Kamor koli gremo, nas spremlja senca Amerike

Ne mine dan, da se ne bi kdo pritoževal nad Ameriko. Amerika naj bi bila svetovni policaj, je žarišče neoliberalizma, vodi nepravične vojne ... Zakaj se potem ne odrečemo ameriškemu načinu življenja?

sob, 16.01.2016, 06:00
Večne pisce kritik na ameriški račun nedolžno sprašujem: bi se hoteli gibati naokrog v slovenskih narodnih nošah, bi radi poslušali samo slovensko narodnozabavno glasbo, bi se odpovedali televiziji, internetu in e-mailom, ste za to, da se podrejo šoping centri, bi na širnih planjavah avtocest uredili vrtičkarske nasade, bi se v zdravstvu zaupali samo domačim bioenergetikom, bi hoteli gledati samo slovensko filmsko produkcijo, na primer, dvakrat na teden slovenski film Inferno?

Berem naše časnike. Ne mine dan, da se ne bi kakšen novinar v svojem pisanju pritoževal nad Ameriko, natančneje povedano čez Združene države Amerike. Večkrat se jim pridruži še kakšno napredno pero iz slovenskih akademskih institucij. Amerika naj bi bila počelo in razlog za skoraj vse nevšečnosti tega sveta. Včasih so h krivdi pritegnjene še nekatere države zahodne Evrope, vendar to ni nujno. Omenjeni so Bližnji vzhod, begunci, Pakistan, Afganistan, Somalija in še druge afriške države. Kriva je za vse tegobe v Latinski Ameriki, posebej to velja za Venezuelo, Kubo, Bolivijo ... Vseh žarišč nevšečnosti na tem svetu seveda nisem naštel. No, tudi pri tistih je poglavitni vzrok in krivec Amerika.

Med vrsticami se da prebrati, da je v ozadju mnogih neprilik v moji domovini skrita Amerika. Imajo Amerikanci morda v planu celo zavojevanje naše prelepe domovine s Postojnsko jamo, Bledom, Bohinjem, Portorožem in seveda najlepšim mestom na svetu vred? Grožnja se mi zdi malo verjetna. Narobe. Amerika in Amerikanci so bili z nami v vseh preteklih obdobjih zelo prijazni.

Darilo ameriških ljudi

Od sredine 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne so prijazno sprejemali vse Slovence, ki so se odločali za življenje v Ameriki. Tam so lahko še naprej prakticirali svojo slovenskost. Imeli so svoja društva, kulturne domove, šole, cerkve, časopise, revije ... Večina naštetega je opešala in zamrla, pa ne zato, ker bi jih Amerikanci gnjavili, ampak zato, ker četrta in peta generacija naših izseljencev ne zna več slovensko in se imajo za Amerikance. V staro domovino so pošiljali pakete in denar. Malokdo ve, da so ameriški Slovenci spravili skupaj denar, na primer, za staro otroško kliniko v ­Ljubljani.

Po končani prvi svetovni vojni je nastala skupna država južnoslovanskih narodov. V veliki meri po zaslugi Wilsonove doktrine, češ da imajo narodi pravico do samoodločbe. Woodrow Wilson je bil takrat ameriški predsednik. No, ja, nekateri niso čisto prepričani, da je bilo modro razkosati podonavsko monarhijo, in kasnejši dogodki jim dajejo do neke mere prav. Vsekakor je bila Wilsonova doktrina dobronamerna. Brez angažmaja Amerikancev v drugi svetovni vojni bi bil izid tega spopada precej bolj negotov. Na tisoče Amerikancev je padlo na evropskih bojiščih. Zaveznikom so pomagali z orožjem in drugimi vojnimi potrebščinami v ogromnih količinah – tudi naši partizanski vojski. Za vse našteto bi morali biti Amerikancem hvaležni.

Po končani vojni so za opustošeno in obubožano Evropo pripravili Marshallov gospodarski obnovitveni plan. Nova komunistična oblast v Jugoslaviji je Marshallov plan odklonila z argumentacijo, da ne bomo sodelovali z imperialisti. Menda tudi zato, ker ni bil »v skladu z marksistično teorijo«. Kljub temu so Amerikanci poklanjali in pošiljali vse mogoče v Jugoslavijo. Starejši se še spominjajo paketov UNRRA, s katerimi smo občutno blažili pomanjkanje v tistih časih po vojni. O tem, kako so se razdeljevali ti paketi, se je govorilo to in ono, enakejši tovariši naj bi imeli pri tem prednost. Imperialistično poreklo paketov jih ni motilo.

