Kateri šok bi res šokiral

Če kaj, je treba iz intervjuja z Boštjanom M. Zupančičem prejšnji teden v Sobotni prilogi podpreti ugotovitev, da so tranzicijske države v polni regresiji. Opiral se je na Doktrino šoka Naomi Klein, ki se nanaša na Friedmanovo idejo neoliberalnega kapitalizma, ob kateri se v obliki nacionalnega interesa (na primer ZDA) z ropotanjem vojaške industrije in rožljanjem orožja po drugem in tretjem svetu zadovoljujejo interesi kapitala. Ko je ta teden do nas prišla informacija, da je avstrijsko vrhovno sodišče pravnomočno potrdilo sodbo v zadevi Patria, smo se spet spomnili, kaj teorija šoka pomeni v slovenski družbeni konstelaciji. Spomnimo se grenke resnice devetdesetih let. Kadar so se v medijih zaostrovale ideološke pozicije druge svetovne vojne oziroma partizansko-domobranskega ideološkega spora, so bili na delu zanesljivo interesi prve tranzicijske privatizacije. Vendar čisto brez soli tudi niso bile ugotovitve nekaterih, ki so iz lastnih izkušenj povedali, da je v Sloveniji orožarska afera mati vseh afer. Tudi zato ni bilo naključje, da se je v drugi privatizaciji fokus usmeril v interpretacije, posledično v bitko za prevlado nad mediji in v popolno izničenje novinarskega profesionalizma: politiki, ki so si pridobili moč, so medije skušali pretopiti v kanone in sestaviti v mitraljeze, prišlo je do popolne lastniške netransparentnosti, prikritega pretakanja javnega denarja v čudne kanale, ki so imeli na koncu za posledico vzcvet rumene diskvalifikacije, posipanje duhovnega antraksa po glavah nevodljivih ali neželenih ljudi. Do slovenske različice doktrine šoka, pač.

Ko so cilji preambiciozni

Pravzaprav danes ni več čisto jasno, kako si je ekonomsko jedro 'Partije' na koncu osemdesetih let v resnici dolgoročno predstavljalo svoj sestop z oblasti, kako demokracijo in kako ideološko transformacijo. Povsem jasno pa je, da se je ta sprijaznila s temeljnim dejstvom: dopustila bo kapitalizem, dopustila bo zasebno lastnino in storila bo vse, da bo šla privatizacija družbenega premoženja v njen prid. To, domnevamo, je bila partijska različica doktrine šoka.

Kar zadeva regresijo, se ta ni polotila Partije in njenih ekonomskih nosilcev, temveč številnih realnih ali namišljenih žrtev njene dolgoletne represije, ki je izvirala iz totalitarnih vzorcev njenega porekla. K odpustkom pri tem ji ni pomagalo niti dejstvo, da je že na koncu sedemdesetih letih začela rahljati ideološke vajeti, jih v prvi polovici osemdesetih let povsem zrahljala, na prelomu desetletij, tik pred padcem berlinskega zidu, pa je že sramežljivo ponujala roko sodelovanja alternativnim gibanjem. Kajti tu se je po zakonitostih regresije začela trnova pot definicije političnega pluralizma, odmrznili so družbeni vzorci iz konca tridesetih let prejšnjega stoletja in, kar je najpomembneje, odprlo se je polje definiranja nove pluralne politične alternative za prihodnost suverene države. Obstajala pa je ideološko nevtralna cona, v kateri je regresija postala najeta delovna sila: kapital in njegovi interesi v privatizaciji, predvsem pa v svojem širjenju na trg svetovnega neoliberalizma.

Politična alternativa za prihodnost suverene države, vsaj taka naj bi bila vsebina koalicije Demos, se je povsem jasno izkazala za preambiciozno. Postalo je jasno, da tak projekt, ki bi ga zmogli izpeljati le visoko etični, iz temeljne katarze (in sprave) izhajajoči in osebnostno močni politiki, nima oporišča v praktično nobeni izmed novih strank iz najmanj dveh razlogov: prvič zato, ker je bilo število takšnih osebnosti kritično premajhno in njihov vpliv povsem nezadosten, drugič pa zato, ker je politična demokratična alternativa posledično pomensko najprej zdrsnila v polje novega proti staremu, nato v polje desnega proti levemu, slednjič pa je znotraj desnice zdrsnila v razmerje vsega in vsakogar do Janeza Janše, megalomanskega simbolnega lika nove demokracije s samega dna kotla, v katerem je družbena regresija na ognju teorije šoka kuhala svoj golaž. To je projekt, ki je bil dejansko uspešen v vsej svoji žalostni dimenziji, in v tej točki je z močnim medijskim aparatom nekritične ljudi dejansko mogoče prepričati, da je sojenje nekomu v orožarsko-kriminalni zadevi v resnici napad na demokracijo. To je bistvo slovenske doktrine šoka in pri tem sta neobhodna netenje strasti in politično brezpogojna medijska podpora. Odtod, menimo, tako visoke stave za prevzem medijev.

