Kar je Petra Majdič naredila v Vancouvru, je ena najbolj neverjetnih stvari

Športni gen Davida Epsteina je uspešnica, ki poskuša odgovoriti na vsa vprašanja, ki si jih postavljamo športniki.

sob, 25.04.2015, 06:00

Na osamljenih skalnatih pobočjih Jamajke, kenijskih višavjih, severu Finske, Aljaski in v vrhunskih ameriških laboratorijih je nekdanji vrhunski tekač na 800 metrov kolikor se le da podrobno raziskal, kaj ustvarja športne šampione. Globalna uspešnica Športni gen je pred dvema tednoma izšla tudi v slovenskem jeziku pri založbi UMco.

Nekdanji vrhunski tekač na 800 metrov in dolgoletni novinar kultne ameriške revije Sports Illustrated je poskušal najti ravnovesje med vplivom genetike, treninga ter okolja in dokazal, da je v človeškem genomu med drugim zapisan tudi »voljni moment«. Športni gen je globalna uspešnica, ki poskuša odgovoriti na vsa vprašanja, ki si jih postavljamo tako rekreativni kot profesionalni športniki.

Vaša knjiga je ena izmed najbolj celostnih in globoko raziskanih knjig o »športni teoriji«. Nekatere zgodbe – od razlogov za uspeh jamajških tekačev do povišanega železa pri legendarnem finskem smučarskem tekaču Eeru Mäntyranti – so preprosto šokantne. Ampak, ali po vseh teh letih raziskovanja lahko jasno in glasno poveste, kaj je potrebno, da športnik postane šampion?

Hvala! Prvo leto, ko sem se ukvarjal s knjigo, nisem napisal skoraj ničesar. Prebijal sem se tudi čez deset znanstvenih člankov na dan.

Povedano najbolj splošno: zelo malo od tistega, kar sem mislil prej, se je spremenilo z raziskavo, zelo malo je bilo »zavrnjenega«. Ko sem še tekmoval kot atlet, sem mislil, da je uspeh zmes talenta in trdega dela, prepričan sem bil, da mora biti športnik del vadbene in tekmovalne kulture ter imeti nekaj sreče. Po vsem, kar sem preštudiral, po vsem relevantnem znanstvenem delu, še vedno tako razmišljam. Res pa je, da se je kar nekaj mojih idej postavilo na glavo.

Nikoli, na primer, ne bi verjel, da profesio­nalni igralci bejzbola, tenisa, kriketa ali hokeja nimajo hitrejših refleksov od učiteljev, zdravnikov in odvetnikov. Talent sem vedno cenil – tako kot vsi – le na podlagi tistega, kar sem videl danes. Poglavja, v katerih pišem o zmožnosti napredovanja s treningom, so bila zame zares presenetljiva. Denimo dejstvo, da sposobnosti nekoga pred začetkom trenažnega procesa niso povezane z zmožnostjo izboljšav prek vadbe ter da je zmožnost kvalitetnega treninga povezana s pravimi geni. Mislil sem, da ljudje, ki bolje začnejo, tudi bolje nadaljujejo. A izkazalo se je, da to ne drži. »Zmožnost napredovanja s treningom« je precej bolj pomemben talent od izhodiščnega stanja in včasih sprva ne vemo, kdo ima to zmožnost in kdo ne. Zato sem se v delu knjige odločil povedati svojo osebno športno zgodbo, saj sem klasičen primer športnika, ki je bil sprva spregledan, a se je kasneje izkazalo, da sem imel večjo zmožnost napredovanja s treningom od vrstnikov.

Naletel sem na resnično veliko presenečenj. Znanja, o katerih sem mislil, da so v celoti odvisna od genov, so se pokazala za naučena. Navade, o katerih sem mislil, da so v celoti plod volje, kot je denimo kompulziven gon po treniranju, so dejansko močno odvisne od genetskih komponent. Veliko stvari mi je bilo zelo težko verjeti, zato sem se vedno znova vračal k znanosti in statistiki.

Katera dejstva in zgodbe, na katere ste naleteli med raziskavo, so vas najbolj presenetili?

