David Attenborough: Kakšno življenje!

Upam, da bo kot kakšna želva z Galapagosa, ki jo je srečal in se ga še spominja, živel še dolgih dvesto let. Težko si je namreč predstavljati svet brez njegovih oddaj o živalih in rastlinah, ki jih še kar snema.

Pred nekaj leti se je v londonskem Cityju, pred knjigarno Waterstones, tisto pri Leadenhall Marketu, vila neskončna vrsta. Mladi japiji, elegantne poslovne ženske, turisti, upokojenci in matere z otroki. V zraku je bilo mogoče čutiti vznemirjenje, kot da gre za najstnice na prvem zmenku. Stali smo v tišini, kot previdni opazovalci ptic ali zaljubljenci v velike mačke, ki ure in ure, skriti za savansko travo, napeto pričakujejo trenutek, ko bodo v daljavi zaslutili obris čudovite divje živali, ki so si jo v živo želeli videti že vse življenje. Seveda je vse spominjalo na urbani safari, saj smo več ur na mrazu čakali na to, da bomo za nekaj minut ugledali največjo naravno angleško znamenitost. Davida Attenborougha. Za vrati knjigarne je namreč podpisoval novo knjigo Life Stories.

Letos bo star devetdeset let in je živ dokaz za to, da so ljubezen do narave, radovednost in obsedenost z delom najboljša krema za pomlajevanje. »Večina moje generacije je že pomrla ali pa so na vozičkih. Če bi vam povedal, da v življenju nisem kadil niti pil, da se nisem približeval ženskam in sem vsako jutro tekel po parku, bi lahko dejali, da sem si takšno starost celo zaslužil, a resnica je, da sem vse delal ravno obratno.«

Nekoč ni bilo Animal Planeta, bilo je nekaj veliko boljšega – Attenborough. In še vedno je. To je mož, ki je živalsko kraljestvo z vsega sveta prinesel v naše dnevne sobe. To je mož, ki je srečal več živali na različnih koncih sveta kot kateri koli drugi človek na Zemlji. Kaj vse so videle njegove oči, ki so včasih za petinštirideset minut postale naše, si ne moremo niti predstavljati! Planjavo roza flamingov, ki se pasejo na slanih afriških jezerih, neskončno kolonijo pingvinov, ki, kot pripoveduje, se ga niso nič prestrašili, zanje je bil eden od njih. Na Severnem tečaju je opazoval, kako se, nedaleč stran od njega, igrata severna medvedka in njen mladič, v pragozdovih Južne Amerike se je visoko v krošnjah dreves spogledoval z lenivcem, polnem moljev in mahu. Dotikal se je sinjega kita, največje živali na Zemlji; dolg je bil trideset metrov, težak dvesto ton, samo njegov jezik je tehtal toliko kot slon in nekatere njegove žile so bile tako velike, da bi lahko otrok mirno plaval v njih. Je še kaj bolj veličastnega in nežnega hkrati? Njegove oddaje nas učijo prav o tem, da smo pred vso lepoto narave pravzaprav majhni. In da še vedno tako malo vemo o bitjih, s katerimi si delimo planet, da nimamo pojma o njihovih notranjih svetovih.

Kaki hlače in modra srajca

Je popoln voditelj oddaj o naravi, nikoli nevrotičen, nikoli preveč raznežen, zelo stoično, a prepričljivo navdušen nad lepoto divjega bitja in vedno z rahlo zadihanim značilnim glasom. V sebi ima mirnost radovedne divje živali. Je kot angleški sveti Frančišek. Vedno v enaki uniformi: modra srajca s kratkimi rokavi in kaki hlače. Njegov starejši brat, že pokojni igralec Richard Attenborough, je rad pripovedoval, da je David pač že od nekdaj bil mulc, ki rad pleza po drevesih in skače po blatu in ki mu je bilo vseeno, ali si je umazal ali strgal hlače, in da je vedno v njegovih oddajah opazil, da ima na srajci madež od kosila. Njegov zvesti kamerman rad pove zgodbo o tem, da sta nekoč v Virginiji snemala oddajo o tamkajšnjih močvirjih, potem pa se je David v istih hlačah, v katerih je malo prej do pasu stal v postani vodi, mirno vkrcal na letalo za New York. »Če bi bil v vsakem kadru oblečen v drugačno srajco, bi bilo to za gledalce moteče,« je rad razložil. Tudi z lepilnim trakom polepljen in zdelan kovček je še vedno isti kot nekoč. Televizijska ekipa ga obožuje, saj se nikoli ni obnašal kot zvezdnik. »Na letališču, ko je bilo treba poprijeti za prtljago, je vedno zagrabil najtežji kovček, in tako je tudi danes, le da mu ga zdaj takoj strgamo iz rok.« Attenborough nikoli ni nehal snemati oddaj, čeprav, kot šaljivo spet pravi njegov kamerman, zdaj, ko je treba spremeniti lokacijo, raje premaknejo kamero kot Davida. Ko ga vprašajo, od kod ljubezen do narave, pove, da se pravzaprav sprašuje, kam se je izgubila ta ljubezen, kajti srečal je že odrasle ljudi, ki jih ta svet ne zanima, ni pa še nikoli naletel na otroka, ki ga ne bi zanimali narava in živali.

