Tiskane izdaje
Kot član številnih zasedb, med drugim Terrafolk, Bast, Katalena, ves čas raziskuje zvočnost številnih glasbil, predmetov in lastnega telesa ter prepleta klasično in ljudsko glasbo; vsega se loti z jazzovsko odprtostjo za improvizacijo. Virtuoz.
Letos je prejel nagrado Prešernovega sklada za skladateljsko in koncertno dejavnost v zadnjih dveh letih: kot komponist in multiinstrumentalist je nastopil na koncertih z Big bandom RTV Slovenija, v okviru Društva slovenskih skladateljev je v Mestnem muzeju ob sodelovanju harmonikarja Juharta izvedel dela slovenskih skladateljev.
Pred nekaj dnevi je ob zaključku festivala Godibodi z zasedbo Kradljivci časa, o kateri bomo še mnogo slišali, spet navdušil. »Skličeš kolege glasbenike, prosiš pesnike, da ti napišejo tekst o moških v krizi srednjih let, to uglasbiš in greš na oder.«
Vaša glasbena pot se je začela v Otroškem pevskem zboru RTV.
Ja, obiskoval sem ga vso osnovno šolo, pod vodstvom Matevža Fabjana. Pred tem ga je vodil gospod Janez Kuhar, naš družinski prijatelj. Ko sem šel na avdicijo, sem ugotovil, da se je že upokojil. Potem sem iz Otroškega pevskega zbora šel v Mladinski zbor RTV. Prepevanje v zboru je bila zame lepa izkušnja, sploh na neki nezavedni ravni: kot mulc nisem poznal ne not, ničesar, v glasbenim smislu sem bil analfabet. Vedel sem samo, da obstajata 1. in 2. glas, da je treba poslušati druge v skupini. Takrat sem razumel, da je bistvo muzike – poslušanje. Če nastopaš sam, lahko narediš interpretacijo po svoji volji, lahko se zaletavaš tudi z glavo v zid. Takoj pa, ko sta dva, gre že za komorno igro, in se moraš poslušati. Zato pravim, da glasbenik igra z ušesi. Verjetno se niste hoteli že na začetku pogovora toliko zaplesti … (smeh)
Kar lepo teče …
Odlični bas kitarist, Victor Wooten, ki je imel ogromno bratov, je nekoč stal, še zelo majhen, ob stolu, na katerem je bila postavljena kitara, vse okrog pa so sedeli njegovi bratje, že profesionalni glasbeniki. Kar prijel je zanjo in začel brenkati. Kot odrasel človek je dal primerjavo, da je bilo zanj učenje glasbe podobno učenju govora. Malček ne pozna črk, ne ve, kaj je beseda ali stavek, kar začne govoriti, potem ko posluša starše in poskuša z njimi komunicirati. Otrok glasbo sliši, že ko se razvija v materinem trebuhu. To, kar mama posluša, bo poslušal tudi on. V glasbi je pomemben prostor, kjer začneš slišati, in v tem kar slišiš, rasteš … Če se okrog dojenčka vrti ritmičen svet tolkal, bo najbolj normalno, da bo ta otrok imel rad bobne.
Vsega se lahko hitro nalezeš, šunda in kvalitete. Zato bi morali glasbo samo požirati, hoditi na koncerte, skladateljev in izvajalcev, ljudi, ki jih ne poznamo. Koliko ljudi pozna Arveja Henriksena, trenutno enega najbolj zanimivih in inovativnih trobentačev jazzovske scene? Če bi ga vsak dan poslušali po radiu, poleg tega, kar že imamo, bi bili zelo obogateni. Namesto da bi se pogovarjali o kvaliteti, se pogovarjamo o kvotah. V Ljubljani imamo nekaj trgovin, kjer prodajajo dvesto vrst piva, seveda lahko izbiraš. Na radiu in televiziji pa nimamo možnosti takšne izbire.
Ob neki priložnosti, šlo je za nagrade, sem omenil, da mi nismo avantgarda zaradi našega dela, ampak zato, ker nismo vsak dan na medijskem meniju. V zadnjih petnajstih letih je bilo posnetih čez tristo cedejev slovenskega porekla, ki jih večina ni imela priložnosti slišati.
Kako to, da ste se odločili peti v Otroškem pevskem zboru RTV?