V prvem poglavju knjige gotovo to, kako se zdi, da imajo športniki – igralci bejzbola in kriketa, denimo – nadčloveško hitre reakcije, a to dejansko ne drži. Od vsega me je najbolj presenetilo 14. poglavje o vlečnih psih, ultra tekačih in genih za »poležavanje na kavču«. Ker sem vrsto let pisal o psihologiji, sem se dobro zavedal, kako se naš dopaminski sistem – kemični sistem, ki je v možganih odgovoren za občutke uživanja in nagrade, za prehranjevanje, spolnost, droge … – odziva na telovadbo in fizično aktivnost. A niti sanjalo se mi ni, da znanstveniki, ki proučujejo dopaminski sistem, dobro vedo, da drži tudi obratno: razlike v genih, ki ustvarjajo naš dopaminski sistem, povzročajo, da nekateri treniramo kot nori, za nekatere pa je izziv že preprosto ­fizična aktivnost.

To sem na neki način izkusil v svoji športni karieri: nekateri člani ekipe so bili sposobni trenirati več, drugi manj, a tega nikoli nisem povezoval z aktivnostjo možganov, kar zlahka prenesemo na živali. To me je pripeljalo do najljubšega intervjuja – z ultramaratonsko legendo Pam Reed. Ona dobesedno ne more sedeti pri miru. Prvič, ko sem jo intervjuval, je ravno končala ironman (najtežji triatlon) in njeno letalo je zamujalo. Zato se je odpravila na letališko parkirišče, na katerem je tekala v krogih in se medtem z menoj ­pogovarjala po telefonu.

Od oddaljenih skalnih otočkov Jamajke do severnega sija Finske. Od visokih planot Kenije do vrhunskih ameriških laboratorijev. Med branjem knjige se mi je ves čas porajal občutek, da iščete odgovor na »ključno vprašanje človeštva«; da tako rekoč iščete dokaz za obstoj boga in razlog našega obstoja in, konec koncev, vzrok za obstoj čisto vsega. A odgovor oziroma rezultat, ki ste ga na koncu dobili, me je močno spomnil na Adamsov Štoparski vodnik po galaksiji in odgovor na vsa vprašanja, ki se glasi: 42.

To je lepa in poetična analogija! Na malce bolj resni ravni pa ste intuitivno zaslutili mojo malo skrivnost, ki je povezana s to knjigo. To je moja raziskava petnajstih vsaj zame najbolj globokih vprašanj o naravi, naravi uspeha in »raztegljivosti« sposobnosti. Šport je bil dober zorni kot za začetek vpogleda. Ko sem začel raziskovati, si nisem mislil, da bo kdorkoli, razen seveda moje mame, dejansko prebral to knjigo. V luči številnih bestsellerjev, ki zagovarjajo teorijo, da je v 10.000 urah vadbe mogoče postati šampion, in številnih uspešnic, ki bralcem ponujajo zgodbe o samopomoči in samoočiščenju, si nisem mislil, da bo brkljava znanost tako sprejeta. Zato sem začutil dolžnost, da grem v iskanju odgovorov na vprašanja do tja, kamor je s pomočjo najboljšega, kar ponuja današnja znanost, mogoče priti.

Na neki način je bil to brezskrben poskus, a moram reči, da se mi je včasih zdelo, da mi je znanost pomagala dvigniti zastor vsakodnevne resničnosti, da sem lahko videl, kaj se, skrito očem, dogaja v nas samih. Vsi ustvarjamo zgodbe o tem, zakaj nekomu uspe in drugemu spodleti. Te zgodbe so lahko zgodbe o nadnaravnem ali povsem banalnem, vedno pa so povezane z osebnimi izkušnjami in percepcijo. In velikokrat se motijo. Na svoji novinarski poti sem prebral več študij o enojajčnih dvojčkih, ki so ju ob rojstvu ločili. Velikokrat sta kljub ločenosti odrasla s podobnimi navadami, a sta te navade razložila vsak po svoje. Nihče ni ničesar pripisoval genetiki, a ko vidiš podobnosti med odraslima človekoma, je genetiko težko ignorirati. Želel sem si pisati o podobnostih, ki jih ni mogoče videti, in to mi je ponudilo nov pogled na svet.

V prvi polovici 20. stoletja je bil ideal športnik, »idealen« za vse športe. Ne preveč visok, morda celo malce močan, gibčen … To se je kasneje dramatično spremenilo. Zakaj se spremembe niso zgodile že prej, saj je bilo vendar jasno, kaj deluje in kaj ne? Zakaj je sploh nastal obrat?

