Tiskane izdaje
Krovni zakon na področju kulture smo dobili leta 1994. Osem let pozneje je doživel temeljito prenovo in bil do danes šestkrat noveliran. Že vse od mandata ministrice za kulturo Majde Širca, natančneje od leta 2009, pa potekajo prizadevanja za sprejetje novega zakona. Brez konkretnega uspeha.
Zakaj bi sploh potrebovali novi kulturni zakon? Še zlasti, ker se zdi, da z veljavnim sicer ni nihče več zadovoljen, nezadovoljstvo pa tudi ni tako pereče, da ne bi raje še kar naprej vzdrževali obstoječega stanja.
Preprost odgovor bi bil, da v vse bolj spremenjenih družbenih razmerah zakon in z njim seveda sistemska ureditev na področju kulture ne odgovarjata več na vprašanja, ki so temeljna vprašanja vsake resne in vizionarske kulturne politike. Naj gre za razmerje med politiko, stroko in civilno družbo ali za odgovornosti in dolžnosti države na eni strani in stopnjo avtonomije ter odgovornosti uresničevalcev javnega interesa na področju kulture na drugi. Vmes je še veliko konkretnosti. Od določitve obsega javnega sektorja, prevetritve statusa zaposlenih in samozaposlenih ter debirokatizacije postopkov do ureditve razmerij med javnim sektorjem, neodvisno produkcijo in zasebnim sektorjem v kulturi. Na prvem mestu pa gre za vprašanje o kriterijih, s katerimi določamo, kaj sploh je javni interes v kulturi, za uresničevanje katerega mora država oblikovati in financirati ustrezno okolje. Pa seveda tudi za vprašaje, kakšne so potrebe in pričakovanja potrošnikov kulture.
Kultura na Slovenskem je danes brez dvoma prostor estetsko pestre in zelo obsežne produkcije, celo hiperprodukcije kulturnih dobrin. Njen okvir je majhen ter ekonomsko in jezikovno omejen trg, ki ga vse bolj določa čedalje slabši položaj vsaj dela ustvarjalcev in producentov kulture, posledično s tem pa tudi naraščajoči konflikt med generacijami, v katerem so danes v najslabšem položaju mladi in šele uveljavljajoči se ustvarjalci. Razlogi za to v veliki meri prihajajo prav iz veljavne sistemske ureditve.
Skoraj desetletna prizadevanja, da bi s čim širšim konsenzom prišli do nove sistemske ureditve in z njo do večje odgovornosti tako političnih odločevalcev kot kulturnih izvajalcev, za zdaj nimajo konkretnega rezultata. Ministrstvo za kulturo sicer obljublja, da bo predvidoma junija predstavilo »prvi delovni osnutek novega krovnega kulturnega zakona«, a glede na to, da ima do prihodnjih državnozborskih volitev minister Tone Peršak komaj kaj več kot leto dni operativnega delovanja, je možnost za z vsaj minimalnim konsenzom sprejeti zakon majhna.
»Za stanje javnih kulturnih zavodov mora odgovarjati ustanovitelj. Ni sprejemljivo, da prenaša nadzor nad poslovanjem in zakonitostjo dela javnega zavoda na kogarkoli drugega«. Foto: Mavric Pivk/Delo
Med tistimi, ki so sodelovali pri pripravi nove zakonodaje v času Širčinega mandata in za njim mandata dr. Žiga Turka, so bili tudi dr. Borut Smrekar, nekdanji direktor in umetniški vodja ljubljanske Opere ter danes svetovalec upravnice celjskega gledališča, Mitja Rotovnik, nekdanji dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma, in dr. Vesna Čopič, pravnica, sociologinja in predavateljica na Fakulteti za družbene vede, ki že vrsto let aktivno preučuje slovensko kulturno politiko. Znani so pod kratico SRČ in so v preteklosti že večkrat javno opozarjali na anomalije slovenske kulturne politike. Zdaj so se odločili, da bodo namesto sodelovanja v hitro menjajočih se komisijah še hitreje menjajočih se ministrov raje združili moči in kot civilna družba napisali in ponudili svoj predlog krovnega zakona. Njegovo celotno besedilo je na voljo tukaj.
