Manjšina na Koroškem med pogodbo in zaupanjem

Avstrija spreminja svoj odnos do Republike Slovenije. Njenim ukrepom se pridružuje tudi predlog, da se v ustavo Dežele Koroške zapiše le nemščina kot uradni jezik. Opozorila in zahteve, da si Slovenija z notifikacijo avstrijske državne pogodbe zagotovi učinkovito možnost zaščite slovenske manjšine na Koroškem, so bili v preteklosti preslišani. Naši politiki so vprašanje kulturne suverenosti slovenske manjšine na Koroškem prepustili obljubam in odnosom zaupanja med državama.

Avstrija, s svojim vse bolj vplivnim zunanjim ministrom, postaja zelo dovzetna za širitev in poglabljanje teženj po nacionalnem zapiranju, ki se širi kot bolezen v zahodnem svetu. Nov odnos kaže tudi do svoje južne sosede. Tako v kršitvi načel in prava EU pri poslovanju slovenskih podjetij in drugih pravnih oseb, ki skladno z načeli enotnega in prostega trga delujejo v tej državi, kot glede ukrepa pri zaposlovanju zaradi t. i. »preprečevanja mezdnega dampinga« in tudi v nedavni vodilni vlogi za podaljšanje in zaostritev policijsko-vojaškega nadzora na notranjih mejah med nekaterimi državami schengna. Tako kot je novi predsednik ZDA svojo politiko označil s parolo »Amerika First«, lahko zadnje ukrepe Avstrije označimo s parolo »Najprej Avstrijci«, pa tudi če je v nasprotju s temeljnimi načeli in zakonodajo EU. Na to smo dolžni glasno opozoriti. Ali nam bo uspelo vplivati na spremembo te politike, pa dvomim. Pri nasprotovanju nadaljevanja mejnega nadzora med državama nismo bili uspešni. Bojim se, da bo tak tudi rezultat navodila državnega zbora, da se nerešena vprašanja uredijo s pogovori.

V tem enostranskem vsiljevanju novih odnosov Avstrije do RS pa je predlog za spremembo koroške ustave ne le kaplja, ampak curek čez rob. Koroški nemški nacionalizem se ponovno prebija v politično ospredje – kot da pokojni voditelj Haider ni bil politično razgaljen in pokopan. Njegov program ponemčevanja preostanka Slovencev, ob vseevropskem pojavu vračanja politike k nacionalnim ciljem, ki jih zastopajo nekatere skrajno desne politične stranke in gibanja, se spet pojavlja tudi v Avstriji, zlasti na Koroškem. Avstrija ne potrebuje novih političnih strank, za ta politični program ima dovolj starih. Njihov pohod na oblast je omejevala demokratičnost avstrijskega volilnega telesa, reakcije EU in tudi ADP. Slednja Avstriji za priznanje državne suverenosti nalaga vrsto obvez, ki preprečujejo razvoj odnosov iz časov druge svetovne vojne na strani Hitlerjeve Nemčije, ko je bila uporaba slovenščine kaznivi zločin. Avstrijski politiki so večkrat poudarjali, da je ta pogodba presežena. Ob tem pozabljajo, da so prav slovenski partizani na Koroškem bili poglavitni dejavnik pozitivnih posledic za njeno sklenitev in da je prerastla v temelj za avstrijsko državno suverenost.

Zgodba o zavračanju notifikacije ADP je dolga, kot je dolga naša državna samostojnost. Vse dosedanje slovenske vlade so soglašale z avstrijskim stališčem, da je vsa vprašanja glede slovenske manjšine v Avstriji, meje in drugo mogoče urejati z dobrimi dvostranskimi odnosi in na podlagi zaupanja. In deloma je bilo to stališče potrjeno v dosedanji praksi. Toda odnose oblikujejo ljudje, ki so na oblasti. V spreminjanju preteklih odnosov se odlikuje zlasti aktualni avstrijski zunanji minister. Zaupanje je človeška vrlina, pogodba pa pravna zaveza. S tem se je soočila tudi naša parlamentarna delegacija pred dvanajstimi leti na obisku predsednika avstrijskega parlamenta g. Andreasa Kohla. Naletela je na grobo zavrnitev, da se o členu 7 ADP z njo nima kaj pogovarjati, ker Slovenija v tej pogodbi ni pravna naslednica po Jugoslaviji. Dogodek ni sprožil alarma v MZZ, vladi in slovenskem parlamentu. Danes, ko smo pred vprašanjem, kako zajeziti ustavni nacionalistični plaz, ki ga potrjuje težnja po ukinitvi slovenskega jezika v uradnih postopkih, smo spet soočeni z enakim vprašanjem. Zakaj smo doslej opuščali notifikacijo ADP, ki nam ponuja mednarodno pravno možnost zahtevati takojšnjo opustitev in skladnost ustavnih predlogov z vsebino te pogodbe? Odgovore, kdo je nosilec politične odgovornosti za stanje na tem področju, bodo morali poiskati v našem parlamentu.

