Kako pridemo do novih psihoaktivnih snovi? Kupimo jih v prosti prodaji prek spleta

Forenzika je področje, ki je v svetu kriminalističnih preiskav v nekaj letih napravila celo revolucijo. Največja zasluga gre preiskavam DNK, pa tudi druga področja so zaradi avtomatizacije, digitalizacije in računalniške tehnologije prinesla vrsto novosti. A forenzične preiskave niso tako enostavne, kot se prikazuje v poplavi televizijskih nanizank, opozarja Franc Sablič, ki po 33 letih zapušča Nacionalni forenzični laboratorij (NFL).

Nacionalni forenzični laboratorij je edini državni laboratorij, ki za potrebe policije in sodstva opravlja visokostrokovne in zapletene preiskave. Če se govori, da so kriminalci vedno korak pred preiskovalci, pa jih je v zadnjih letih forenzika prehitela po levi. Nove metode in postopki so po besedah sogovornika, direktorja NFL Franca Sabliča, navrgli neprimerno boljše rezultate preiskav. Forenziki so nakazali storilca ali pa vsaj v pravo smer usmerili kriminaliste v mnogih odmevnih primerih.



Kaj imajo skupnega NFL in ameriške forenzične nanizanke? Opravljate podobno delo? Tam sicer naprave bolj spominjajo na znanstveno fantastiko, predvsem pa v nanizankah preseneti hitrost preiskav.

Nikakor ni tako enostavno, so pa preiskovalne tehnike precej podobne. Moram priznati, da smo bili od začetka, tako kot drugi forenziki po Evropi, teh nanizank veseli, saj se je forenzika predstavila širši javnosti. Z novimi metodami in postopki so rezultati preiskav neprimerno boljši, kot so bili še pred desetletjem. Avtomatizacija in digitalizacija postopkov, DNK-analize in podobne novosti so pripomogle, da forenziki tudi usmerjamo delo kriminalistov. Zdaj so te nanizanke postale že prenasičene, marsikdaj zavajajoče, zato ima javnost napačne pojme. Dokler je to laična javnost, je še sprejemljivo, čeprav tudi to ni dobro; problem je, ker je postalo zavajajoče že za strokovno javnost, celo operativo. Zgodilo se nam je že, da je na NFL klicala neka sodnica in bila začudena, kako mi s kozarca ne moremo dobiti DNK, v nanizankah je pa to nekaj povsem običajnega. Postopki so podobni; res se da veliko narediti z zavarovanimi sledmi, je pa to na televiziji precej pretirano. Kot ste omenili, čas preiskav nikakor ni tako hiter, ključni problem pa je identificirati in zavarovati primerne in prave sledi na kraju kaznivega dejanja. V filmih je to enostaven postopek: policist pride na kraj, takoj opazi ključno sled, jo da v aparaturo in dobi rezultat. Res je, da smo postali tudi mi odzivni in gremo na kraj hujših kaznivih dejanj, takoj začnemo s preiskavami, ni pa to tako idealno kot v nadaljevankah.

Ne gre za človeka »vse v enem«, ki gre na kraj kaznivega dejanja, opravlja forenzične preiskave in na koncu še aretira osumljenca ...

Tega ni v praksi nikjer v svetu, tudi v Ameriki ne. To so povsem ločeni postopki. Najprej na kraj kaznivega dejanja pride uniformirani policist, da vidi, kaj se je zgodilo, in kraj zavaruje. Potem pride specializirana enota kriminalistov in tehnikov, ki opravi strokovni ogled. Ti iščejo sledi in jih pravilno zavarujejo, da ne pride do kontaminacije, in šele potem se to pošlje v naš laboratorij, kjer se opravi forenzično delo.

Omenili ste kontaminacijo. To je v svetu forenzičih preiskav precejšnja težava, saj zaradi tega lahko postopek pade oziroma preiskava ne obrodi sadov.