Slišali smo reklamo za avdicijo, ko smo se v zastavi 101 peljali k babici na obisk in na radiu je bila reklama. Oče se je obrnil nazaj in me vprašal: »A bi šel?« In sem rekel: »Ja, bi šel.« Potem sem doma poslušal kasete z zborovskim petjem otrok. Malo sem vadil. In bil sprejet.
Spomnim se, da ste nekoč rekli, da je umetnost treba znati brati, obenem pa da je škoda, ker je tako polna mistifikacij.
Ustvarjanje za gledališče temelji na besedilni predlogi, ki ima neki zgodovinski okvir. Koncertni oder ali pa še bolj gledališki oder ponuja gledanje in poslušanje stvari, ki jih v vsakdanjem življenju ne slišimo in ne vidimo. Ko se na odru zgodi umor, je to nekaj, česar v življenju ne vidimo. Vsaj upamo in želimo si, da ga ne bi. Težavo imam pa na drugi strani, ko nekateri umetniki tako mistificirajo svoje delo, da na odru na noben način ne prebereš tega, kar je hotel avtor povedati.
Včasih je bil človek bolj povezan z naravo, z zvoki, ki izhajajo iz nje …
Ja. Drži.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
To sprašujem, ker imate doma številne domače živali, tudi goloba grivarja ali velikega gozdnega goloba.
Ja, pred letom dni je gnezdil pri nas, tako kot tudi nekaj vrabcev, škorcev, kosov in še kdo …
In znate posnemati njihova najrazličnejša oglašanja. Pravkar ste to storili. To je ta čarovnija pri vas, lahko skoraj sočasno virtuozno igrate Bacha, pojete s ptiči ali, tako kot pravkar, zvonite s cerkvenimi zvonovi in vse štima.
V glasbi kot najbolj abstraktni umetnosti je, če jo dojemaš tako, lahko dovoljeno vse. Sploh pa se največ navdihujočih stvari zgodi hipoma, kot improvizacija. Navdihujoče za izvajalca na odru in seveda tudi poslušalca.
Kdaj v umetnosti, pri vas v času izvajanja glasbe, nastopi prostor za svobodo – takrat ko med koncertom zaslišite zvok odpiranja pločevinke piva in rečete, na zdravje? Je to tudi svoboda, da izstopiš iz muzike in se čez nekaj trenutkov vrneš vanjo?
Ja, je. Bistveno je, da si to, kar si. Nikogar ne zanima, ali imam vročino, ko pridem na koncert, tako kot tudi jaz ne vem, ali je komu v občinstvu pred kratkim umrl kdo od dragih, ali so prišli naravnost iz vinograda, naporne službe … Ko zaigram prvi ton in ko se ta zasliši, postane naša provenienca in vse to, kar sem prej naštel, nepomembna. Takrat se začne magija. In nikoli zares ne izstopiš iz muzike, tudi ko za trenutek preusmeriš pozornost na nekaj, kar se zgodi v publiki, s tem le podreš zid med tabo in občinstvom. Če želiš umetnost deliti, moraš imeti nekoga, ki bo prišel to uživat, zato vedno rečem občinstvu: brez vas ni nas.
Je vzpostavljanje pozitivne dinamike med vami in občinstvom stvar izurjenosti ali imate poseben smisel za to?
Pomembno je, da veš, kaj se greš. Če gre za zrežirano kabarejsko predstavo, kjer ima vsak svoj lik, masko, kostum, prideš in odigraš, vse naj bi bilo tako, kot je zrežirano, brez večjih sprememb in/ali dodajanj. Svobodo si privoščiš znotraj te režije, odrske postavitve. Ko gre za koncertno izvedbo s Kataleno, je več koketiranja, dialoga, več dinamike znotraj ansambla med koncertom. Navihanosti, če hočete. Z Bratkom Bibičem, ko igramo petnajst strani dolgo partituro kot pihalna sekcija, je spet drugače. Vse je odvisno od konteksta, lahko si privoščiš več ali manj sproščenosti: in takrat lahko nekomu rečeš tudi na zdravje, če kihne. Tudi to je zvok, ki pa se navadno pojavi na nepravem mestu, med tihim delom skladbe, na primer ko vsi to slišijo. Lahko se pretvarjaš, da tega nisi slišal, lahko pa zvok umestiš v prostor in si dovoliš toliko svobode, da z odra nekomu rečeš na zdravje.
