Kapica ne bo rešila Slovenije

Strankarsko usklajevanje koalicijske pogodbe je vendarle prešlo razprave o svetovnonazorski rdeči ali črni usmeritvi.

Objavljeno
15. avgust 2014 17.32
Borut Tavčar, gospodarstvo
Borut Tavčar, gospodarstvo
Strankarsko usklajevanje koalicijske pogodbe je vendarle prešlo razprave o svetovnonazorski rdeči ali črni usmeritvi, celo močan šum o poslancu zaporniku je slišati le v ozadju. Vendar slovenska politika še vedno ne čuti dovolj močno, da je država v težavah in da večina državljanov pričakuje enotnost z lučko na koncu čim krajšega predora. Cilj strank je dober položaj za vse prihodnje volitve, ne dobro države. Nazadnje je sodelovanje v projektu preusmerjanja Slovenije na pravo pot zavrnila Nova Slovenija, še prej Združena levica, SDS pa tako nikoli ni imela namena biti zgolj druga partnerska stranka.

Državi pač ne bo vladala mavrica, je pa zato nekoliko več zelenih poudarkov. Zelena davčna in proračunska reforma, s čimer bi nova koalicija postopoma zmanjševala obdavčitev dela in povečala obdavčitev onesnaževanja, zraven pa odpravila subvencije za onesnaževalce, je eden od pomembnejših. Trajnostni razvoj na vseh ravneh je postal deklarativna okvirna usmeritev. To ni zmotilo nobene stranke, ne nazadnje je taka usmeritev zapisana tudi v dokumentih Evropske unije, predvsem pa ni zelo konkretna, kot denimo socialna kapica. Razprava o njej je pokazala zgolj to, kar že dolgo vemo; slovenski politiki se skregajo in razidejo v površinskih usklajevanjih brez celostnih podatkov, torej še vedno ideološko.

Koalicijske pogodbe bi morale biti drugačne. V njih bi morale biti naštete glavne težave, ki izhajajo iz sistemske ureditve države. Denimo podjetnik, ki na dovoljenja za postavitev proizvodnje čaka 15 let. Ali pa stiske mladih, ki jih država izobražuje, potem pa se izselijo, ker v Sloveniji ni dela ali delodajalci, tudi državna uprava, pričakujejo prostovoljno delo. Spet druga je izseljevanje strokovnjakov in razvojnih oddelkov, ker se teh ljudi pri nas ne da ustrezno nagraditi. Naslednja je že folklorno prednovoletno nabiranje kupov odpadne embalaže. Koristen nauk o velikih projektih bi lahko potegnili tudi iz naložbe v Teš 6.

Stranke bi se v tem primeru zavezale, da bodo težave reševale celostno, da bodo za pomoč in podporo pritegnile v razpravo stroko in javnost, ureditev zakonodaje pa predlagale v treh ali šestih mesecih. Tako bi v primeru podjetnikov, ki čakajo dovoljenja za poseg v prostor, lahko ugotovile, da je prostorsko urejanje pravzaprav zašlo v nezakonito stanje. Država bi morala namreč že leta 2007, to si je sama predpisala, pripraviti državni strateški razvojni načrt. V njem bi morala razporediti prostorske rezervacije in jih uskladiti s predpisi o varstvu okolja. Te smernice bi potem morale podredno spoštovati­ tudi občine in državne ustanove. Pritoževanja stranskih udeležencev na vsakem koraku postopka ne bi bilo.

Državna uprava niti predpisov, ki jih je sprejela, ne izvaja. Vsaj tistih, ki bi občanom olajšali življenje. Nemara bi v analizi ugotovili celo to, da je nujnost trajnostnega razvoja poudarjena že v zakonu o varstvu okolja, a ga ne upoštevamo. Javni upravi je verjetno v interesu, da se lahko ukvarja sama s sabo in kopico neusklajenih, neizvajanih in nasprotujočih si zakonov. Tako je namreč vseskozi kadrovsko podhranjena in skrbi za službo ni. S preprostejšo in jasno zakonodajo, kar bi bilo resnično trajnostno, bi odpadlo veliko administriranja oziroma konfliktov med sektorji, prenos evropskih direktiv pa bi bil precej preprostejši. V sedanjih razmerah je zelena davčna reforma zelo vprašljiva. Podjetja in državljani v Sloveniji so že zdaj med najbolj obremenjenimi z zelenimi davki in prispevki, zato se izlušči vprašanje, ali si država sploh lahko dolgoročneje privošči tak javni sektor, kot ga ima.

Nujna je tudi ugotovitev, da se mora Slovenija konsenzualno odločiti, kaj bi rada postala. Če je to zelena država, bi ugotovili, da bi se bilo dobro regijsko povezovati in z Avstrijo, Švico in severno Italijo oblikovati tovornjakov prosto območje. Ugotovili bi tudi, da je bolje podpirati nove, prodorne projekte, ne vzdrževati socialnega miru z donacijami podjetjem v stiski, ki na koncu še propadejo.

Žled je nazorno pokazal, da državni sistemi ne delujejo, saj z javnimi naročili ne bodo porabili praktično nič slovenskega lesa. Še za električne drogove državnega podjetja je »boljši« finski les. Dokler bodo na kmetijah glavni novi in čim večji traktorji, ne pa povezovanje in celovitost ponudbe, na koncu pa večja prehrambna samooskrba, ne bo nič bolje. Odhajajoča vlada z zadnjimi ukrepi kaže, kako je to videti. Za kmetije v okoljskih programih ne velja več prepoved gojenja gensko spremenjenih rastlin, zato pa, na drugi strani, postavitev sončne elektrarne na streho hleva ni več dovoljena dopolnilna dejavnost. Slovenija čaka navodila za pot na bolje, politika pa se krega s kapo ali brez. ●