SRČ je seveda »akronimna« kratica za priimke Smrekar, Rotovnik, Čopič. Kot ni brez aluzij na angleško besedo search, torej iskati, raziskati, tudi ne skriva svoje kolektivnosti. To pač pomeni, da na naša vprašanja niso odgovarjali posamično, ampak kot skupina, saj se morajo s povedanim strinjati vsi trije. Tako kot so se morali najprej vsi trije strinjati glede rešitev, preden so jih zapisali v predlog zakona. In če se v Sloveniji kar trije strinjajo glede nekega reformnega predloga, si ta gotovo zasluži pozornost.
V uvodu k vašemu predlogu zakona ste zapisali, da si kultura lahko svoj družbeni vpliv povrne le sama. Koliko in v čem ji pri tem lahko pomaga novi zakon?
Novi zakon mora omogočiti kulturi preboj iz obstoječe stagnacije in postopnega razkrajanja sistema ter ponovno umestiti vprašanja kulture med pomembna družbena vprašanja.
Temeljni problem trenutne opredelitve javnega interesa na področju kulture vidite v tem, da je postal popolnoma statična kategorija, ki nas je pripeljala do ureditve, v kateri so interesi posameznih izvajalcev kulturnih projektov postali pomembnejši od interesov uporabnikov. Kako se novi zakon loteva tega problema?
V primerjavi s sedanjim stanjem v našem predlogu javni interes ni nekaj stalnega in nespremenljivega, temveč se v demokratičnem družbenem dialogu nenehno presprašuje in preverja. Družba je hitro spreminjajoči se organizem, v katerem vzpostavljanje nespremenljivih kategorij slej ko prej privede do stagnacije in onemogočanja razvoja.
Tisti, ki se mu sedaj na podlagi »javnega interesa« uspe prebiti do rednega javnega financiranja, ga tudi obdrži, pri tem pa se upravičenost tega financiranja de facto ne preverja več. Krog upravičencev se tako nenehno širi, in ker obseg javnih sredstev temu ne sledi, se drugim upravičencem sredstva sorazmerno zmanjšujejo. To pa je privedlo do životarjenja večine. »Statičnost« javnega interesa je eden glavnih vzrokov za javno financiranje obstoječega »pogona« (oziroma obstoječega stanja), ne pa javnih programov.
Vaš predlog izhaja iz trditve, da je sedanji kulturnopolitični sistem popolnoma neoperativen. Kaj so glavni vzroki te neoperativnosti?
Začne se že pri nacionalnem programu za kulturo, ki je vsem všečen, a neuresničljivi spisek želja. Ker ni uresničljiv, pa čeprav smo ga podprli vsi, ne more biti zavezujoč. Tako postane njegovo izvajanje odvisno od demokratično nepreizkušenih prioritet vsakega ministra, videz demokratičnosti pa dosegamo z birokratizacijo postopkov, ki postanejo pomembnejši od vsebine. Na nižjih ravneh so vzroki neoperativnosti tudi v nekaterih sistemskih rešitvah, ki jih v našem predlogu spreminjamo.
Kako ste se torej lotili birokratizacije kulturnega področja, ki med drugim omogoča, da nihče ni za nič zares odgovoren, ne politično ne strokovno, ampak se lahko skriva za postopki, razpisi, točkami, netransparentnim interesnim dogovarjanjem in podobnim?
V predlogu sta poudarjeni preglednost odločanja in individualizacija odgovornosti. Področji političnega in strokovnega odločanja sta jasno opredeljeni. Politika mora sprejemati politične odločitve, torej določati cilje in prioritete in prevzemati odgovornost zanje, ne pa se jim izmikati, kot to velja sedaj. Za strokovne odločitve, torej kako oziroma s katerimi programi in projekti te cilje doseči, pa naj odgovarjajo konkretni odločevalci, ki imajo temu ustrezno povečane pristojnosti. Hkrati birokratizacijo pri distribuciji javnih sredstev nadomeščamo z evalvacijo in odgovornostjo za rezultate.
