Kdo hurikanom daje imena

Bilo je naključje, da sta se na letošnjem blejskem forumu srečali tematiki implementacije arbitražne sodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško ter vprašanje jedrske varnosti na Korejskem polotoku. Bilo bi nekorektno na osebni ravni primerjati hrvaškega premiera Andreja Plenkovića in severnokorejskega predsednika Kim Džong Una. Toda način, kako aliberalne države – v Evropi poleg Hrvaške še na primer najmanj Poljska in Madžarska – kljubujejo standardom mednarodnega pravnega reda in kako te z veliko hitrostjo drvijo v slepo ulico nespametne politike, je presenetljivo podoben.

V metodi izvršenih dejanj

Zadnjega avgusta je Plenković potrdil nadaljevanje gradnje mostu na polotok Pelješac in hkrati pokroviteljsko pripomnil, da ima BiH kljub temu zagotovljen nemoten morski prehod. V BiH se bojijo, da bi s tem v odprtem mejnem vprašanju lahko izgubili dostop do odprtega morja. Toda Plenkovićeva politika »izvršenih dejanj« in neverjetne politične retorike je pripravljena na vse mogoče pravne in politične ugovore: »Most bomo zgradili, dialog z BiH se bo nadaljeval. O tem smo se pogovarjali tudi na julijski skupni seji vlad Hrvaške in BiH v Sarajevu.« Minister za civilne zadeve Bosne in Hercegovine Adil Osmanović, je objavila STA, je v torek poslal pismo hrvaškemu ministru za morje, promet in infrastrukturo Olegu Butkoviću, v katerem je opozoril, da bo BiH enostransko določila razmejitev na morju s Hrvaško, če Zagreb ne bo ustavil gradnje mostu na Pelješac. Omenil je pravico BiH do stika z odprtim morjem, kot je to določilo arbitražno sodišče v primeru spora o meji na morju med Hrvaško in Slovenijo.

Enako politiko izvršenih dejanj in »dialoške« politične retorike je Plenković uporabil tudi ob robu dogajanj in razprav na blejskem forumu. Rekel je: »Odprto vprašanje meje je odprto in smo se pripravljeni o njem dvostransko pogovarjati.« To, da je vprašanje meje še vedno odprto, je povedal kljub povsem jasnim signalom vodij EU, da je zgodba že zaprta, da bo treba izrečene sodbe mednarodnih sodišč spoštovati in konkretno sodbo arbitražnega sodišča tudi uveljaviti. Definicija dialoga kot zavlačevanja oziroma radiranja dogovorjenih pravnih zavez in kot prostora za taktično uveljavljanje izvršenih dejanj se je izkazala kot velika posebnost Hrvaške. Nekaj podobnosti je videti s Poljsko pri njenem trdovratnem ogrožanju ločenosti vej oblasti in pri relativizaciji pravnega reda v notranji demokraciji. Nekaj podobnosti je videti tudi z Madžarsko, ki noče spoštovati sodb evropskega sodišča za človekove pravice. In nekaj podobnosti je videti z dolgoletno taktiko Izraela proti Palestincem in nastanku samostojne palestinske države. V metodi in nastrojenju je Plenkoviću povsem podobna tudi hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić, ki pa se je v Sloveniji zaletela v zid po imenu Karl Erjavec.

Naj Evropa in svet vesta

V sredo, so prinesli mediji, je glede slovenskega zunanjega ministra povedala, da nastopa tako agresivno in nesramno, da »gre čez vse meje«. Rekla je, da v nasprotju s premierom Mirom Cerarjem »absolutno ni človek dialoga«. V Cerarja je položila upanje, da bo prišel v Zagreb in sprejel »odprt dialog«, kajti treba da je biti potrpežljiv in okoliščine da niso enostavne. Podobno je rekel tudi Plenković in poudaril, da diplomatske službe iščejo najboljši datum za Cerarjev obisk v Zagrebu, kajti »edino v dialogu je možno reševati odprta vprašanja in gojiti dobrososedske odnose s Slovenijo«.

Iz vseh teh okoliščin je bržkone že na daleč jasno, da bi v nadaljevanju te diplomatske manire šlo za jalovo početje, ki ne bi vodilo nikamor, le v zavlačevanje, zapravljanje časa in v nepotrebne stroške. To je zaznal tudi Cerar in bržkone je zato izdelal formulo, ki jo bo predstavljal tudi v EU: »Ko bo do srečanja prišlo, pričakujem dogovor. Če do dogovora ne bi prišlo ali bi že do srečanja postalo povsem jasno, da Hrvaška nima resnega namena, da bi se pogovarjala in dosegla z nami sporazum glede implementacije, srečanje ne bo imelo nobenega smisla.« Izpeljava te misli je seveda namenjena pojasnilu EU: »A vendar želim, da Evropa in svet vesta, kdo se je v tem primeru trudil za dogovor in kdo se ni trudil in morda ne bo pripravljen, da dogovor sprejme. Zadeve morajo biti zelo jasne, preden mi storimo naslednje korake, na katere se pripravljamo in smo ves čas aktivni.«

