Rajko Grlić: Kamera se mora na nečem ustaviti. In to je osebnost

Rajko Grlić je avtor, ki ga poznamo po kultnih filmih, kot so Bravo maestro, Samo enkrat se ljubi, V žrelu življenja …, za svoje filme je dobil 20 grand prixov, je pa tudi avtor svetovnega bestselerja, multimedijskega priročnika How to Make Your Movie, ki je v prodaji prehitel Vojno zvezd. Od devetdesetih predava na Univerzi v Ohiu, k filmu se je po petnajstih letih molka vrnil s Karavlo (2006), dramo o usodi vojakov na makedonsko-albanski meji leta 1987, ko je bila v zraku slutnja razpada Jugoslavije. Prav pri Karavli je začel sodelovati s hrvaškim piscem Antejem Tomićem, s katerim sta poleg filma o prešuštvu Naj ostane med nami napisala tudi scenarij za zadnji film, zato »ker je nastopil čas, da se naredi film o nestrpnosti, o sovraštvu«, ki sta ga oba, Grlić in Tomić, izkusila na svoji koži.

Glavni lik je profesor hrvaške zgodovine v poznih srednjih letih (Nebojša Glogovac), hrvaški nacionalist, ki ne more skriti sovraštva do Srbov, hkrati pa se vsako noč preobleče v žensko in v baru žaluje za svojim umrlim ljubimcem. Ko ga brutalno pretepe skupina mladih nacionalistov, postane odvisen od pomoči sosede, medicinske sestre (Ksenija Marinković), in njenega partnerja, policista (Dejan Aćimović), ki ima »eno samo napako« – da je Srb.

Ko glavni lik z gnevom vpraša medicinsko sestro: Zakaj Srba?, mu ona odgovori: Ljubezen ne izbira. Ljubezenska zgodba o sovraštvu? V smislu, da se vse predsodke in nestrpnosti, ki jih vidimo v filmu, od homofobije do nacionalizma, lahko izbriše z ljubeznijo?

Ljubezen je samo najboljše ime za to. To, kar je v resnici človečnost. Ni treba, da ste zaljubljeni ali da ljubite; vse, kar je potrebno, je, da se obnašate kot človek. In če ste normalno človeško bitje, potem na ljudi vendar ne lepite oznak kot nalepke na izdelkih v supermarketu. Ker se zavedamo, da je to nekdo postavil med nas in vas. Ta, ki etiketira, označuje, torej niste vi sami po sebi, ampak so to naredili ljudje, ki jim to ustreza pri naskoku na oblast. S pomočjo nalepk najlažje ustvarjaš skupine, ki se bodo obrnile proti drugi skupini z drugo barvo ali jo poskušale prepričati, da postanejo njihovi navijači, da bodo lahko skupaj sovražili tretjega.

Frustracija, ki se v nas rodi, ker ne živimo tako, kot bi si želeli, se obrne navzven in se izrazi kot sovraštvo. Sovraštvo do drugega, ki je pač drugačen. To je vsa igra. Zelo enostavna.

To je predvsem zgodba o ljudeh in njihovih dušah, ki jim je politika pomagala, da so se izgubile, ste rekli za Globus.

In ki jih je združila nesreča. Ta zgodba namreč govori tudi o tem, da ljudi lahko zbliža predvsem huda nesreča. Ko se ljudem zgodi nekaj res strašnega, ko ostanejo sami in nemočni, šele takrat so prisiljeni pogledati okrog sebe in v sočloveka. Takrat šele rečejo, aha, vi niste samo enodimenzionalni plakat, ne, vi imate morda tudi drugo dimenzijo, morda imate tudi tretjo. Morda ste vi, čeprav ste, ne vem, Srb, Hrvat, klošar, peder, Rom, tudi človek. In takoj, ko vi pokažete iskreno skrb za sočloveka, potem postane to človek z imenom in priimkom.

Zgodba o ostarelem profesorju zgodovine, ki se zvečer preoblači v žensko in žaluje za svojo ljubeznijo, hkrati pa je velik nacionalist in sovraži Srbe. In na drugi strani hrvaški policist, ki ima veliko srce, »čeprav je Srb«. Zelo radikalna kombinacija vseh vrst predsodkov.

