Tiskane izdaje
Leto spominjanja padca berlinskega zidu in komunističnih režimov, najlepšega leta evropske zgodovine, kakor pravi Garton Ash, napeljuje k razmisleku, kako zelo so se stvari spremenile. Leto 1989 se je zdelo kot prolog v obdobje miru, blaginje in demokracije.
Četrt stoletja kasneje Rusija razkazuje svojo moč, Kitajska nezadržno raste, Bližnji vzhod je kaotičen, Amerika polarizirana, Evropa v permanentni recesiji in depresiji.
Kdaj se je začelo 21. stoletje
Leto 2014 bomo pomnili po velikih geopolitičnih pretresih. Kriza v Ukrajini, največja konfrontacija med Zahodom in Rusijo po letu 1991, je nakazala, da hladne vojne ni bilo nikoli konec. Evropa je postala center s preveč periferijami, v sredici transformacij teritorijev današnje dobe. Samooklicana islamska država Abu Bakra Al Bagdadija, ki je svet šokirala z množičnimi eksekucijami in videoposnetki obglavljenj, ponazarja novi obraz terorizma.
V Nigeriji ustrahuje Boko Haram, svet je pretresla epidemija ebole, ko je smrtonosni virus iz Afrike prišel tudi v Ameriko in Evropo in razgalil slabotnost globalnih, nacionalnih, lokalnih zdravstvenih sistemov. V letu obletnice začetka vélike vojne so se geopolitični prelomi v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Afriki zgostili v vprašanje: Se je 21. stoletje začelo leta 2014?
Zadnji dve stoletji se nista preobrnili mehanično, s prehodom z 00 na 01, temveč v štirinajstem letu. Leta 1914 je Evropa kot mesečna zakorakala v prvo svetovno vojno: po sto letih se zgodovinarji še vedno vprašujejo, kako je kataklizma prišla tako rekoč od nikoder, po zatišnem letu 1913, kako vlade niso doumele, kam vodijo njihova zgrešena dejanja, historija še vedno objokuje izgubo umišljenega sveta ubranosti in napredka. »Kratko dvajseto stoletje«, se pravi od leta izbruha prve svetovne vojne do propada Sovjetske zveze, kot ga je osmislil Eric Hobsbawm, se je začelo 1914.
Podobno velja za »dolgo devetnajsto stoletje« pred tem: 25. septembra 1814 je avstrijski cesar Franc I. na Dunaju pozdravil ruskega carja Aleksandra I. in pruskega kralja Friderika Viljema III. Začetek dunajskega kongresa in evropskega koncerta sta zagotovila najdaljše obdobje miru v svetovni zgodovini. Leti 1814 in 1914 vsako zase pomenita prelom; lahko rečemo, da predstavljata pravi začetek 19. in 20. stoletja.
Težko rečemo, kdaj se je končalo 20. stoletje, piše Foreign Policy. Za večino se je zaključilo leta 1989 ali 1991 s Fukuyamovo zanosno napovedjo o »koncu zgodovine«. Petindvajset let kasneje ugotavljamo, da je zgodovina nedokončana in je je preveč; »liberalna demokracija« ne samo, da ni prevladala, kruši se celo znotraj samega zahodnega sveta. Kdaj se je začelo 21. stoletje?
V nizu letošnjih pretresov – ruske aneksije Krima in prevrata v Ukrajini, islamskega kalifata na Bližnjem vzhodu – je prepoznati prelom stoletja. »Leto je proizvedlo nezmotljiv občutek razkrajanja,« je komentiral George Packer. Mir in stabilnost sta tako ali tako efemerna pojava, toda zdaj ni več niti verodostojnega okvira niti reda in sistema, v katerem bi ju bilo mogoče obnoviti – ne v Združenih narodih, Združenih državah, nobenega globalnega konteksta, skratka. »Ni več struktur moči in načel, ki so v preteklosti omejevale razdiralnost, in to je za zahodnjake največji šok od vseh.«
Oblaki nad NY
New York je bil vedno precej dober barometer stanja sveta, je konec leta v New York Timesu pisal Roger Cohen. Nikoli ne bo zmanikirano mesto kot Pariz, udoben kot London, lep kot Rim ali prepoln denarja kot Singapur – in vendar je nadvse prepričljiv pokazatelj razmer.
Njegovi prebivalci so tačas jezni in zaskrbljeni, in to z razlogom. Življenje ne gre na bolje. Pritiski se povečujejo, nepravičnosti so izrazitejše. »Na newyorških ulicah je čutiti nezadovoljstvo ameriškega srednjega razreda. Še nikoli ni bilo ekonomskega okrevanja, ki bi obšlo srednji razred; tokratno ga je.« Imenovani suho povzame: »Stanje sveta me še ni navdajajo s tolikšnim nelagodjem. Pravil ni več.«
Vse od finančne krize leta 2008 nas zaposluje samo še ekonomija, ekonomizem je postal edini pogled na svet. Več kot je treba razmišljamo o trgu dela, minimalnih plačah, propadanju srednjega razreda, o Thomasu Pikettyju in BDP Grčije in Kitajske. Tisti, ki shajamo, smo hvaležni za to, kar imamo, toda skrbita nas preživetje naših otrok, prihodnost celotnih držav. »Je mogoče res vse zožiti na ekonomijo?