Poanta vsega povedanega je evropska. V EU, kakor tudi v svetu, se precej očitno in precej hitro povečuje razkorak med doslej dokaj veljavnima vrednotama: vladavino prava in političnim voluntarizmom na eni strani ter besedami in dejanji na drugi. Pri Hrvaški, Poljski in Madžarski kakor da se ponavljajo nekdanje metode aliberalnih političnih kultur, kjer je bilo normalno, da ljudje eno rečejo, drugo naredijo in tretje mislijo. Zato se postavlja vprašanje, kaj je prava mera in kaj pravo in primerno dejanje. Slovenija je v četrtek na sestanku veleposlanikov članic EU v Bruslju najavila, da zaradi nespoštovanja vladavine prava ne bo podprla članstva Hrvaške v OECD.

Kitajska je po svojem zunanjem ministru Wang Yiju tudi v četrtek sporočila, da je v varnostnem svetu ZN zaradi jedrskega poskusa pripravljena podpreti ukrepe proti Severni Koreji. Kitajska zadnja zaveznica in podpornica Severne Koreje se je ustrašila Kimovih jedrskih poskusov, zaradi katerih so se začela tresti tudi kitajska tla.

Na trgu nebeškega miru

Vladimir Putin, sicer od Plenkovića precej večji mojster »izvršenih dejanj«, je predlagal, naj sporni deli ukrajinskega Krima pridejo pod nadzor modrih čelad ZN. Putin, ki je po oceni Zahoda napadel Krim, se tudi v razmerju do Severne Koreje in Kim Džong Una uveljavlja kot »mirotvorec«, medtem ko Trumpova ameriška politika ob Korejskem polotoku pomalem vseskozi rožlja z orožjem. Putinova poanta je, da Kim Džong Un natanko ve, da je že mrtev, če bo položil jedrsko orožje pred ZDA, kajti podobno je storil Sadam Husein, a je na koncu v Iraku vseeno vzniknila dolgoletna vojna, opustošila regijo, Sadama pa so ubili. EU se skuša držati kot ena najpomembnejših regij politične stabilnosti, ki se za zdaj še ni odločilno uklonila političnemu voluntarizmu trgovanja z interesi samodržcev. Toda kriteriji padajo kot domine. V mednarodni ureditvi se briše meja med dovoljenim in nedovoljenim, med branilci demokratičnih vrednot in tistimi, ki jih zlorabljajo. Drugače povedano, dilema demokratične svetovne politične kulture se vrti okrog vprašanja, ali je resnica ali mirovna pobuda, ki pride iz ust tirana ali države, ki ne priznava človekovih pravic, še resnica in ali je tak mirovni predlog res mirovni predlog in ne taktični manever za končno potezo, ki z mirom, človekovimi pravicami, demokracijo in vladavino prava nima nič skupnega.

Recimo, da so se na letošnjem blejskem forumu svetovni, predvsem pa evropski politiki soočali z dilemami tega tipa. V ozadju ultimativnega konflikta je ultimativna grožnja jedrske katastrofe in politika Kim Džong Una je ultimativni politični ultimat s pokritjem grožnje, ki se imenuje totalna jedrska vojna. Potem je tu Putinova Rusija, katere pokritje je enakorodna jedrska moč in širjenje svojega vpliva črpa iz tradicije hladne vojne, v kateri so cilji posvečevali sredstva. Tu je velika Kitajska, v kateri je kontroverznost bipolarne svetovne ureditve in hladnovojne razdelitve na komunizem in kapitalizem dosegla vrhunec. Postala je komunistična država z globoko kapitalističnim drobovjem in dolga leta potrpežljivega čakanja v čakalnici velike mednarodne politike velikih in majhnih spletk so jo pripeljala na prag prvega mesta med svetovnimi velesilami. Ne trese se pred nikomer, toda zaradi Kimovih jedrskih poskusov se zdaj trese njeno ozemlje in celo njej drugače od Rusije postaja jasno, da bodo mednarodne pravne zaveze (glede jedrskih poskusov ipd.) morale postati predmet strogo urejenega pravnega nadzora. Orkani so dobili nespodobno in sila nevarno, celo potencialno uničujočo konkurenco. Svet, v katerem se eno reče, drugo naredi in tretje misli, očitno ne bo preživel, to postaja jasno že v izmenjavi groženj med Donaldom Trumpom in Kim Džong Unom.

Ob tem se težave med Slovenijo in Hrvaško zdijo majhne in nepomembne. V resnici ne gre za težave, temveč za načelo, ki je enako v Piranskem zalivu kot v Pjongjangu. Četudi EU nima neposrednih instrumentov za implementacijo arbitražnega sporazuma, gre za neskončno večje dimenzije principa – in to je razlog, zakaj Hrvaška v smeri, ki jo ubira, nikoli ne bo mogla doseči svojega cilja.