»Politiki se bo obrestovalo ukvarjati s kulturo samo, če bo kultura pokazala prodornost, s katero lahko seže prek lastnih meja in spodbudi širše družbene premike.« Foto: Mavric Pivk/Delo
Področje, ki ga posebej izpostavljate, je nedorečeno razmerje med državo kot ustanoviteljico javnih ustanov in javnimi ustanovami samimi. Zapišete, da so ravni odgovornosti med oblastjo in javnim kulturnim »pogonom« nepregledne in poljubne, »še posebej, ko gre za vključenost stroke, ki je sedaj razpeta med svoj eksistenčni in javni interes«. Kakšna je rešitev?
Politika pogosto izrablja stroko za pokritje nepreglednosti svojega delovanja, kar je možno zaradi dvojne narave stroke. Strokovnjaki namreč niso le zastopniki stroke, ampak so hkrati tudi posamezniki s svojimi osebnimi in cehovskimi interesi. Strokovni interesi pa niso nujno skladni z interesi ceha ali celo z osebnimi interesi. V praksi zato pogosto eksistenčni interesi prevladajo nad strokovnostjo in s tem nad javnim interesom.
Naš predlog upošteva dvojno naravo stroke in ji na eni strani omogoča kot interesni skupini sodelovanje v svetih javnih ustanov in strukturnem dialogu z ministrstvom. Glede zastopanja strokovnih interesov pa vidimo rešitev v novih mehanizmih, namenjenih strokovnemu kadrovanju in individualizaciji odgovornosti tako v odnosu do politike kot strokovne in širše javnosti. Ključnega pomena je tudi temeljita prevetritev in prenova strokovne službe ministrstva za kulturo, ki bo morala biti sposobna voditi tudi vsebinski dialog z izvajalci kulturnih programov in širšo javnostjo, ne le uradovati.
Pri ukrepu za rehabilitacijo stroke v državni upravi tako med drugim predlagate uvajanje mandatnega področnega svetnika, pa tudi selektorjev za posamezne javne razpise. Lahko razložite?
Že omenjeno dvojno vlogo stroke želimo preseči tudi z večjo preglednostjo odločanja, ki je sedaj skrito za kolektivnimi telesi (komisijami), ki ne nosijo nikakršne odgovornosti. Med novimi mehanizmi sta tudi področni svetnik in selektor za posamezni javni razpis ali njegov del. Bistvo obeh predlaganih rešitev je v tem, da morata s svojo vizijo in strokovno integriteto odgovarjati za sprejete odločitve ter jih ubraniti tudi v javnosti. S tem se vzpostavi dialog med ustanoviteljem/naročnikom, torej politiko, ter strokovnjaki in kulturnimi izvajalci. Tako v artikulacijo javnega interesa vpeljemo dialog.
Kako po novem urejate odgovornosti in razmerja med vodstvom javnega zavoda ali agencijami, zaposlenimi, svetom, ustanoviteljem in sindikati?
Za stanje javnih kulturnih zavodov mora odgovarjati ustanovitelj. Ni sprejemljivo, da prenaša nadzor nad poslovanjem in zakonitostjo dela javnega zavoda na kogarkoli drugega, še najmanj na predstavnike interesnih skupin, ki so tem nalogam pogosto nedorasli in tudi ne razpolagajo z javnimi sredstvi, da bi lahko nosili odgovornost. Nadzorni organ javnega zavoda je v rokah ustanovitelja, svet javnega zavoda, ki ga sestavljajo predstavniki zainteresiranih skupin in zaposlenih, pa dobiva pravico veta tako na poteze direktorja kot ustanovitelja. Svet lahko da veto ustanovitelju na imenovanje direktorja ali direktorju na sprejem strateškega načrta. V istem duhu lahko na osnovi negativne ocene poročila o uresničevanju letnega programa dela zavoda zahteva direktorjevo razrešitev. S tem prihajata tako kulturna ustanova kot njen ustanovitelj na koncu pod javni nadzor, a na ravni ukrepanja, ne pa prevzemanja odgovornosti za javni zavod.
