Tiskane izdaje
Je načelo ali biznis
Prav je imel namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek, češ da je sovražni govor nevaren že zato, ker ob njem besede kaj hitro lahko preidejo v dejanja. Na drugi strani predloga, ki je prihajal z leve, so bili v glavnem desni ugovori, češ, svoboda govora je sveta in v imenu preganjanja sovražnega govora se te temeljne pravice ne sme poškodovati. Tezo je popoldne, v Studiu ob 17, v razpravi na nacionalnem radiu, kar najjasneje opredelila odvetnica Lucija Šikovec Ušaj z argumentom, da je meja med tema dvema pravicama tam, kjer si jo postavi vsak posameznik. Govor, je povedala, namreč ne ubija. Dva argumenta, izrečena v parlamentu istega dne, sta še pritegnila pozornost. Prvega je izrekel Aleš Hojs iz Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, politik zelo blizu Janezu Janši in SDS. Vprašal se je, zakaj ne bi polovico denarja, ki gre tovrstnim nevladnim organizacijam, prerazporedili za opremo vojske ali policije. Drugi pa je Aleš Primc iz Odbora 2014, ki je govor o sovražnem govoru označil za milijonski posel, od katerega nekateri živijo in drugim solijo pamet.
Soočeni smo torej s štirimi argumenti, ki ponazarjajo problem. Prvi govori o tem, da je človekova pravica do svobode govora nad človekovo pravico do dostojanstva osebe, drugi, da med besedo in dejanjem ni povezave, tretji, da je razprava o sovražnem govoru nepotrebna, treba pa je prerazdeliti sredstva iz tega naslova vojski in policiji, in četrti, da je ukvarjanje z odklonom sovražnega govora zgolj levičarski biznis. O čem se je torej mogoče pogovarjati? Razčistimo pojme.
Svet Evrope pripoznava sovražni govor kot veljaven in upoštevanja vreden problem, ki ima tudi svojo definicijo: obsega oblike izražanja, ki širijo, razpihujejo, spodbujajo in opravičujejo rasno sovraštvo, ksenofobijo, antisemitizem, druge oblike sovraštva iz nestrpnosti, nacionalizma, etnocentrizma, diskriminacije, sovraštva proti manjšinam, migrantom ali z migrantstvom povezanim osebam. To je precej jasno opredeljeno področje, ni se torej mogoče izmikati ali skrivati za pojmovnimi nejasnostmi. Položimo torej argumente na mizo.
Trojanski konj za en odstotek
Če je kaj v Sloveniji resnično moteče, je nacionalistična radikalizacija desne politike, ki tokrat glede beguncev, presenetljivo, po večini ne gre vštric z uradnimi stališči slovenske Katoliške cerkve. Sicer, kot vemo, je ta pri nas močan generator nacionalne zavesti in zaveznik desnice. Tu je namreč papež Frančišek, ki vsem tem aspiracijam precej meša štrene. V sredo je sklenil obisk v Mehiki z mašo v Ciudadu Juárezu, neposredno na meji z ameriškim Teksasom, ob El Pasu, kjer so mašo tudi predvajali na televizijskem zaslonu. Njegovo sporočilo ljudem je bilo, naj odprejo srce tistim, ki bežijo pred nasiljem, izkoriščanjem, vojnami, izsiljevanjem in korupcijo. Zanimivo je, da je ob tej priliki ob obisku tamkajšnjega zapora poudaril, da zapiranje ljudi ne more biti edina rešitev za mehiške težave s kriminalom. To je bilo zelo pomembno sporočilo, ki ga je težko sprevideti na prvi pogled.