Vsi vemo, da je poleg tega, da plačaš vstopnico, aplavz največja nagrada za izvajalca. Recimo, da se genialno izvaja katera od Mahlerjevih simfonij – ob zaključku bodo deset-, petnajstminutne stoječe ovacije. Vsa občutja, ki so se v poslušalcih zbirala med koncertom, izbruhnejo med aplavzom. Ampak nekaj nam pa le manjka oziroma uide. Predstavljajte si, da bi po enem takšnih koncertov v Gallusovi dvorani naredili eksperiment, da nihče po končanem koncertu ne bi zaploskal. Kakšna čistina bi ostala v prostoru in z njo neverjetna energija. Gre za absurd; po eni strani je aplavz nagrada, po drugi pa totalna kakofonija, zvočni kaos, ki največkrat zresetira velik del emocij, ki so se nabrale med poslušanjem glasbe. Je res, da navdušenje po odlični izvedbi ne mine, a hkrati po neki katarzi hipoma nastopi aplavz, ki je tujek, kot sem omenil, agresivni zvočni zid. S Terrafolkom smo večkrat eksperimentirali, da po zadnji skladbi ne bi bilo aplavza. In največkrat je prišlo do afektiranih stanj, joka, smeha, sprostitve – vsekakor močnih čustev, ki jih sicer ne bi bilo.
Kot izjemno cenjeni in iskani studijski glasbenik se s »hrupom« srečujete tudi v studiu. Predvsem pri projektih, kjer vam »zvoki in frekvence« igranega niso najbolj blizu. Se glasbenik temu sploh lahko umakne?
V največ primerih sem sodeloval pri projektih, ki so mi bili všeč. To je lepši del statusa svobodnega umetnika, da lahko izbereš projekte in ljudi, s katerimi boš sodeloval. Hrup me moti drugače, vsekakor ne v kontekstu umetniškega ustvarjanja, saj je hrup del glasbe. Hrup me moti na primer v Ljubljani, ki je zvočno onesnažena, s stotinami zvočnikov, obrnjenih na ulice. Malo ljudi se zaveda tega, ker smo v tem kaotičnem, prehitrem in vedno glasnejšem načinu bivanja vsak dan manj pozorni na lepoto, vrhunsko umetnost in premalo iščemo tišino. No, saj popolne tišine skoraj ni mogoče doživeti, bi pa raje kot glasbo iz zvočnikov na ulicah ves dan poslušal in gledal nastope vrhunskih umetnikov in ustvarjalcev.
Kako se glasbenik poistoveti s tistim, kar izvaja, poje? Vse več diskrepance je v tem, predvsem v pop glasbi …
Danes pop pevci verjetno ne razmišljajo o tem, da bi nam prepevali o nečem, kar se jim zares dogaja ali kar se jim je v življenju zgodilo. To počnejo le redki kantavtorji, predvsem raperji, tisti z jajci. Ki povejo točno tisto, kar (si) mislijo. Ostali mislijo, da nas zanimajo ljubezenske floskule, zavite v prispodobe, na koncu nam ne pomenijo in ne povejo kaj dosti, pevec, ki je navadno tudi avtor besedila, pa je na svoj tekst zagotovo intimno in čustveno navezan. To pa je tudi vse. In potem še vseh 13 pesmi, 13 različnih zgodb odpoje z enako interpretacijo.
Pogrešam čase, ko so pesniki pisali besedila in skladatelji skladali. Vsega preprosto ne moreš narediti sam. Nekaj takšnih je, a precej malo.
Kolikokrat ste že zavrnili ponudbo za sodelovanje in zakaj?
Nekajkrat. Zato ker nisem videl svoje vloge pri določenem projektu. Treba je biti iskren do sebe in do drugega.
Katerega slovenskega pop izvajalca poslušate?
Vsak dan jih slišim veliko na različnih radijskih postajah. Koliko jih zares poslušam in ne preklopim takoj na drugo postajo, pa je stvar trenutnega razpoloženja. Zgoščenk pa ne kupujem več, kupujem samo še gramofonske plošče.
Katere nazadnje?