In ta Srb živi v nenehnem strahu, da ga zaradi njegove nacionalnosti ne bi začeli šikanirati. Zakaj? Prvi, najbrž podzavestni razlog je, da sva tako Ante Tomić kot jaz vsak po svoje imela izkušnje z nestrpnostjo.

Mene je doza nestrpnosti izstrelila čez Atlantik, v ZDA, v Ohio. Ante Tomić je pred leti doživel, da ga je v kavarni v Splitu nekdo polil s kanto, polno gnoja. Lani ga je nekdo pretepel z bejzbolsko palico. A minister za kulturo je suvereno izjavil, da če Tomić ne bi pisal, kar piše, ga nihče ne bi tepel. Bili smo v šoku. Tega ni v svojem času izjavil niti Goebbels.

Ante in jaz hitro prepoznava vonj nestrpnosti, poznava njen občutek v želodcu, je kot kislina. Tako da se je obema zdelo, da je pravi čas, da o tem nekaj tudi poveva. Ko sva s Tomićem začela pisati scenarij, se je zdelo, da se je pri nas ta obsedenost malo umirila, a ko sva bila sredi procesa, se je pri nas [na Hrvaškem] spet začela ofenziva Tomislava Karamarka, tega nesrečnega človeka, ki ne more izgovoriti treh besed, a zato lahko zelo sovraži. Ko sva z Antejem končevala scenarij, sva si rekla: glej, to postaja vse bolj podobno naši zgodbi. Film smo posneli, še preden je prišel na oblast, in nenadoma se je slika na velikem platnu začela čedalje bolj približevati tisti na malih ekranih, filmska fikcija se je začela prekrivati z realnostjo, ki so jo televizije in časopisi redno pošiljali med ljudi. Televizija sploh.

V filmu medicinska sestra reče profesorju: Vi ste zame invalid, ker tako sovražite. Vi ne veste, kaj je ljubezen.

Ta film je nastal prav iz nuje, da bi pokazal, kako sovraštvo paralizira ljudi, jim onemogoča, da karkoli ustvarijo, da se premaknejo naprej, da jih lahko karkoli sploh osreči. Nositi v sebi takšno sovraštvo, nestrpnost, to je vendar veliko breme za človeka, to ga razjeda od znotraj, je kot rak, ki najeda organe. To so nesrečna bitja, ki nenehno nekaj skrivajo in svoje sovraštvo uporabljajo zato, da bi sami pri sebi prekrili, zakamuflirali svoje frustracije, svojo tesnobo. Zato je najlažje sovražiti tega cigana, tega pedra, tega Srba ...

Film ponuja tudi upanje, da se nestrpnost, sovraštvo, predsodki lahko preobrazijo, spremenijo. Kot da ste pokazali pot za transformativno moč ljubezni, empatije.

Ne verjamem, da film lahko komu reče: ti se lahko spremeniš. Toda lahko naredi nekaj drugega. Nekomu na podzavestni ravni lahko omogoči razumevanje tega, kaj je sovraštvo in kaj je tisto, kar on pravzaprav sovraži. Če v gledalca vsadiš delček dvoma o tem, kar sovraži, torej, da nalepka, ki si jo nalepil določeni osebi, morda ni dovolj, je to že nekaj. Tu film lahko naredi majhno luknjo v jezu in reka teče naprej.

Še en stavek Ksenije Marinković iz filma, ki pravi, da ima nekje na telesu luknjico, ranico, iz katere nenehno odteka sreča, življenje ... Jo poznate tudi vi?

Ne, nimam teh ranic. To pa zato, ker jih nenehno krpam, moje telo je polno obližev (nasmešek).

Prizor iz filma Ustava Republike Hrvaške. Foto: Promocijski material filma

Zanimiv je portret hrvaške družbe, kjer so mlade generacije agresivnejše kot recimo generacije tistih, pri katerih bi lahko celo pogojno našli neko razumevanje za sovraštvo do drugih nacionalnosti, zaradi travmatičnih stvari, ki so se zgodile med zadnjo vojno.

To je predvsem šola. Izobraževanje. Zadnjih dvajset let je rodilo takšne generacije s predsodki, ki jih je težko izkoreniniti. Tisto, kar Glogovac kot profesor zgodovine predava na začetku filma, ni izmišljeno. To je v devetdesetih pisalo v hrvaških učbenikih.