Za zamudo je poskrbelo nekaj ključnih dejavnikov. Resna znanost o športu se je začela razvijati šele na začetku 20. stoletja; bilo je zelo malo znanega. Preprosto: preden je šport postal gospodarsko in komercialno zanimiv, so ga zelo malo raziskovali. Zato je izhodiščno razmišljanje izhajalo iz klasične filozofije, ki je predvidevala obstoj določenih telesnih tipov, za ideal pa je bil izbran »srednji«. Treba je dodati pomembno vlogo rastoče nemške športne znanosti, ki je bila takrat najbolj napredna. A del te znanosti je temeljil na rasistično osmišljeni agendi, s katero so poskušali pokazati, da obstaja tudi »idealna oblika človeka«. To so bili le moški, le belopolti moški. Razplet druge svetovne vojne je to ovrgel. Skupine ljudi, ki so bile prej v celoti izključene iz športnih raziskav, so se zdaj pridružile preostalim. Ko je bilo konec popolnih idej in je bilo tekmovanje odprto za vse, se je začelo tako imenovano samosortiranje. Športniki z ekstremnimi telesnimi tipi so uvideli, da lahko uspejo. Športni znanstveniki so začeli raziskovati različne telesne tipe, kar je pospešilo trend. Ključni pospešek je sprememba telesnih tipov doživela s pojavom televizije. Ko so športni dogodki postali globalni spektakli in je količina slave in denarja, ki je bila na voljo za najboljše, skočila v nebo, je vsakdo med tekmovanjem izkoristil vsaj malo psihološke prednosti, ki jo je imel na voljo. Tisti, ki te prednosti niso imeli, so padli na dno.

Danes je vse skupaj prignano do takih skrajnosti, da na vrhunski ravni v marsikaterem športu sploh ni mogoče tekmovati brez določenega telesnega tipa. Michael Phelps ima zelo dolgo telo, kratke noge ter dolge dlani in stopala, kar je tipično za elitne plavalce. Danes so v tem smislu vsi precej nenormalni, saj je to nujno za vstop v svetovni vrh.

Področje genov in genoma je zelo občutljivo, lahko celo boleče. Še posebej, kar se tiče človeških ras. Kako ste se spopadli s tem? Kako je bila, denimo, vaša knjiga sprejeta v afroameriški skupnosti?

Vsakdo, ki spremlja šport, lahko opazi, da so v določenih športnih disciplinah določene etnične ali rasne skupine bistveno bolj prisotne, a se o tem pogovarjamo le zasebno. Odrasel sem v tekaških ekipah, v katerih je bilo veliko jamajških priseljencev, in drug z drugim smo se počutili udobno, ko smo govorili o tem, kar smo videli, zato to zame ni bila »tuja ideja«. To je, seveda, zelo občutljivo. Še posebej, ko človek predstavi znanstvene argumente. Zato sem si vzel praktično celotno poglavje, da sem malo izstopil iz športa in se posvetil (ne)vlogi in (ne)vplivu rase z genetske perspektive. Mislim, da je to poglavje, ki temelji na človeški evoluciji, vzpostavilo ton pripovedi in sprostilo pristop k občutljivi temi. Jasno sem pokazal, da je moj pristop znanstven. Brez kakršnihkoli političnih komentarjev ali argumentov. Nikogar nisem hotel (pod)učiti o čemerkoli. Želel sem le razumeti resnico o tistem, kar je že znano. Kljub temu sem bil deležen nekaj kritik, a mnogo manj, kot sem jih pričakoval – več kritik sem dobil zaradi sesuvanja koncepta 10.000 ur kot zaradi pisanja o rasi in spolu.

Odziv na knjigo me je navdušil. Med drugim sem zanjo dobil nagrado Nacionalne akademije znanosti in to je zame zelo pomembno, saj je to skupina najbolj eminentnih znanstvenikov v državi, kar pomeni, da sem bil pravičen do znanosti. Kot predavatelj sem bil povabljen tudi na Center za različnost, na Lutherjevo univerzo. Zame je bil to velik znak, da so skupnosti zainteresirane tako za različnost kot za enakost, ki ju prinaša moja knjiga, ki ne temelji na polemiki ali »opredeljenem argumentu«. Od nikogar, ki je dejansko prebral knjigo, nisem dobil jeznega pisma. Ravno zaradi občutljivosti tematike sem nad tem precej presenečen. Morda je tako tudi zato, ker sem nekajkrat izpostavil, kako nevarno je lahko v določenih primerih ignoriranje genetskih razlik. Imel pa sem še nekaj malega sreče.