Spominjam se čisto majhne konzerve iz enega teh paketov. Vsebovala je ananasov kompot. Ko smo jo odprli (z amerikanskim ključkom za konzerve, ki je veljal za dragocenost posebne vrste), ni nihče vedel, za kakšen sadež gre. Bili smo številna družina; previdno in z rahlim nezaupanjem je vsak dobil žličko sladke vode in kocko ananasa. Pozneje so bile pošiljke iz Amerike označene z dobrodelno organizacijo CARE. Ponekod je pisalo: »Donated by the ­people of USA«, darilo ljudi ZDA.

V zgodovini se na veliko piše o prelomu in razkolu med Sovjetsko zvezo in Demokratično republiko Jugoslavijo leta 1948. Konflikt se običajno označuje z besedo informbiro. V tem konfliktu naj bi vodja jugoslovanske države, maršal Josip Broz - Tito, z odločnim in junaškim »ne« odpovedal pokorščino vodji Sovjetske države, generalissimu Josifu Visarjonoviču Stalinu. Sovjetska zveza in Stalin naj bi se bala spopada z jugoslovansko armado in neomajno enotnostjo jugoslovanskih narodov. Tako naj bi si Jugoslavija pridobila status resnično neodvisne države.

Stalin o jugoslovanski armadi ni imel dobrega mnenja. Večkrat je porogljivo omenil, da je morala sovjetska Rdeča armada osvobajati Beograd in, med drugim, tudi našo Mursko Soboto. Nekateri starejši Beograjčani pripominjajo, da je bila nemška okupacija bolj znosna od sovjetske osvoboditve. To kar tako, mimogrede.

Sovjetska zveza je brez zadržkov vojaško intervenirala že pri poznanskih nemirih na Poljskem (1956), zatrla je nemire v Vzhodni Nemčiji (1953), vojaško je naredila red na Madžarskem (1956) in Češkoslovaškem (1969). Vojaško se Jugoslavije gotovo ni bala. V spopadu med Titom in Stalinom je gotovo delovala v ozadju Amerika v skladu z jaltskim dogovorom, kjer je bil vzhodno/zahodno politični interes v Jugoslaviji dogovorjen kot fifty-fifty. Skratka, Amerika in Amerikanci so nas rešili pred zadušljivim objemom sovjetskega medveda. Življenje v Titovi Jugoslaviji se je kasneje vendarle precej razlikovalo od tistega v Sovjetski zvezi in njenih satelitskih državah oziroma »na Vzhodu«, kot se je takrat reklo.

Po prelomu s Sovjetsko zvezo smo dobili, med drugim, tudi ameriško orožje. Sam se še spominjam tankov patton in sherman ter letal thunderbolt in thunderjet. Bili so najbolj izpostavljena oprema prvomajskih vojaških parad. Dobili smo kredite, ki jih najbrž nikoli nismo vrnili, po trgovinah so, če so, kadar so, stale vreče z ameriško moko, sladkorjem in fižolom. Jajca v prahu smo porogljivo imenovali »Trumanova jajca«, v skladu s takratnim ameriškim predsednikom.

Ameriški način življenja

V težkih informbirojevskih časih in še leta potem nam je Amerika stala ob strani. V bistvu smo ji lahko za vse našteto hvaležni. Med širokimi ljudskimi množicami je dobil izraz »Amerika« sčasoma aksiomatičen pomen. Stanje najboljšega možnega je bilo ponazorjeno z besedo »Amerika«. Amerika je bila sinonim za deželo možnosti, svobodo, bogastvo, privlačnost ... Sovjetska zveza je bila sinonim za revščino, puščobo, strah in grozo.

Za mlade in ne tako mlade je bil »american way of life«, ameriški način življenja, vzorec, h kateremu so težili v vsakdanjem življenju in obnašanju. Ženske so si urejale frizure na »trajno« in so skušale biti čim bolj podobne kakšni ameriški filmski igralki. Marilyn Monroe je bila na primer ena od takih predlog. Moški so na skrivaj po radiu poslušali jazz na »American jazz hour«, ameriško jazzovsko uro, ki je oddajal iz Luxembourga. Kakšna je bila kakovost sprejema na tej razdalji, si lahko mislimo. Redke revije, na primer Life, so šle iz rok v roke.

Jaz sem dobil od sorodnika v Ameriki enkrat vodene barvice s kaj-jast-vem menda petdesetimi odtenki. Sem mislil, da se mi bo zmešalo od sreče. Zraven je bil še svinčnik, ki je imel na koncu majhno radirko. Nisem ga uporabljal, ker se mi je zdel posebna dragocenost, pozneje sem ga založil in se je tako ohranil do dandanašnjih dni!

