Kako vulgarna je praznina
pet, 21.04.2017, 20:00
Kako vulgarna je praznina
Časi so grobi, nevedni, prazni in vse bolj prostaško se je sprostila politika. Zavore popuščajo.

Vulgarni časi, grobe teme, prostaški ljudje in sploh politika, pred vrati pa predsedniške volitve: prvi krog.

Ko je znana francoska novinarka Anne Nivat, avtorica knjige Dans quelle France on vit (V kakšni Franciji živimo), preživela več tednov v šestih mestih po državi – namenoma je izbrala srednje velika s približno 50.000 prebivalci in taka, ki niso medijsko nič kaj živa –, je prišla do zanimivega spoznanja: videla je, kaj konkretno tare Francoze. Na prvem mestu jih žuli delo: ker ga nimajo ali jih je strah, da bi ga izgubili.

Bojijo se za varnost: ne počutijo se varne, čeprav večinoma nimajo slabih izkušenj, a v Franciji so še vedno izredne razmere, džihadistična grožnja jim kot môra zveni v glavi, družba je razklana, želje, da bi se mi in oni (četudi so že druga ali tretja generacija, rojena na francoskih tleh) pomešali med seboj, pa ni nobene, vsaj ne prave ...

Ljudi je hkrati strah, da bi zdrsnili nižje po družbeni lestvici. Velika skrb so posebno mladi, kako bo socialno, ekonomsko z njimi, in opazno veliko se ukvarjajo z identiteto. Kdo smo, kdo, v teh zapletenih sodobnih brezpotjih, ko človeštvo vse bolj zmedeno tava.

Po Nivatovi je očitno, da se francoski teren ubada s konkretnimi vprašanji, zanj so časi votlega političnega leporečja mimo, za malega Francoza je vsakdanji boj za kruh čedalje hujši. Preživeti mora tukaj in zdaj.

Medtem pa je v političnem besednjaku, tudi v govorici tokratnih enajstih pretendentov za prvi stol v državi, še vedno ogromno praznine, tudi vzvišene praznine, in nič manj prazne vulgarnosti. A ne le teh … Predvolilna kampanja je pred nedeljskim prvim krogom resda razkrila, da je francoska demokracija živa in dinamična – polna je nasprotij in konfliktov, nostalgije in sanjarij.

In pokazalo se je tudi, da hočejo Francozi vsaj malo še naprej hoditi samo po svoje: vgrajeni joie de vivre jim prijetno brani, da bi se povsem prepustili podivjanemu kapitalizmu. A v zadnjih mesecih in tednih se je razkrilo nemara še mnogo več slabega in niti malo zglednega. Recimo, koliko plavajo vladajoče elite neodgovorno v oblakih, medtem ko državljani čakajo, da jih popeljejo v boljše čase. Korupcija, nepotizem, netransparentnost, moralna negosposkost in spornost, pregrešno draga darila, afere, davčne goljufije, sodni procesi, klikarski interesi … so zagotovo nedopustna, čeprav prastara temna stran francoske politike.

Po finančnem škandalu smrdi – ne le v Franciji, ampak potrjeno tudi v Bruslju – pri skrajni nacionalistki Marine Le Pen, a ni verbalno nasilna in demagoška kandidatka za predsednico zaradi tega nič kaj v zadregi; kakor je ni sram na pamet zagovarjati ekonomskega protekcionizma, čeprav finančno-gospodarsko nima pojma in je njen protievropski program javno raztrgalo 25 svetovnih Nobelovih nagrajencev.

Medijsko še bolj vulgarno se je zapletel konservativni kandidat François Fillon, ki so ga zaradi afere Penelopegate pribili na križ, od koder pa ni mogoče normalno voditi kampanje. Čeprav ga nekateri intelektualci, recimo filozof Luc Ferry, brezpogojno branijo, češ da je njegov greh samo »moralen«, ne pa tudi kriminalen, je tradicionalna desnica volilno pohabljena. Nič kaj drugače ni s samouničujočo levico, kjer kandidata Benoîta Hamona, zagovornika univerzalnega temeljnega dohodka, označujemo za socialnega sanjača prihodnosti; in četudi stoji za njim trdno na tleh znani ekonomist Thomas Piketty.

Opotekavi kandidaturi Hamona in Fillona postavljata v taboru socialistov in med republikanci vprašanje o smiselnosti strankarskih predvolitev, predvsem pa – spodleteli, kot se zdita – na stežaj odpirata vrata sredini. Napolnjuje jo politično neizkušeni liberalec Emmanuel Macron, ki se za Elizej poteguje kot nekdanji bančnik in Hollandov ekonomski minister ... A programsko široka sredina je videti medla, hoče biti čezmejno všečna, in zato zveni prazno; kar na radikalni levici spretno izkorišča stari politični maček Jean-Luc Mélenchon, ki je evropsko in evrsko zadržan populist, slabo podkovan v ekonomiji.

Kaj bodo v nedeljo rekli Francozi? Sploh ker Nivatova trdi v knjigi V kakšni Franciji živimo, da jih je močno strah za delo. Bi se ekonomsko lahko zaupali praznemu populističnemu blefu, ki ne bi zmogel ničesar dobrega? A mori jih tudi varnost, v četrtek pa se je džihadistični terorizem spet znesel nad Parizom, na Elizejskih poljanah je tudi časovno »dobro« pomeril v policiste. Je mogoče, da že večinsko verjamejo, kako je zapiranje vase lahko pravi odgovor?

Časi so grobi, nevedni, prazni in vse bolj prostaško se je sprostila politika. Zavore popuščajo.



Kako vulgarna je praznina

Marine Le Pen. Foto: AP

Prijavi sovražni govor