pri izbiri naslednji: kaj jih povezuje in kaj jim prinaša zadovoljstvo. Ko počnejo, kar jih veseli, česar niti ne čutijo kot delo, so veliko bolj učinkoviti in naredijo več, kot če bi delali iz nuje. Kdo si ne želi narediti več in s pozitivnim odnosom do »dela«? Koliko več bi lahko naredili, če bi se predali nečemu, kar počnemo zares radostno in z občutkom pripadnosti? Za nekaj takega so srčni ljudje, kakršna je Filipa, pripravljeni izpustiti visoko uradniško plačo in usmeriti energijo k rešitvam, ki jih njihov dom potrebuje – dom na ravni vasi in na ravni planeta.

Slobiranje – vpliv brez korupcije

Filipa na podlagi izkušenj iz evropskega parlamenta zagovarja nov koncept vplivanja na politiko, imenovan slobiranje (slobbying), pri katerem se visoko strokovni kadri dajo na voljo tistim, ki jih potrebujejo. Namesto da bi na silo pritiskali in podkupovali, gradijo vpliv na kredibilnosti, transparentnosti, strokovnosti in nevsiljivem širjenju informacij. Slobista zanima zadeva, ki je na mizi, ne pa lastni ego. Obraz ni že sam po sebi vrednota, zato slobist v različnih situacijah postavlja v ospredje različne strokovnjake glede na njihove kompetence, sam pa anonimno pomaga iz ozadja, saj si želi najboljšega možnega rezultata za vse vpletene, ne pa golo napihovanje svoje prepoznavnosti, da bi si nabral čim več gmotne koristi, za svoje naročnike pa čim več vpliva.

Slobist zato ne more biti človek, ki se koruptivno zavzema za ozke interese vplivnih posameznikov ali združb, ampak nekdo, ki razume širšo sliko in je visoko etičen – ter obenem nič manj spreten komunikator. Slobist mora imeti za vrednoto skupno dobro, dobro za vse.

V ozadju slobiranja je vprašanje: Kako ustvariti novo »normalno« brez upora? Z drugimi besedami: Kako na novo definirati »normalno« in doseči, da ga družba objame, ne da bi se apriorno uprla novosti? Najpomembnejše pri tem je, da mora novo »normalno«, kolikor je le možno, biti dobro za vse; v sebi mora nositi mehanizem samokorekcije, resetiranja, če neha služiti namenom, zaradi katerih je bilo vzpostavljeno.

Raziskave inovacij v lokalnih skupnostih

Evropske institucije se do organizacij, ki zastopajo lokalne skupnosti, do zdaj niso vedle kot do enakovrednih sogovornikov pri oblikovanju razvojnih strategij. Prav letos pa so se začele spremembe, ki se odražajo na več koncih: v vsebinah nove kohezijske investicijske politike za lokalni razvoj (CLLD) za obdobje 2014 do 2020, v pozivu ZN k akciji za trajnostni razvoj, imenovani Pot k dostojanstvu do 2030, v ciljih ZN za trajnostni razvoj in v programu Horizon 2020, ki je letos prvič internaliziral ljudske, torej neinstitucionalne znanstvene raziskave.

V organizacijah, ki sestavljajo Ecolise, najdemo pravo zakladnico inovacij s prav vseh področij: družbenega, kmetijskega, političnega, gospodarskega, energetskega, urbanističnega in še mnogih drugih, ki pa jih niti znanstveni inštituti niti odločevalci ne poznajo zadosti in jih zato ne morejo ustrezno vključevati v razvojne strategije. Prav tako niso bile nikoli doslej celostno zajete v kakovostni, široki raziskavi. To bi želeli spodbuditi pri Ecolise in potem zbrane zaključke razširiti v vseh družbenih sferah.

Kako bodo potekale raziskave in s katerimi sredstvi, še ne vemo; k sodelovanju so vabljeni inštituti, zavodi, univerze in centri, ki delujejo v trajnostnem gospodarstvu, kmetijstvu, energetiki, gradbeništvu itd. – in želijo s svojim delom prispevati k raziskavi. V evropskih mehanizmih financiranja je sredstev za tovrstne raziskave na pretek, rezultati pa bodo zlahka uporabni v široki paleti sektorjev.

Za publiciteto in objavo inovativnih praks bo med drugim poskrbela turneja Delimo vizijo! (Share the Vision Tour), ki bo leta 2016 prepotovala 25 evropskih držav in gradila mostove med sedanjo potrošniško in prihodnjo trajnostno kulturo. V mnogih državah se že vzpostavljajo koordinacijske ekipe in vabijo nove ljudi, da se jim priključijo.

Kje bomo čez dvajset let?

Ecolise se loteva sooblikovanja evropske politike z drugačno držo, kot smo je vajeni, a obenem v jeziku, ki ga relevantne institucije razumejo. Namesto da bi ustvarjalo vodstvene in propagandne mehanizme, ustvarja podporne in navigacijske mehanizme. V Evropi nam ne manjka znanja, orodij, materialov in delovne sile; manjka nam smisla, vizije, usmeritve in dobre navigacije. Ecolise zato razvija dodelane zemljevide in navigacijska orodja, kako prebroditi težavne vode in veselo pluti naprej tudi čez 20, 50 in več let.