Delno ste že odgovorili na problematiko pogostega samorazumevanja posameznih cehovskih interesov kot strokovnih odločitev. A kako pri odločanju stroke jasno razmejiti med predstavniško in strokovno vlogo in s tem nevtralizirati uveljavljanje cehovskih interesov pred strokovnimi? Primer te nerazmejenosti sta na področju kulture gotovo obe agenciji, nedavno dogajanje v Slovenski filharmoniji pa tudi ni daleč od tega.
Tako strokovni kot cehovski interesi so legitimni, problem v praksi je le v skrivanju cehovskih interesov za strokovnimi. Povsem jasne ločnice med obojimi sicer ni, je pa treba za povečanje transparentnosti postaviti uveljavljanje enih in drugih interesov na svoje mesto. Tako predlagamo, da se cehovski interesi uveljavljajo v svetih z odprto sestavo za vse zainteresirane skupine in ne le izbrane, medtem ko se strokovni interesi artikulirajo v demokratičnem dialogu predvsem v soočanju stroke na strani ministrstva in stroke na strani izvajalcev. Temeljni pogoj za kakovosten dialog pa sta poleg strokovnega kadrovanja usposobljenost strokovne službe ministrstva in operativna kulturna politika, ki temelji na jasnih ciljih in prioritetah ob hkratnemu spremljanju in vrednotenju njihovega uresničevanja. Zato mora evalvacija postati nepogrešljiv sestavni del izvajanja vseh javno financiranih programov, odgovornost politike za kulturnopolitične odločitve pa neprenosljiva.
Največ odpora boste gotovo deležni pri trditvah, kot je, da so interesi zaposlenih v javnih zavodih v praksi pogosto močnejši kot zavezanost poslanstvu javnega zavoda. Večkrat ste že poudarjali, da so zaposlitve za nedoločen čas v umetniških poklicih eno od prekletstev slovenske kulturne politike. Kako se torej te zaposlitve loteva vaš predlog zakona?
Zaposlitve za nedoločen čas niso nikakršno prekletstvo, kot ni v sedanjih razmerah prekletstvo niti uradniški sistem. Treba pa je ločevati, za katere vrste dejavnosti in poklicev je kakšen sistem primeren. Če je neka dejavnost visoko standardizirana, kot je to primer v arhivih, knjižnicah in podobno, je umestitev v uradniški sistem lahko povsem na mestu. Drugače je pri poklicih, ki temeljijo na kreativnosti in terjajo nenehno dokazovanje. Ste na primer že slišali za dobro športno moštvo, kjer bi bili igralci angažirani za nedoločen čas? Naš predlog torej ne ukinja uradniškega sistema, ga pa odpira s tem, ko uveljavljamo nove oblike zaposlovanja in nove mehanizme podrejanja kadrovske politike kulturnemu poslanstvu oziroma programu.
Že od leta 2009 neuspešno potekajo prizadevanja za sprejetje novega zakona. Foto: Mavric Pivk/Delo
Ugotavljate, da je »delovna obveznost številnih umetniških in strokovnih profilov opredeljena preohlapno, neživljenjsko in neracionalno. Zaposleni prejemajo plačo ne glede na rezultate (učinke) svojega dela, pri čemer je motiviranost za delovno uspešnost praktično ukinjena.« To je del problema. Drugi del pa so gotovo tudi tisti umetniški poklici, ki zaradi svoje narave v določeni starosti ne omogočajo več vrhunskega aktivnega nastopanja, denimo baletniki, pevci, deloma tudi igralci ... Kljub temu ostanejo v redni službi, za njihova mesta pa zavodi potem najemajo zunanje izvajalce.
Prav zaradi neustreznega razmerja med količino in kakovostjo opravljenega dela predlagamo nove mehanizme organiziranja dela, kot denimo kadrovski načrt in nove oblike zaposlovanja ter individualne pogodbe o zaposlitvi, ki ustrezajo predvsem umetniškim profilom in vrhunskim strokovnjakom. Zaradi časovne omejenosti vrhunske forme je treba razviti tudi druge možnosti zaposlitve, vključno s prekvalifikacijo. Naš predlog v ničemer ne posega v posebno varstvo starejših zaposlenih, odpravlja pa anomalije. Rešitve v predlogu na daljši rok onemogočajo, da bi kdo prejemal plačo, ne da bi zanjo kaj naredil. Namesto nedotakljivosti delovnih mest moramo z odgovorno kulturno politiko doseči nedotakljivost kulturnih dobrin kot javnih dobrin.