Nastal je vtis, da lahko naredimo (etično) vse, kar lahko naredimo (tehnično),« komentira Tomáš Sedláček, ki ga je Yale Economic Review uvrstil med peterico najperspektivnejših ekonomskih umov. V intervjuju na teh straneh je pripovedoval o ekonomiji, ki ji ni preveč zaupati, o tem, da smo pretirano fascinirani z BDP, postali smo sužnji rasti. V svoji uspešnici Ekonomija dobrega in zla je zapisal, da so ekonomisti preveč zveličavni. »Od njih pričakujemo interpretacije realnosti (kakor da je muhasti Olimp nadomestil muhasti Wall Street), preroške storitve (makroekonomske napovedi), preoblikovanje realnosti (pospeševanje gospodarske rasti).«
Ne gre samo za ekonomsko in socialno krizo, pa čeprav je letos izgubila zagon celo Nemčija. Zygmunt Bauman pravi, da je kriza trajna in imanentna zahodnemu svetu, obenem navdaja s strahovi sama prihodnost demokracije. Povsod je opaziti demokratični deficit, številni zahodni sistemi so disfunkcionalni: od ameriškega kongresa do britanske koalicijske vlade in številnih garnitur po Evropi. In niti ni več prostora zasebnega. Ulice in trge je zamenjal twitter, knjige google, družinske albume facebook.
Tisto, o čemer je v 1984 leta 1949 pisal George Orwell, je postalo vsakdanja proza. Julian Assange, »vohun za ljudi«, ki nam je razprl mit zahodne svobode in je sam obsojen na eksil za zidovi ekvadorske ambasade v Londonu, pripoveduje, da je nadzor povsod. Uničenje zasebnega je poglobilo porušeno ravnotežje med vladajočo garnituro in vsemi drugimi, »totalitarnega nadzora ne utelešajo samo vlade, temveč ekonomija, tehnologija, vsakdanje interakcije«. »Sam koncept interneta je v sredici nadzorovane države.«
Podobe leta, ki ostajajo v spominu, niso lepe: pomnimo zimske olimpijske igre v Sočiju, na katerih so prvič v zgodovini v skokih tekmovale ženske, pregrešno drag spektakel, ki je služil kot izložbeno okno Rusije, tik zatem se je prestiž zrušil v Ukrajini. Žalovanje Nizozemske za njihovimi 193 žrtvami letala MH17, strmoglavljenega na ukrajinskem nebu. Virus ebole, ki je najprej izbruhnil v Gvineji, se hitro razširil v Liberijo in Sierro Leone, okužil 16.000 ljudi in pustil za seboj 6400 trupel, svet pa pretresel šele, ko so nekaj primerov zabeležili v Združenih državah in Evropi.
Vse leto smo opazovali politično močno polarizirane ZDA, nakar je lokalno streljanje, smrt črnskega fanta, ki ga je ubil belski policist, preraslo v vsenacionalno gibanje in spraševanje o rasi in pravičnosti v ameriški družbi. Stara celina je bila v znamenju evropskih volitev, njihov obraz je postala skrajna desničarka Marine Le Pen. Za Bližnji vzhod je bilo leto še hujše od običajnih: konflikti so se zlili v eno sektaško vojno, pomnimo silovito obleganje kurdskega mesta Kobane na turško-sirski meji, ki so ga obkolile sile Islamske države, in izraelsko invazijo Gaze, v kateri je bilo ubitih več kot 2000 Palestincev, večinoma civilistov.
In nekaj lepih zgodb: škotsko prizadevanje za samostojnost; švedsko priznanje Palestine; revolucija dežnikov v Hongkongu, kjer so ulice zasedli desettisoči študentov. Prodemokratične demonstracije, ki so trajale 75 dni, niso dosegle osnovnega cilja, pravice do svobodne izbire lokalne oblasti, a pomenijo največji izziv za kitajsko oblast v nekdanji britanski koloniji po letu 1997. Množični upor je zaznamoval vse konce sveta, od Kijeva prek Bangkoka do Caracasa. »Ljudje s trgov« (Thomas Friedman) so okupirali javni prostor, ki ne pripada ne vladam ne opoziciji. Volitve so postale frustracija, protesti dajejo moč.
V spominu ne ostajajo samo številni politični odločevalci, denimo premier Narendra Modi, zmagovalec indijskih volitev, na katerih je oddalo svoj glas kakih 550 milijonov ljudi, temveč mnoge pogumne ženske: Malala, dobitnica Nobelove nagrade na mir, Joanne Liu, nova predsednica Zdravnikov brez meja, in številne pripadnice iste organizacije v boju z ebolo v Gvineji in Liberiji, aktivistka Hadiza Bala Usman in njen angažma za rešitev ugrabljenih nigerijskih deklic. In seveda politična outsiderka Marina Silva, najmočnejša predsedniška izzivalka, kar jih pomnimo, pa čeprav je Brazilija v recesiji znova izbrala Dilmo Rousseff.
Vrnitev geopolitike
Leto je zaznamovala Ukrajina. Po več deset žrtvah februarskih nemirov v Kijevu je padla vlada premiera Viktorja Janukoviča, ta pa je pobegnil v Moskvo. Kriza je prešla v svetovno z rusko aneksijo Krima. Kljub septembrskemu premirju je obležalo prek 3600 mrtvih, več kot milijon ljudi je zapustilo svoje domove.