Kaj vas je gnalo pri pisanju knjige?

Moja motivacija za knjigo izhaja iz osebne športne in navijaške izkušnje. V srednji šoli sem bil član sijajne tekaške ekipe, ki je bila polna jamajških šprinterjev. Moja šola je 24-krat zapored zmagala na konferenčnih prvenstvih! To so bili moji prijatelji, zato sem se začel zanimati za Jamajko. Ko sem izvedel, da na Jamajki živi le 2,8 milijona ljudi, sem se vprašal, kaj za vraga se tam dogaja, da proizvedejo toliko vrhunskih šprinterjev. Na fakulteti sem tekel na srednje proge in bil obkrožen s kenijskimi tekači, ki so mi drug za drugim pripovedovali, da prihajajo iz istega malega plemena in le dveh podeželskih mest. Ponovno sem se vprašal, kaj za vraga se dogaja?! Hkrati sem bil v skupini športnikov, ki smo trenirali po istem programu, naši rezultati pa so postajali bolj različni, ne »bolj enaki«. S stvarmi, ki sem jih videl na televiziji, recimo žensko, ki je z metom izpod roke premagala vse najboljše bejzbolske metalce na svetu, se mi je v glavi sestavil seznam vprašanj, na katera bi hotel najti odgovor.

Kako lahko starš izbere »pravilen« šport za svojega otroka? Bi bili vi za takšno odločitev pripravljeni narediti genetski test?

Iskreno mislim, da je najboljše, vsaj za večino športov (z nekaj izjemami), da se otrok vsaj do dvanajstega leta ukvarja z različnimi športi. O tem pišem v sklepu. Vse bolj se kaže, da je to vzorec med številnimi bodočimi elitnimi športniki. Da ni prehitre specializacije in da so vključeni v veliko igre. Ne bi rad izbral športa za svojega otroka. Raje bi opazoval, kaj ga posebej motivira, in mu v tem omogočil dober trening.

Kar se tiče genetskega testiranja: tega najraje ne bi počel. Tudi če bi si že zelo zgodaj želel izvedeti, kaj najbolj ustreza mojemu otroku, bi raje opravil psihološke kot genetske teste. Bolje je, da takoj preveriš tisto, kar te najbolj zanima. Primeri, v katerih bi resno razmislil o genetskem testiranju, so povezani z geni, ki povzročajo dolgoročne možganske poškodbe zaradi ameriškega nogometa, nogometa, hokeja, boksa in drugih kontaktnih športov. Enako velja za gene, ki vnaprej nakazujejo možnost nenadne smrti na terenu, recimo zaradi zastoja srca. Takšna testiranja so smiselna … A večini staršev bi genetske teste za zdaj odsvetoval.

Kako ste izbirali zgodbe in primere?

V nekaterih primerih – kot denimo v prvem poglavju – je zgodba sprožila moje zanimanje za znanost, ki je bila za njo. Bilo je tako, da sem na nekem športnem dogodku opazil kaj zanimivega in se potem tega lotil. Tako je bilo tudi s primerom Petre Majdič, o kateri pišem v uvodu knjige. Na olimpijskih igrah v Vancouvru sem v živo spremljal njene nastope. Nisem mogel verjeti svojim očem. Vedel sem, da moram po tekmah intervjuvati Petro, njene trenerje in njenega športnega psihologa ter to kasneje nesti znanstvenikom, ki se ukvarjajo z bolečino. Pri nekaterih drugih zgodbah sem izbral točno določeno polje znanosti, o katerem sem hotel pisati, in ob tem izbral zgodbo, ki je temu najbolj ustrezala. Pomembno mi je bilo, da se bralci lahko povežejo z resničnimi ljudmi in primeri. S tistim, kar so doživeli sami ali pa videli na tekmovanjih.

Kako se je na vašo knjigo odzvala precej specifična ameriška športna javnost?