Kako zakon odgovarja na stihijsko hiperprodukcijo še zlasti nevladnega sektorja, katere posledice segajo od same kakovosti teh programov do generacijskega prepada in z njim povezanega prekarnega dela zlasti najmlajših generacij ustvarjalcev?
V drugačni opredelitvi javnega interesa, ki se nenehno preizprašuje in preverja. Javne kulturne dobrine so po našem predlogu lahko le tiste, ki jih trg ne zagotavlja v zadostnem obsegu, kakovosti ali raznovrstnosti ali pa niso dostopne najširšemu krogu uporabnikov. Vse to je treba ob vsakem javnem financiranju preveriti. Takšno razumevanje javnega interesa onemogoča javno financiranje hiperprodukcije. V sedanjih razmerah je ta na eni strani posledica vsebinske neselektivnosti pri financiranju, po drugi strani pa jo kot pogoj za preživetje neodvisne produkcije vsiljuje prav obstoječi sistem, ki je to produkcijo razvrednotil. Naš odgovor na zapostavljenost mlajših generacij in prekarnost pa je v odprtju možnosti enakopravnejšega dostopa do dela v javnem sektorju in v drugačni obravnavi nevladnega sektorja.
Kot eno največjih anomalij obstoječega sistema izpostavite, da sistem nevladnega sektorja v kulturi sploh ne razpozna kot posebne kategorije oziroma kot sestavnega dela kulturnega sistema. Kako nevladni sektor postaviti v enakopravni položaj z javnimi zavodi na področju kulture?
Nevladni sektor mora postati kulturnopolitični subjekt, vendar bo to subjekt z lastnimi zakonitostmi. Že iz opredelitev poslanstva javnih zavodov izhaja, da bi težko dosegli enakost obeh polov, ju je pa z aktivno kulturno politiko nedvomno možno povezati in s pomočjo novih inštrumentov nevladni sektor tudi zaščititi. Denimo s kvoto za neodvisno produkcijo, določeno v nacionalnem programu za kulturo, s samostojno proračunsko postavko, ki se lahko spremeni le ob rebalansu proračuna in ne spotoma na izvršilni ravni, torej na ministrstvu, ko zmanjka sredstev za plače v javnem sektorju, ter z okrepitvijo strukturiranega dialoga med neodvisnim sektorjem in ministrstvom.
Kako ste se lotili statusa samozaposlenih?
Iz spoznanja, da gre bolj za prikrivanje brezposelnosti kot pa oblike zaposlovanja. Zato jim naš predlog zakona odpira predvsem lažji dostop do dela. Odpiramo tudi možnost, da lahko samozaposleni s pravico do prispevka za socialno zavarovanje iz državnega proračuna prejme ta znesek kot državno nagrado za spodbujanje ustvarjalnosti, prispevke pa odvaja od zasluženega dohodka. Vemo, da je še precej nedorečenega, a zavestno odpiramo nov pogled na ta institut, ki naj torej izhaja iz dela. Tudi zato, ker ohranjamo republiško priznavalnino kot korekcijo v času upokojitve.
Kako boste svoj predlog novega zakona sedaj skušali pripeljati na pot, ki je potrebna za njegov sprejem v državnem zboru?
Z iskanjem podobno mislečih, z razpravljanjem o konkretnih rešitvah, z odprtostjo do drugih idej. Čas je, da nehamo pometati probleme pod preprogo in biti všečni za vsako ceno.
Kakšen odziv pričakujete od zainteresirane javnosti?
Da se prebudi.
Bomo imeli čez leto dni nov, sodoben zakon o javnem interesu za kulturo? In če, čez koliko časa bi moralo njegovo uresničevanje pokazati prve učinke?
Zagotovo ga ne bomo imeli. Po kostanj v žerjavico greste v prvem delu mandata, pa še to takrat, ko se vam to obrestuje. In politiki se bo obrestovalo ukvarjati s kulturo samo, če bo kultura pokazala prodornost, s katero lahko seže prek lastnih meja in spodbudi širše družbene premike.