Razlika med papeževimi stališči in temi, ki so jih ta teden sporočali Branko Grims (Planet TV), Aleš Hojs (komisija), Aleš Primc (komisija), je astronomska, in vendar zadnji trije vseeno vedno prisegajo na krščanske vrednote. Spomnimo se Grimsovega spora z Mladino, ki je iz sovražnemu govoru sorodnega naslova vložil tožbo na sodišču zaradi neprimernih opazk pod fotografijo Grimsa in njegovih otrok pri maši na Brezjah. Domnevamo, da je tam pritrjeval papeštvu v mirovnih sporočilih ljubezni do bližnjega. Ta teden je na omenjeni televiziji, ne prvič, postavljal tezo, ki gre smiselno povzeto takole: begunci so nezaželen varnostni problem, dokaz popolne nesposobnosti vlade in povod za politični akcijski program zapreti meje, odreči pomoč, kajti gre prvenstveno za območje teroristične nevarnosti, begunci pa niso to, temveč praviloma ekonomski migranti, ki izkoriščajo krizo za sebične osebne načrte, med katerimi so tudi, če ne predvsem, teroristični načrti.
Hojs, nekoč krščanski demokrat, potem NSi in zdaj že čisto blizu Janše, je primer politika, ki ga, ko hoče preusmerjati denar iz obrambe človekovih pravic k vojaškemu orožju in policijski opremi, kritizira papež. In Primc je primer politika s slepo pego, ki ne uvidi popolne finančne podhranjenosti humanitarnih zadev in popolnih presežkov s kapitalom podprtih družbenih praks, v katerih so nestrpnost, ksenofobija in oblike sovražnega govora nosilec, mula, trojanski konj, v katerem se tihotapi kapitalistična ideologija. Samo dejstvo, da se je svet v le nekaj letih zožil s problematičnih petih odstotkov na en sam odstotek bogatašev, ki si lastijo devet desetin svetovnega premoženja, je dokaz za to.
Giulianijeva formula
Teza: kar drobtinic pade z bogatinove mize, to je hrana za desne populistične politike in frustracija leve politike je, da je blokirana od lastnih grehov (tretje poti), ki so jo primorali v molk, ko bi morala govoriti. Janševa politična ofenziva je pravzaprav ofenziva sovražnega govora in žogo za zabijanje golov mu podaja Cerarjeva vlada.
Tu prav pride, kar ima povedati papež, kajti herezije so v tej perspektivi lepše vidne. Njegova je pripomba o tem, kako zapori ne morejo biti edina rešitev.
Temeljna logika se pomika od socialnega h kazenskemu, gre za politiko kriminalizacije revščine na eni strani, na drugi pa za vsiljevanje prekarnega dela kot državljanske dolžnosti. Za elitni sloj kazenske prakse vse bolj postavljajo le globe, za ljudstvo odložne kazni, zapor ostane proletariatu. Policijske in sodne prakse so po Evropi vse bolj poenotene in samodejno bolj zavzete in se v smislu kaznovanja bolj uporabljajo pri ljudeh »neevropskega fenotipa«. Neevropski tujec je postal primeren sovražnik, tarča družbenih strahov, zato se države in politike usmerjajo v družbeno varnost. Socialni programi se reorganizirajo restriktivno, režejo se s proračunskimi rezi in finančno strogostjo, trg dela pa deluje permisivno in se ga obravnava z nežnostjo. Zato se »spodaj« povečuje število inkriminacij, poostrujejo se zaporne kazni, država postaja rigorozna do tržnih niš te ideologije, trgovine z drogami in kazenskih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Naj bo za zdaj dovolj, kajti že v tem lahko prepoznamo dogodke v Kölnu, ki so se za nazaj pokazali kot povsem drugačni od tistih, ki so bili medijsko nesorazmerno odmevnejše predstavljeni svetovni javnosti.
Ideologija ničelne tolerance do kriminala je kot nosilec (mula) velika priložnost za politiko desnic in njihov naskok na oblast. V tej tržni niši lahko prepoznamo politiko SDS in druge desnice po kriminalizaciji beguncev, sovražni govor, ki jo spremlja, ter željo po preusmeritvi denarja v policijo in vojsko.