Zdi se komaj verjetno.

Pa je. Vzemiva samo 9. maj, dan zmage nad fašizmom, ki ga je nekoč praznovala vsa Jugoslavija. Ko sem imel kot profesor delavnico na Univerzi v Novi Gorici, so me prav za ta praznik peljali v Goriška brda (nasmešek). In videl sem, da ljudje slavijo dan zmage, veselijo se, medtem ko sto kilometrov proč 9. maja ne omenjamo. To je bil vendar žalosten dan za hrvaški narod, ker je takrat padel čudovit režim, edina možnost za samostojno državo (premolkne). To je ta norost, ki se je začela razvijati v devetdesetih, nikoli je niso popolnoma ugasnili; ta norost je počasi tlela in zdaj je spet vzplamtela. Ko vam minister za kulturo reče, kakšna nesreča je, da smo v drugi svetovni vojni Hrvati izgubili možnost lastne države, potem veste, kje smo.

Hkrati pa nekoga, ki v vsakem stavku izjavlja, kako ljubi svojo domovino, zasačijo do laktov pri kraji.

Zdaj, po volitvah, so izbrali iste ljudi, samo vodja je drugi. Moram reči, da je ta vsaj videti malo bolj civiliziran, tako da mu dajmo čas, če bo ta glava sploh lahko sama spremenila telo, ki je ostalo isto.

Film je zelo specifična, lahko rečemo hrvaška zgodba, a hkrati je prepričal žirijo v Montrealu, slovensko žirijo v Portorožu ...

Da, to je univerzalna zgodba. Ljudje povsod po svetu živijo v podobnih hišah in blokih in sovražijo svojega soseda, ker so nanj nalepili določene oznake; sovraštvo in nestrpnost sta prisotna povsod. Vedno se spomnim na velik naslov v New York Timesu: Hate is local. Sovraštvo je lokalno.

Če živite tri hiše stran od mene, me ne zanima, kaj počnete, če ste v sosednji hiši ali v sosednjem stanovanju, me boste hitro začeli nervirati. Vedno se sovražijo sosedi. Tudi države se sovražijo na podoben način. Med vašo in našo državo imamo zdaj bodečo žico, na kateri umira na stotine živali, a hkrati nihče od ljudi, ki prehajajo to ozemlje, nima namere ostati niti v naši niti v vaši državi. Zakaj potem ta žica?

Kako si zdaj s časovne distance lahko pojasnite, kaj se je dogajalo v tistih občutljivih časih, nacionalizem, umetno ustvarjanje medijskih konstruktov, ki so pognali iz države Miro Furlan, Radeta Šerbedžijo in vas, da ne govorimo o procesu proti petim »čarovnicam«, med njimi sta bili tudi Slavenka Drakulić in Dubravka Ugrešić, vaša scenaristka ...

Zdaj lahko še naštevava imena, imate veliko glasbenikov, rokerjev, pa Zafranović ... Vsi smo bili obtoženi za sovražnike države. To je bila množična histerija, podžigali pa so jo tisti, ki jim je bilo to v korist.

Kako si razlagate, da so v vseh režimih, ki manipulirajo s podžiganjem nestrpnosti, največkrat žrtve prav umetniki, intelektualci?

Najbrž zato, ker dolgo časa tega ne opaziš, ker si naiven, in ne moreš verjeti, da je kaj takega mogoče. Živiš v balonu, družiš se s kolegi umetniki iz drugih nekdanjih republik, s katerimi si se družil že pred vojno, in ne dojameš, da je to čez noč postal zločin. Če ne bi pred tem služil vojaškega roka v JLA, ne bi nikoli nič vedel o državi, v kateri sem živel, in to kar dolgo (nasmešek). Vojska te spusti na zemljo in ti reče, hej, tukaj živijo tudi ljudje, s katerimi se ti, pametnjakovič, običajno niti ne družiš, ti ljudje so drugačni, razmišljajo drugače, imajo druge vrednote.

Se spominjate občutka, ko se je začela medijska gonja proti vam?