Ko je prišel v Ljubljano film Ples na vodi z Esther Williams, se je zdelo, da bo kinodvorano Union razneslo. Nekateri so se, tako se je govorilo, postavili v vrsto za karte že ob štirih zjutraj!

Vse mimikrije ameriškega življenja na Slovenskem in v bivši skupni domovini nima smisla naštevati. No, omenim naj vsaj še »čigumi« ali ameriško žvečilno gumo. Kdor jo je premogel, je bil »glavni« v svojem okolju. Antibiotiki so bili amerikanska čudežna zdravila, ki so že med drugo svetovno vojno reševala nešteta življenja. Po vojni so sčasoma ta zdravila postala normativna v naši medicinski praksi. Zahtevnejša medicinska oprema je bila ameriška. Skicozno opisujem življenje v povojnih letih na Slovenskem in Jugoslaviji nekako do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Po logiki stvari bi moral zdaj opisovati razmerje med nami in Ameriko v sedemdesetih letih, osemdesetih in tako naprej. V vsem tem času je bila Amerika pomemben akter v žitju in bitju Slovenije in Jugoslavije. Ob razpadanju Jugoslavije si je neuspešno prizadevala, da bi država ostala v enem kosu. Za razpad bivše skupne domovine posebej izpostavlja ravnanje Slovenije, a se z novo državo kmalu sprijazni in postanejo medsebojni odnosi normalni. Balkansko morijo, ki nastane po razpadu Jugoslavije, v bistvu končajo z znanim posegom Amerikanci. Lahko bi jo že kakšno leto prej. Daytonski sporazum (1995) zagotavlja kolikor toliko miru na Balkanu.

Naj se vrnem na začetek tega pisanja. Menda ne mine dan, da se ne bi kakšen časnikar pritoževal nad Ameriko. Amerika naj bi bila svetovni policaj, sovražnik vsega naprednega (kar koli to že pomeni), zatira svobodomiselna gibanja po vsem svetu, išče vsepovsod svoje sebične interese, je žarišče neoliberalizma, brezobzirno izkorišča manj razvita okolja, vodi nepravične vojne ... Morebitni bralci lahko še kaj dodajo po svojem okusu. V skladu z naštetim bi pričakoval, da bi se moji rojaki v totaliteti odrekli vsemu, kar izvira in prihaja iz te temne, reakcionarne, nazadnjaške in demonske dežele.

Made in USA, narejeno v ZDA

Vsakdanja praksa tega niti malo ne potrjuje. »American way of life« je slej ko prej še zmeraj prevladujoč vidik in težnja širokih ljudskih množic moje domovine. Pojavnosti te sintagme je veliko in vsega gotovo ni mogoče našteti. Na nekaj amerikanskih okoliščin v življenju mojih rojakov pa bi vendarle želel opozoriti. Naša napredna populacija se oblači v kavbojske hlače, nosi ti-šrte z anglo-ameriškimi napisi in simboli, na glavi jim tičijo bejzbolske čepice, obuti so v neizogibne superge. Oblečeni so po amerikansko. Špasno je videti protestnike, pri nas ali kje po svetu, ki se pritožujejo proti grdemu kapitalizmu, neoliberalizmu in posledično proti Ameriki v amerikanski noši!

Filmi, ki so na ogled po televiziji ali na filmskem platnu, so v veliki večini ameriški. Tisti, ki morda niso, se na debelo zgledujejo po ameriških vzorih. Večina mojih rojakov si ne more predstavljati življenja brez televizije. Vsa televizijska tehnologija je bila izumljena v Ameriki. Mnogi naši napredni intelektualci grmijo proti Ameriki in amerikanizmom vseh vrst, a se, če se le da, hvalijo z izobrazbo na ameriških univerzah. Nekateri z njimi celo sodelujejo, tudi s tem se radi pohvalijo. Skrajni domet njihovega delovanja so objave v ameriških tiskanih in drugih medijih! Fordove in Fulbrightove ameriške izobraževalne štipendije so bile zmeraj zelo zaželene tudi med napredno naravnanimi Slovenci.

Vse, kar je povezano s kolosalnim pojmom računalništva, je po poreklu iz Amerike. Računalništvo je prodrlo v dobesedno vse pore vsakdanjega in tudi nevsakdanjega življenja. Brez teh čudežnih naprav si dobesedno nobene dejavnosti ne moremo več predstavljati. Potrošništvo je esencialni del ameriškega načina življenja. Tudi potrošništvo so moji rojaki posvojili in mu celo pridodali nekaj specifičnih slovenskih poudarkov. Večina mojih rojakov si življenja brez nakupovanja v šoping centrih na obrobjih naselij, na bivših poljih, travnikih in pašnikih, ne zna več predstavljati. Šoping centri so moderne katedrale, kjer vernikov niti v poznih urah, ob nedeljah in praznikih ne zmanjka. Načrtovalcem prostora, kot tudi rečemo arhitektom urbanistom, niti na kraj pameti ni prišlo, da bi se izognili, da bi preprečili prostorsko nasilje šoping centrov. Če je dobro za Amerikance, naj bo tudi za nas. In je, kakor je, in bo še huje.