Kontaminacija je problem, vendar se ta v javnosti lahko napačno razume. V postopku ogleda mesta kaznivega dejanja, eventuelno tudi v laboratoriju, lahko kaj kontaminiramo, to pomeni, da uničimo sled. Napačno se predpostavlja, da pri DNK-analizah lahko podamo napačno mnenje. Ni možno. Če najdemo genetski material na neki biološki sledi in ga pripišemo eni osebi, je to dejstvo. Ne moremo mi z analizno proceduro v laboratoriju kar dobiti nekega DNK-profila čisto tretje osebe. V samem postopku biološko sled res lahko uničimo ali jo kontaminiramo s svojim DNK, a to pomeni, da sled storilca lahko s tem zabrišemo in dobimo negativen rezultat. Se pravi, da nam ne uspe izzvati DNK-profila z nekega predmeta. Ali pa se zgodi, da na kraju kriminalist ali tehnik kontaminira predmet; to pomeni, da bomo poleg morebitnega DNK-osumljenca dobili še drugo osebo. Prav zato vsi zaposleni damo bris ustne sluznice, da če pride do kontaminacije, to vidimo in nimamo iluzije, da imamo storilca. To je bolj stvar znanstvene fantastike, da kriminalist podtakne neko biološko sled, drogo ali kaj drugega obremenilnega.

DNK-preiskave so prinesle revolucijo v forenziki. O tem se zdaj veliko sliši. Laikom pa to ne pomeni prav dosti. Kaj natančno ta preiskava je in kako poteka?

Osnova je, da kriminalistični tehnik ali naš strokovnjak na kraju kaznivega dejanja najde ključne predmete in jih ustrezno zavaruje – ob miselni rekonstrukciji, kaj se je tam dogajalo, kar je včasih težko, saj se je treba vživeti v vlogo storilca; kje je vstopil, kako je napadel žrtev, česa se je dotikal. Če se predmeta ne da odvzeti, se vzamejo brisi. Z žrtve se recimo poberejo oblačila, izpod nohtov se vzamejo sledi; skratka, bistvo je, da se zavaruje ključne predmete. Ne moremo denimo pobrati sledov iz vse dnevne sobe, vedno se smiselno vzame omejeno število vzorcev. Osredotočiti pa se je treba na to, kaj je storilec počel. Ključno je, da se izolira DNK iz biološkega materiala, to je recimo slina, sled prijemanja, to je povrhnjica, najlažje je, če je kri, sperma, deli tkiva. Te zadeve so večkrat nevidne. Kako dobiti DNK-profil in izolirati DNK-material z nekega kozarca, je povsem strokovni del, ki se začne v laboratoriju. V laboratoriju je treba vedeti, kje so bili predmeti, kaj je storilec z njimi počel. Ne moremo, če se spet vrneva na večkrat napačno predstavo v javnosti, kozarca dati v neko aparaturo in nam računalnik izpiše vse najdene DNK. Smiselno je treba pristopiti tudi v laboratoriju. Najprej je treba identificirati, koliko je sploh genetskega materiala; za nas povsem zadošča ena človeška celica, da določimo DNK-profil osebe. Pomembno je tudi, kje je biološki material: je to na steklu, selotejpu, plastiki, s kakšno metodo forenzik ekstrahira material, od vsega tega je odvisno, ali pridemo do uspešnih rezultatov. Potem sledi procedura, ki nam da profil; del DNK-verige je pravzaprav pretvorjen v 15 dvomestnih številk. To je produkt vsega, kar predstavlja DNK-profil nekega človeka. Vse ostalo potem uničimo. Problem je, kadar na predmetih najdemo mešanice več oseb. Po domače povedano: če pomivalka v lokalu zloži žlico v predal, natakar pa jo vzame in odnese gostu, ki je osumljenec, dobimo že tri osebe. Potem z zahtevnimi programskimi izračuni lahko pridemo do podatka, katera oseba je prevladujoča, in dobimo njen profil.

Vendar je uspeh, da identificirate storilca, zagotovljen le, če imate DNK osumljenca v bazi podatkov.

Trenutno je v Sloveniji v DNK-evidenci, ki jo zakonsko vodi NFL, profiliranih in shranjenih 33.000 oseb. Veliko zadetkov je prav iz te baze. Nismo pa vezani samo na domačo evidenco, saj smo po prü mski pogodbi povezani tudi z drugimi državami in neposredno lahko brskamo po njihovi bazi in druge države po naši. To je nekajmilijonska baza, po kateri lahko iščemo storilce kaznivih dejanj. Večkrat v tujih bazah najdemo enak DNK-profil, kot smo ga denimo mi našli pri preiskavi vloma ali ropa. Potem prek Interpola zaprosimo za osebne podatke osumljenca in sodišče že lahko razpiše evropski priporni nalog. Danes gredo te zadeve zelo hitro in prav zato je forenzika zelo pomembna. Na leto imamo med 500 in 700 zadetkov oseb iz baz podatkov, po zavarovanih sledeh pa identificiramo prek 1000 oseb.