Ko je Rusija 18. marca anektirala Krim, so bili le redki zahodni voditelji, ki niso imeli polnih ust govorice o suverenosti, ozemeljski integriteti in vladavini prava, pravi Susan Watkins. Ameriški predsednik Barack Obama je zaveznikom v Bruslju govoril o tem, da velike države ne morejo zatirati in ustrahovati majhnih, suverenost je vendar stvar ustave in mednarodnega prava. Britanski premier David Cameron je bil nepopustljiv: ni mogoče brez posledic obiti mednarodnega prava, ruski agresiji se je pač treba upreti. Nemška kanclerka Angela Merkel je grajala načelo moči, ki ji Rusija daje rednost pred močjo prava.
Voditelji skupine G7 so enoglasno spomnili, da mednarodno pravo prepoveduje državam, da bi se polastile ozemlja s silo. Ko se je Gerhard Schröder muzal, da se je sam, še kot kancler, pridružil Natovemu bombardiranju suverene države, Jugoslavije, in to brez podpore varnostnega sveta, so ga utišali. Watkinsonova niza zgodovinska dejstva: Zahodna Sahara, ki jo je Maroko anektiral 1975; Vzhodni Timor, ki ga je 1975. zasedla Indonezija; Palestina, 1848–49, 1967; Ciper, 1974. Povsod je zraven stal Zahod. Toliko o proklamacijah »svobodnega sveta«.
Priključitev polotoka Krim je bila za odnose med Zahodom in Rusijo prelomna. Vladimir Putin je pohodil mejo z Ukrajino iz leta 1994, je politik retrogradne miselnosti, ki ni prebolel padca Sovjetske zveze, hoče obnovo nekdanje nacionalne veličine. Od leta 2008, ko je poslal tanke v sosednjo Gruzijo, ni užival doma tolikšne priljubljenosti kot po okupaciji Krima.
Ni mu do partnerstva z Zahodom, ukvarja se z evrazijskim carstvom. Ukrajina, ki je venomer pomenila klasični vakuum moči, je zanj primerna žrtev. Znotraj SZ ni učinkovala kot homogena, vselej je bila »raztrgana država«. Zbigniew Brzezinski je že dolgo tega pisal, da Ukrajina pomeni za Rusijo vso razliko: med tem, ali je »azijska imperialna država« ali »imperialna država, ki vključuje Azijo in Evropo«. In vendar ostaja dejstvo, da se je Rusija letos odzvala na zaostrovanje na lastnih mejah. Preteklih dvajset let je popuščala, gledala približevanje Nata, zdaj se je vrnila na prizorišče. Potisnili so jo v kot in odločila se je za ukrepanje.
Zahod je s siljenjem Ukrajine v izbiro položil Putinu v roke darilo. Spomnimo se slavnega srečanja formata Gymnich zunanjih ministrov pred dobrim letom, ko je Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. V Vilniusu je dobil de facto ultimat, niti evropske zunanje politike so imele v rokah Vzhodnoevropejke. A Unija ni zainteresirana za širitev na vzhod, z Ukrajino še posebej ne. Pomagala je destabilizirati državo, spodbujala opozicijo, priznala pučistično vlado, hrabrila majdansko gibanje, vendar je bilo upanje Ukrajincev prazno. Evropa ni niti vedela, kaj hoče, niti ni bila pripravljena poravnati računa. Nikoli ni razmišljala geopolitično, v Ukrajini je pokazala, da ne zna skrbeti za lastno dvorišče. Cena, ki jo plačuje razdeljena država, je zelo zelo visoka.
»Kako smo prišli v situacijo, ko se mora Ukrajina odločati med EU in Rusijo? Zakaj mora izbrati?« je postavil retorično vprašanje zgodovinar in antropolog Siddharth S. Saxena z britanskega Cambridgea. Jeseni sva se pogovarjala o razhajanju države in nacije v Ukrajini.
»Kdo največ izgubi, če Evropa spet postane ena, če izoblikuje dobre politične in siceršnje odnose z Rusijo? Bližina z Rusijo predstavlja največjo grožnjo za odmik ZDA v globalni ureditvi.« Pomnimo razkriti stenogram, v katerem namestnica ameriškega zunanjega ministra Victoria Nuland za Evropo uporabi besedo na f; pa tudi »personalni menedžment« Washingtona glede nove ukrajinske vlade: preferiral je Arsenija Jacenjuka, ta je postal premier. Toliko o strateškem vakuumu Ukrajine, ki ga v enaki meri kot Rusija skuša zapolniti Zahod.
»Vojna v Evropi? Ne v našem imenu!« Peticija eminentnih nemških podpisnikov v Die Zeitu je konec leta pozvala k miru. Toda vojna v Evropi se je že začela.