Kdo je učenec in kdo učitelj

Treba je poudariti, da vulgarizacija medijev ni v ekskluzivni domeni Janševe desnice, kateremu so se v zadnjih osmih letih očitno vdali tudi cerkveni mediji. V času digitalizacije medijev in pod pravno neurejenimi pogoji je vzorec medijske diskvalifikacije po političnih vzgibih izkazal portal Požareport, katerega ustanovitelj danes z denarjem neznanega porekla kupuje 44 blagovnih znamk Dela Revij. Čeprav Bojan Požar danes velja za Janševega medijskega zaupnika in mnogi sklepajo, da iz »desnega« naslova tudi prihaja kapital za nakup teh znamk, ne kaže pozabiti, da je bil prvi urednik časopisa, ki je pravno nasledil Komunista, ko se je ta preimenoval v svojo evropsko različico. Mnogi so kasneje, ko se je že udinjal Janševi oblasti, vedeli pokazati s prstom tudi na njegove povezave s takrat Pahorjevo SD.

Toda ostati kaže pri poanti, da je močan, finančno verjetno netransparenten in instrumentaliziran medijski aparat bistven za interpretacijo zadeve Janša kot bistvene zadeve slovenske demokracije. Novost bi bila v pomisli, da bi njegov politični in osebnostni lik lahko bil umeščen v širšo sliko iz iste, vendar ne desne logike. Razčlenjeno omrežje z imeni in priimki je v svojem blogu In media res zelo dobro razložil dr. Boris Vezjak, ki je eden redkih, ki si v teh zadevah ne pusti vzeti zgodovinskega spomina.

Vse to omenjeno doktrino šoka razloži iz dveh smeri: prva je v tem, da je primer Janša pokazal, da se tranzicija ni izšla po načrtih, kajti zaostali grehi Partije so kalcinirali v njegovi osebi najprej kot na najboljšem učencu, ki je skrenil na kriva pota, potem pa na konkurentu, ki si je v metodi Partije namenil prevzeti njej enako oblast. Druga (morda celo evropska) smer pa je v tem, da s to metodo na eni strani blokira ne le umetno načrtovani, temveč tudi realni razvoj države, kar tako njega kot njegove nasprotnike vkrcava na Titanik, ki bo v vsej ideološki eksplozivnosti kaj kmalu trčil v ledeno goro, bilo pa bi dobro, da se to ne bi zgodilo v imenu suverene države Slovenije, temveč v njegovem lastnem imenu in imenu privržencev, ki so se vdali iluzijam medijskih karikatur, ki jih rišejo lojalni mediji.

Nekaj neodgovorjenih vprašanj

Vrednostna kriza, ki se kaže v toposti in že kar vulgarnosti tovrstnih odvisnih medijev, pa ni le problem oropane in poenostavljene desnice, temveč celotne družbe, ki dokazuje, da učinkovito ni zmožna dovolj predelati tovrstnih deviacij same sebe. Ko uvodničar Demokracije, tako poroča STA, napiše, da je javnomnenjski porast uspeha Združene levice v Delovem merjenju javnega mnenja pripisati dejstvu, da je Delo prevzel Kučanov tajkun, se pojavi vprašanje medijskih standardov, ki so profesionalno še sprejemljivi. Koliko mesta se takim žanrom in odvisnim novinarjem daje na nacionalni televiziji, nakazuje raven političnih dvornih spletk, na primer v svetu RTV, ali pa preprosto nesposobnost urednikov in njihov strah pred vulgarnimi diskvalifikacijami v teh medijih. To problem v regresiji umorjene desnice širi v polje preračunljivega nasprotnika ali pa hotenega oziroma nehotenega sodelavca, ki tovrstni primitivizem potencialno vgrajuje v svoje vsaj oportunistične načrte. Tako po ovinkih pridemo do doktrine šoka, ki, kot se zdi, v Sloveniji prevladuje v času celotne tranzicije in je bolj kot na kaj drugega vezana na valove privatizacij, torej na interese kapitala.

Boris Vezjak je v svojem blogu pohvalil Janševo namero po novem medijskem projektu, ki je v bistvu ponovitev starih praks, vendar tokrat na transparenten način. Vodja opozicije je iz Avstrije prejel hladen tuš, ko je vrhovno sodišče pravnomočno odločilo, da je Jože Zagožen v Janševem interesu dejansko prejel korumpirani denar iz posla s Patrio. Njegov odziv je bil logičen, predvidljiv, vendar ne brez soli: sodba je bila napisana 15. maja; zakaj je v Sloveniji doživela medijski odmev na dan, ko je slovensko ustavno sodišče Janši vrnilo poslanski mandat?

Problem spet ni več vsebina, temveč metoda, in na koncu ni čisto jasno, kdo v doktrini šoka je v Sloveniji že vso tranzicijo pravi sodelavec, kdo izgubi in kdo profitira. Jasno je, kdo je to vlogo v mučni regresiji prevzel na desnici, na levici vprašanja ostajajo neodgovorjena.