Ustavno sodišče je pred časom preiskovalcem zadalo precejšen udarec, saj je sklenilo, da mora policija izbrisati vse DNK-podatke osumljencev kaznivih dejanj, ki so bili pravnomočno oproščeni ali pa se je postopek zoper njih ustavil – kljub temu da je vaša DNK-baza menda najmanjša v Evropi glede na število prebivalcev.

Evropske zakonodaje ni, so nacionalne zakonodaje, katere osebe in koliko časa so lahko v bazi. Policiji se vse bolj veže roke. Še nedavno smo v arhivski bazi lahko imeli podatke nedoločeno število let. Če je bil nekdo osumljen vloma ali ropa, je bil nekaj časa v aktivni bazi, potem pa je šel v arhivsko bazo, po kateri so lahko brskali le forenziki. V duhu varovanja človekovih pravic se je to zaostrilo. Določene osebe bomo morali brisati iz evidence, odvisno od teže kaznivega dejanja. Zaradi odločitve ustavnega sodišča bomo morali našo bazo, ki je, kot ste že sami omenili, najmanjša v Evropi, še oklestiti. Pojavil se je strah pred hranjenjem DNK-profilov osumljencev. NFL namreč preostali DNK-material po analizi uniči. Mi z brisom ustne sluznice res nimamo kaj početi, dobimo zgolj neko zaporedje številk, ki same po sebi ne pomenijo prav nič. Večji poseg v človekove pravice se mi potem že zdi hranjena fotografija osumljenca, pa tudi ta mora biti v policijski evidenci, da ne bo pomote.

Tehtanje med varovanjem in posegom v človekove pravice nikakor ni enostavno. Vendar se zdi, da gre sistem vse bolj v smer, da se varuje pravice osumljencev ali storilcev kaznivih dejanj, na žrtve in druge državljane pa se pozablja …

Na eni strani je varnost državljanov, na drugi so človekove pravice. Več ko ima policija pooblastil, bolj so kratene človekove pravice, to je razumljivo. Vendar se forenziki zavzemamo, da morajo biti DNK in prstni odtisi osumljenca kaznivega dejanja vsaj nekaj časa v bazi, ne glede na sodni izid. Nekdo je lahko oproščen umora zaradi procesne ali sodne napake, zaradi pomanjkanja dokazov, ni pa rečeno, da ni bil morilec. Še huje je pri posiljevalcih, saj ti s takimi početji navadno nadaljujejo. Strinjam se, da je bil včasih sistem odvzema in hranjenja teh podatkov precej liberalen, zdaj pa gre v pretirano zaostrovanje. Evropske policije so že pred časom ugotovile, da če nimaš v sistemu DNK ali prstnih odtisov osumljencev manjših kaznivih dejanj, je tudi raziskanost hujših precej slabša. Prav zato imajo tuje policije te baze bistveno večje.

Enojajčni dvojčki imajo lahko povsem enako krvno sliko, zato je DNK enak. V takšnem primeru je – teoretično seveda – bolj primerno, če storilec na mestu zločina pusti prstni odtis.

Tako je. Do zdaj sva govorila o DNK, a to je le ena od 23 vrst preiskav, ki jih opravljamo v NFL. Vsaka sled je pomembna, vsako vlakno je pomembno: sled obuvala, papilarna linija, vsak košček stekla, barva, lak ... Ne kaže se vedno zanašati le na DNK. Kar ste omenili, drži. Enojajčna dvojčka imata enak DNK-profil, in ko v poročilu o preiskavi zapišemo, katera je osumljena oseba, vedno zapišemo opombo, da oseba nima enojajčnega dvojčka. To je potem stvar kriminalistov, da preverijo. Ni se pa še ugotovilo, da bi imela dva na svetu enak prstni odtis.

Tudi na področju prstnih odtisov je informacijska tehnologija verjetno prinesla revolucijo, predvsem pri primerjavi najdenih odtisov na kraju kaznivega dejanja s tistimi v bazi.