Vrnitev geopolitike, je poleti v reviji ameriškega establišmenta Foreign Affairs zapisal Walter Russell Mead. Svet se je pogreznil v drugo hladno vojno. Oziroma hladna vojna se ni nikoli končala, kot je komentiral Lucio Caracciolo, urednik Limesa v intervjuju na teh straneh. Spet je vse, kakor je bilo, samo da tokrat vojna ni ideološka, v tretjem tisočletju se bije na polju plina in nafte. In spet, kot že tolikokrat v zgodovini, gradimo zid. Petindvajset let po zrušenju razvpite betonske ograje med dvema svetovoma nastaja nova meja, zdaj pomaknjena dlje proti vzhodu, v Ukrajino.
Ljudje so zmeraj gradili zidove; čeprav jim je usojeno, da se naposled zrušijo, so ti nastajali venomer znova. Tisoče let razmišljajo v stilu ograj, kraljestvo hočejo ograditi od tujcev, postavljajo ločnice z »barbari«, za zidovi se počutijo varne, pravi Z. Bauman.
O tej iluziji varnosti je pred časom pisal Jon Hinley v Guardianu in našteval več kot 9500 kilometrov bodečih žic, betona, železa, kamenja, žičnatih mrež, zgrajenih v preteklih dveh desetletjih. Ta mesec je padel še en zid, po 55 letih se je začel proces normalizacije odnosov med Združenimi državami in Kubo. Hkrati nenehno nastajajo novi zidovi, in to dobesedno: med Združenimi državami in Mehiko, med Izraelom in Palestinci, na vstopnih točkah trdnjave Evrope, kjer je letos samo v eni nesreči ob Malti potonilo petsto priseljencev.
Četrt stoletja po padcu berlinskega zidu in imploziji komunizma je marsikje na vzhodu v zraku občutek izgubljene priložnosti. Tedaj je bila evforija popolna, demokracija in blaginja sta se zdeli za vogalom povsod, od Bratislave do Ulan Batorja, je konec leta ugotavljal FA in slavil napredek evropskega vzhoda, posebno Poljske. »Najslabša stvar komunizma pa je tisto, kar pride za njim,« je na nekem mestu zapisal Adam Michnik.
In vendar so nekdanje Vzhodnoevropejke postale normalne demokracije. Kako dolgo pot so prehodile, najbolje kaže Poljska. Premier Donald Tusk je ta mesec prevzel položaj predsednika evropskega sveta, še ena potrditev pomika gravitacijskega središča Unije na vzhod. Evropa je postala zelo drugačna.
Doba avtokratov
Moč je bila vedno središčni koncept svetovne politike, kar velja za 2014. še posebej. Demokracija je v težavah, uspevajo močni, avtokratski voditelji: Vladimir Putin obvladuje Rusijo, katere ekspanzionistično politiko snuje njen ideolog Aleksander Dugin, Xi Jinping je najmočnejši kitajski voditelj po Mao Zedongu, Bližnji vzhod je brutalno redefiniral Abu Bakr Al Bagdadi.
Turčiji določa tempo Recep Tayyip Erdoğan, ki je zamenjal službo: po enajstih letih na položaju premiera je postal predsednik. Multilateralizem je videti izčrpan, vrnil se je radikalni nacionalizem. Po padcu sovjetskega komunizma se je zdelo, da bosta prevladala demokracija in internacionalizem. Toda Rusija ni postala partnerica Zahoda, kot je bilo pričakovati, Kitajska ostaja avtokracija, čeprav s kapitalizmom in porajajočim se srednjim razredom. Demokracija je upočasnila tempo.
Moč in tekmovanje sta prekrila pravila in sodelovanje. Na različnih koncih sveta opažamo vzpon nacionalizna in revizionizma, kosanje velikih sil kakor v 19. stoletju. Čez nekaj generacij oceani na zemljevidih ne bodo več modri, označeni bodo v barvah držav, ki jim pripadajo, razlaga profesor zgodovine na univerzi v Connecticutu Alexander Dudden.
To je teorija, ki bo bržkone doživela prvo preizkušnjo v Vzhodnokitajskem morju. Robert Kaplan (Balkan Ghosts), ki razmišlja geopolitično, v svoji zadnji knjigi (Asia's Cauldron: The South China Sea and the End of the Stable Pacific) ugotavlja, da je ta del Pacifika postal za Azijo tako ključen, kakor je Sredozemlje za Evropo. Kosanje med Kitajsko in Japonsko za prevlado v Vzhodnokitajskem morju je postalo resno, sem ter tja se približa oboroženemu konfliktu, regija je nevarna, nemara celo bolj od bližnjevzhodne.
Majorizacijo in avtokratska znamenja razkazuje na stičišču Evrope in Azije Erdoğan, Turčija je vse manj svobodna država, vse dlje od EU. Sredi celine je droben, skrb zbujajoč primer Orbanova Madžarska, ki uvaja nedemokratične reforme, konservativni premier se zgleduje po Putinu in izjavlja, da so liberalne demokracije v zatonu. Ne samo Rusija in Kitajska, tudi tendence drugod pripovedujejo, da zahodna pravila zanje niso univerzalna.
Čeprav avtoritarni kapitalistični modeli niso globalna alternativa, pa sem ter tja zbujajo občudovanje zaradi svoje obvladljivosti in učinkovitosti. Demokracija je pač bistveno bolj zapletena. A ne bodo nas uničili Rusija, Kitajska ali Islamska država, najbolj pogubni smo sami zase, je stanje stvari povzel zgoraj omenjeni Tomáš Sedláček. Zavedanja o krhkosti zahodnih demokracij in zlaganosti svobodnega sveta ni bilo še nikoli več. Razprava o 99 odstotkih proti enemu odstotku še ni bila tako glasna. To je opaziti vsepovsod in odraža obupno nezadovoljstvo srednjega razreda. Banke so reševali davkoplačevalci, okrevanje je pospremila še večja neenakost.