Andy Goldring iz permakulturne zveze v Združenem kraljestvu je postavil vprašanje: Ali lahko pogledamo dvakrat dlje v prihodnost kot drugi, ki zdaj načrtujejo razvojno strategijo – v leto 2030 ali 2050? Smo lahko nekaj korakov pred sedanjimi odločevalci in dosežemo, da oni sledijo nam in ne obratno? Ali lahko oblikujemo dolgoročno vizijo, ki jo bodo objeli tako državni uradnik kot gospodarstvenik, okoljevarstvenik in povprečen državljan?

V tem duhu bo na pobudo Roberta Halla nastalo poročilo Ecolise za 2035, v katerem bomo poskusili soudeleženo odgovoriti na vrsto žgočih vprašanj o prihodnosti in s temi odgovori premakniti razvojne smernice k trajnostno naravnani strategiji – s tem orodjem bo lahko civilna družba povsem konkretno navigirala strateški razvoj na vseh ravneh družbe: od lokalnih skupnosti do EU in širše.

Robert Hall, upravni direktor evropske veje Globalne mreže ekoloških naselij (GEN) in eden glavnih akterjev pri nastanku Ecolise, ugotavlja, da je čas, ko so bila ekološka naselja oddaljeni kraji v gozdu, minil; danes kot aktivni udeleženci v družbi sooblikujejo našo prihodnost. Mnogi oblikovalci politik v Bruslju so pozorni na ta znamenja in široko odpirajo vrata sodelovanju z GEN in ekološkimi naselji. Da bi bil učinek še večji, sodeluje GEN s sorodnimi gibanji, kot sta permakulturna in tranzicijska mreža.

Vodilni motor dosedanjega razvoja Ecolise je sicer Aemon O'Hara iz Evropskega združenja za informiranje o lokalnem razvoju (AEIDL). V prihodnje bo vodenje organizacije v rokah na novo izvoljenega sveta, v katerem je enajst kompetentnih predstavnikov civilne družbe z vseh koncev Evrope, tudi iz Slovenije. Ecolise bo v prihodnjih letih pomembno vplivala na razvoj lokalnih potencialov in vso lokalno raznolikost smiselno povezovala v globalni evromozaik (tak, ki združuje globalno in lokalno).

Vzporedna družba za hitrejšo tranzicijo

Iz Slovenije smo v Ecolise prispevali idejo o vzporedni Evropi: to je modro strukturiran in odprt nabor družbenih dogovorov, ki temeljijo na skupnih vrednotah ter varujejo naravni in družbeni kapital. Ti dogovori postavljajo družbi nova pravila igre za skupno dobro. Vzporedna družbena struktura, ki tako nastane, se ne upira obstoječim strukturam, ne distancira se od njih in jih ne kritizira, temveč njim ob boku aktivno išče dialog in rešitve.

Skratka, ne gre za prevrat, za revolucijo, ampak za skok iz škatle starih paradigem, pri katerih je odgovornost v glavnem v rokah brezosebnih avtoritet – in s tem v nikogaršnjih rokah. Odgovornost se zdaj izgublja v neskončni birokraciji, ki je marsikdaj sama sebi namen, neživljenjska, okostenela, neodzivna.

V vzporedni družbeni razsežnosti je odgovornost osebna in neposredna. Na tem temeljijo norme in etike, ki so trajnostno natančnejše in zahtevnejše od teh, ki jih pozna zdajšnji sistem, saj vsak posameznik aktivno odgovarja za svoja dejanja v odnosu do skupne preživetvene baze. Ta je zavarovana s skupnim sklepom, ki ga vsaka skupnost oblikuje soudeleženo in se pod njega podpiše. Skupnost s tovrstnim sklepom dobi pravno podlago, da se postavi za ohranitev in varovanje svoje preživetvene baze, če jo kdor koli ogrozi.

Načela vzporedne Evrope so: filozofija dobro za vse (karkoli naredimo, vpliva na vse nas – »oni« ne obstajajo); vsi smo odgovorni zase, za skupnost, za planet (ljubezen v akciji); sodelovanje namesto tekmovanja (smo resnično aktivni državljani); razkošna preprostost (zadostnost je podlaga za srečo, ne rast); transparentnost, odprtost.

Navedena načela smo zasnovali v iniciativi za vzporedno Slovenijo; idejo oblikujemo že osem mesecev, še vedno raste in se razvija. V tem prispevku jo prvič predstavljamo širši javnosti. Poudarjamo, da vzporedna družba temelji na dogovorih, saj ti izhajajo iz vzajemnega zaupanja, ki je temeljno družbeno vezivo. Na dogovorih temelji organski družbeni red, ki zajema etiko, norme v odnosih, reševanje sporov, organizacijo dela, razporejanje dobrin itd. Zakoni nastanejo, kadar dogovori ne delujejo dobro ali kadar si ena skupina z represivnimi vzvodi podredi druge skupine.

Pomembno vodilo nam je slavni citat Buckminstra Fullerja: »Stvari nikoli ne spremenite tako, da se bojujete proti obstoječi stvarnosti. Da nekaj spremenite, postavite nov model, ki bo naredil obstoječi model odvečen.«

Priznam, da ne vemo, kaj se v svetu povsem zares poraja, kaj je zares treba storiti. Ne zatiskamo pa si oči pred znamenji, ki prav kličejo po ukrepanju. Vse ljudi spodbujamo, da se vprašajo, kaj si sploh želijo, in da glede na to oblikujejo prioritetno lestvico, ki odseva skupne vrednote. Želimo si, da bi med ključnimi kriteriji izbrali tudi, kaj nas povezuje, nam prinaša zadovoljstvo in je dobro za vse: za nas, za našo skupnost in za Zemljo.