Hamburgerji seveda niso iz Hamburga, ampak so neizogiben del hitre prehrane ali fastfuda, ki ga prakticiramo po ameriških vzorih. Pivo in druge pijače v pločevinkah so ameriška domislica. Ne morem se načuditi tehnološki dovršenosti pločevink za pijače. O coca-coli in plejadi podobnih izdelkov ne kaže zgubljati besed. Mačje in pasje konzerve so si že pred leti izmislil Amerikanci. Večina naših domačih ljubljencev se v dandanašnjih časih prehranjuje s konzervami.

Še se spominjam nekega članka v enem vodilnih slovenskih časopisov izpred tridesetih let, kjer je bilo za dokaz dekadence in skorajšnjega propada ameriškega kapitalizma povedano, da »ameriški psi in mačke jedo hrano iz konzerv, medtem ko mnogi Amerikanci nimajo niti za preživetje. Taka družba nima prihodnosti in je zavezana propadu.«

Odkar sem na svetu – in sem že kar nekaj časa –, me spremljajo časopisni članki o skorajšnjem propadu degeneriranega kapitalizma in še posebej Amerike. Kapitalizem je bil kar naprej na robu izginotja in propada. Zmagal naj bi seveda napreden in pravičen socializem, kjer bi ljudje živeli med seboj kot bratje in sestre. Socialistični eksperiment se v Evropi ni posrečil, ampak to naprednih publicistov ne moti, da ne bi še naprej prerokovali skorajšnjega bridkega konca vsemu, kar se zgleduje po Ameriki.

Ameriško je ful kul

Tole pisanje je že predolgo. Ve se, kako in kaj je z jazzom, rokovsko glasbo, pop kulturo, šov biznisom ... Nezgrešljiv je vpliv Amerike v arhitekturi, oblikovanju in likovni umetnosti z vsemi prismodarijami in šarlatanstvom, ki ga svet likovnosti premore. Neizmerni so ameriški dosežki v znanosti vseh vrst in podvrst. Na robu fantastike je vesoljska tehnologija; omeniti je treba vsaj še farmacijo, medicino in medicinsko diagnostiko.

Skratka, naštevanju ni konca in kraja, sploh nisem omenil na primer literature ... Kar manjka, naj dodajo morebitni bralci. Da je naš jezik zmeraj bolj po amerikansko ful kul, je samo po sebi umevno. Univerze se jezikovno amerikanizirajo, v prihodnjih letih naj bi bila postopoma uvedena anglo-amerikanščina kot osnovni učni jezik! Kamor koli se obrnemo, kamor koli gremo in se ozremo, nas spremlja senca Amerike.

Večne pisce kritik na ameriški račun nedolžno sprašujem: bi se hoteli gibati naokrog v slovenskih narodnih nošah, bi radi poslušali samo slovensko narodnozabavno glasbo, bi se odpovedali televiziji, internetu in e-mailom, ste za to, da se podrejo šoping centri, bi na širnih planjavah avtocest uredili vrtičkarske nasade, bi se v zdravstvu zaupali samo domačim bioenergetikom, bi hoteli gledati samo slovensko filmsko produkcijo, na primer, dvakrat na teden slovenski film Inferno? Jaz niti prvega ogleda nisem zdržal do konca. Itn.

Meni se zdijo nekateri predlogi, ki jih navajam na koncu tega pisanja, čisto simpatični. V moji domovini bi si gotovo želel več originalnosti in svojskosti ali identitete, kot tudi rečemo. Vedenjsko papagajstvo v vseh mogočih pojavnih oblikah mi ni všeč. Mislim, da se skušam in trudim temu v vsakdanjem življenju izogibati. Nisem zmeraj uspešen. Do ameriškega načina življenja sem zadržan. Vem, da sem kljub temu na različne načine, v dobrem in slabem, pripet na ameriške vsakdanje in manj vsakdanje vzorce. V načelu me v omenjeno nihče ne sili ...

Naj sklenem tole pisanje: permanentna kritika Amerike in amerikanskosti se mi zdi z različnih vidikov dvolična in problematična.

Prijavi sovražni govor