Od dinozavra do lovca

Na BBC je pravkar predstavil novo oddajo z naslovom Attenborough in velikanski dinozaver, ki govori o največji živali, ki je kdaj mečkala travo na Zemlji in katere okostje, staro več sto milijonov let, so nedavno našli v Patagoniji. Titanozaver, kot so ga poimenovali, je bil težak 70 ton in dolg štirideset metrov. Gre za izjemno lep in tehnično dovršen dokumentarec, v katerem nastopa tudi tridimenzionalni virtualni dinozaver, ob katerem se Attenborough vzpenja po lestvi vse do njegovega 230 kilogramov težkega srca, ki je utripnilo vsakih pet sekund.

Lani je za angleško nacionalko posnel kar dve naravoslovni seriji. Prva z naslovom Lovci govori o strategijah plenilcev in o tem, da v divji naravi preživijo le najhitrejši in najbolj pametni. Na nastopih ga večkrat sprašujejo, ali kdaj, ko snema takšne oddaje, želi, da bi posegel v naravo, da bi recimo rešil mlado antilopo, ki jo je pravkar ujel gepard. »Bili bi nečloveški, če ne bi pomagali živali v stiski. Tako smo programirani. A realnost je takšna, da če bi malemu bitju želel pomagati, bi lahko zakrivil smrt dveh ali celo treh živali. Dejstvo je, da je antilopa, ki jo ujame gepard, četudi ni ranjena, doživela takšen šok, da bi tako ali tako kmalu poginila. Na drugi strani pa moramo vedeti, da če gepardu iz krempljev izpulimo to žival, bo moral, če bo želel preživeti, kmalu ujeti naslednjo. Morda pa je gepard poškodovan in je z zadnjimi močmi ujel antilopo in bi brez hrane lahko omagal? Kljub temu pa se mi po vseh teh letih, ko vidim, kako zver ujame mlado žival, še vedno stisne srce.«

Druga lanska serija za BBC govori o Velikem koralnem grebenu, ki ga je prvič obiskal že daljnega leta 1957. Tokrat se je v globino 300 metrov spustil z majhno podmornico in iz nje opazoval divje barve koral in jekleno lepoto morskega psa – in obratno, bil je tudi opazovan, v stekleno kroglo, v kateri je grizljal čokolado, so ves čas radovedno strmele velike ribe. Veliki koralni greben je izjemno ogrožen, saj vsako leto izgine kar 600 kvadratnih metrov te absolutne morske lepote. Predlani je v 3D-tehniki ustvaril sanjsko oddajo o naravoslovnem muzeju v Londonu, v kateri je predstavljal že davno izginule živalske vrste, od dinozavra do doda. V resnici je moderen človek, sodobna tehnologija ga zelo zanima, konec koncev je postavil standarde o tem, kako posneti oddaje o naravoslovju. Malo pa je znano, da je bil tudi prvi direktor BBC 2 in da je prav on zaslužen za to, da so BBC-jevi dokumentarci še danes takšni, kot so – se pravi najboljši.

