Tiskane izdaje
V begunski krizi je Nemčija osamljena, kakor še ni bila. Nekdaj je imela voditeljsko vlogo, sklepala je zavezništva; tačas je kanclerka Angela Merkel brez partnerjev v Evropi, njena avtoriteta pojema.
Angela Merkel izgublja tla pod nogami in nič manj ne izgublja Evropa. Letošnje leto je leto odpora proti nemški kanclerki, ki ji v času finančne krize ni nihče glasno nasprotoval, tačas pa so ji vsi obrnili hrbet. Samotna je doma, kjer je nezadovoljstvo znotraj »njene« konservativne unije CDU/CSU vse večje. Osamljena je v Evropski uniji, kjer je v begunski krizi ostala brez najpomembnejših partnerjev. Ključno notranje- in zunanjepolitično vprašanje se je prekrilo, mednarodna kriza in domača politika sta osredinjeni na begunce; povezava bi ne mogla biti tesnejša. Najmočnejša političarka na kontinentu izgublja sposobnost vodenja, tako imenovane nemške Evrope ni več.
Merklova je še vedno edina akterka v Evropi, samo njej doslej ni bilo treba opustiti projekta, v katerega je verjela. Domači in evropski kontekst ji vsiljujeta vse bolj ozko, nacionalno smer. Kontinent pa je spet soočen z nemškim vprašanjem. Nemčija je vedno prekleta, kadar kaj naredi in kadar ničesar ne naredi; obtožujejo jo, kadar hoče preoblikovati celino po svojem okusu, obtožujejo jo, kadar zavrača vodenje celine; očitajo ji, če nima vizije, očitajo ji, če jo ima. Vprašanje ostaja: Ali kanclerka izgublja Evropo? Oziroma: Ali Evropa izgublja kanclerko?
Begunska fronta
Ni prvič, ko je kanclerka sama, vendar je samotnejša, kot je kdaj bila. Med evrsko krizo in »reševanjem« Grčije so voditelji evrske periferije sklonili glave. Francija je nejevoljo izražala kvečjemu mrmraje, dvom Italije ni bil niti slišen. V skupnosti teoretično enakovrednih držav članic je prevladala ena, ki je krojila merila in principe EU, nemški ordoliberalizem je v celoti prekril komunitarno solidarnost. Velika, ekonomsko najmočnejša in geografsko središčna Nemčija je veljala za naravno voditeljico Evrope. Šele z begunsko krizo se je pokazalo, kako zelo šibka je, če je zares sama; kako zelo nebogljena je kanclerka brez evropske solidarnosti.
V času, ko je Danska sprejela azilno zakonodajo, ki prosilcem za azil jemlje še tisto malo denarja in dragocenosti, ki so jim preostali, in se povsod na celini na meje vračajo cariniki in policisti, Angeli Merkel plahnita avtoriteta in zaupanje. Nepotrpežljivosti s politiko odprtih vrat v lastni stranki je konec, kakih sto poslancev od 331, več kot tretjina parlamentarne frakcije, zahteva preobrat. To nemara ni dovolj, da bi ogrozilo vlado, naposled socialdemokrati do zdaj niso terjali uradne zamenjave. Vendar je podpora zdrsnila na pičlih 46 odstotkov, na obzorju je troje deželnih volitev. Glasovanja v zveznih deželah Porenje-Pfalško, Baden-Württemberg in Saška-Anhalt 13. marca bi lahko pomenila tako rekoč referendum o begunski politiki in katastrofalen znak za zvezno raven.
Je brez zaveznikov tudi na evropskem prizorišču. Francija je po novembrskem napadu zaposlena s terorizmom, poleg tega jo je ohromil vzpon Nacionalne fronte. Velika Britanija je pogreznjena v dilemo, ali bi zapustila Evropsko unijo. Z zamenjavo vlade na Poljskem je Merklova izgubila somišljenike, proevropsko in filonemško smer v Varšavi. V še eni marionetni državi, Španiji, se je poslovila konservativna vlada, ki se je vrsto let politično in ekonomsko ravnala po nareku Nemčije. Prvi, ki ji je zelo izrecno obrnil hrbet, pa je italijanski premier Matteo Renzi; napadel jo je že decembra na vrhu evropskih voditeljev in zatem v intervjuju za Financial Times.
Kanclerka je samotnejša, kot je kdaj koli bila.
Foto: Tobias Schwarz/AFP
Nova konstelacija
Posebej boleča je izguba srednje in vzhodne Evrope. V begunski krizi je kanclerka ob vpliv v nekdanjih komunističnih državah, ki so dvajset let lojalno sledile nemški evropski politiki. S prihodom enega milijona beguncev na celino se je zgodil prelom, vlade v Varšavi, Budimpešti, Bratislavi in Pragi ne razumejo več, kaj počne Berlin. Demokratično nazadovanje Poljske, zaradi česar je bruseljska komisija nedavno aktivirala proceduro brez precedensa, to je oceno delovanja vlade stranke Pravo in pravica Jaroslawa Kaczynskega, predstavlja še posebej velik problem za Nemčijo.