Presenečen sem nad pozitivnim odzivom. Vendar to še ne pomeni, da me kdo ne poskuša izzvati. Bil sem na nekaj konferencah, na katerih je nekaj udeležencev, ki niso vedeli, da sem tam, govorilo, da poskušam prepričati ljudi, da je uspeh odvisen od genetike. Včasih so pokazali tudi kako sliko, ki naj bi to dokazovala … Ampak to seveda ne more biti bolj oddaljeno od resnice! Ko sem se potem argumentirano soočil s temi ljudmi, so mi vedno dejali, da so prebrali le komentarje h knjigi. Kakorkoli – športna skupnost ima zame kar veliko težkih vprašanj, hkrati pa res vrhunski športniki ali znanstveniki opažajo, da obstaja parada knjižnih uspešnic, ki zanikajo kakršenkoli vpliv genetike, za kar ni nobene znanstvene podlage. Mislim, da so ljudje, ki delajo z vrhunskimi športniki, veseli, da se je javna debata nekoliko­ uravnotežila.

Poskrbel sem, da je v knjigo vključenih na ducate strani citatov znanstvenih virov. Številni športni znanstveniki so bili tega zelo veseli. Nisem prodajal mnenja, to je pomagalo. Veliko ljudi misli, da sem poslal v svet »napačno sporočilo« že s tem, ko sem povedal, da obstajajo različni talenti. Verjemite, rad bi imel preproste odgovore na vprašanje, kako uspeti, a hotel sem ostati blizu znanosti. Še vedno me razveseli, če mojo knjigo omeni kak vrhunski športnik ali trener.

Kakšen bi bil rezultat tekme med naravnimi danostmi in vplivi družbeno-kulturno-ekonomskega okolja?

(smeh) Lahko namesto odgovora objavite kar mojo celotno knjigo? Resnica je nekje vmes, rezultati nihajo enkrat na eno in drugič na drugo stran. Bolj ko imajo geni tekmovalno vlogo, bolj pomembne so tudi druge reči. In bolj ko je trening povezan z družbenimi vzorci, bolj pomembni so geni. Dejstvo je, da s tem, ko postaja šport vse bolj tekmovalen, na poti proti vrhu zaradi genov in okolja odpade vse več športnikov.

Kaj je to – talent?

Standardna definicija športnih psihologov bi bila, da je to nekaj, kar je povezano z veščino, ki je bila opazna še pred začetkom trenažnega procesa. Mislim, da je genetika to definicijo popolnoma razvrednotila in izpostavila nekakšno novo definicijo talenta: zmožnost prilagajanja treningu hitreje od vrstnikov.

Je človeška zmožnost za več treniranja in sposobnost trpljenja ter prenašanja več bolečine prav tako del talenta?

Oh, da, seveda! Je del talenta in hkrati izjemno »stimulirana« od različnih situacij in samega treninga. Ker sem bil tekač na 800 metrov, je bilo poglavje o bolečinskem pragu zame izjemno zanimivo. V percepciji bolečine obstajajo jasne genetske razlike, celo do te meje, da nekateri ljudje bolečine sploh ne občutijo. Hkrati je izkušnja bolečine morda najbolj osebna in razpršena od vseh izkušenj, ki jih opisujem v knjigi. Kot tekač na 800 metrov sem se naučil, da če lahko preneseš le malenkost več bolečine od sotekača, ga boš premagal. To izkušnjo sem poskušal prekopirati tudi na pisanje knjige – med pisanjem se mi je zdelo, da sem ves čas na polovici, bilo je veliko trpljenja, a sem zdržal, in rezultat je tu.

Ubili ste mantro, da lahko vsakdo z 10.000 urami vadbe tako rekoč česarkoli postane­ šampion? Mimogrede, kaj se dogaja z igralcem golfa, ki se je odločil iz popolnega amaterja s pomočjo »čudežnih« 10.000 ur preleviti v udeleženca profesionalnih turnirjev, o katerem pišete v prvem delu Športnega gena?