Življenje v času neenakosti
Na kupe knjig leta je poskušalo razložiti svet okoli nas: globalni kaos kot največji izziv 21. stoletja in dileme, kako vzpostaviti mednarodni red v svetu različnih zgodovinskih perspektiv, nasilnih konfliktov, ekstremizmov. Najvplivnejši in najbolj kontroverzni protagonist mednarodne politike 20. stoletja Henry Kissinger v svoji zadnji knjigi World Order poziva h globalnemu ravnotežju, ki temelji na vestfalskih načelih.
Ameriški družboslovec Francis Fukuyama, ki nas je leta 1992 skušal prepričati, da se je »zgodovina končala« – Slavoj Žižek njegovo tezo imenuje fukujamizem, pravi, da smo na neki način vsi fukujamisti –, je letos v novi knjigi povedal, da so stvari bolj zapletene: Kitajska je zmes državnega kapitalizma in avtoritarnosti, ne Rusija ne Bližnji vzhod nista šla po poti demokratizacije, in tudi sam Zahod kaže žlahtne znake dekadence. Knjiga Naomi Klein This Changes Everything je bistveno več od pisanja o podnebnih spremembah, vplivna avtorica in aktivistka poziva k množičnim družbenim gibanjem zoper kapitalizem 21. stoletja.
Toda nobeno pisanje – ne o svetovnem redu, bitki za moč v Aziji, milijonu priseljencev, ki gradijo nov kitajski imperij v Afriki, političnem razkrajanju Zahoda – ni vzbudilo tolikšnega zanimanja kot Kapital v 21. stoletju. Knjiga francoskega levičarskega intelektualca in ekonomista Thomasa Pikettyja je vznemirila Evropo in svet. Njegovih dokazov in njegovih argumentov o neenakosti ni več mogoče ignorirati.
Pod drobnogled je vzel zgodovinsko spreminjanje koncentracije bogastva, primerjal je vzorce v različnih državah v preteklih stoletjih in pokazal, da se neenakost povečuje povsod. Knjiga je spisana s širokim zgodovinskim zamahom, je zmes dvestoletne zgodovine ekonomike neenakosti, temelji na 15-letnih empiričnih raziskavah, podprta je z močnimi teorijami.
Piketty je dokumentiral čedalje večjo koncentracijo bogastva v rokah maloštevilne ekonomske elite. Ugotavlja, da je pomen bogastva v modernih ekonomijah dosegel raven, kakršne nismo videli sto let. Ne obstaja neka splošna tendenca k večji neenakosti – relativno visoka stopnja enakosti po drugi svetovni vojni je bila deloma posledica politike progresivne obdavčitve, še bolj je bila rezultat uničenja podedovanega bogastva, posebej v Evropi med letoma 1914 in 1945.
Njegovo pisanje, ki spreminja vse tisto, kar vemo o dohodku, bogastvu, kapitalu, je čez noč postalo uspešnica in njen avtor zvezdnik. Fenomen Piketty je med drugim pokazal, kako zelo se je spremenil zeitgeist. Pojem neenakosti, ki je bil prej tabujski, je postal eden najbolj uporabljanih, ideje, ki so se nekdaj zdele nezanimive in zunaj levičarskih krogov niso imele nobenega odmeva, so postale del široke javne razprave.
Preveč zgodovine
Upanje arabske pomladi, ki so ga prinesle revolucije leta 2011, je davno izpuhtelo. Bližnji vzhod je teren skoraj neprekinjene vojne, ki se je začela pred sto leti, vedno je bil najbolj nemirna regija od vseh, to leto bo šlo v zgodovino kot še bolj razburkano: arabski svet je v eksistencialni krizi.
Zahodne vlade je presenetil vzpon džihadističnega gibanja Islamska država Iraka in Levanta, ki je junija razglasil kalifat in novači svoje radikalne privržence tudi na ameriških in evropskih tleh. Isis je povezal državljansko vojno v Siriji s sektaškimi konflikti v Iraku, preuredil je bližnjevzhodna razmerja, predstavlja grožnjo za celotno regijo. Pet obglavljenj zahodnih talcev, ki jih je gledal ves svet, je ponižalo Zahod, Združene države in njihovi zavezniki so se odzvali z zračnimi napadi in bombardiranji v Siriji.
Do konca leta je vojna zajela štiri bližnjevzhodne države: Irak, Sirijo, Libijo in Jemen. Gaza si ni opomogla po poletni sedem tednov trajajoči izraelski zračni in kopenski ofenzivi. Libanon in Jordanija sta preplavljena s sirskimi begunci. V Egiptu je na oblasti avtokratski režim Abdel Fataha al Sisija, še bolj represiven od Hosnija Mubaraka, ki ga je strmoglavila revolucija leta 2011.
