Kdaj pa zveza slovenskih dečkov?

Poslanci državnega zbora so te dni na horuk popravili nekaj členov zakona o delovnih razmerjih, ker so jih bili pred nekaj meseci pomotoma izbrisali. Pomotoma izbrisali? Malce čudno, mar ne, še zlasti ker gre za kazenske določbe glede kršitev delodajalcev. Ampak ne bodimo preveč sumničavi, tudi dimnikarju se lahko pripeti, da se na streho povzpne brez orodij in pripomočkov; še pogosteje se take in podobne pomote zgodijo ali »zgodijo« v drugih poklicih, med katere menda sodi tudi politika.

Nekdaj smo poznali vajence, pomočnike in na vrhu hierarhije mojstre, ki naj si vsaj načelno ne bi smeli privoščiti (prehudih) pomot. Ta, tedaj dobro delujoč sistem izobraževanja in dela je uspelo razbiti prav »mojstrom« v politiki, ki pa ji je zase uspelo zadržati hierarhijo iz časov manufaktur. Ko, recimo, na posebnem tv-programu, ki si ga privoščijo parlamentarci, spremljamo njihovo »delo«, se sicer zazdi, da je vse lepo razvrščeno po predalčkih: za govorniškim pultom zvrščanje mojstra za mojstrom, po pisarnah pa anonimna krdelca pomočnikov in vajencev, ki kot hrčki pilijo umotvore svojih nadrejenih.

No, lahko bi ta vtis tudi obrnili na glavo: v osrednji dvorani, zibelki slabega govorništva, pravzaprav vsi vajenci, ki pa so jim pred nastopom skrbno poravnali ovratnike in kravate. To poštirkanost lahko na trenutke razblinijo le dame s posebno afiniteto do usnja ali večernih toalet. Skratka, utegne biti, da je nekdo naivnim volivcem pred kamere podtaknil druge ali celo tretje ekipe strank, vajenke in vajence, mojstri pa … kje so, če sploh so?

Ponavadi so na kongresih in proslavah v prvi vrsti, ni pa nujno, odsotnost lahko govori o njihovi še večji pomenljivosti; pomočniki so najpogosteje v drugi in naslednjih vrstah, vajenci pa kot po pravilu skrbijo za ozvočenje, hrano, pijačo itd. In če je sila, tudi za ulične pretepe, metanje kock ali rogoviljenje na internetu. Pa je res vse tako? Verjetno je, saj so stranke strukturirane hierarhično in v bistvu vse težijo k »demokratičnemu centralizmu«, če si priznajo ali ne. Kaže, da jih neka sredotežna sila ujame kot v gravitacijsko polje črne luknje, če se pred tem ne razletijo. Pri nas je tega vse polno.

Biologi pravijo, da je gozd najbolj celovita velika ekološka združba; če ne bi posegali ljudje, vulkani in podobni nebodijihtreba, bi gozd prerasel vse kopno, sčasoma tudi Saharo. Po analogiji bi tako lahko razni orwellovski »demokratični centralizmi« prerasli ves znani politični kozmos; razmere za to so tako na Vzhodu kot Zahodu, le varovala niso povsod enako zanesljiva.

Janševa SDS, na primer, je organizirana malodane po vojaško; o nespornem položaju Vodje se ve (skoraj) vse, zato pa je njen podmladek bolj v senci, čeprav je menda z enim najdaljših stažev in »tradicij«. O drugih podmladkih vemo manj, ker v javnosti ni niti posebnega zanimanja za to »fizično delo« v politiki. Za hip so se podmladki znašli pred žarometi, ko se je Mladi forum SD udeležil protestov pred vladno palačo (Luka Koper), to pa je vznejevoljilo premiera Cerarja in spravilo v zadrego socialne demokrate. Saj res: smejo »podmladkarji« misliti po svoje ali morajo brezpogojno slediti vodstvu?

Mimogrede: Miro Cerar je čedalje bolj vzdražljiv, siten, celo glas včasih poviša za osminko ali celo četrtinko. Demonstrante pred vrati bo izkušen politik odpravil duhovito, ne pa z užaljenostjo, nejevoljo in očitki.