Dodal bi še, da v poročilu vedno zapišemo verjetnost, da DNK pripada določenemu osumljencu, vendar je ta verjetnost lahko ena proti nekaj milijonom ali celo nekaj milijardam, torej že meji na gotovost, ampak mi rezultat vedno zapišemo v odstotkih. Za to imamo poseben računalniški program, ki za izračun upošteva različne parametre slovenske populacije. Drugače je pri prstnih odtisih, kjer gre vedno za gotovost. Pred dvajsetimi leti je bilo na podlagi prstnih odtisov identificiranih le nekaj storilcev na leto, saj je bilo treba ročno brskati po kartotekah. Trenutno je v bazi s prstnimi odtisi 130.000 oseb, in če veste, da ima vsak deset prstov, si lahko predstavljate, kakšna je bila verjetnost, da se ga ročno najde. To že meji na znanstveno fantastiko, a so bili narejeni določeni sistemi, da se je z vztrajnostjo včasih koga našlo. Lažje je bilo, če je bil osumljenec prijet na podlagi drugih okoliščin in se je njegove prstne odtise le primerjalo s tistimi na kraju kaznivega dejanja. Danes, v času računalništva in avtomatizacije, je to povsem drug svet. Zdaj so vse sledi digitalizirane, računalniški sistem Afis brska po bazi in izpiše rang listo. Še vedno pa je potrebno forenzično oko, da pregleda določene značilnosti in potrdi, da sled s kraja kaznivega dejanja pripada določeni osebi.

Omenili ste, da izvajate 23 preiskav. S katerih področij?

Opravljamo 23 vrst preiskav s 83 metodami, zato imamo tudi precej laboratorijev. Pokrivamo vse tiste sledi s krajev kaznivih dejanj, ki jih je možno identificirati. Barve, laki, droge, eksplozivi, vnetljive tekočine in tiste sledi, ki jih je mogoče primerjati med seboj in jih individualizirati; vlakna, sledi obuval, balistika, razne mehanske sledi, strelna razdalja, sledi na rokah strelca, DNK-preiskave, preiskave papilarnih linij do preiskav ponarejenega denarja, dokumentov, preiskave podpisov, pisav. Precej širok spekter, s katerim se ukvarja 65 zaposlenih specialistov različnih izobrazbenih smeri: kemiki, biologi, elektro in strojni inženirji, fiziki, šest doktorjev in večina z univerzitetno izobrazbo.

Zloglasni primer štirikratnega umora v Tekačevem je znova oživel, saj se za obtoženega Kamenika napoveduje vnovično sojenje. Pri tako ključnem vprašanju, kot je tehtanje med oprostilno in obsodilno sodbo, se mnenja forenzikov razlikujejo. Zakaj?

Zadeva v tem primeru je tako eskalirala, da se govori le o tej ključni sledi na kraju kaznivega dejanja, čeprav kazenski spis obsega 2000 strani in je po moji oceni dovolj tudi drugih dokazov. Dejstvo je, da so naši forenziki takrat preiskovali ključni odlitek obuvala, ki je bil narejen v kleti v zemlji in je potem krožil po Evropi po različnih laboratorijih. Sled smo zalili z mavcem in dobili negativni odlitek sledi in samo tega so preiskovali tuji strokovnjaki. Na kraju pa smo našli sledi enakih obuval tudi na drugih predmetih. Tam je bila blagajna, kjer so bile na raztrosenih papirjih najdene delno okrvavljene in mastne sledi podobnih oziroma enakih obuval. Kombinacija vseh preiskovanih sledi obuval je dala takšen rezultat, ki smo ga podali. V tujino pa so pošiljali v ponovno analizo samo odlitek. Druga stvar, ki bi jo poudaril, je, da se kot vsa področja tudi to spreminja, predvsem način podajanja zaključkov. Včasih se je trdilo, da je obuvalo pustilo ali ni pustilo sledi ali da je samo mogoče. Zdaj se zaključki v mnenju podajajo s šeststopenjsko lestvico. Pri takšni interpretaciji pa so seveda možna odstopanja. Vsa mnenja se razlikujejo če po stopnji verjetnosti, nihče pa ni rekel, da obtoženčev športni copat gotovo ni pustil sledi na kraju umora. Preveč se gradi le na tem razvpitem dokazu. Je pa še vrsta drugih indicev, ki jih sodišče tudi upošteva. Recimo, v spisu je podatek, da je bilo takrat uvoženih le kakšnih sto parov takšnih obuval različnih velikosti, to so bila precej draga obuvala. V tujini to že potem statistično ovrednotijo, kakšna je verjetnost, da je bil nekdo drug s takšnimi obuvali na kraju zločina. Statistično izredno majhna, skorajda meji že na gotovost, ne le na verjetnost. Mi poskušamo še zdaj iz zavarovanih predmetov izluščiti DNK, vendar je težava v tem, ker so predmeti precej kontaminirani, saj se takrat ni pričakovalo, da se bo kdaj lahko to sploh počelo.