Razgrajujejo se meje, ko so jih kolonialne sile zarisale po koncu prve svetovne vojne. Gledamo implozijo Iraka in dejanski razpad Sirije, bližnjevzhodni zemljevid se zarisuje na novo: ali de facto ali formalno. Krizi v Iraku in Siriji znova odpirata vprašanje kontroverznih ameriških vojn, prve in druge, leta 1991 in leta 2003, ki sta še enkrat potrdili, da vojaške opcije nikoli ne prinesejo rešitve. S sunitskim kalifatom pa so džihadisti že izbrisali meje, postavljene leta 1916 s Sykes-Picotovim sporazumom.
Z neslavnim tajnim dogovorom je bilo otomansko cesarstvo po prvi svetovni vojni razdeljeno v skladu z britanskimi in francoskimi imperialnimi interesi in ob popolnem ignoriranju logike terena in želja tamkajšnjega prebivalstva. To je bila nesmiselna meja, ki že nekaj časa razpada pred našimi očmi, komentira Noam Chomsky. Bližnji vzhod, ki je že s tako imenovano arabsko pomladjo prešel v etapo razpadanja imperialnih meja, postaja vse bolj fragmentiran.
Ne gre samo za arbitrarne meje, ki so bile zarisane z vidika tujih sil, temveč tudi za politično ureditev, ki je bila znotraj teh držav vzpostavljena in dopuščena, je poleti ob stoletnici začetka prve vojne v intervjuju razlagal politični filozof Tomaž Mastnak. »Za sabo imamo stoletje intervencij, političnega in ekonomskega podrejanja, sprememb režimov: od državnega udara v Iranu leta 1953, intervencije v Iraku, do spodkopavanja države v Siriji ...« Večino teh problemov in predvsem oblike, v katerih se izražajo, je mogoče povezati s tujimi intervencijami in poskusi vzpostavljanja tujega gospostva. »Nobenega bistvenega koraka naprej v resnici nismo naredili od prve svetovne vojne sem: živimo z dediščino imperijev.«
Ni res, da je konec zgodovine, zgodovine je preveč.
Konec Obamove dobe
Ko je belopolti policist sredi poletja v Fergusonu ustrelil temnopoltega mladeniča, je zanetil nasilne proteste in obudil vprašanje rasne diskriminacije v Združenih državah. Odprla se je stara rana v srčiki ameriške kulture in družbe. Še silovitejše nasilje je sledilo odločitvi velike porote v zvezni državi Misuri, ki jo sestavljajo večinoma belci, da policist, ki je ubil neoboroženega črnskega najstnika Michaela Browna, in ustrelil ga je osemkrat, ni kriv.
Petdeset let po reformah, ki so formalno razglasile enakost med belci in črnci, je tragični dogodek razgalil globoki rasni prepad v ameriški družbi. Združene države imajo veliko temnopoltih pop ikon in športnih zvezd in imajo celo temnopoltega predsednika. A to ne pomeni veliko.
Pričakovanje, da predsedniški mandat Baracka Obame napoveduje novo, postrasno Ameriko, se je razletelo na ulicah predmestja St. Louisa, in sredi vse večje ekonomske neenakosti, ki hromi ZDA, je zapisal Financial Times. Ferguson je bil eno preštevilnih neznanih ameriških obmestij, koder vlada tihi obup, ki zaznamuje tovrstna okolja z velikimi rasnimi razlikami, revščino in neenakostjo. Nakar je postal nacionalni simbol globoke frakture znotraj ameriške nacije.
Poleg tega ne gre samo za bes zaradi »belca, ki je ubil črnca«, temveč tudi za vlogo policije v ameriški družbi. Ta je imela vedno ambivalentno vlogo v ameriških rasnih odnosih. Ferguson je mesto s 25.000 prebivalci, v katerem je policija, ki jo sestavlja 95 odstotkov belcev, v službi skupnosti 60 odstotkov črncev. Razpira dileme odnosov med zakonom in redom in demokracijo. Je demokracija najvišja vrednota ali pa policija brani red in mir – in torej zanjo veljajo drugačna pravila kot za državljane?
Misuri v plamenih je obenem tragedija prvega ameriškega črnega predsednika, od katerega je temnopolta ameriška populacija, in ta se je leta 2008 in 2012 množično kot nikoli prej udeležila predsedniških volitev, toliko pričakovala. Njegova vladavina je nakazovala nekaj novega. Hoja po robu rasno razdeljene Amerike je bila vnaprej videti težavna: zavedal se je simbolnosti tega, da si kot prvi temnopolti ameriški predsednik ne more privoščiti, da bi njegov mandat zaznamovala samo barva kože.
In vendar je kot kandidat v svojem vélikem govoru o rasizmu v Filadelfiji, ki velja za enega njegovih najbriljantnejših nasploh, obetal. Pred šestimi leti je prišel v Belo hišo s 95 odstotki črnskih glasov in samo 43 odstotki belske podpore. Po novembrski objavi velike porote pa je bil videti še bolj nemočen, kot je resigniran videti nasploh že zelo dolgo v Beli hiši.
Ferguson označuje konec Obamove dobe, je izjavil eden vodilnih afroameriških intelektualcev Cornel West s Princetona. Začela se je z nepredstavljivim upanjem, končuje se z globokim razočaranjem. Nazadnje je prav on, za katerega so se nadejali, da je »njihov« predsednik, razočaral najbolj. Eden obupnih razkolov v ameriški družbi je rasni, toda docela razdeljena je tudi ameriška politika scela. Polarizirana je do te mere, da ameriški kongres ne deluje več.