Franka Zappo, Freak Out! in We Are The Mothers And This Is What We Sound Like! in še Amy Winehouse v njenih manj poznanih izvedbah in nastopih.
Povejte kaj o sodelovanju s tolkalistom Zlatkom Kaučičem.
Prvič sva skupaj igrala v New Yorku. Brda so bila očitno preblizu, da bi se srečala. V enem letu sva posnela pet koncertov. Iztok Zupan je bil tisti, ki je z nama hodil po koncertih, vse zvočno posnel, in samo njemu sva lahko neizmerno hvaležna, da to ne bo šlo v pozabo, čeprav dvojnega cedeja še nisva izdala.
Nikoli se prej ne pogovarjava, kaj bova igrala. Jaz prinesem različne inštrumente in Zlatko tudi nekaj – doda ali odvzame. Takšna improvizacija je lahko najtežja predvsem za občinstvo. Hotel sem reči, da se o glasbi ne pogovarjava ne pred koncertom ne po koncertu. Poslušala sva posnetke in takrat je bilo vse jasno. Saj je bilo že dolgo tega rečeno, da je pogovarjati se o glasbi kot plesati na arhitekturo.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Ampak nisem odgovoril, katerega slovenskega pop glasbenika poslušam. Vsakega, ki pride mimo. Med vožnjo me doletijo. Moraš poznati sceno, hote ali nehote.
Modra misel Luciana Boleta pravi, da je delati glasbo eno, biti z nekom skupaj v skupini pa nekaj povsem drugega. »Glasba je lahko lepa zadeva, ampak vse okoli glasbe pa je lahko zajebano.«
Pokojni profesor kontrabasist Bole je na srednji glasbeni in baletni šoli poučeval cel kup glasbenikov, odličnih kontrabasistov. Veliko je vedel in njegova misel drži.
Je tu mislil na denar ali kaj drugega?
Mislim, da je govoril o človeku, ki zna biti zajeban. Glasba je lepa stvar, res je. Ampak vse okrog nje pa je zajebano. In podobno je tudi v gledališču. Tudi politika sama po sebi ni slaba. Ljudje v politiki so slabi. Ko sem bil nekaj časa častni honorarni sodelavec orkestra Slovenske vojske – pa sem si zelo želel biti član tega orkestra –, sem ugotovil, da je bila glasba tam na zadnjem mestu. Vse okoli tega orkestra, in to dobrega orkestra izjemnih glasbenikov, je bilo do konca zavirajoče. To ni bilo dovolj kreativno okolje. Žal.
Kako glasbeniki sprejemate povabila za igranje glede na »priložnost«? Za priložnost.
Igral sem na več kot petsto večerih, kjer so se morale neke združbe dobiti pred novim letom. Takrat ljudje počnejo pet ali šest stvari hkrati: pijejo, jejo, družijo se, sklepajo posle, obnavljajo prijateljstva, lezejo v rit šefom in poslušajo glasbo. Tisto zadnje počnejo najmanj zbrano, ker je vse drugo bolj pomembno.
Spomnim se, kako je violinist Joshua Bell s svojo tristo let staro in nekaj milijonov dolarjev vredno stradivarko igral pred polno koncertno dvorano v Washingtonu, za vstopnice je bilo treba odšteti nekaj sto dolarjev. Potem pa je naslednji dan igral na eni od postaj podzemne železnice. Nadel si je kapo s šiltom in igral debelo uro ali dve. Nihče ga ni prepoznal. In kdo se je ob istih skladbah, Bachovih partitah in sonatah, ustavljal? Dva ali trije otroci, ki so jih matere vlekle naprej …
Vprašanje je, kdaj prepoznamo, da je lepota pred nami? Na prej omenjenih zabavah ali kongresih igramo tako kot na koncertih. Ampak kdaj vemo, da je lepota pred nami?
To zdaj je zadišalo po Pascalu Quignardu. A imate prav, morda bi morali tudi pri nas narediti podoben družbeni eksperiment, ki ne bo razlagal samo o okusih, ampak tudi o našem dojemanju glasbe in postavljanju prioritet sploh. Zamuditi na sestanek zaradi odličnega benda na križišču podzemne železnice Times Square in 42. ulice ali podzemnega kitarista na pariški metrojski postaji St. Denis. To storiti je v velik užitek.
