Bodice: Kanclerki v zahvalo – puran

Turčija hoče biti polnopravna članica EU in prej ali slej se bodo spletle okoliščine, ko ji bodo nesposobni evropski politiki popustili.

Objavljeno
11. marec 2016 14.38
Boris Jež
Boris Jež
Turki pravijo: jej sladko in govori sladko. Tako brez sladice v tej deželi preprosto ne gre in uživa se enormne količine sladkorja. Na prvem mestu vedno in povsod je baklava, narejena iz pistacij ali orehov. Med mlečnimi sladicami so pogosto na mizi rižev puding, sladki želatinast mlečni puding ali puding s sladoledom in dodatno sladkan s sirupom. Nekatere tradicionalne turške sladice bazirajo na sadju, ki ga kuhajo v loncu ali pečici skupaj s sladkorjem in cimetom, nato sladico ohladijo in servirajo z orehi, pistacijami ali kajmakom. Naj bo sladica bolj ali manj izdatna, vedno ostane prostor še za turško kavo, na dnu katere se v usedlini skriva presenečenje.

Ne vemo, koliko turških sladic so se na ponedeljkovem nočnem vrhu EU v Bruslju najedli predsedniki vlad, gotovo pa so se naslišali mnogo sladkih besed turškega premiera Ahmeta Davutoğluja, ki je pripotoval sklepat kar najboljšo kupčijo z begunci, s katerimi Turčija vse bolj brezsramno trguje. Zato tudi ne moremo vedeti, kaj bo povedala usedlina turške kave na dnu skodelice, to prepuščamo šlogaricam; politiki že tako ne vidijo dlje od svojega nosu. No, s prekaljenim Davutoğlujem so sklenili nekakšen münchenski sporazum, ta pa je dosegel pravzaprav (skoraj) vse, kar mu je naročil šef Recep Tayyip Erdoğan.

Med drugim so Turčiji odobrili dodatne tri milijarde, skupaj torej šest milijard evrov pomoči za tamkajšnje životarjenje beguncev iz Sirije; to je toliko, kot jih EU ne bi namenila Sloveniji niti tedaj, ko bi se nad nas zgrnili poplave, potresi, kuga, lakota in še vulkanski izbruhi za povrh.

Seveda se je tu treba vprašati o (ne)spretnosti evropskih politikov, ki sklepajo kravjo kupčijo z ne ravno verodostojnim partnerjem in za nameček še brez trdnih zagotovil. Seveda ne trdimo, da utegnejo Erdoğan in njegovi podrejeni goljufati; predsednik je gotovo veren in prebira koran, tam pa piše: Gorje tistim, ki goljufajo pri tehtanju in merjenju – ki jemljejo polno mero, ko kupujejo, sami pa druge goljufajo. Ali res ne pomislijo, da bodo oživljeni na veliki dan, ko se bodo ljudje dvignili na ukaz Gospodarja svetov?

Ne pozabimo, da je na Levantu zelo tanka ločnica med trgovsko spretnostjo in goljufijo; na bazarju vas bodo, naivneže, nujno tako ali drugače potegnili za nos.

Pravzaprav nimamo čisto nič proti Turčiji, vendar je pri tako resnih rečeh, kot je sporazum o beguncih, le treba narediti nekakšen skrbni pregled njene bonitete na mednarodnem prizorišču. Vloga te države je z vojnami, ki so jih ZDA zakuhale na Bližnjem vzhodu, še posebno v Iraku in Siriji, šinila k oblakom s svetlobno hitrostjo. Postala je regionalna sila, njena samozavest je strahovito porasla, tako da si je celo drznila provokativno sestreliti ruski bombnik – kajpak dobro vedoč, da se Putin zaradi enega letala ne bo spustil v vojno z Natom. Erdoğan izkorišča zaslombo ZDA, hkrati pa demonstrira vse več oholosti do zmedene, opotekajoče se Evrope.

Turčija hoče biti polnopravna članica EU in prej ali slej se bodo spletle okoliščine, ko ji bodo nesposobni evropski politiki popustili. Čeprav, na primer, ne priznava Cipra, krati človekove pravice na vseh področjih, omejuje svobodo tiska in predvsem kurdske manjšine itd. Vojna v Siriji je za Ankaro zlasti vojna proti Kurdom, ki se edini zares bojujejo proti islamski državi, vsi drugi se tako ali drugače sprenevedajo. Skratka, globoko nedemokratična država, toda to Američanov sploh ne moti, na pamet jim ne pade, da bi tudi to zaveznico posiljevali s svojimi vrednotami. Gadafija, Huseina in Mubaraka so po kavbojsko »pospravili« s sveta, samodržec Erdoğan pa je očitno čisto po njihovem okusu.

