Tiskane izdaje
Noben globinski uvid ni potreben: človeštvo se ni sposobno učiti na preteklih napakah. Že površno poznavanje preteklosti namreč razkriva ciklično ponavljajoče se scenarije, pa tudi sodobni človek se, če smo pošteni, pri soočanju s samim sabo srečuje z enakimi dilemami kot na primer njegov antični predhodnik.
Človekovo bistvo, torej tisto, kar ostane, ko slečemo civilizacijska oblačila, ostaja nespremenljivo, negibno. Prav v tem tiči tragika in ironija vsakega izmed nas. Bi mar neizkušen otrok odrasel v modrega starca, če se ne bi neprestano spotikal, padal in znova vstajal oz. ponavljal napak predhodnikov?
Po drugi strani ta kruta dialektika premore tudi vzvode, recimo jim civilizacijska orodja, ki omogočajo dvig nad človekovo prvinskost. A tudi narava civilizacije je izmuzljiva in prepustna, njeni gradniki so vsakodnevno na tnalu in v primežu manipulacij. Primer tega je zagotovo seznanjenost s preteklostjo, ki omogoča prepoznavanje družbenih simptomov, predvidevanje, v naslednjem koraku pa tudi ozaveščanje in delovanje oziroma reakcijo. Našteto seveda ni zagotovilo, da katera od stalno kresajočih se isker ne preskoči.
Holokavst sedemdeset let pozneje
V zadnjem času se s te perspektive veliko govori o holokavstu oziroma šoi (šoa – hebrjsko katastrofa). Konec januarja je minilo sedemdeset let, odkar so rdečearmejci osvobodili Auschwitz, in vsaj do začetka maja, ko bo v prvi plan stopila zmagovita agenda, bo v medijih precej več prostora namenjenega temu somraku človeka. Letošnji okrogli jubilej je vendarle poseben, saj se dogaja v pesimističnem kontekstu. Globalni, regionalni in lokalni pretresi ter družbenopolitično brbotanje dovoljujejo le malo manevrskega prostora izven ustaljene interpretacije holokavsta. Ta je, sicer povsem pravilno, še vedno pretežno razumljena kot spominjanje v opomin.
A raziskovalni napor, ki abstraktnim številkam vztrajno dodaja obraze z življenjskimi usodami in jih s tem človeči, pa oddaje, filmi, predavanja in pietetne komemoracije žal ne morejo preprečiti, da dogodki izpred več kot sedemdesetih let ne postanejo zgolj preteklost. Za generacije, ki niso imele neposrednega ali posrednega stika z dogajanjem, za tiste, ki niso v stiku z redkimi preživelimi, bo to zgodovinsko poglavje predvsem abstrakcija. In ker je človek nagnjen k potlačitvi neprijetnega in so tovrstne abstrakcije v vsakdanjem družbenopolitičnem diskurzu vselej na udaru, je morda bolj kot kdaj prej pomembneje, da se določeni vidiki holokavsta in antisemitizma na novo pojasnijo in aktualizirajo.
A čemu izpostavljati pomor šestih milijonov evropskih Judov, če je bilo med žrtvami nacizma še na milijone drugih? Zakaj izpostaviti ta zločin, če lahko podobnim kataklizmam sledimo daleč v človekovo zgodovino in smo jim priča tudi v sedanjosti?
Trpljenja, mučenja in agonije žrtev se z etičnega vidika ne da rangirati. Judovske žrtve plinskih celic so tako popolnoma izenačene z romskimi, poljskimi, sovjetskimi in slovenskimi žrtvami koncentracijskih taborišč, izenačene so s srebreniškimi, ruandskimi, kamboškimi, armenskimi, indijanskimi žrtvami ter žrtvami drugih genocidov in pobojev. A vendar je holokavst dogodek brez primere: gre za poseben kontekst, za fenomen z univerzalno in simbolično dimenzijo in ne nazadnje za katastrofo specifične skupine ljudi, ki se danes zrcali v (namerno) poenostavljeni in zato ambivalentni podobi. Holokavst v sodobnem svetu ni več v ospredju kot moralno, temveč kot ideološko-politično vprašanje.
Zločin proti človeštvu
Jehuda Bauer, ugledni zgodovinar in poznavalec šoe, navaja štiri razloge za njegovo unikatnost. Nikoli prej ni bila tarča skupina ljudi, ki je zločin »zagrešila« a priori, s samim rojstvom znotraj napačne skupnosti (pred in med drugo svetovno vojno so bili v podobnem položaju tudi Romi in duševno prizadeti). Tarče tudi niso bili samo njeni pripadniki, ki so živeli na nemškem ozemlju in okupiranih območjih, ampak celotna skupnost, kjerkoli po svetu.