Se strinjam. Gre za to, kako v nekem skupnem prostoru ob ne najbolj »primerni« uri doživiš lepoto. Koliko ljudi se bo ustavilo in ji prisluhnilo? Koliko ljudi je prepoznalo Bellov talent v nepričakovanem kontekstu podzemne železnice? Če se ne znamo ustaviti in prisluhniti enemu najboljših izvajalcev na svetu, ki izvaja eno najlepših glasb na svetu, koliko drugih stvari smo še in že spregledali, zamudili? Ampak, ja, nekaj ljudi se je vseeno ustavilo in mu prisluhnilo.
Zložili ste glasbo za triinpetdeset gledaliških predstav. Se spomnite prve?
Spomnim se prve, v kateri sem igral. Glasbo je zložil Drago Ivanuša, režiral je Sebastijan Horvat, diplomska predstava AGRFT z naslovom Elsinor. Tivolski grad. V prostorih smo bili trije klarinetisti. Občinstvo nas ni videlo. Šlo je za letnik z Natašo Matjašec, Gregorjem Čušinom, Aljošo Reboljem, Gorazdom Logarjem, Gorazdom Jakominijem, Polono Juh …, dober razred. Lep spomin.
Mislim, da sem prvo glasbo za gledališče zložil za Ivano Djilas, ko je delala nizozemskega avtorja Toona Tellegena za mladino. Takrat sem igral v živo. Spisal sem glasbo že za vsa slovenska gledališča, razen za novomeško in koprsko. Za velike in male odre. Zadnjih trinajst let sem delal glasbo za nekaj predstav na leto, tudi po sedem ali osem. Kar je preveč. Kar pomeni, da si lahko po sto dni na leto v gledališču, od 10. do 14. ure in od 19. do 22. Ali dlje. Kako potem narediš še vse drugo, ni jasno.
Kaj je gledališče za vas?
Gledališče mi je dalo lepe izkušnje razumevanja zvoka, ki ga (so)ustvarjam na odru. Ob začetku dela dobim tekst, ampak to je šele začetek. Vedeti moram, kakšna bo scenografija, v katero smer gre kostumograf, kakšna bo maska, bodo lasulje, kdaj je bil tekst napisan, razumeti njegov zgodovinski kontekst … Kaj nam ta tekst danes pomeni in kaj hočemo z njim narediti. V procesu nastajanja glasbe za gledališče postane vse lažje, ko se odločiš za stil.
Biti danes skladatelj ne pomeni samo napisati material, ampak tudi najti glasbenike, biti producent, znati postaviti mikrofone, zeditirati, narediti master. In potem to seveda prinesti v gledališče.
S pomočjo sodobne tehnologije, računalnikov, vrhunskih mikrofonov in preurejene sobe, v smislu prostorske akustike, lahko že v domačem studiu posnameš glasbo, ki si jo včasih lahko posnel le v profesionalnih studiih. Moraš pa znati napisati partiture, če imaš točno določeno zasedbo, ki jo moraš posneti, v prostoru moraš za vsak inštrument posebej znati postaviti mikrofone, to posneti, sčistiti, zrezati, zvok potem zmešati in na koncu masterizirati oziroma ga finalizirati tako, da bo v frekvenčnem spektru optimalen, sploh pa najbolj primeren za prostor, kjer se bo ta glasba uporabljala.
Včasih je bil skladatelj samo skladatelj. Res pa je, da nas je veliko takih, ki skladamo in snemamo glasbo za gledališče, radio in televizijo, pa kompozicije nismo študirali, naučili pa smo se, kako delati in uporabiti scensko glasbo.
Kaj med vama z muziko je najtežje?
Uf, kar veliko reči. Predvsem to, da se na silo ne da, vsaj v umetnosti je tako. In z blefom tudi ne.
Kako prepoznate blef?
Prižgem televizijo in ga takoj zaznam. V ponovitvi gledališke predstave, koncertu, zabavni oddaji, slabem filmu, na kakšni izmed parlamentarnih sej ...
Kaj pa v glasbi?
V glasbi se to najhitreje opazi, sploh če delaš nekaj, kar že nekdo drug dela veliko bolje od tebe, ti pa delaš to samo zato, da bi bil všečen tistim, ki te radi poslušajo, namesto da bi podajal svoj zvok in svojo zgodbo.