Pred kratkim mi je sporočil, da je začel stagnirati. V procesu je zares užival in postal kar dober. Mislim, da je zdaj njegov hendikep 5 ali 6. Veliko boljši je od večine amaterskih igralcev golfa, a opaža tudi, da je zadnjih nekaj mesecev treninga minilo brez opaznega napredka. Po eni strani mislim, da je šel precej dlje, kot bi si lahko mislili ljudje, ki podcenjujejo osredotočenost na vadbo in trdo delo. Po drugi strani golfist iz knjige ne sledi vzorcu neustavljivega napredovanja, ki ga predvideva mantra 10.000 ur. Stagnirati je začel že krepko pod 10.000 urami vadbe. Toda velika življenjska sprememba ga je osrečila in eksperiment, ki se ga je lotil, je bil zanj zato v vsakem primeru uspešen.

Bo šel razvoj genetike – in športne medicine – kdaj tako daleč, da bo mogoče na vrhunski ravni tekmovati tudi pri šestdesetih­ letih?

Mislim, da ne. Čeprav si predstavljam scenarij, po katerem bo znanstvenikom uspelo »zmanipulirati« gen miostatin, ki regulira rast mišičevja, kar bi lahko ustavilo upadanje mišične mase s staranjem. Pričakujem, da bodo, če bodo terapije dostopne, varne in uspešne, te uporabljali tudi mladi športniki, zaradi česar bodo starejši še vedno v relativnem zaostanku. Ob tem pričakujem, da bodo športni dosežki 60-letnikov zaradi boljšega vedenja o vadbi in napredovanja športne znanosti še naprej čedalje boljši. Rekordi za starejše športnike hitro padajo. Mislim, da smo bili še nedolgo nazaj brez razloga preveč omejeni v razumevanju tega, kar lahko starejši ljudje dosežejo s pravim treningom.

Kaj so po vašem največji dosedanji športni dosežki človeštva?

V smislu čistega atletizma moram izpostaviti maraton. Ker sem bil tekač na srednje proge, sem vedno znova šokiran, da lahko toliko tekačev teče maraton v tempu pod tremi minutami na kilometer. To je zame eden največjih dosežkov. Tudi zato, ker je ravno v vzdržljivostnih tekih človek lahko zelo dober tudi v konkurenci z drugimi sesalci, ki tečejo za preživetje. Ne glede na to, kako hiter in dober je Usain Bolt, bi ga številni »šprinterji« v živalskem svetu hitro »pobasali«. Kolektivni športi, ki smo jih ustvarili, so, skupaj z ligaškimi sistemi, ki jih obkrožajo, velik kreativen dosežek, o katerem redko razmišljamo. Tudi svetovna prvenstva in olimpijske igre – že samo njihova prepoznavnost – so neverjetni športni dosežki. Seveda je pri njihovem vodenju veliko težav, a prav nič na svetu ne sproži toliko ­kolektivne aktivnosti.

Ali »bolečinsko-junaški« bron Petre Majdič na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 sodi v to zgodbo?

Kar je Petra naredila v Vancouvru, je ena najbolj neverjetnih stvari, ki sem jih kadarkoli videl v športu. Če bi bila Američanka ali Kanadčanka, bi bila njena zgodba na naslovnicah vseh svetovnih časopisov. A mislim, da je zanjo bolj pomembno, da prihaja iz manjše države, saj jo je to še bolj motiviralo. To mi je nekaj dni po tekmi dejansko tudi povedala. V vsakem primeru je bil to fantastičen primer preseganja tistega, kar bi – grozna poškodba – moralo predstavljati fizično limito. A je ni. Ker Petra ni vedela, da je tako resno poškodovana.

Osebno me je najbolj »zadel« primer skakalcev v višino, ki sta bila na začetku 21. stoletja neposredna tekmeca. Legendarnega­ Šveda Stefana Holma, ki je trdo treniral od zgodnjega otroštva, in čudežnega bahamskega dečka Donalda Thomasa, ki je »skočil« v svetovni vrh po le nekaj mesecih. To je bil neposreden spopad trdega dela in genetike, mar ne? Kaj nam njuna zgodba pove o športu kot takem?

Da ni preprostih resnic. Močno me motijo želje po »popolnih paketih«, zato je zgodba Holma in Thomasa tako pomembna. V istem športu sta prišla na vrh po povsem drugačni poti. Eden je treniral skoraj 20.000 ur, drugi skoraj nič, v povprečju sta dejansko vadila vsak po 10.000 ur, a to ne pove ničesar o kompleksnosti resničnosti. Njuna zgodba priča, da je mogoče doseči enak rezultat na popolnoma različen način, z različnimi naravnimi danostmi in zunanjimi vplivi. Če hočemo razumeti resničnost samega sebe in svojih dosežkov, moramo zavrniti preproste resnice. Tudi zato se mi je zdelo pomembno napisati Donaldovo zgodbo.