Umore in uboje se večkrat dokaže zaradi sledi karakterističnih delcev streljanja. To sicer ni nič novega, vendar obramba prav te dokaze zelo rada izpodbija, čeprav je to močno obremenjujoč dokaz.

V Sloveniji je že nekaj obsodilnih sodb na podlagi sledi na rokah strelca, pa kakšnih drugih posebnih dokazov ni bilo. Če sta v prostoru dva in eden strelja, bo kontaminiran tudi drugi, a če opišem na grobo, ne bo imel delcev razpršenih enako kot strelec, zato obstaja strokovno navodilo in mi iščemo sledi le na določenih predelih na človeku. Zato se da izpodbijati, da je nekdo nekaj samo prijel, prenesel orožje, in se je takrat kontaminiral. Vse to v povezavi z rekonstrukcijo lahko točno nakaže, kdo je strelec.

Kako pa je tu z gotovostjo oziroma verjetnostjo?

Če identificiramo sledi po streljanju, so to mikroskopski, mikronski delci ostankov eksploziva iz netilke naboja. Ti morajo po obliki ustrezati – nastanejo namreč kot kondenzat kovin, ki so izpostavljene na temperaturi več tisoč stopinj in več tisoč atmosfer, se uparijo in potem kondezirajo. Sestava teh delcev je enaka, kot je sestava eksploziva v vnetilni kapici. Potem je tako najdena mikroskopska zatalina samo posledica streljanja in ni možna kontaminacija v naravi. Vse ostalo je interpretacija izvedenca. Primerja se s sestavo sledi v tulcu in tako naprej.

Očitkov, da je NFL pristranski, se ne morete znebiti. To je še posledica »napačne« umestitve takratnega centra za forenzične preiskave, ki je bil podrejen kriminalistični policiji.

Zgodba je že zastarela, čeprav je ustavno sodišče leta 1998 v enem primeru določilo, da je CFP lahko pristranski, ker smo bili takrat v sklopu kriminalistične policije in nam ni za zaupati. Povsem zaradi hierarhije. To je bil čas, ko so začeli naša mnenja izločati – štirikratni umor Tekačevo, Ivan Perić, trojni umor v Rovinju, če naštejem samo najodmevnejša. Sodišča so se zato po izvedenska mnenja obračala v tujino. A kaj je to prineslo? Trajalo je zelo dolgo in bili so visoki stroški. Ni pa bilo primera, da bi tuji forenziki povsem sesuli naše mnenje, največja diskrepanca je pravzaprav primer Tekačevega. Tedaj je pretila nevarnost, da laboratorij razpade na dva dela – del bi za policijo izvajal predhodne preiskave, del pa bi delal za sodišče. To bi bila izredno slaba odločitev, zato smo poskušali najti ugodnejšo rešitev. Sile bi se porazdelile in nikakor ne bi mogli biti tako strokovni, treba pa je vedeti, da bi potrebovali dvojne prostore in opremo, kar bi bilo drago za državo. Samo aparatura za analizo sledi z rok strelca stane četrt milijona evrov, preiskav je pa le nekaj deset na leto. Takrat smo dosegli, da smo povsem samostojni v okviru policije, zdaj smo neposredno podrejeni generalnemu direktorju policije. V novi policijski zakonodaji smo zapisali, da delamo samostojno, in opredelili delo NFL ter kdo odloča o kakšnih preiskavah. Tretji korak pa je, da smo se akreditirali po ISO/EN standardu 17025, najvišjem za tovrstne laboratorije, kar pomeni, da naša poročila enakovredno veljajo po vsej Evropi. Ohranili smo strokovnost in pridobili avtonomnost znotraj policije. Tega se zdaj zavedajo tudi sodišča. Je pa res, da nas odvetniki obtožencev zaradi umestitve, kjer smo, še vedno označujejo za pristranske. To je občasno še vedno manever, ki že nekaj časa ne pije vode. Zdaj sodišča naknadno izdajo celo odredbo, da moramo recimo narediti dodatne preiskave. Včasih je bilo to sporno.

Segment vašega dela je širok. Se sploh lahko pogovarjava o številu preiskav, ki jih opravljate?

Policija na leto opravi 20.000 do 24.000 ogledov kraja kaznivih dejanj, kjer je treba iskati sledi, od tega letno k nam pride kakšnih 7000 zadev. Za nas je predmet preiskave lahko gram heroina ali rop SKB banke. Seveda ni primerjave, saj nam analiza heroina vzame malo časa, medtem ko smo samo za rop SKB do zdaj opravili 700 DNK-preiskav. Število zadev dejansko ne pove, koliko je dela. Mogoče si je lažje predstavljati, da letno preiščemo približno 30.000 zavarovanih sledi in opravimo 50.000 instrumentalnih preiskav. Podamo pa tja do 9000 poročil o preiskavi.