Mislim, da je bistveno, da z glasbo ljudem damo nekaj novega, da nekaj novega izvedo, da se za hip umaknejo iz resničnosti … Pri glasbi je tako, da lahko z različnimi frekvencami zapelješ ljudi. Glasba je iluzija, pride iz etra in potuje nazaj skozenj, do njihovih ušes. Zvoka ne morejo prijeti, ga zagrabiti, pa vendar jih lahko v trenutku presune, popelje v stanje meditacije, norenja, zabave, joka ...
Lahko pa jih tudi pripelje nazaj – vaše delo v glasbenih sestavih sem spremljala predvsem prek skupine Bast, nepozaben je vaš koncert na Trnfestu leta 2004. Hotela sem reči, da je Bast poslušalce med koncertom uspešno novačil v tukaj in zdaj.
Tudi jaz imam zelo rad ta bend. Z Aldom Ivančičem smo bili predvsem odličen kreativen tim, ki je opazoval takratno aktualno dogajanje, doma in po svetu, in ljudem nastavljal zrcalo.
Kaj je ključno na odru?
Prostorska akustika, tehnična oprema, ko govorimo o ozvočenju, ambient, pod odrom pa polna dvorana občinstva. Če pa govorimo o izvedbi in interakciji glasbenikov, o muziciranju, pa morajo biti energije na odru povezane.
Kaj pa se zgodi, če igrate za Rezijanke in jim stečejo solze po licih, medtem ko v rokerski različici odigrate rezijansko glasbo, v katero so bile vzgojene, vraščene?
Bile so ganjene in so nam kmalu pritegnile. Šlo je za predstavitev Katalenine zgoščenke z naslovom Cvik Cvak, in sicer v Reziji. Spomin na ta večer je ganljiv, bil je dokaz, da lahko neki star zvok transponiraš v nekaj sodobnega, pa še vedno ostane zgodba in z njo sporočilnost. Po tej zgoščenki smo s Kataleno posneli še dve, in sicer Noč čarovnic in Enci benci Katalenci, trenutno pa pripravljamo material za sedmo zgoščenko, na kateri bodo svoje mesto dobile »soudaške« pesmi.
Znate veliko stvari, mislim na tiste, povezane z glasbo – ampak znate pa tudi tkati na statvah.
To je bila zgolj epizoda, ki se je zgodila pred leti. Velika verjetnost je, da ne bom nikoli več sedel za statve, a je bila to vsekakor zanimiva meditativna izkušnja. Tašča je namreč mojstrica tkanja, in ko sem bil pri njej na obisku v Beogradu, sem pokazal zanimanje, češ da bi tudi sam poskusil stkati šal. No, po tem hitrem tečaju sem stkal tri zimske šale in enega za poleti. Tri ženske šale, enega pa sem stkal za očeta.
Čemu se v glasbi še vedno ne morete nehati čuditi?
Ne morem se nehati čuditi temu, kako lahko dva vrhunska glasbenika z različnih koncev sveta, brez prevajalca in dogovora, v trenutku ustvarita mojstrovino. Poleg tega, da je to možno doseči v umetnosti, pa mislim, da se lahko kaj podobnega pripeti tudi v znanosti, arhitekturi ...
Čudenje bi moralo biti prisotno do smrti, v življenju vsakega posameznika. Le tako lahko odkrijemo nove svetove. Za čudenje pa moramo hoditi naokrog z odprtimi očmi in ušesi in si ne domišljati, da smo že vse videli in slišali.
Pri vas je tudi humor skoraj vedno kmalu za ovinkom. Kar pomirjujoče.
Za občinstvo, ki to pričakuje, je lahko pomirjujoče, drugače pa je, ko si sam s sabo in te povoha depresija in ta isti humor samo nekajkrat pokuka izza ovinka, pa takoj smukne nazaj. Takrat pa, namesto da bi se ga s prijatelji napil in nadlegoval kelnarce, skličeš kolege glasbenike, prosiš pesnike, da ti napišejo tekst o moških v krizi srednjih let, to uglasbiš in greš na oder. Pod imenom Gombač in Kradljivci časa. Kmalu na slišanje!