Od biologije do televizije

V 50. letih so bile televizijske oddaje o naravi malce drugačne. Biolog je odšel v živalski vrt, si izbral žival, posegel v kletko, jo vrgel v vrečo, jo prinesel v studio in dal na mizo ter povedal kakšno zanimivost o prestrašenem bitju, ki je mežikalo v kamero, ugriznilo voditelja ali celo pobegnilo. Vse oddaje, kot v enem od intervjujev razlaga Attenborough, so bile takrat posnete v živo in v istem studiu, in če je veverica v oddaji o naravoslovju pobegnila in se skrila med kable, je bila velika verjetnost, da bo skočila na kakšnega od gostov uro kasneje, ko so v istih prostorih govorili o politiki. In to se je redno dogajalo.

Attenborough je na Cambridgeu študiral biologijo. Po koncu študija se je prijavil na razpis za novinarja na radiu BBC, a dela ni dobil, povabili pa so ga na televizijo, ki se je takrat začela razvijati in za katero ni nihče resno verjel, da ima prihodnost. Deset ljudi je tam takrat delalo vse, od poljudnih do pogovornih oddaj, filmski oddelek je bil posebej. Ko je prvič nastopil na televiziji, so bili uredniki z njim zelo zadovoljni, zdel se jim je zanimiv, inteligenten in obetaven, motili so jih le njegovi zobje, češ da so preveliki za televizijskega voditelja.

Njegov prvi resni televizijski podvig je bilo potovanje v zahodno Afriko, kamor se je odpravil z biologom iz londonskega živalskega vrta, da bi skupaj z njim posnel naravoslovno oddajo. V 50. letih je bila miselnost o živalih namreč še zelo viktorijanska, vsak živalski vrt je želel imeti v svojih kletkah čim več različnih živalskih vrst, ki so jih hodili nabirat kar na teren. To je bil tudi še čas, ko je veljalo prepričanje, da je divjih živali v naravi še neskončno veliko. Danes so časi, žal, bistveno drugačni, do konca smo jih že iztrebili. Kot sem že napisala v nekem članku: če bi stehtali živali in ljudi na planetu, bi bil rezultat dokaj srhljiv: udomačene in rejne živali bi tehtale približno 700 milijonov ton, ljudje 300 milijonov ton, divjih živali pa je ostalo za skromnih 100 milijonov ton.

Attenborough je torej odšel v Afriko in za vedno sta ga začarala težak afriški zrak in mokra tropska vročina, ki se ti takoj, ko stopiš z letala, vroče prilepi na telo. Takoj so odšli na lov za živalskimi primerki, predvsem so lovili kače in druge plazilce. Ker je glavni biolog zbolel in je odpotoval v London, se je moral David znajti sam. Posnel je odlično prvo oddajo; navdušeni gledalci še nikoli prej niso videli divjih živali v njihovem naravnem okolju. Nekoč sta takšne oddaje ustvarila le dva človeka: kamerman in on, ki je snemal tudi zvok. Kamera je bila takrat glasna kot mešalec za beton, zato je lahko oglašanje živali posnel šele, ko jo je kamerman ugasnil. Attenborough je začel potovati in snemati oddaje in nikoli ni prenehal. To so bili še takšni časi, ko je recimo šefom na BBC dejal: Imam odlično idejo. Na majhnem otoku v Indoneziji živi zmaj komodo, ki ga še nikoli nihče ni posnel na filmski trak. Kaj če bi bili mi prvi? In oni so vprašali: Nas bo to veliko stalo? In on je dejal: Niti ne. Kdaj boš prišel nazaj? Čez štiri mesece. Koliko programa boš posnel? Šest oddaj. Zmenjeno, tukaj imaš denar, vso srečo. In ekipa se je odpravila na letališče.