Strašen občutek. Predstavljajte si: na ulici te ljudje zmerjajo s četnikom, zato ker delaš film s Srđanom Karanovićem. Ne moreš delati filma s srbskim režiserjem, če nisi četnik. To je ta logika.

Mira Furlan je takrat igrala v predstavah v Beogradu in je imela podobno izkušnjo. V devetdesetih je imela oblast močno potrebo, da zapre vsa okna. Če pazljiveje pogledate, katere ljudi so želeli diskreditirati, izgnati: to so ljudje, ki so imeli zunaj ugled, ki so imeli zunaj knjige, filme, koncerte. To so bili ljudje, ki so šli lahko ven in spet nazaj noter. In prav njih je bilo treba odrezati, da so se lahko okna popolnoma zaprla. Tako smo bili neprodušno zaprti; malo smrdi, a je toplo.

Če greva zdaj daleč nazaj, k vašemu prvemu velikemu uspehu filma Bravo maestro: vi in Rade Šerbedžija v tekmovalnem programu v Cannesu. Je res malo manjkalo, da bi Šerbedžija dobil zlato palmo za najboljšega igralca?

Prišli smo v izbor med najboljših dvajset filmov na svetu v Cannesu, kaj takega se od takrat še ni zgodilo. Dan po projekciji filma sta bila slovesni zaključek festivala in podelitev nagrad. A novinarji so menda slišali, kako je Liv Ullmann, ki je odhajala s projekcije filma, rekla, da si ta igralec zasluži zlato palmo. In ker nihče ni imel njegove fotografije, so se fotografi usuli pred hotel, kjer sva igrala tenis, in začeli fotografirati. Najprej jih je bilo deset, nato šestdeset, si predstavljate prizor, kako nepregledno število fotografov fotografira Radeta (smeh). Takoj nama je bilo jasno, da je verjetno zelo blizu temu, da res dobi nagrado, in da so jih poslali zato, da imajo njegove fotografije na zalogi, za vsak primer. In potem, ko je ni dobil ...

Je bilo nekaj razočaranja?

Uf, bilo je veliko razočaranje. Isto sekundo sva spakirala in odšla v Genovo, tam sva šla v hotel in zjutraj ob kavi malo prelistala italijanske časopise. V več kot pol časopisih je bila njegova fotografija čez pol strani. Fantastične kritike.

Iz Cannesa imate kup anekdot. Kako gre že tista, ko ste Truffautov film gledali z morda dvema najlepšima ženskama iz filmskega sveta?

Ah, da. Bilo je leta 1974, ko sva s Karanovićem pritekla na dopoldansko projekcijo Françoisa Truffauta Ameriška noč; Karanović je imel takrat v programu Družabno igro (Društveno igro). Spomnim se, da sva malo zamudila. Nato mi Karanović šepne, poglej, kdo sedi poleg tebe. Ozrem se na levo in tam sedi Ingrid Bergman. In poleg nje ... še Grace Kelly. Priznam, nič iz Truffautovega filma se ne spomnim, ves čas sem se poskušal obvladati, da v temi kinodvorane ne strmim v obe. Ker za mladega režiserja – imel sem pač šestindvajset let – je bilo to, kot da poleg mene sedi vsa moja kinoteka. Odrasel sem s filmi Bogarta, Hitchcocka ... Ah, tempi passati, pretekli čas.

V Cannesu ste bili tudi z vašim morda najuspešnejšim filmom Samo enkrat se ljubi, ki še vedno velja za vaš najboljši film. Mislite, da se mu je Ustava republike Hrvaške približala, vsaj v kritiškem smislu?

Jaz svojih filmov ne bi ocenjeval na tak način. Glejte, za vsak film porabim tri ali štiri leta življenja. Moje življenje lahko razsekate na dvanajst kosov – in to je dvanajst filmov, ki sem jih naredil. Zato ne ocenjujem filma po tem, ali je dobil veliko nagrado ali je ni dobil, ampak predvsem po tem, kakšen je bil čas, v katerem sem ga ustvarjal, kako sem se imel takrat.

Bi torej tisti čas, osemdeseta, ocenili za lepo obdobje?

Čudovito obdobje, bil sem mulc, no, imel sem triintrideset let, v Jezusovih letih, delal sem prepotentno, tako kot pač mulci delajo filme in mislijo, da vedo vse o vsem. Dobro sem se počutil takrat, da.