Motivacija birokratske doslednosti koordinatorjev in izvajalcev zločinskega projekta, ki je največji obseg doživel takrat, ko je bilo že jasno, da bo Nemčija vojno izgubila, je bila ideologija. Rasistični antisemitizem, katerega bistvo je Hannah Arendt opredelila kot žalitev zdravega razuma, je Jude kot nosilce svetovne zarote postavil v središče zla. Zanimivo je, da so bili enako obtoženi, bodisi kot kapitalisti bodisi kot komunistični agitatorji, kar kaže, da sta bili diametralno nasprotni ideologiji razumljeni le kot sredstvo njihove manipulacije. Zaradi tovrstne iracionalnosti znotraj nacistične ideologije zelo težko govorimo o njeni pragmatični plati, ki je značilna za vse večje genocide in poboje, saj na videz »racionalizira« zločin.
Kot zadnjo posebnost brez primere Bauer navaja koncentracijsko taborišče. Ne gre za iznajdbo, ampak za dvosmerno izpopolnitev. Z ene strani je vse zasenčila industrializacija smrti s popolno anihilacijo žrtev, ki je, po opažanjih zgodovinarja in prav tako poznavalca fenomena Raula Hilberga, že zaradi obsega zahtevala nedoumljivo inventivnost, maksimalno angažiranost in tehnološko podporo.
Po drugi strani je koncentracijsko taborišče žrtve tako sistematično in totalno ponižalo in razžalilo (ter obenem razčlovečilo rablje), da je bilo treba preizprašati eksistenco in nadaljnji smisel umetnosti kot ključnega sredstva človekove refleksije. Tudi z današnje perspektive uničevalna taborišča ostajajo edini pozornosti vreden »spomenik« nacizmu.
A pomembnejša kot iskanje neprecedenčnosti holokavsta je njegova univerzalna plat. Tudi to dimenzijo je izpostavila že Arendtova: ni šlo za genocid proti Judom, ampak za zločin proti človeštvu, narejen na telesu judovskega ljudstva. Iz tega lahko sklepamo, da vse tovrstne kataklizme izvirajo iz človeka, iz njegovega bistva, ki poleg bestialnosti očitno premore tudi dovolj ratia za povsem »zbirokratiziran« masovni umor.
Človekova temna plat
V določenih razmerah, v pravšnji konstelaciji in s specifičnimi sprožilci lahko vsak od nas postane žrtev ali rabelj. Zato je na primer povsem brezpredmetno oziroma napačno demoniziranje Nemcev (ali katere koli druge skupnosti oziroma naroda) in njihove kolektivne psihe, pa tudi religiozni in metafizični narativ o nečloveškem, hudičevem rablju je na tankem ledu, saj mu s transcendenco odvzemamo neposredno odgovornost.
Zavedati se je treba dejstva, da nas večina vsakodnevno sestavlja tisto sivo množico (oddaljenih in udobno nameščenih) pričevalcev, ki jim zločine predvajajo po ekranih, a takrat program preklopimo ali pa otopelo niti ne trenemo z očesom. Nekaj podobnega se je moralo dogajati pred več kot sedemdesetimi leti, ko so se ljudje bodisi indoktrinirani bodisi v strahu, da se kaj podobnega ne zgodi njim, obračali stran od grozljivega dogajanja.
Vsak bi moral ozavestiti tudi to, da do holokavsta ni prišlo na obrobju oziroma zunaj razvitega sveta, med neprosvetljenimi fanatiki, ampak v srcu zahodne civilizacije, v državi z eno najmočnejših humanističnih tradicij, in da so pri tem sodelovali mnogi vrhunski intelektualci.
Četudi nam torej holokavst razkriva, da se človekova temna plat s civilizacijskim dvigom ne razkraja in jo tehnološki razvoj samo še potencira v smislu popolne dehumanizacije (v perspektivi se že kažejo obrisi sveta, v katerem bo tehnologija v navezi z znanostjo človeka povsem izločila iz igre), pa se je treba ustaviti tudi pri njegovi sedanji funkciji. Gre za spolzek teren, ki zaradi vnovičnega ideološko-političnega zaostrovanja med desnico in levico ter bližnjevzhodnega konflikta terja skrajno previdnost.
Antisemitizem za politične namene
Ne glede na »uradno«/sionistično ali postmoderno/neomarksistično razlago je nastanek Izraela leta 1948 pogosto tolmačen kot neposredna posledica holokavsta. S takšnim pristopom se (namerno) pozablja, da je šoa nastanek judovske države pravzaprav za nekaj let zavrla, fiksacija nanjo pa omogoča ambivalenco interpretacij sodobnega antisemitizma, politične kritike/obrambe Izraela in bližnjevzhodnega konflikta.