Antievropejci
Evropska gospodarstva so še vedno v recesiji in družbe v depresiji. Ob ukrajinski krizi pa so politični pretres leta pomenile volitve v evropski parlament. Žlahtne dolgočasnosti, ki je več desetletij spremljala EU, je bilo konec.
Volitve so do temeljev pretresle nacionalne strankarske sisteme povsod po Evropi. V Ameriki je finančna kriza spodbudila čajankarje, v Evropi je dala zagon evroskepticizmu in populizmu. Izbira med »levim« in »desnim« se je umaknila merjenju moči med tradicionalnimi političnimi strankami in evroskeptiki.
Vedno, kadar se akumulirajo velike ekonomske in socialne zahteve, ki jih institucionalni sistem ne more zadovoljiti, pridejo na plan populizmi. Toda medtem ko je mainstream strašil z evroskepticizmom – in strah je bil bistvo politike od Machiavellija naprej –, je volitve prezrlo 60 odstotkov volivcev. Sporočilo tistih, ki so prišli, je bilo nedvoumno.
Najbolj travmatičen je bil izid v Franciji: neizogiben, pa vendar šokanten. Obraz Evrope je postala Marine Le Pen, spretna političarka naše dobe, ki ji je uspelo preobraziti zloglasno Nacionalno fronto, prepričati, da je parafašistična stranka tako rekoč dostojna izbira. Francija je v preteklosti dala Evropi Monneta, Schumana in Delorsa, zdaj evropski tempo določa Le Penova.
Mnoge Francoze je globoko sram. »Šokantno je vedeti, da poznaš ljudi, ki so volili Nacionalno fronto; stranko, ki je resnično ostudna, ne glede na njen novi, polikani obraz,« je komentiral Dominique Moïsi. Najbolj referenčni francoski družboslovec je eden najbolj prepričanih Evropejcev med Francozi. Kot potomec judovskega taboriščnika z družinsko zgodbo, ki je emblem tragične, kompleksne evropske zgodovine, je zaljubljen v Evropo.
Obžaluje francosko smer, a hoče verjeti, da se Evropa ne kruši pred našimi očmi. Frustracije, strah in apatija Francozov pa so simptom evropske celine. Redko presenečenje volitev je pomenila Italija: dala je zaupnico Demokratski stranki premiera Mattea Renzija, mlademu, simpatičnemu politiku z brezskrbnim nasmehom, ki daje vtis novega, čeprav je populist, ki prinaša malo vsebine. Na Otoku triumfira evrofobični Nigel Farage, prvi zmagovalec v sto letih, ki ni ne laburist ne konservativec, skrajna desnica je bila uspešna v Avstriji, na Danskem in Madžarskem. Ekonomska kriza in kriza upravljanja EU prevprašujeta malone vse, na čemer je utemeljena integracija. Evropska ideja ni več samoumevna.
Kriza je destabilizirala celotne družbe, evropski model, ki je obljubljal ravnovesje med trgom in socialno državo, je razpadel, prava tema je politika, ki ne daje več nobenih izbir, ugotavlja Barbara Spinelli, hči evropskega federalista Altiera Spinellija. S praznino v tradicionalni politiki se politologi ukvarjajo že dlje: državljani so se umaknili v zasebnost, stranke so privesek države, »vladajoči razred« išče samo še službe. Državljanstvo je postalo nesuvereno, demokracija brez demosa.
»Temeljne pravice, za katere smo mislili, da jih bodo izvoljeni predstavniki obvarovali, so brezobzirno kratene ... Evropa mora h koreninam institucionalne nezmožnosti pomiritve med politiko in močjo,« pravi eden najpomembnejših še živečih mislecev Zygmunt Bauman. Toda čeprav je volilni izid stresel Evropo do temeljev, ostaja ta taka, kot ugaja Bruslju. Jeseni je dobila novo garnituro.
Imenovanje Jean-Clauda Junckerja je bilo težavno. Če voditelji držav članic EU pri izbiri kandidata za predsednika bruseljske komisije ne bi upoštevali rezultata evropskih volitev, bi zadeli Evropo naravnost v srce, je poudarjal Jürgen Habermas. In vendar stara politika ni več odgovor na aktualna vprašanja, je zapisal zgodovinar Timothy Garton Ash.
Novi predsednik evropskega sveta je postal Poljak Donald Tusk, kar je odraz spremenjenih razmerij v osemindvajseterici. Čedalje močnejša Poljska, ki sodeluje v raznovrstnih povezavah – v višegrajski skupini, weimarskem trikotniku, ima tesne bilateralne vezi z Nemčijo –, je v sredici današnjih izzivov Unije: odnosov z Rusijo in Britanijo.
Je soseda Ukrajine, Poljaki so najštevilčnejši priseljenci, ki iščejo delo na Otoku. Imenovanje ponazarja novo, premaknjeno geopolitično težišče. Brez cinizma lahko rečemo, da je to Evropa, o kateri je sanjal član neokonservativne administracije Busha mlajšega Donald Rumsfeld, navdušen nad odmerkom sveže evropske krvi, ki so jo pred desetimi leti prinesle s seboj nove članice.