Evropska unija scela je pred težko dilemo. Poljska ni Avstrija, proti kateri je Bruselj leta 1999 sprožil sankcije, ki niso delovale, in ne Orbanova Madžarska, zoper njo pred nekaj leti ni naredil nič. Je šesto največje evropsko gospodarstvo in ena politično pomembnejših članic, poleg tega je važna partnerica Nata, ki bo poleti, v obdobju težkih odnosov z Rusijo, gostila vrh severnoatlantskega zavezništva.
Vlada v Berlinu zato minimizira težave v dvostranskem razmerju in se izogiba omenjanju kakršne koli krize. Nazadnje je bila Poljska v zadnjih letih najzvestejša, najzanesljivejša nemška zaveznica, nekdanja Tuskova vlada v Varšavi in garnitura Ewe Kopacz, ki je sledila, je veljala za poudarjeno pronemško. Bivši poljski premier je prav zaradi izrecne kanclerkine podpore zasedel položaj predsednika evropskega sveta. Poslabšanje poljsko-nemških odnosov, dve desetletji po pomiritvi, bi vsekakor škodovalo tudi Angeli Merkel osebno, sodelovanje s Poljsko je potrebno med drugim zaradi možnosti brexita, ki je na obzorju.
In vendar Nemčija sredi begunske krize ostaja brez zaveznika na Poljskem, z vlado, ki noče sprejeti beguncev, za katere je dala privoljenje prejšnja oblast. Do prišlekov je sovražna celotna višegrajska četverica, posebej Madžarska in Poljska, ki sta se oddaljili od načel demokracije, tudi Slovaška in Češka. Po decembrskih parlamentarnih volitvah v Španiji, na katerih je ljudska stranka sicer obstala kot najmočnejša stranka, vendar očitno ne more sestaviti vlade, kanclerki obrača hrbet tudi uradni Madrid. Na Pirenejskem polotoku ni videti stabilne vlade. Introvertirana Francija, v Evropski uniji zgodovinsko najtesnejša nemška zaveznica, je ošibljena. Podobno se Velika Britanija ukvarja samo še sama s seboj, se pripravlja na odločanje o tem, ali bo ostala v EU ali ne, čeprav to zadnje ni verjetno. Celotna evropska slika je mučna, tegobna.
Duel
In tu je še Italija. Napadalna taktika Mattea Renzija v odnosu z Brusljem in Berlinom, še posebej bojevitost, uperjena proti kanclerki Angeli Merkel, odraža spreminjajoče se javno mnenje v Italiji. Narcisoidni stanovalec palače Chigi izgublja priljubljenost, kritike Evropske unije in Nemčije so namenjene domačemu občinstvu. Italijani so bili v preteklosti vedno zelo proevropski, zdaj je javno mnenje bolj in bolj skeptično do institucij EU in nemških rešitev. Ušesom prija nacionalizem. Pred premierom so tudi bližnje lokalne volitve, glavni izzivalci so populistične, evroskeptične stranke.
Prvi Renzijev napad je sledil že uspehu Marine Le Pen v prvem krogu francoskih regionalnih volitev; za vzpon skrajne desnice je obtožil evropsko ekonomsko politiko in v podtekstu Nemčijo. Na decembrskem vrhu EU je kanclerki očital dvojne standarde zaradi vpletenosti nemških družb pri plinovodu Severni tok in hkratnih sankcij proti Moskvi. Za Rim je sporna tudi zahteva Nemčije in evropske komisije o financiranju pomoči Turčiji pri reševanju begunske krize, večidel iz državnih blagajn članic; ko so begunci in priseljenci leta dolgo prečkali Sredozemlje in prihajali v Italijo, se Evropa ni zmenila in ni zbirala denarja. Zaradi reševanja bank – in to je nemara največji preizkus Renzijevega vodenja in verodostojnosti vlade – se premier spopada z Unijo, ki ne dovoli državnega reševanja. Ob čemer njegov nasprotnik ni samo šef komisije Jean-Claude Juncker, temveč tudi Italijan, predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi. Italija ima drugi najvišji javni dolg v skupnosti, kriza zaupanja v italijanske banke je vse večja, pretežni del javnosti meni, da vlada v Rimu slabo obvladuje razmere.
Italija je še en primer, kako nacionalna je postala politika v Evropi. Značilno je, da Renziju ni uspelo utrditi svojega položaja v evropskem svetu, podobno kot njegovi predhodniki ne gre dlje od kake posamične bitke za nacionalni interes. Ob njegovem trku z Merklovo pa je pomenljiva časovnica – napada jo zdaj, ko se kruši »nemški sistem« v Evropi.
