Kako se lahko odvetnik izogne peklu?

»Zakaj si se spravil name, ne pa na tožilca ali sodnika?« v Scorsesejevem filmu Cape Fear (Rt strahu) odvetnik vpraša obsojenega posiljevalca in morilca. Odvetnik se med obrambo namreč ni potrudil. Morilec mu odgovori: »Onadva sta opravljala svoje delo, ti pa ga nisi.«

Pred leti je moj oče dr. Peter Čeferin sodeloval na neki okrogli mizi o odvetništvu. Med nastopom je branil stališče, da ima odvetnik za svojo stranko pravico in dolžnost storiti vse, kar je v njegovi moči, da izboljša njen pravni položaj. Tako odvetnik sme tudi zavlačevati postopek, na primer vlagati pritožbe, pa čeprav nima upanja za uspeh pred višjim sodiščem in podobno. To stališče je nato na okrogli mizi ostro napadel neki sodnik. Po njegovem mnenju so bile izjave mojega očeta neetične, saj odvetnik stranki ne bi smel pomagati pri zlorabi zakona. Z njim so se glasno, z aplavzom, strinjali tudi drugi udeleženci okrogle mize, ki so bili v glavnem iz sodniških vrst. Vse skupaj ni bilo podobno akademski izmenjavi strokovnih mnenj; oče je bil skorajda izžvižgan in na njegovo stran se ni postavil nihče. Eden od udeležencev okrogle mize, ki se je sicer pri obsodbi očetovega razmišljanja pridružil večini, pa mu je na koncu razprave šepnil: »Če bom kdaj potreboval odvetniško pomoč, bom angažiral vas.«

Ta dogodek me spominja na izvrsten film Unthinkable (Nepredstavljivo) režiserja Gregorja Jordana. Naj na kratko predstavim vsebino za tiste bralce, ki filma niste gledali.

Terorist je na več skritih lokacijah postavil atomske bombe, ki bi lahko povzročile na tisoče smrtnih žrtev. Policija ga je aretirala in poskušala od njega pridobiti informacije o lokaciji bomb, da bi jih lahko pravočasno onesposobila. Terorist lokacije ni hotel izdati. Ker običajno zasliševanje ni bilo uspešno, je policija poklicala na pomoč okrutnega specialista za zasliševanje Henryja Harolda Humphriesa, ki ga v filmu odlično igra Samuel L. Jackson. Humphries je terorista poskušal zlomiti z metodami, ki so pri policistih zbujale gnus: mučil ga je, mu rezal prste (film ni za tiste s šibkim želodcem), pred očmi mu je umoril ženo itd. Čeprav so se policistom njegove metode gnusile in so ga zaradi njih globoko prezirali, so mu pustili proste roke in se molče strinjali z njegovim krvoločnim delom, saj so se zavedali, da ga potrebujejo. Brez njegovega »specialističnega znanja« namreč ne bi izvedeli, kje so bombe, zaradi česar bi te lahko povzročile ogromno smrtnih žrtev.

Morda se bo primerjava med mučiteljem Humphriesom in odvetniki komu zdela pretirana, vendar sta med obema poklicema (zasliševalca mučitelja in odvetnika) dve podobnosti.

Prvič, tako zasliševalec iz navedenega filma kot odvetniki opravljamo dejavnost, ki v javnosti ni sprejeta z odobravanjem. Brez dvoma je Humphriesovo mučenje zapornikov moralno zavržno dejanje, nič kaj bolj pozitivno pa ni v javnosti sprejeto niti prizadevanje odvetnikov, da se njihovi klienti izognejo obsodilni sodbi, ki si jo po mnenju javnosti zaslužijo. Še posebej to velja za primer, če odvetniki zagovarjajo storilce najbolj zavržnih kaznivih dejanj, na primer morilce, pedofile ali tajkune. Treba se je strinjati s Sebastianom Ruddom, razvpitim kazenskim odvetnikom iz Grishamovega romana Na robu zakona, da so ljudje le načelno naklonjeni poštenemu sojenju, zatakne pa se, ko je treba storilcu zavržnega kaznivega dejanja postaviti dobrega zagovornika, ki naj zagotovi pošteno sojenje. Tak odvetnik pogosto sliši vprašanje: »Kako lahko zagovarjaš take izmečke?«

In drugič, čeprav ljudje ne brezčutnih kršiteljev človekovih pravic ne odvetnikov ne marajo preveč, bi jih, če bi jih nujno potrebovali, z veseljem angažirali. Tako kot bi udeleženec okrogle mize iz uvoda tega prispevka angažiral mojega očeta, če bi potreboval storitve dobrega odvetnika, pa čeprav se mu je zdelo njegovo razmišljanje neetično, bi, če bi bilo treba reševati življenja z izsiljenjem informacij od storilca kaznivega dejanja, najverjetneje večina ljudi na pomoč poklicala Humphriesa in bi pač gledala stran, ko bi ta opravljal svoje umazano delo.