V svojem zapisu bi ponavljal strokovno utemeljena in objavljena stališča glede potrebe po nasledstvu ADP izpod peresa zaslužnega prof. ustavnega prava dr. Ivana Kristana. Dodam naj le en vidik. Zaščite obstoja in razvoja slovenske manjšine v severnem mejnem slovenskem obrobju naše države, ki smo ga zaradi zgodovinskih okoliščin kot svoj državni teritorij izgubili, ne smemo izgubiti tudi kot sestavnega dela slovenskega nacionalno kulturnega prostora. To je odgovornost vseh nas in naše države. Varujejo jo številne mednarodne konvencije, v odnosih z Avstrijo pa dodatno še ADP. Opuščanje te odgovornosti bi vodilo k odrekanju kulturne suverenosti naroda in bi bilo izdaja nacionalnih interesov.

Edina prava pot iz nastalih razmer je takojšnja notifikacija ADP. Z njo bo zaključeno izvajanje ustavne obveze po notifikaciji vseh mednarodnih pogodb nekdanje skupne države, ki zadevajo interese nove slovenske države. V odnosu do Avstrije bo šele z njo RS v celoti postala suverena država. Ne le Jugoslavija, tudi Slovenija je bila del zavezniških sil v spopadu z okupatorjem, kar je eden od pomembnih pogojev za sprejem države med njene podpisnike. Vsebina te pogodbe potrjuje naš interes in zahtevo za njeno nasledstvo. Nasprotovanje Avstrije nas pri tem ne more ustaviti. Notifikacija ni nikakršen povračilni ukrep v odnosih z našo sosedo. Z njo ne želimo slabiti dvostranskih odnosov. Potrebujemo le zaščito za uspešno uresničevanje svoje odgovornosti do slovenske manjšine, za mednarodno pravno potrditev obojestransko usklajenega poteka meddržavne meje in za izpolnitev svojih ustavnih obveznosti, na katerih je zgrajena naša državna in mednarodno priznana suverenost, tudi v odnosih do sosednje Avstrije.

Naj dodam, da naša država ni zelo uspešna pri uresničevanju temeljne smeri pri razvoju mednarodnih odnosov. Ta zadeva predvsem odnose s sosednjimi državami, prek katerih vstopamo v širši mednarodni prostor. Pri odnosih s Hrvaško imamo številne zaplete in nesoglasja. V to nikakor ne smemo zapasti z našo severno sosedo. Ne zaradi njene teritorialne, gospodarske in politične moči, temveč zaradi pomena zgolj desettisočglavega ostanka slovenske manjšine, ki trdno ohranja slovenski jezik in kulturo v tem zgodovinsko s Slovenci poseljenem območju sosednje države.

Pomena ADP pa se žal ne zavedajo niti voditelji slovenskih manjšinskih organizacij na Koroškem. To je potrdila tudi lanskoletna razprava v strateškem svetu za zunanjo politiko pri MZZ RS. Vsi voditelji slovenskih organizacij so se izrekali proti smotrom notifikacije ADP. V skrbi, da ne bi povzročal težav slovenski manjšini, je tem ocenam takrat sledil tudi naš zunanji minister g. Karl Erjavec. Interese koga zastopajo voditelji organizacij Slovencev v koroškem zamejstvu, bi bilo koristno ponovno preveriti.

Odločitev o takojšnjem začetku postopka za notifikacijo ADP bi v Sloveniji morale enotno podpreti vse politične stranke. Zato z zanimanjem pričakujemo razpravo v obeh odborih DZ, odboru za zunanjo politiko in odboru za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki sta za prihodnji teden sklicala urgentni seji. Upam, da bo vladi uspelo do sej obeh odborov uskladiti svoj odnos glede takojšnje notifikacije ADP in pripraviti ustrezen predlog za parlamentarno odločanje. Prav tako upam, da vlada ministra Erjavca pri najavi predloga za sukcesijo te pogodbe tokrat ne bo zavrnila!

Zagovornike zgolj nemško govoreče Avstrije moramo Slovenci odločno zavrniti. Nacionalnost, ki jo potrjujeta jezik in kultura, je v Evropi in svetu ena najpomembnejših, v EU pa tudi varovanih človekovih pravic. Njeno kratenje, poizkus izbrisa slovenščine kot uradnega jezika v Deželi Koroški, ni nič drugega kot grob nacionalistični izpad, ki spominja na čas pred drugo svetovno vojno in med njo. Takšnega razvoja tudi EU, kljub vsem težavam, ki jo pestijo, ne more dovoliti. Mi pa imamo svojo državo zato, da z mednarodnimi ukrepi varuje kulturno suverenost slovenskega naroda tako v domovini kot tudi v zamejstvu.