Tiskane izdaje
V zadnjem tednu smo predse dobili dva primera dveh povsem različnih politik. SDS je tožila državo zaradi vpliva sojenja v aferi Patria na volitve leta 2014, ZL pa je na vse poslanske skupine naslovila pobudo za sklic izredne seje državnega zbora, ki naj bi odločil, da bi otroci revnih družin v šoli dobili brezplačno kosilo. Prva je s svojim podvigom polnila prve strani in udarne termine medijev, predlog druge je izzvenel bolj ali manj v prazen prostor. Toda pokazalo se je, kdo v tem trenutku sploh zmore razmišljati o prihodnosti družbene ureditve v slovenski državi. ZL je namreč v ospredje in pred javnost nehote postavila grenko resnico, namreč, v Sloveniji imamo opraviti tudi s hudo revščino. Iz tega sledi ugotovitev, da kdor v slovenski politiki ni zmožen tematizirati vprašanja otrok iz revnih družin v javnih šolah, ta bržkone ni vreden biti politik prihodnje slovenske države. Vse drugo bi bilo glede na izkušnje slovenske politične zgodovine namreč njeno umiranje na obroke in odhajanje v neizogibne, v nedavni preteklosti tudi že usodne konflikte.
Tri protislovja, tri žalitve javnosti
Zgodilo se je precej paradoksov. SDS je naračunala finančno škodo, ki bi ji naj bila povzročena s sodnim procesom proti Janezu Janši v očitani kriminalni zadevi podkupovanja oziroma prejemanja podkupnin pri nakupih Patrij. Ta škoda, izražena v evrih, po SDS znaša natanko 886.257,37 evra. Sporočilo gre v dve smeri. Prvič stranka sporoča, da je politika stranki zgolj posel, ki ga je načeloma mogoče finančno določiti, ga kvantificirati, ga ovrednotiti in ga posledično postaviti v trgovinsko menjavo na političnem trgu. Drugo pa je to, da ji ničkaj ni mar, če bi se odškodnina v obliki »kazni« države posplošila in bi zadela vse davkoplačevalce, torej tudi člane SDS, tudi volivce SDS in tudi tiste, ki je niso volili, pa bi jo, če do procesa ne bi prišlo. To pomeni, da SDS nastopa proti krivici za ljudi, ki jih bi na koncu finančno kaznovala. Namesto da bi jim priskrbela pravico in odpravila domnevno krivico, bi jih spet deprivirala in se z njimi okoristila. To je prvi paradoks tega dejanja.
Drugi paradoks je v tem, da bi, če bi logika SDS obveljala, državljani Slovenije od svoje države Slovenije lahko terjali povratno tožbo za vse politične in druge nepravilnosti, ki so po letu 2010 Slovenijo skorajda pripeljale v bankrot in so v bistveni meri povezani z Janezom Janšo in SDS. Obsežna privatizacija državnega premoženja med letoma 2004 in 2008 in politična orientacije tedanje vlade je Sloveniji napravila škodo, ki bi jo lahko na podobno poljuben način ovrednotili v višini več deset milijard evrov. Slovenija je v času političnih blokad, ki jih je v nadaljevanju izvajala SDS, v parlamentu usodno zaostala za srednjeevropskimi državami, na primer za Poljsko, Češko in Slovaško. Tu je še očitana in dokazana trgovina z orožjem, ki je Sloveniji povzročila nepopravljivo moralno škodo, posledično pa zaradi vpletanja politike in strankarskih potencialov desnice tudi materialno škodo in spet nepopravljivo škodo v razvoju demokracije in pri vzdrževanju njenih standardov. K tem brez sence dvoma lahko pripišemo tudi bolestno politično nasprotovanje slovenskemu pravosodju.
In končno je tretji in največji paradoks ta, da SDS toži državo pred tistim pravosodjem, ki ga razglaša za krivosodje in ki mu pripisuje ne le neučinkovitost, temveč pristranskost in koruptivnost, čeprav je, paradoksalno, bil Janez Janša v zadevi Patria na ustavnem sodišču oproščen krivde prav zaradi visokih formalnih standardov pravosodja te države in ne zaradi prepričanja, da inkriminiranega dejanja ni storil.
Koga še zanima revščina
Drugi primer politike je pokazala ZL z omenjenim predlogom, naj državni zbor skliče izredno sejo, naj sprejme novelo zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, in na ta način bi bilo vsem otrokom iz revnih družin omogočeno brezplačno šolsko kosilo. Da bi lahko sklicali izredno sejo, so potrebovali 23 podpisov, dobili so jih le 16. Poleg ZL so jih prispevali še nepovezani poslanci, poslanec Čuš ter poslanci NSi. Proti so se postavili v SDS, vladajoči SMC in Desusu. V ZL so bili posebej razočarani, da na njihov predlog v stranki SD, ki da stavi na socialdemokratske vrednote, sploh niso odgovorili.