Negativno javno mnenje o odvetnikih je gotovo tudi posledica stereotipnega prikazovanja odvetnikov v filmih. Naj v zvezi s tem spomnim na film Hudičev odvetnik (The Devil’s Advocate). V njem odvetnik Keanu Reeves pritegne pozornost hudiča (igra ga Al Pacino), ko na sodišču zagovarja pedofila. Njegovo oprostitev doseže tako, da brezobzirno navzkrižno zasliši ubogo žrtev spolne zlorabe, jo zlomi in s tem doseže ugodno sodbo za svojo izprijeno stranko. Ko to njegovo spretnost in brezčutnost opazi hudič, ga povabi v svojo veliko in bogato odvetniško firmo za partnerja. Vendar se kupčija s hudičem ne splača in Keanuju se po pravem peklu komajda uspe rešiti iz hudičevih krempljev. Na koncu filma dobi novo priložnost: čas se zavrti nazaj v uvodni prizor, kjer spet brani istega pedofila. A tokrat ravna tako, kot je prav in moralno. Sodniku pove, da storilca tega zavržnega dejanja ne bo zagovarjal. Zaradi tega sicer izgubi odvetniško licenco, reši pa si dušo. Ne sicer za dolgo, saj hudiču ni lahko uiti in nihče ni brez greha, a vendarle.

Sporočilo filma je jasno: če odvetnik pomaga stranki, storilcu zavržnega kaznivega dejanja, s tem ravna nemoralno. Če to počne za denar ali slavo, proda svojo dušo hudiču.

Podoben problem obravnava film Prvinski strah (Primal Fear) Gregoryja Hoblita. Richard Gere je odvetnik, ki brani ministranta Edwarda Nortona, obtoženega umora duhovnika. Gere, ki verjame v nedolžnost svojega klienta, ga izvrstno zagovarja in doseže oprostilno sodbo. Na koncu pa izve, da je bil Norton res hladnokrvni morilec, ki je vlekel za nos tako sodišče kot svojega zagovornika. Gere ob tem spoznanju duševno strt zapusti sodno stavbo pri zadnjih vratih.

Nauk te zgodbe je podoben kot pri Hudičevem odvetniku. Odvetnik, ki zagovarja domnevnega storilca kaznivega dejanja, lahko svoje delo opravlja v skladu z etičnimi normami le, če je njegov klient nedolžen. Če je kriv in če mu odvetnik kljub temu pomaga do oprostilne sodbe, je odvetnik ravnal nemoralno. Gere, ki je to sicer počel nevede, saj ni vedel, da je njegov klient kriv, je zaradi slabe vesti duševno zlomljen. Reeves pa je zavestno zagovarjal krivega zločinca, s čimer je hudiču prodal svojo dušo. To pa v filmih nikoli ni ostalo brez posledic za prodajalca te spiritualne dobrine, kar lahko na primer vidimo v Angel Heart (Angelsko srce) Alana Parkerja, v katerem Mickey Rourke proda dušo hudiču, ki ga igra Robert De Niro. Tudi tokrat se kupčija prodajalcu duše ne splača in se zanj zgodba tragično konča.

V hollywoodski produkciji pa so nastali tudi (redki) filmi, ki vlogo odvetnika in moralnost oziroma nemoralnost njegovega dela pokažejo diametralno drugače. Eden od takšnih je Scorsesejev Cape Fear (Rt strahu). V njem Robert De Niro igra posiljevalca in morilca, ki je zaradi svojih dejanj obsojen na zaporno kazen. V zaporu pa izve, da bi bila zanj izdana oprostilna sodba, če bi se njegov odvetnik (Nick Nolte) pri delu malo bolj potrudil oziroma če ne bi na sodišču namenoma prikril razbremenilnih dokazov za svojo stranko. Nolte je tako ravnal, ker je vedel, da je njegov klient zločinec, in ker je menil, da si zasluži zaporno kazen. De Niro, ki se v zaporu spremeni v skoraj nadčloveško bitje, nekakšnega angela maščevanja, se iz zapora vrne maščevat svojemu odvetniku. Po kalvariji, v kateri mu De Niro spremeni življenje, ga Nick Nolte obupan vpraša: »Zakaj si se spravil name, ne pa na tožilca ali sodnika?« In De Niro mu odgovori: »Onadva sta opravljala svoje delo, ti pa ga nisi.«

V Rtu strahu si torej odvetnik, ki nekakovostno brani klienta, zasluži pekel, medtem ko v Hudičevem odvetniku odvetnik pade v pekel zato, ker je zavzeto branil stranko. Hudič Al Pacino je lovil tiste odvetnike, ki so kakovostno in brezkompromisno branili svoje stranke, angel maščevanja De Niro pa tistega, ki za stranko ni storil vsega, kar bi moral.

V filmski umetnosti se torej razhajajo mnenja o tem, kdaj odvetnik ravna prav in kdaj narobe. Tisti, ki išče odgovor na to vprašanje, ga bo v filmih težko našel. Če bi se malo potrudil, pa bi ga lahko našel v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice. V njih je sodišče večkrat zapisalo, da je pravica do poštenega sojenja spoštovana le, če ima domnevni storilec kaznivega dejanja v kazenskem postopku zagotovljeno pomoč kakovostnega, angažiranega in nepopustljivega odvetnika. Tistega iz Hudičevega odvetnika, in ne tistega iz Rta strahu. Vendar pa redkokdo premore dovolj potrpljenja, da bi se o varstvu pravice do poštenega sojenja in drugih človekovih pravicah poučil z branjem duhamornih sodb ESČP. Pa še tisti, ki se jih spravijo brati, jih ne jemljejo resno. Ali kot je resignirano ugotovil že omenjeni Sebastian Rudd, nihče noče poštenih sodnih obravnav. Želimo pravico, in to hitro. O tem, kaj je pravica, pa se odločamo pri vsakem primeru posebej.