Bombardiranje Kurdov v Siriji je nekoliko bolj prefinjena oblika genocida, s katerim imajo Turki kar nekaj izkušenj, od Balkana do Armenije in še kje. Otomansko cesarstvo je izvedlo kar dva pokola Armencev (l. 1890 in med prvo svetovno vojno), pobili naj bi kar poldrugi milijon ljudi, Armenci trdijo, da še več); celo OZN in evropski parlament sta zavzela stališče, da je to bil genocid, Turčija pa vztraja, da so le nekateri poveljniki »šli nekoliko predaleč«. To je spodbudilo tudi Hitlerja, da je v pripravah na »dokončno rešitev židovskega vprašanja« izjavil: »Kdo pa dandanes sploh še omenja iztrebljanje Armencev?«

Seveda nočemo podžigati starih strasti in zamer, vendar nam ne more uiti nekakšna že tradicionalna »kooperativnost« Nemčije in Turčije, ki je prišla do izraza tudi ob t. i. begunski krizi in še posebno med ponedeljkovo seanso v Bruslju z Davutoğlujem in Merklovo v glavnih vlogah. Seveda, Turčija bi si želela biti Nemčija na Bližnjem vzhodu, torej politični in vojaški hegemon ali vsaj polhegemon. Trgujoč z begunci ji to kar dobro uspeva, zato se ji ne mudi končati vojne v Siriji, Evropo pa ima že tako v šahu, posebno bolj ranljive države na jugu, ki jih je med finančno krizo dotolkla prav ošabna Nemčija – vse manj simpatična tudi Parizu, Londonu in Rimu.

Kemičarki iz Leipziga je uspelo iz svoje kuhinje izriniti tako pomembni politični zaveznici, kot sta Francija in Velika Britanija; slednja utegne zaradi trmoglavosti kanclerke celo zapustiti EU, Francija pa se praktično ne meni več za maastrichtsko pogodbo. Pahorjevega francosko-nemškega vlaka ni več, predsednik lahko samo še stopica po praznem peronu, čakajoč na Godota. Če k temu prištejemo še razpad schengenskih in dublinskih pravil, lahko mirno rečemo, da je kanclerki z njeno »strogo« politiko uspelo razcefrati Evropo.

Do ponedeljkovega sporazuma s Turčijo nismo kritični samo mi, še celo bolj nejevoljni so v Nemčiji in drugod. Frankfurter Allgemeine Zeitung piše, da gre za trhel dogovor, da je vprašanje, ali bo Ankara sploh sposobna naloge, ki jo je prevzela. Da nas je Erdoğan našel na levi nogi, da si je Turčija čez noč priigrala vlogo centralnega akterja pri reševanju za Evropo eksistencialnega vprašanja. Še bolj oster je do kanclerke dunajski Standard, ki pravi, da je njena politika povsem spodletela, da smo odslej na milost in nemilost prepuščeni Turčiji. Mi dodajamo: in to lahko traja tudi naslednjih dvajset let, dokler se ne bo Ankari zazdelo, da je »dokončno uredila« kurdsko vprašanje in se lahko udobno usede v tamkajšnji geopolitični prostor.

Zanimivo je, da v tem kontekstu skoraj ne omenjajo ZDA, ki so vnesle kaos na Bližnji vzhod, spodvile rep, si umile roke in odšle k spovedi – a so še vedno tam s svojimi intrigami, špijoni, inštruktorji, orožjem in brezpilotnimi letali. Kot da jih tam nikoli ni bilo; napad na Irak je pozabljen, zdaj je to državljanska vojna.

Slovenija je še vedno vsaj z eno nogo na Balkanu, ki so ga – ne da bi koga vprašali – preimenovali v Jugovzhodno Evropo. Angela Merkel nas je vseskozi svarila, naj nikar ne zapiramo t. i. balkanske poti za begunce. Kaj se to nje tiče? Nenadoma so se od nekod pojavili še neki junckerji in nasploh pametnjakoviči iz severnoevropskih držav, ki jih ne bo begunska kriza niti obliznila, in sicer s paternalističnimi navodili za tukajšnje države, ki so doslej nosile glavno breme katastrofalne nemške politike, Grčija pa je še vedno v godlji. Na srečo so se bivše jugoslovanske republike, Makedonija, Srbija, Hrvaška in Slovenija, po začetnih nesporazumih dobro organizirale.

V teh krajih imamo izkušnje s Turki, ne potrebujemo Merklove in njenih gospodinjskih receptov. Po ameriško je Turkey država Turčija, turkey carpet je orientalska preproga, turkey corn koruza, tako kot pri nas turščica. Toda turkey je tudi puran, prav tako lahko pomeni neuspeh, polomijo, na primer filma, gledališke igre, romana … Če bi imel naš premier kaj testosterona, ne bi čakal na zahvalni dan in bi že zdaj poslal kanclerki v Berlin tolstega purana.