Civilizacija in živali

V 60. letih so v Veliki Britaniji ustanovili BBC 2 in niso natančno vedeli, kakšen naj bi bil koncept tega novega programa. Še ne štiridesetletnega Davida so postavili za direktorja, na voljo so mu dali nekaj milijonov funtov in mu zabičali, naj naredi dober programski načrt. »Ampak kakšen?« »Direktor si postal zato, da se boš ti tega spomnil.« In se je. Televizija je takrat že postala barvna, zato je k sodelovanju povabil najboljše umetnostne zgodovinarje v državi in posneli so prvo serijo dokumentarnih oddaj, imenovanih Civilizacija, ki je govorila o zgodovini umetnosti. Strop Sikstinske kapele, s katerim so odprli prvo oddajo, še nikoli ni bil tako barvit in živ. Sledile so oddaje o vesolju, antropologiji, angleški zgodovini. Sam pa je takrat zasnoval in posnel poljudnoznanstveno nadaljevanko Življenje na Zemlji, ki je bila drugačna od česarkoli. Trinajst enournih oddaj so posneli v tridesetih državah. David je prvih nekaj stavkov povedal v Sahari, v naslednjem kadru pa je bil že v amazonskem pragozdu. Seveda v isti modri srajci in kaki hlačah. Gledalci smo postali odvisneži od njegovih oddaj. V avtobiografiji Life on Air piše o tem, kako so včasih ure in ure v neznosni vročini ali mrazu čakali na kakšno žival, pa tudi o tem, da so morali kdaj malo pogoljufati, recimo, da so letečo veverico v akciji posneli tako, da je nekdo z njo splezal visoko na drevo in jo vrgel v globino, da je varno razširila krila in pristala na drugem drevesu. Prav tako veliko piše o kolegih snemalcih ali biologih, ki so umrli v nesrečah z majhnimi letali, s katerimi so se takrat avtorji takšnih oddaj prevažali v najbolj neznane predele sveta. David je imel srečo. Oddaje je snemal iz balona, hodil je mimo vulkanskih žrel in se prijazno rokoval s kanibali na Novi Gvineji. Divji domačini z Božičnega otoka, ki se jim nihče ni upal približati, so mu, ko se je izkrcal na obalo, celo zapeli angleško himno, ker so mislili, da je Attenborough v resnici kralj iz Edinburga, kar pa njega in njegove ekipe ni obvarovalo pred tem, da so se morali, če so želeli vstopiti v njihovo vas, sleči do golega.

Ta prečudovita bitja

Najbolj izjemen posnetek iz tistega časa je bližnje srečanje z gorskimi gorilami v Ruandi, ko je bil na obisku pri primatologinji Dian Fossey. Attenborough, ki je bil obkrožen z gorilami, je glavo držal čim bolj med rameni, da bi živalim pokazal svojo submisivnost, nenadoma pa je začutil na glavi težko močno roko – bila je samica, ki ga je prišla pozdravit. Svoj prst mu je potisnila globoko v ustno votlino in jo pregledala, medtem sta se mu približala njena mladiča in mu odvezala čevlje. »Ko sem gorilam pogledal v oči, mi je bilo jasno, da se med seboj razumemo bolj kot s katero koli drugo živaljo. Podobni smo si. Imamo podoben vonj, sluh in vid, zato vidimo svet okoli sebe skorajda identično. In čutimo ga enako.«

Tudi njegov dom je bil vedno poln živali. Ko je bil še otrok, je imel poleg psov polne akvarije rib in oboževal je močerade. Ljubezen do teh čudežnih rumeno-črnih bitij, ki jim na novo zraste vsaka poškodovana okončina, je prenesel tudi na sina, in ko so se jima razmnožili in sta jih razdala njegovim sošolcem, se skeptičnim mamam, ki so na koncu morale skrbeti zanje, ni nikoli upal povedati, da živijo tudi več kot petdeset let. Sicer pa je mnoge ranjene živali z ekspedicij velikokrat prinesel domov, celo spodnje nadstropje njihove hiše je bilo rezervirano zanje. Tu so živele opice, lemurji, papige, pasavci. Njegova zdaj že pokojna žena Jane je bila njihova najbolj zvesta skrbnica, saj ga nikoli ni bilo doma. Pri njih so živeli skobčevke, ki jih je prinesel iz Avstralije, beli kakadu z zlomljenim krilom, ki se je najbolj od vsega bal metuljev, in če je kje kakšnega zagledal na vrtu, je kričal od strahu tako na glas, da se je tresla cela soseska. Jane je postala tako spretna strokovnjakinja za eksotične živali, skorajda veterinarka, da so jo klicali na pomoč tudi iz živalskih vrtov. Posvojila je recimo gibona, ki mu je umrla mama in so mu dali ime Sammy. Nikoli se ni želel ločiti od nje in vedno se je boril za njeno pozornost. Prav tako je vzgojila sivega volnarčka, ki je bil izjemno pameten in je vedno pobegnil na vrt, a se je zmeraj vrnil, ko je videl, da je David v naročje vzel svojo hčer, ter se je ljubosumno zrinil med njiju.