V vaših filmih raziskujete prepad med sloji, meščanska družina, proletarska družina, tudi v Ustavi je podobno.

Da, vedno je razkorak med zamišljenim in realnim, to me je vedno zanimalo. Tudi sam prihajam iz takšne družine. Oba od staršev sta imela neskončno upanje, a nato ju je zadel kruti realizem (nasmešek). Razkorak med njunim upanjem, utopijo in realnostjo je nekaj, kar je označevalo vse moje življenje.

Vaš oče je bil filozof, mati novinarka. Od tod filmske replike, ki zvenijo kot filozofski citati?

Moja mama je bila novinarka in pisateljica, tudi partizanka. Dobila je odlikovanje za pogum, Drvar, Vis, s prvo proletarsko brigado je vstopila v Beograd ... Imam zelo pogumno mamo, da (nasmešek). Oče pa je bil filozof, poskušali so ga zlomiti v treh režimih, močna osebnost, večni upornik.

Film V žrelu življenja po scenariju Dubravke Ugrešić sicer ni bil prikazan v Cannesu, je pa gotovo prelomen za vašo kariero, saj je bil to prvi film, narejen brez pomoči države, in je prinesel velik zaslužek.

Da, v treh mesecih ga je na ozemlju Jugoslavije videlo milijon sedemsto tisoč gledalcev. Prelomen je bil predvsem zato, ker smo takrat režiserji dojeli, da lahko delamo film brez države. To je dober občutek, občutek absolutne svobode. A ni trajal dolgo.

Veljate za mojstra intimnih, erotičnih prizorov. Od Samo enkrat se ljubi prek zadnjih Karavle in Naj ostane med nami, kjer ste z Nino Ivanišin in Mikijem Manojlovićem spet posneli drzen erotični prizor.

Nina je bila čudovita. Nikoli ne bom pozabil te preprostosti, lahkotnosti, s katero je delala. To bo velika filmska igralka. Ima neskončno iskrenost in spoštovanje do tega, kar počne. Zelo zanimiva igralka.

Kakšen je torej recept za prepričljiv ljubezenski odnos, za kemijo na platnu?

Da dolgo delate z igralci, zelo dolgo. Prva dva, tri dni snemanja seksualnih prizorov enostavno izbrišeš material.

Seks lahko na filmu začutimo v različnih oblikah. Lahko je fizičen, dve telesi, lahko je dobesedno brez dotika, samo v očeh igralcev, in to je tisto, kar je najbolj seksi.

Kot v filmu Tom Jones Tonyja Richardsona, ki ste mi ga omenili v zadnjem pogovoru.

Ste ga torej videli? Mar ni čudovito? Anglija 18. stoletja, moški in ženska sedita v krčmi in jesta. Samo bližnja plana obrazov. A med tem hranjenjem se dasta dol vsaj dvajsetkrat, ne da bi se dotaknila. Seks vidimo v njunih očeh, v vsakem kosu hrane, ki jo dasta v usta. To je kot art pornografija, strmiš in gledaš, kaj je zdaj to.

Ljubim igralce. Jaz res ljubim igralce.

In ne ljubi se samo enkrat?

(Nasmešek.) Če ste že omenili Samo enkrat se ljubi, gotovo je to moj film z največ erotičnimi prizori. Saj govori prav o tem, da ko se dotakneta dve koži, padejo vse politične ideje.

Miki Manojlović in Vladislava Milosavljević. Mladi partizan in meščanka po vojni.

Da, ona želi iz njega ustvariti meščansko bitje, on tega noče, ob tem pa se divje ljubita. Mislim, da dobrega erotičnega prizora ne morete narediti brez dvosmernega toka med telesom in mislijo.

Moja glavna igralka Vladislava Milosavljević je bila izjemno sramežljiva, izjemno. Milijonkrat sva se morala pogovarjati, kako bo to, kdo bo na snemanju v studiu, kdo ne sme biti tam. To je bila tortura, na vratih smo morali imeti varnostnike, da kdo ne bi vstopil ... Te prizore smo snemali deset dni, in to v kosu. Deset dni sta bila v postelji (nasmešek).