Instrumentalizacija holokavsta in antisemitizma v politične namene je danes izrazito dvosmerna: kot osrednja kolektivna travma v Izraelu je šoa s svojim moralnim kapitalom priročno sredstvo mobilizacije in poenotenja sicer politično fragmentirane države, za judovske skupnosti zunaj Izraela pa je pogosto ključna točka identifikacije.
Nekaj podobnega se dogaja tudi z antisemitizmom, saj se kritika izraelske politike pogosto a priori zvrača na antisemitizem per se. Prav tako ima politična izraba holokavsta odmev v evropski družbeni klimi. Krizni čas je zaostril retoriko tudi na (skrajnem) levem političnem polu, ki judovsko problematiko tradicionalno tolmači skozi ekonomsko prizmo (Judje so že od industrijskega vzpona Evrope fiksirani v samo središče kapitalizma in so »krivi« za prevlado blagovne menjave).
Danes se s te ideološko-ekonomske perspektive tolmači Izrael: nastal je pod taktirko sionistov, ki holokavst od vsega začetka izkorišča za kolonizacijo Palestine, judovska država pa je le podaljšana roka ameriškega kapitalističnega imperializma v strateško pomembni regiji.
Tovrstno ideološko angažiranost lahko zaznamo pri precejšnjem delu evropskih (in slovenskih) medijev. Njena posledica je Izraelu nenaklonjeno javno mnenje, ki se v Sloveniji na primer veže s klasično folkloro predsodkov in stereotipov. Preplet obojega občasno povzroči kak val t. i. antisemitizma brez Judov. Slovenska judovska skupnost je namreč (tradicionalno) tako majhna, da stereotipe in antisemitske trende od nekdaj ažurno uvažamo.
Zanikanje holokavsta
Po drugi strani je še nevarnejše kot instrumentalizacija zanikanje holokavsta. To danes spada med »klasiko« skrajne desnice, razrašča pa se zlasti med islamisti, pri katerih je prišlo do zveze teološkega in genocidnega antisemitizma, podprtega s terorizmom. Da so tam osnovno čtivo za antisemitsko podpihovanje na Zahodu že preseženi Protokoli sionskih modrecev, seveda ni naključje.
Kje so torej razlogi za stalno prisotnost antisemitizma, njegovo prožnost in sposobnost mutiranja? Kako v tem gordijskem vozlu ideološko-političnih manipulacij prepoznati resnično nevarnost?
Pisatelj Amos Oz, ki je dejaven v bližnjevzhodnem mirovnem procesu, kali antisemitizma vidi povsod tam, kjer se Judom pripisuje določena dejanja in stališča samo zato, ker so Judje. Čeprav je današnji svet prezapleten, da bi tako kompleksen fenomen pojasnjevali le z ene perspektive, pa sledeče pojasnilo vsebuje precej soli: Judje so skozi zgodovino predstavljali idealnega Drugega, torej tistega, ki moti harmoničnost družbe. Brez lastnega ozemlja in države se je nanje še lažje projiciralo vse potlačeno in zato sprevrženo, negativno.
Pri tem gre za samomanipulacijo, pri kateri antisemitska figura Juda ostane sredstvo za vzpostavitev »pravilne« identitete posameznika (iz tega procesa niso izvzeti niti Judje sami). V zvezi s tem so nastajale popolnoma različne vloge, ki so jih namenili Judom skozi čas: bili so Jezusovi morilci, zastrupljevalci vodnjakov, revni umazanci, parazitski kapitalisti, nevarni intelektualci, elementarci s potenciranimi strastmi, vase zaprti in neprilagodljivi partikularisti ter izkoreninjeni, izdajalski in zarotniški kozmopoliti.
Zarotniški dimenziji, ki še vztraja, se danes pridružuje tudi enačenje sionizma in nacizma ter, ironično, a simptomatično, odkar obstaja judovska država, sionistični antisemitizem – ta stigmatizira Jude, ki se ne prilagodijo obstoječemu modelu države. Žižek v antisemitizmu vidi elementarno ideologijo. Ta vzroke in krivdo za notranje družbene pretrese in antagonizme projicira in premešča na zunanjega, iracionalno mistificiranega vsiljivca.
Vzporednic v današnjem svetu je veliko, tudi pri nas. Edina obramba pred vsrkavanjem v ideološke konstrukte, pred zapadanjem instrumentalizirani resnici, ki lahko znova zapelje, pred polizobraženostjo, ki odvračajo pozornost od bistva, je poznavanje pasti, védenje in ozaveščanje. V današnjem tehnološko vse bolj popolnem, v resnici pa sploščenem, zbanaliziranem in paranoičnem svetu je prav to osnovni izziv. In branik civilizacije.
***
Klemen Brvar je zgodovinar in publicist.