Bi z današnjim vedenjem na svoji športni poti naredili kaj drugače?

Nekaj stvari bi gotovo spremenil. A mislim, da sem imel kar srečo. Malce po naključju in zato, ker sem se že davno pred pisanjem knjige zanimal za znanost. Ko sem bil mlajši, sem igral ameriški nogomet, bejzbol in nogomet ter tekel krose. Na voljo mi je bilo tisto, kar znanstveniki danes imenujejo »obdobje preverjanja«: več športov, veliko igre, atletski trening. To mi je pomagalo razviti tako fizične sposobnosti kot kreativnost, hkrati pa sem zaznal, kaj mi gre najbolje in kaj je hkrati najbližje mojim sposobnostim in interesom. Ob tem sem imel v srednji šoli trenerja, ki me je naučil »samoregulacijskega vedenja«, o katerem prav tako pišem v knjigi. To je proces refleksije in eksperimentiranja s samim seboj, ki vodi v učenje. A tedaj tega še nisem vedel.

Medicinski genetiki so nas naučili, da se na isto zdravilo niti dva človeka ne odzoveta enako. Genetika treninga nas uči, da se na isti trenažni proces niti dva človeka ne odzoveta enako. Kot je dejal nekdanji vrhunski atlet in strokovnjak za človeški razvoj J. M. Tanner: »Vsakdo ima drugačen genotip. Zato bi moral imeti za optimalen razvoj vsakdo drugačno okolje.« Proces treninga je iskanje okolja, ki ustreza unikatni biologiji in psihologiji vsakega izmed nas. Ko bi to vedel že prej, ne bi izgubljal časa s kopiranjem tega, kar počno drugi.

Med raziskavami ste dokazali, da ne glede na spremembe v treningu, družbi in percepciji razlike med rekordnimi moškimi in ženskimi rezultati ostajajo enake. Enajst odstotkov pri teku in, najmanj, šest odstotkov pri plavanju. Vaš nekdanji delodajalec Sports Illustrated, ki je predvidel, da bo ženska osvojila zlato medaljo v teku na 100 metrov v »mešanem« finalu na olimpijskih igrah leta 2156, se je očitno (z)motil?

Tako je! V nasprotju z javnim prepričanjem se razkorak med moškimi in ženskimi rezultati dejansko celo povečuje. Tudi znanstvene revije so objavljale letnico 2156 …, a igrali so »statistično igro« brez razumevanja športa, ki naj bi ga raziskovali. Znanstveniki včasih padejo v past, ko mislijo, da lahko raziskujejo od daleč.

Katera vprašanja so najbolj »neodgovorjena«?

Imam veliko vprašanj o ravnovesju med geni, treningom in okoljem ter veščinami tudi zunaj športa. Kot ste opazili, se včasih dotaknem tudi šaha, nadzora zračnega prometa, glasbe … Med pisanjem se je zgodila smešna reč: postal sem prijatelj in partner pri vadbi z Malcolmom Gladwellom, zaradi katerega je zaslovelo pravilo 10.000 ur. Pred kratkim mi je dejal, da to pravilo ne bi smelo biti uveljavljeno v športu, pač pa pri kognitivnih veščinah, kot sta šah in računalniško programiranje. V knjigi pišem, da to »pravilo« tudi v šahu ne velja, niti slučajno!

Močno me zanima zmožnost treniranja – kot talent. Pri nekaterih vidikih vzdržljivosti ni nobene povezave med »talentom za trening«, prirojenimi zmogljivostmi in zmožnostjo treniranja. Tako lahko nekdo, ki je na začetku zelo slab, prehiti vrstnike, tudi če trenirajo enako. Zmožnost treniranja je ločen talent, a pravil ni. Talent je treba ocenjevati kot talent za različne stvari in veščine in rad bi vedel, kako to deluje zunaj športa in kako bi lahko uporabili to znanje, da bi vsakdo najbolje izkoristil svoje talente.

Prijavi sovražni govor