Center s preveč periferijami
Opešana, vse manj navdihujoča, vse bolj korporativna Evropska unija pozna tudi lepo zgodbo. Škotski ni uspelo, da bi postala država, in to je izgubljena priložnost, s katero je izgubila tudi Evropa. Škoti bi bili boljši Evropejci od Britancev. Pa vendar je referendum zametek nečesa novega. Osamosvojitvena stremljenja in prizadevanja za politično avtonomijo, ki jih je opaziti po Evropi, so trend, ki ne bo zamrl. Evropska unija se hkrati pomika v obe smeri: proti Uniji in proti regijam.
Neodvisnost v času soodvisnosti je videti kontroverzna, vendar ponazarja fragmentirani svet, v katerem se ljudje oklepajo venomer ožjih identitet: škotske, katalonske, flamske, beneške, kurdske. V preteklosti so večino odgovorov ponujale nacionalne države, današnja dilema je, kaj sploh še obvladujejo nacionalne države.
V 21. stoletju je kolektivna identiteta obrobnejša, državne meje so izgubile pomen, ljudje hočejo več demokratičnega nadzora na podnacionalnih ravneh. Trenja med globalizacijo in nacionalizmom in obnavljanje specifičnih identitet lahko opazujemo na Škotskem, v Španiji, Belgiji, Franciji, Italiji. Škotski primer je unikaten, a hkrati samo najbolj izstopajoča ambicija, ki je s krizo dobila nov zagon na vseh koncih celine.
Recimo v Kataloniji, ki je večja od ducata držav članic EU in občuduje britanskega premiera Davida Camerona, ker je v nasprotju z Marianom Rajoyem dovolil referendum. Zakaj bi bili Katalonci drugačni od Škotov, so se vso jesen spraševali v najrazvitejši španski provinci, ki je naposled izvedla neobvezno glasovanje. Vprašanje ostaja, kdo je zmagal in kdo je izgubil. Morda pa gledamo neverendum, nikoli končani referendum oziroma niz ponovljenih glasovanj o istem vprašanju, dokler ne pride do želenega izida.
Osemnajsti september je spremenil Škotsko, Otok in Evropo. Nacionalnosti ni mogoče prekriti ali zamašiti, je razmišljal vodilni intelektualec novodobnega škotskega nacionalizma, pokojni Stephen Maxwell, o temi je pisal takrat, ko so bili drugi kot fosili priklenjeni na »internacionalizem«.
Škotska referendumska zgodba pa je hkrati pripovedovala o upanju na drugačno politiko, obetu dobre družbe, solidarnosti in pravične države. Pokazala je kultivirano razpravo o razdružitvi. Dolga kampanja je bila festival demokracije in parada argumentov. Vdihnila je življenje, aktivirala generacije, jih povezala v pisano koalicijo. V bistvu je aktualizirala vsa zelo naša vprašanja: o neoliberalizmu, jedrski politiki, ekologiji, bančnem sektorju.
Mala Anglija
Velika Britanija razpada: čeprav Škotska za zdaj ostaja, bo nemara odšla; Britanija obrača hrbet Evropi. Njen zdrs je postal ena najpomembnejših evropskih strateških dilem; paradoks je, koliko evropskih zgodb je povezanih z najbolj evroskeptično državo članico EU.
Škotski referendum pa je bil samo prvi v nizu glasovanj, ki bodo odločala o britanski politiki. Čez pet mesecev bodo na Otoku parlamentarne volitve in škotski nacionalizem bo zgolj okrepil britanski nacionalizem. Tretji referendum bi lahko bilo glasovanje leta 2017 o tem, ali bo Britanija ostala ali ne. Vse odkar je David Cameron obljubil referendum, predvidevamo, da bo zagovarjal članstvo v EU.
Bo res? Okolje čedalje bolj evroskeptične lastne stranke, evrofobični Nigel Farage, barikade zoper priseljevanje mu nevarno ožijo manevrski prostor. Pred mesecem je izgubila potrpljenje tudi nemška kanclerka. Odhod članice z veliko diplomatsko težo in vojaško močjo bi bil precedes brez primere, posledice bi utrpeli eni in drugi. In vendar je Merklova konec leta prvič je nakazala, da je pripravljena razmišljati o evropski prihodnosti brez Britanije.
Slabo smo razumeli škotski referendum, ki za zdaj ni omogočil razdružitve z Združenim kraljestvom, je v uvodniku zapisal rimski Limes (L'impero è Londra). Mislili smo, da je v igri Škotska, vendar je šlo za status Londona v svetu. Mislili smo, da je vprašanje geopolitično, vendar je predvsem politično.
Verjeli smo, da je poraz independentistov raztopil odcepitvene težnje v Evropi, vendar jih je okrepil. Imperij je London. Čas je, da se London odcepi od Male Britanije, je bil konec leta v Financial Timesu drzen Philip Stephens. Najbolj vibrantna prestolnica sveta z 8,5 milijona prebivalcev, ta, ki prispeva petino britanskega BDP in je primerljiva z ekonomijo kake Švedske, se vendar ne more prepustiti usodi »male Anglije«.
