Kaj pa sploh imate? Imamo seznam zalog!

Ker so razne koalicije spet v modi (bliža se jesen in z njo zima, ko bo treba poskrbeti za ozimnico in kurjavo), se tudi šentflorjanska politika spet po svojem urniku letnih časov združuje v jate škorcev. Ti se zbirajo, da bi odleteli nekam v neznano. Tako je s to rečjo, le da naše politike ne moremo več strniti v ptičje jate, ampak moramo biti bolj moderni in je treba vse skupaj preimenovati v kaj drugega, bolj povednega. Recimo koalicije?!

Koalicije, takšne in drugačne, so se že zdavnaj izmuznile tistemu, kar umevamo pod splošnim pojmom demokracija. Tako je kajpak tudi na Šentflorjanskem, zakaj bi bilo tu in zdaj kaj drugače? Ker pa ohranitev Cerarjeve koalicije iz dneva v dan bolj figurira kot nekakšno eksistencialno vprašanje nacije (sicer se utegne vrniti tisti razbojnik na črnem konju), je pač treba reči tudi kaj o tem. Koalicije v politiki so lahko nekaj dobrega, v marsičem pa tudi slabega – in s tem je pač treba računati.

Pojdimo za pol koraka nazaj v zgodovino. Ameriški general, ki se je v Nemčiji prvi srečal z Rusi, je to opisal približno takole: Vedel sem, kaj me čaka, veliko vodke, zato sem prej izpraznil velik kozarec motornega olja, za »podlago«. Ruskemu generalu sem podaril džip, naphan z ameriškimi cigaretami, on pa meni čudovitega rasnega konja. Bilo je imenitno.

Tega prijateljskega soočenja seveda še ne moremo­ poimenovati »koalicija«, ne moremo pa reči, da ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza niso bile v nekakšni koaliciji. Navsezadnje se je večina stvari dogodila že na t. i. jaltski konferenci (1945, Roosevelt, Churchill, Stalin), ko so se dogovorili o povojni Evropi in denacifikaciji Nemčije.

Mimogrede: koalicija (coalitio) naj bi pomenila zvezo, združbo, navadno bolj začasno, naperjeno proti skupnemu sovražniku; je pa lahko tudi zveza dveh ali več strank na skupni osnovi. Prepustimo šentflorjanski megli, da se razkadi in nam to razgrne pogled na stvar.

To je nekaj časa delovalo, potem pa so se v politiki nemudoma razmnožili razni »intriganti«, ki ne zmorejo misliti brez bombnikov in podmornic. Zdaj smo znova v razmerah (poslavlja se Nobelov nagrajenec za mir), ko morda ne bo več možno vzpostaviti nobene pametne koalicije. Za mir. Ne zaradi razmer v svetu, ki so kajpak vse bolj kaotične, predvsem zaradi neprofesionalnega »menedžmenta« v diplomaciji in politiki. Ki ne uspeva več obvladovati sveta v njegovi globalnosti.

Vrnimo se h koalicijam v naši polpretekli zgodovini, ki jih je seveda kar mrgolelo, tako na ravni slovenske kot jugoslovanske politike. Na primer: član predsedstva SFRJ, tisti v puloverjih za vse letne čase, Vasil Tupurkovski, ki se je dal s helikopterjem JLA prepeljati na Brione, menda pa je že prej Hrvaško in Slovenijo komentiral kot »nenačelno koalicijo«.

Nenačelna koalicija, kaj pa je to?! Je katera koalicija lahko »načelna« – ali gre le za spretno izigravanje demokracije, kar seveda ne bi bil šentflorjanski izum.

V tem pogledu si vsekakor zapomnimo pokojnega Janeza Drnovška, velemojstra, ki mu je dolgo uspevalo obvladovati razne »koalicijske« finese, ko pa je pač odšel, se je zgodilo to, kar imamo zdaj – Pahor, Janša, Bratuškova, Cerar in tako naprej. Mojca Drčar Murko (MDM) je o Drnovšku rekla, da ima konjske živce. Moram se strinjati. Nekoč sem ga neformalno vprašal, kako zmore zdržati v vladi s P...