Ob tem se seveda moramo spomniti nekdanje mladinske organizacije, najprej v njenih prvih povojnih fazah, ko je partija prav na »socialistični mladini« in ikonografiji delovnih brigad vodila glavno fronto propagande in agitacije. To se je seveda sčasoma izpelo, kar je v bistvu pomenilo, da smo očitno bili že na poti k nečemu bolj razumnemu. Zanimivo, tega obdobja v sedanji ožigosani, prezirani in zloglasni »jugonostalgiji« skoraj ni, bolj se to kulturno podstrešje naše preteklosti polni s tem, kar je sledilo: potrošniške dobrine, filmi, Kameleoni in Bijelo dugme, festivali, počitniški domovi, Ježek in Čkalja …

Mladinska organizacija je bila tedaj še vedno rezervni kadrovski rezervoar za etablirano politiko, vendar iz leta v leto manj; ZSMS je navsezadnje prva pritiskala na vzvode radikalnih političnih sprememb. Kot nevarnosti za sistem so se tedaj nekateri bali študentarije, ki je dejansko bila vse prej kot pohlevna, a tudi ta radikalizem se je – kot povsod – umiril in »integriral«.

Ko omenimo podmladek, nam kajpak mora zakorakati naravnost v oči Hitlerjeva mladina (die Hitlerjugend), ki jo je leta 1926 ustanovila nemška nacistična stranka, da bi vzpostavila svoj učni sistem za mlade Nemce. V njem naj bi si pridobili znanje vojaških veščin in razvili razumevanje ter upoštevanje nacistične ideologije, piše v Wikipediji. Tu seveda ne moremo mimo obsedenosti vsake totalitarno naravnane skupnosti, da si vzgoji in izuri mladino po svoji meri, začenši s Šparto in končavši s krutostmi 20. stoletja.

Hitlerjugend ima bogatejšo zgodovino od Republike Slovenije in njenih strank. Vključevala je Zvezo nemških dečkov, Zvezo nemških deklet, Sestre nemške mladine, Skupino mlajših deklet itd. Nacisti so lokalne oddelke organizacije vzpostavili tudi na nekaterih okupiranih območjih (Gorenjska, Koroška, Štajerska) in med prvimi člani naj bi bili, ko je še veljal pakt Ribbentrop-Molotov, tudi nekateri slovenski komunisti. Hitlerjeva mladina se je seveda tudi bojevala z orožjem; najbolj znana je bila divizija Waffen-SS. Za sladokusce: Hitlerjugend je začela s 1200 člani, leta 1939 jih je bilo 7.728.259.

V primerjavi z ZSMS, Hitlerjugendom, udarnimi študentskimi organizacijami in skupinami so sedanji podmladki strank – ne samo v Sloveniji, tudi v Evropi in drugod – nekaj trivialnega, so kot prekarno delo v piceriji v primerjavi z udarniškim duhom v rudnikih. Protest Mladega foruma SD pred vladno palačo nam pravzaprav sporoča, da je te vrste »revolucionarnosti« vse manj. Dejan Levanič, nekdanji predsednik Mladega foruma, priporoča strankam, naj razumejo, da gre za demokratični proces, v katerem ima vsakdo pravico do svojega mnenja, in da podmladek ni aparat stranke, s katerim bi lahko manipulirali. Pridnost stranke je odvisna od podmladka.

No, ni vse tako preprosto; predvsem se lahko obregnemo že ob to, od kod nekaterim mladim ljudem tolikšen interes za vajeniško delo v politiki, in to menda celo brez plačila. Pot do naziva mojstra je bila v nekdanjih manufakturah dolga, mnogokrat neuspešna, zato se ne zdi prepričljivo izmikanje, da nikakor ne gre za nekakšen ekspresni karierizem prek služb v stranki, potem pa kot strankin kader v raznih nadzornih svetih in seveda povsod tam, kjer je denar. Dvomimo, da se tako – od zibelke in otroškega vrtca do vladne palače – lahko ojekleni sposoben politik. Taki so vzplamteli naključno, ne v internatih.

Francoski politik Joseph Fouché, vojvoda Otrantski, je najprej študiral teologijo, pridružil se je jakobincem, glasoval je za usmrtitev Ludvika XVI., kot policijski minister je podprl Napoleonov prevrat, Napoleon ga je odpustil in poklical nazaj, bil je guverner Ilirskih provinc, po Napoleonovem padcu je iskal stike z Burboni in se obenem že tajno pogajal z Metternichom, pod Ludvikom XVIII. je bil nekaj časa spet šef policije itd. Zadnja leta je preživel v Trstu.

Skratka, hladnokrven oportunist in spletkar, ki mu je uspelo pod giljotino spraviti celo tako zverino, kot je bil Robespierre. Stefan Zweig piše: Rojeni izdajalec, klavrni intrigant, spolzki plazilec, poklicni odpadnik, nizkotna policijska duša, bedni nemoralist – ni je zaničljive zmerljivke, ki bi mu bila prihranjena.

Vidite, Fouché ni bil nikoli v kakem podmladku, preživel je vse, na Sv. Heleno ali pod giljotino pa je pošiljal druge. In tedaj nikoli ni bil navzoč.