Poanta sklica izredne seje namesto redne procedure je bila v tem, da se je že začelo novo šolsko leto, in tako bi bil že s 1. oktobrom 2016 otrokom, ki živijo pod pragom revščine, zagotovljen topel dnevni obrok. Neobčutljivost vladajoče SMC v teh zadevah je precej nerazumljiva, je pa povedna. Do socialnega statusa otrok je očitno občutljivost pokazala NSi, o kateri smo pod povsem drugačnim vidikom razpravljali pri interpelaciji zoper zdravstveno ministrico. Standard zaščite revnih otrok v javnih šolah je v načelu zelo podobna tema kot javno zdravstvo in vse dileme, ki smo jih načeli tedaj, so veljavne zdaj. ZL se je ob svojem zadnjem predlogu sklicevala na ta dejstva: pred letom dni je stranka skupaj z nekaterimi humanitarnimi organizacijami državi predlagala taka brezplačna kosila za otroke, ki živijo pod pragom revščine. Vse parlamentarne stranke, so povedali, so se s tem strinjale, a vlada in koalicija sta končno sprejeli le delno rešitev.
Polno subvencijo so dobili otroci, katerih dohodek na družinskega člana je znašal do 180 evrov in so se tako uvrstili v t. i. prvi dohodkovni razred. Drugi revni otroci iz drugega in tretjega dohodkovnega razreda, torej med 181 in 360 evri na družinskega člana, pa so morali plačevati bodisi 30 bodisi 60 odstotkov cene kosila. Država, so povedali, je v letih 2015 in 2016 namenila za vsako leto po osem milijonov evrov za subvencionirano prehrano, toda letos naj bi ironično ostala kar polovica tega denarja neporabljenega. Iz tega so izpeljali sklep, da je treba pomoč na enak način sistematizirati otrokom iz vseh treh dohodkovnih razredov in tako v državi zagotoviti minimalni standard, ki socialno urejeni državi pritiče. Politični kolegi koalicije in pomemben del opozicije v državnem zboru so poslance ZL pustili na suhem. Tudi medijski odmev je bil presenetljivo majhen, podobno kot je bil medijski odmev na povsem neracionalno in fantastično tožbo SDS proti državi presenetljivo velik.
Kje je koga manj
Tu smo pri vprašanju razmerja med populizmom in vsebino. In tu smo pri vprašanju razmerja med politiki in javnostjo. Verjetno se SDS povsem zaveda, da je njena tožba proti državi neprimerna, da ne vzdrži nikakršne družbene, še manj strokovne presoje, da je celo neumna. Toda najbrž je računala na to, da bo v javnem mnenju dvigovala prah in se bo zanjo slišalo, to pa je zanjo bržkone pomembneje, kakor da nastopa z argumenti. Čeprav jo to dela vse manj vredno stranko in jo iz državniške seli med populistične stranke, ne neha uporabljati orodij, ki so pravzaprav za omikanega politika sramotna in moralno nesprejemljiva. ZL na drugi strani načenja vsebinska vprašanja revščine, ki se jih drugi otepajo. Več kakor očitno to vprašanje tudi ni popularno, kajti mediji so ga za hip komajda zaznali, nato pa izbrisali iz svojega radarja in se spet posvetili Janši in njegovim političnim akrobacijam. Več kakor očitno je tako bilo tudi s pozornostjo javnosti, kajti kliki na spletnih straneh, branost tiskanih medijev in gledanost televizijskih vsebin so dali vedeti, da ljudi bolj zanima Janšev politični spektakel kot lakota revnih otrok v slovenskih šolah. Toda to je enodimenzionalna logika dnevne koristi v gabaritih javnega prostora, da ne rečemo politike.
Ne glede na to pa se med omikanimi ljudmi izpeljujejo sklepi in spoznanja, ki gredo širše, globlje in trajneje. Kot je Marko Pavček v dobrem napisal, da ga je z vsako pesmijo manj, za SDS v slabem velja, da je te stranke manj z vsako tej potezi podobno potezo. Manj je tudi mita o njeni državotvornosti in o njeni vlogi pri vzpostavljanju države. Manj je resnice o njeni požrtvovalnosti v dneh, ko je šlo zares. Manj je laži o resnici dejstev in več je resnice o lažeh. Narobe se ZL spoprijema s tesnobnostjo moralno pravilnih dejanj, ki so pravilna ne glede na popularnost. Taka hvala ZL pravzaprav ne koristi, gre pa za dejanje, ki je moralno pravilno. Na načelni ravni se verjetno vsakdo strinja, da je revnim otrokom v javni šoli treba sistemsko zagotoviti enakost z drugimi, ki se lahko nasitijo, ne da bi poznali lakoto, ponižanje in tesnobo revnih. Če v čem obstaja odličnost slovenske države, obstaja v tovrstni socialni solidarnosti. Vse drugo se je doslej izkazalo za tehnologijo moči, oblasti in parcialnih interesov.