SKB, ki je sprva veljal za popoln rop, se je razpletel ravno zaradi DNK osumljenca, ki ga naprej niste imeli v bazi, a je pozneje grešil na drugem področju, potem pa ste ga prav hitro povezali še z razvpitim ropom sefov.

Tako je, na podlagi DNK smo identificirali tudi kakšnega drugega roparja SKB, a se za zdaj pred roko pravice še uspešno skriva. Umor in rop zlatarne Papler v Ljubljani je bil tudi bolj tipičen primer, ko smo samo zato, ker smo v bazi daktiloskopiranih oseb s pomočjo sistema Afis identificirali osebo, ki je na kraju zločina pustila sled dela dlani na steklenih vratih, prišli na sled skupini, ki je storila kaznivo dejanje. Ta, ki je pustil sled dlani, je bil izoliran v neki romski populaciji in sploh ni bil v krogu osumljencev, vendar je bila njegova sled ključna informacija, da se je začela in tudi končala uspešna kriminalistična preiskava.

Kaj pa ugrabitev, mučenje in smrt Zorice Škrbić, sicer partnerke zdaj že pravnomočno obsojenega roparja SKB?

Tudi to je tipičen primer, kjer je imela kriminalistična policija v roku 24 ur, to lahko zdaj razkrijem, na podlagi naše analize že identificirani dve osebi. Tako na podlagi najdenih sledi na kraju ugrabitve in tam, kjer naj bi jo mučili. Operativo je potem sicer čakalo še ogromno dela, vendar je bila smer hitro nakazana.

Pred časom je bil v Mercatorjevem skladišču obsežen požar. Ste tam iskali vzroke požara?

Preiskovanje vzrokov požara je izredno zahtevno delo, zato imamo forenzične strokovnjake različnih področij, ki gredo pogosto na pogorišče. Težko je pozneje s kakšnimi forenzičnimi preiskavami v laboratoriju ugotavljati vzrok, razen ko gre za preiskovanje recimo vnetljivih tekočin. Vzrok se največkrat najde na kraju samem. Za požar Mercatorjevega skladišča nas operativa ni aktivirala, saj se je prav hitro nakazalo, zakaj je zagorelo. Ker so se takrat opravljala varilska dela, je bil vzrok hitro znan.

Te dni po 33 letih zapuščate nacionalni forenzični laboratorij. S kakšnimi občutki odhajate v pokoj?

Iskreno povem, da z dobrimi. Postali smo vrhunski laboratorij, zadnjih pet let pa mi je bil cilj, da dobimo novo in vrhunsko opremljeno stavbo, s sodobno opremljenimi laboratoriji, kar nam je tudi uspelo. Ideje odločevalcev so bile včasih prav neverjetne: da bomo dobili začasne prostore, se potem preselili in tako naprej. To ne gre. Videli ste laboratorje; polni so napeljav, aparatur, plinov, digestorijev, odsesovalnih sistemov, kako boš to odnesel s seboj? Lahko se seliš, če vzameš fascikel in računalnik, ne pa laboratorija in druge opreme. Projekt nove stavbe je bil ocenjen na 15 milijonov evrov, davkoplačevalce pa je stal le 11 milijonov. To je eden redkih projektov v policiji, dokončan z lastnimi sredstvi in v lasti policije. Precej smo se angažirali za pridobitev sredstev EU. S področja DNK-preiskav in preiskav drog, barv in lakov smo uspešno kandidirali na petih projektih in dobili 2,3 milijona evrov nepovratnih sredstev. Zasluga za to gre predvsem dvema zagnanima in strokovnima sodelavkama. Evropa ima problem, ker se pojavljajo nove psihoaktivne snovi, po nekaterih podatkih dve na teden. Preden je analizirano in dodano v nacionalne zakonodaje, da je nekaj prepovedana substanca, se to na spletu lahko prosto prodaja. Za ta projekt smo pridobili ekskluzivo, zraven pa smo pritegnili še pet partnerskih držav. V okviru evropskega projekta bomo analizirali tudi barvila, ki jih banke uporabljajo za označevanje bankovcev z barvo v primeru ropa.

Kako pa pridete do novih psihoaktivnih snovi, ki so še neznanka?

Kupimo jih v prosti prodaji prek spleta.