Odgovor: Sem iz Zasavja. Si zaslužim knapovski dodatek?!

Drnovšek je seveda imel tudi svoje interese, ampak jih je pri pletenju svojih mrež spretno prikrival. To je umetnost, stara tisočletja; tudi ribe vedo, da so zanje nekje nastavljene ribiške mreže, toda ta igra se pač nekako nadaljuje. Koalicije so bile pač Drnovškov »posladek«, ker drugače niti ni šlo in ne bi bilo niti kolikor toliko zdravoumnega vodenja države.

Zdaj pa je morda vse malce drugače. Koalicije, kot so jih vzpostavljali na Jalti ali še prej proti preveč »porednemu« Napoleonu, so na Šentflorjanskem kot politična (za)veza poniknile najgloblje v tukajšnja močvirja. Kaj je sploh še koalicija? Tista na oblasti ali tista, ki preži za vogalom? Stranka Desus je tu dosegla vrhunec svoje politične olike in bontona, ko se že nekaj časa petlja po rokavih in mrtvicah političnega porečja, zdaj pa ji stvari, kot se zdi, že malce uhajajo v brezumje.

Doslej smo se že nekako navadili, da nam komični zunanji minister z nekakšnim političnim »upokojenskim« zaledjem kreira vlado in politiko nasploh, tokrat pa gre že malce bolj zares. Njegov vodja poslanskega kluba in župan Ljutomera Franc Jurša naj bi namreč zinil nekako takole: Ni nujno, da bo Desus podprl ministra Gašperšiča.

Tu gre za tako poceni strankarsko politiko, da vse skupaj ne da slehernega smisla, ampak bi človek kar odrinil krožnik.

Gre kajpak za najbolj problematičnega ministra doslej, ki ga Cerar očitno ščiti in zaradi česar tudi njega utegne doleteti giljotina. Čemu in zakaj? Kdo pa je ta Gašperšič, ko pa se premieru pravzaprav usipa že celotna vlada?

Okej, tu ni na prvi pogled nič narobe, ko pa se spustimo v Dantejev pekel demokracije in strankarskih poti tja do dna, se vse to brezumje okoli Gašperšiča (in pravzaprav še koga v Cerarjevi ekipi) morda da pojasniti s koalicijo, ki gre prav do dna, samo da bi kot taka preživela. Evropa je naredila že precej takih napak, recimo sramotni münchenski sporazum, zdaj verjetno ta z Erdoğanom, raznih koalicij se je sicer razbilo in razblinilo že precej.

Ko se ta koalicija komaj spušča z višav, so že tu mokre sanje o »veliki koaliciji«, karkoli naj bi to v šentflorjanskih okoliščinah pomenilo. Vsekakor neumnost. Seveda je to v nekakšni bratsko-sestrski zvezi s spravo, ki je nikoli ne bomo zmogli potisniti niti skozi šivankino uho.

Ker, dragi bralci, niti nimamo tehtnega komentarja o vseh teh koalicijah in njihovih čudnih zvezah s tistim, kar naj bi utelešalo demokracijo, bomo povzeli poljskega duhoviteža Laskowika.

Stranka: Imate slive?

Smolen: Nimamo.

Stranka: Imate vsaj hruške?

Smolen: Nimamo.

Stranka: Kaj pa tropsko sadje?

Smolen: Tudi ne.

Stranka: Kaj pa sploh imate?

Smolen: Imamo seznam zalog.

Stranka: Kako je mogoče, da nimate ničesar?

Smolen: Ker je popoldne.

Stranka. Prav, dajte mi knjigo pritožb!

Smolen. Staro ali novo?

Stranka. Katerokoli!

Smolen: Staro smo izgubili, na novo pa še čakamo.

Tega v šentflorjanskem okrilju (koalicijske) politike verjetno ni treba posebej komentirati. Koalicij imamo na zalogi, naj vas ne skrbi jesenska razprodaja.