Zanimivo je, da ga vesolje ni nikoli zanimalo, čeprav so ga vabili na vesoljske postaje. »Morda bi odšel na Luno, a le za kakšne tri ure. Tam nič ne živi!«

Posnel je tudi čudovito nadaljevanko o rastlinah, za katero najprej nikakor niso našli denarja. Vsem se je zdelo, da so rastline nekaj nepremičnega in premalo zanimivega za televizijo. Njegov producent je odšel celo k Tedu Turnerju in ga pri zajtrku naprošal, naj vloži denar v oddajo o rastlinah. Ni ga zanimalo, a tam je bila tudi Jane Fonda, Turnerjeva takratna žena. »Nujno morava vložiti denar v to oddajo,« mu je rekla, »saj veš, kako rada imam cvetlice.« In tako je nastala serija Zasebno življenje rastlin.

Raj na zemlji

Ni skrivnost, da so rajske ptice z Nove Gvineje ene njegovih najljubših živali. Kar dvainštirideset vrst jih je in ena je bolj noro lepa kot druga. Prvo je v Evropo prinesel morjeplovec Magellan leta 1522, kot darilo za kralja. A dostavil je le perje in kljun, celotno telo, krila in noge so bili spretno odstranjeni. V Aziji so prav s perjem rajskih ptic trgovali že stoletja, Evropejci pa so mislili, da gre za prav posebno ptico brez telesa, in razložili so si, da je to bitje, ki živi v nebesih in potuje po oblakih ter se prehranjuje le z nebeško roso. Zato jih ljudje najdejo le takrat, ko umrejo in padejo na zemljo. Te legende so se obdržale vse do 19. stoletja, ko so prvi Evropejci prispeli globoko v džunglo Nove Gvineje; šele takrat so dojeli, da gre za prave ptice.

Le samčki imajo čarobno barvito perje, in ker je hrane tam obilo, samičkam nikoli ne pomagajo vzgajati zaroda, le narcisoidno tekmujejo v tem, kdo je lepši. Zmagovalec se potem pari z vsemi samicami v soseščini. Njihov svatovski ples je neverjeten, saj se spremenijo v skoraj vesoljsko svetleče bitje, ritmično plešejo in povsem začarajo plebejsko sivo samičko.

Attenboroughova največja inspiracija je Charles Darwin. Po svetu je z znamenito ladjo Beagle potoval le štiri leta, drugače pa je sedel na svojem vrtu v Kentu, zbiral hrošče, proučeval deževnike in razmišljal. Bil je neverjeten opazovalec. Verjel je, da imajo živali čustva. Videl je detajle, ki jih drugi ljudje ne vidijo, in vse, kar je napisal v svojih knjigah, še danes drži. »Prav zato je naravoslovje tako fantastično, ker je vse povezano in ima svoj smisel.«

V zadnjih letih je postal Attenborough zelo angažiran glede globalnega segrevanja. Nastopal je na nedavni podnebni konferenci v Parizu, srečal se je z Obamo in posnel oddajo o Severnem tečaju ter napovedal, da če ne bomo nič spremenili, čez dvajset let morda ne bo več niti ledu niti severnih medvedov. Mnoge vrste divjih živali izginjajo, tako je v zadnjih nekaj letih izumrlo že enainštirideset odstotkov vrst dvoživk, populacija slonov v Mozambiku se je v zadnjih petih letih razpolovila. Res je, da se je naš odnos do živali spremenil na bolje, a globalizacija, nizka cena hrane, živinoreja in množični turizem še nikoli niso tako zelo uničevali naravnih habitatov in živali. Deževni gozd izginja, zmaje komodo bodo kmalu pregnali številni turisti, ki se vsak dan izkrcajo na otoku, prav zato, da bi jih ugledali. »Preveč nas je! Danes je na Zemlji kar trikrat več prebivalcev kot takrat, ko sem začel snemati svoje prve oddaje. Preplavili bomo svet in to ni dobro. A to je edini svet, ki ga imamo. V vesolju ni življenja.«

* * *

Moje najljubše otroške knjige so bile velike enciklopedije o živalih. Fotografije bambija, lenivca, kameleona, severnega medveda, volka in še mnoge druge sem v otroštvu prebožala in proučila tolikokrat, da so danes že čisto obledele. In potem so prišle Attenboroughove oddaje in te živali so oživele. V resnici si ne morem predstavljati sveta brez teh njegovih podob in živalskih zgodb, ki jih pripoveduje s svojim mirnim navdušenim glasom.