Tretji dan snemamo in nekdo zakriči, telefon za Vladico, nujno je. In ona takrat mirno vstane gola, iz studia stopi na hodnik, gre v garderobo, govori z mamo in se mirno vrne pred kamero. Popolnoma gola. Pozabila je, da je gola. Takrat sem šele začel zares snemati. Šele ko igralcema vse to postane nepomembno, se zares zgodi presežek tudi na kameri.

Ustava je morda vaš edini film, v katerem ni takšnega prizora.

Mislim, da je res edini, da. A je zato v njem veliko ljubezni.

In erotike tudi. V tem, kako Glogovac govori o svoji veliki ljubezni, v načinu, kako si natakne ženske rokavice ali kako po tem, ko pride domov iz bara, prekriža noge v visokih petah in sname lasuljo in ostane samo našminkan, zelo otožen, zelo žalosten moški v krilu z uhani v ušesih. Almodovarsko.

To je vrhunski igralec. To je vse, kar lahko rečem. Brez dobre violine ni dobrega koncerta. Eno leto sem na teh avdicijah mučil igralce, in to dobre igralce, vsi so bili zelo blizu temu, kar sem iskal, a nekaj je manjkalo. Na koncu je prevladal samo en kriterij: Poglejte Dejana. (Pokaže na igralca Dejana Aćimovića, ki je prišel z njim na ljubljansko premiero in sedi za sosednjo mizo kavarne Kinodvor.) No, jaz sem potreboval nekoga, ki bi se ga Dejan lahko bal. In pri Glogovcu sem to našel. Ker ima notranjo avtoriteto. Brez tega se film ne bi mogel zgoditi.

Torej se kljub vsemu na filmu ne more odigrati vsega?

Nič se ne more samo odigrati. Ključna je osebnost. Če ste profesionalni tat, lahko na filmu ukradete osebnost igralca. Igralske tehnike se lahko vendar priuči vsak, če je vsaj malo inteligenten. Toda če vi nimate osebnosti, ki bi jo jaz lahko ukradel, potem ne bo filma.

In vi kradete in ob tem nimate slabe vesti?

Ne, zakaj, saj si to želiva oba, igralec in jaz. Mislim, da sem se v tem času kar izmojstril v tem, da (nasmešek). Ste se kdaj vprašali, zakaj so recimo nekatere res lepe ženske na filmu lahko videti zelo prazne? Lepo jo je zagledati na ulici, se spogledati z njo v kavarni, toda kamera gre nekako skoznjo, se ne ustavi na ničemer intrigantnem. Kamera se mora na nečem ustaviti. In to je vaša osebnost.

Vsak igralec se v resnici želi skriti, a vi kot režiser počasi lupite to čebulo, dokler ne pridete do bistva.

Za konec: prav danes naj bi imeli delovno projekcijo filma, ki ste ga zasnovali po predstavi Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko in ga posneli skupaj z mladim režiserjem Matjažem Ivanišinom. Kako to, da ste vstopili v to zgodbo, dobro poznate Borisa Cavazzo, Mileno Zupančič in Radka Poliča ...

In seveda zelo dobro poznam Dušana Jovanovića (smeh). Kako je prišlo do tega? Dušan mi od časa do časa pošlje tekst, da ga pregledam, tako kot jaz njemu, in potem o tem razpravljava. Ne prepogosto, a ključne stvari vsake dve leti, recimo, letijo prek Atlantika in nazaj. Tako je k meni prišel ta tekst, zdel se mi je dober in z Dušanom sva začela govoriti o tem. Rekel sem mu, da sicer filma po tekstu ne bi snemal, a da bi me zanimal dokumentarni pristop. In sicer, kako ti trije veliki igralci, zdaj v svojih sedemdesetih letih, govorijo svojo zgodbo, ki se je zgodila pred petdesetimi leti in je bila na neki način osnova za to Jovanovićevo predstavo.

In tako se je začelo. Matjaž Ivanišin je začel snemati, jaz sem kakih osemkrat prišel v Slovenijo, pa na vaje, nato sem ga zmontiral. Hotel sem predvsem to, o čemer sva prej govorila: ukrasti tem igralcem njihove osebnosti in jih ujeti na platno.