Tiskane izdaje
Saj menda niso samo naivni in se ne bo že čez nekaj dni pokazalo, da so – ker verjamejo v živahno in spreminjajočo se Evropo – le slepi sanjači lepih besed? V civilizaciji, ki kar naprej govoriči o miru, sobivanju, dialogu, svobodi in demokraciji, se katalonsko demokratično osamosvajanje vse bolj spreminja v nevarno igro s španskim ognjem. Realpolitično je možno vse, tudi uničujoč požar.
V razmerju med Katalonijo in Španijo je ogromno prastare psihologije, občutij španske večvrednosti, kolonialistične vzvišenosti, ko nacionalna oblast ponižuje vse katalonsko, češ da je manjvredno – edino tako si je mogoče razlagati večni ne Madrida v odgovor na mnoge pobude Barcelone v zadnjih sedmih letih, da bi si želeli drugačne prihodnosti. Po grobem posegu ustavnega sodišča v novi statut o avtonomiji regije leta 2010 se je mnogim Kataloncem prelomno razjasnilo, da je čas, da se iztrgajo iz španskega okovja: ne s silo, ampak z besedo, pogajanji, dogovorom, po civilizirani poti. Toda španska država je toga, nepremakljiva, arogantna in finančne afere, v katere je pogreznjena vladajoča ljudska stranka, kažejo, da je tudi skorumpirana.
Katalonija deluje mladostno in zmerno: povedna je starostna in socialna slika ministrov, nič manj predsednika Carlesa Puigdemonta, pa tudi s finančnimi škandali so opravili, potem ko je špansko časopisje pred tremi leti »razkrinkalo« veliko katalonsko avtoriteto, dolgoletnega predsednika Jordija Pujola. Kataloncem je naredilo dragoceno uslugo, kajti politika v Barceloni je zdaj prezračena, tudi ena najbolj transparentnih v Evropi, medtem ko v Madridu ni tako. V Kataloniji imajo (tudi zato) v teh prevratnih dneh v rokah cvetje in v poznih večernih urah tolčejo po praznih loncih, Španija pa je v nedeljo z gumijevkami in gumijastimi naboji udarila po katalonskih ljudeh …
Iz španske prestolnice še danes prihajajo stari refleksi, ko so se v preteklih stoletjih vselej znesli nad podjarmljeno Barcelono, kadar je nekoliko povzdignila glas – po vojaško so jo disciplinirali. V tankočutni katalonski književnosti je nič koliko primerov tihega ječanja od bolečine, intimnih in kolektivnih tožb. In vendar se Kataloncem, odkar so leta 1714 padli v španski okvir, vedno znova pojavljajo iste sanje: da bi bili neodvisni. Zdaj, pod predsednikom Puigdemontom, so osamosvojitveni proces prignali malone do konca. V zelo težkih okoliščinah – od aretacij, groženj in obtožb županov, medijske blokade do zamrznitve vladnih bančnih računov, blokiranja spletnih strani … – so izpeljali (po odločitvi ustavnega sodišča v Madridu začasno suspendirano) glasovanje o neodvisnosti, na katerem so volivci, strnjeni v množice, že navsezgodaj varovali volišča s svojimi telesi in jih zato, nekateri med njimi, dobili (s pendreki).
Shod Kataloncev na ulicah Barcelone dan po referendumu, ki ga je zaznamovalo nasilje s strani španskih varnostnih sil. Foto: Susana Vera/Reuters
Po vsem, kar je sledilo referendumu, je katalonska vlada zdaj stisnjena v kot: Evropa, na katero so Katalonci kot prepričani Evropejci toliko stavili, jim je obrnila hrbet, češ da je katalonsko vprašanje španski notranji problem; zaradi razdiralnosti je Barcelono ostro okrcal kralj Filip VI., ki – lepo ubran s trdo politiko španskega konservativnega predsednika vlade Mariana Rajoya – ni niti črhnil o nasilju, ki sta si ga nad katalonskimi volivci dovolili nacionalna policija in civilna garda; za povrhu je ustavno sodišče suspendiralo tudi napovedano ponedeljkovo zasedanje katalonskega parlamenta, na katerem naj bi razglasili neodvisnost; in je treba prav tako povedati, da so katalonski volivci resda množično, v 90 odstotkih, pritrdili samostojni Kataloniji, a udeležba je bila le 42-odstotna …
Kaj bi lahko zdaj storila katalonska vlada, da bi dosanjala sladke sanje naroda in ob tem, ker so čustva razvneta, ne tvegala nasilja? Je vnaprej preigrala vse možne scenarije, tudi velike ekonomske posledice? Ima Barcelona za vsak močen ukrep Madrida pripravljen še močnejši odgovor ali bolj kot ne sproti improvizira? Je Puidgemont spretnejši in bistrejši od Rajoya? Je diplomacija opravila svoje delo, ko pa so Katalonci videti tako obupno sami?
Privrženci neodvisnosti za zdaj kažejo, da si znajo prizadevati za samostojnost po mirni poti: na nenasilnih, kar veselih množičnih zborih, na katerih se je, ob nacionalnem prazniku 11. septembra, denimo, povezalo celo milijon ali še več ljudi. Tudi katalonski unionisti so bili doslej zadržani, čeprav jih je bilo pred mestno hišo v Barceloni, v soboto tik pred glasovanjem, videti, kako so vihrali s frankističnimi zastavami in prepevali falangistične pesmi.
Največji prenapeteži med njimi so poskušali z mestne hiše strgati platno z napisom v katalonščini: Več demokracije. Ne kaže se slepiti, da se lahko tako v enih kot drugih razvnamejo najnižje strasti, sploh ob »vojni«, ki jo proti independentistom vodi (španski) tisk, ne le konservativni. ABC, denimo, je pred dnevi pisal o »nacizmu v Kataloniji«, hkrati je brati, kako se proti Kataloncem dvigujejo po drugih koncih države, tudi med prepevanjem frankistične himne Cara al Sol in z vzkliki: Živela Španija!, Živela civilna garda!
Kaj bo? Možno je vse, tudi uničujoč požar. In če – ob morda španski dokončni blokadi Katalonije – ne bo kaj hujšega, je zagotovo pričakovati nove množične demonstracije Kataloncev, ne nujno še naprej mirne, kajti ponižanje bi bilo strašno. Kakor je že zdaj boleče razočaranje nad molčečo Evropo … »Naivni« Katalonci, po genih trgovci in neskončni pogajalci, verjamejo, da je mogoče, če ne drugače, pa demokratično, »izsiliti« ideale, kot so dialog, dogovor, mediacija, država. »Realpolitični« Španci vedo, kako oportunistično se vrti ta svet in da so v njem nekateri več vredni od drugih. Ne bo zmeraj tako, Španija v tej bitki ne izgublja le Katalonije, predvsem je izgubila sebe …
