Tiskane izdaje
Kako kaj družbeno počutje v Evropi? Ne more biti prijetno, ko pa jo bolj pokopavamo, kot pa na novo postavljamo, in je temine več kot svetline. Nikogar ni več med voditelji, ki bi bil sposoben pogumno govoriti o Evropi, v slogu nekdanjih velikih Evropejcev. Pa potrebujemo tak glas, v nasprotnem nas bo sovraštvo odneslo s seboj ...
Pascal Perrineau je profesor na Sciences Po Paris, kjer je do leta 2013 vodil Center za politološke raziskave (CEVIPOF). Predmet njegovega raziskovanja so volilne navade, skrajna desnica v Franciji in Evropi, tudi razkoli v evropskih družbah. Je avtor knjige Francija na fronti. Esej o prihodnosti Nacionalne fronte.
Na kratek rok je pesimist, dolgoročno pa optimist. V demokratičnih sistemih je pričakovati številna trenja, tudi uničenja, a prava smer je lahko samo boljša družba.
Pascal Perrineau. Foto: Roman Šipić/Delo
Kakšen je moderni politik? Kdo je danes moderen v politiki?
Modernost v politiki je redka. Politične organizacije, stranke, so pogosto obtežene s preteklostjo, s starimi konflikti in referencami, ki segajo v začetek 20. stoletja in celo v 19. stoletje, v drugo svetovno vojno, tudi v komunizem, ki so ga poznali v nekaterih državah, kot je Slovenija. Mnogi politiki in političarke pogosto govorijo o politiki, zazrti v preteklost, zato ne vidijo prav, kakšen svet se izumlja. In vendar opažamo v evropskih demokracijah tudi take politike in političarke, ki se poskušajo osvoboditi preteklih delitev in si prizadevajo, da bi razumeli sodobni svet. V aktualni francoski vladi imamo ministra za ekonomijo Emmanuela Macrona, ki je pred nedavnim zagnal gibanje En Marche! Preseči želi tradicionalno delitev na levico in desnico.
Toda Emmanuel Macron je človek sistema, ne prihaja od zunaj, tovrstno ni drugačen.
Prihaja celo iz samega osrčja sistema. Končal je pomembne francoske šole, je nekdanji visoki uslužbenec, a v politiko je vstopil prek banke, prek financ, kar ni zelo značilno za politike v Franciji. Nekoč je imel podobno pot Georges Pompidou ... Pompidou je znal konec 60. let in v začetku 70. analizirati, kako sta se spreminjali politika in družba. Bil je zelo moderen. Uspelo mu je narediti konec politiki generala Charlesa de Gaulla, človeka druge svetovne vojne in povojnih let. Politični razred pod Pompidoujem je odlikovala sposobnost razumeti družbo po letu 68', Pompidou je poskrbel za preureditev zastarelega in neprilagojenega sistema … Če pomislimo, kdo so danes politiki, ki razmišljajo o modernosti, vidimo na levici Emmanuela Macrona, na desnici pa Nathalie Kosciusko-Morizet: razmišljati poskuša sodobno, kako bi se francoska družba lahko prilagodila globalnemu svetu. Torej ne kaže obupati, so voditelji, ki razmišljajo moderno.
Kaj pa Bruno Le Maire, ki je prav tako prodoren na desnici?
Po svoje prav tako. Čeprav kaže v notranji tekmi med republikanci nekatera znamenja odločnosti, avtoritarne drže in politične virilnosti. Dobro namreč ve, da tekmuje z Nicolasom Sarkozyjem. Za tako držo pa ni mogoče reči, da je moderna ... Čez meje je zagotovo tudi nekaj zanimivih politikov, recimo, Albert Rivera, voditelj stranke Ciudadanos v Španiji. Tudi on si prizadeva politično izumljati in ne razmišljati o današnjem svetu z včerajšnjimi vzorci. Ali še italijanski premier Matteo Renzi. Vsi ti primeri: francoski, španski, italijanski in kanadski primer – recimo predsednik vlade Justin Trudeau – kažejo, kako nekateri voditelji že izstopajo iz »povojnega političnega cikla«. V večini držav se je po drugi svetovni vojni namreč vzpostavilo zelo strukturirano politično življenje, parlamentarne demokracije so se postavile po robu preteklim diktaturam. Zdaj kaže ta sistem, ki je trajal približno pol stoletja ali 60 let, v mnogih državah znake izčrpanosti. Cikla je konec: naj gre za politično osebje, za reference in vedenje, politične organizacije, za diskurz, za same besede … Obrabljeni so. Javnomnenjske raziskave v Italiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji ter v veliko državah srednje in vzhodne Evrope kažejo, da se ob takšni politiki javnost ne znajde več. Prepoznati je željo, da bi odkrili nekaj drugega. In to drugo je mogoče najti pri določenih novih voditeljih pa v silah zunaj sistema, recimo v nacionalističnih in populističnih gibanjih, ki se pojavijo nenadoma in o katerih se zdi, da so v številnih državah postavila na glavo stara razmerja moči. Lahko gre tudi za razne oblike radikalne levice, recimo za Podemos v Španiji ali Sirizo v Grčiji, še za sile, ki vzniknejo iz civilne družbe.
Pascal Perrineau. Foto: Roman Šipić/Delo
Pariško gibanje Nuit debout, recimo, je že takšno.
Da, čeprav je relativno šibko in si ga je za povrhu prilastil politični aparat radikalne levice.
Jean-Luc Mélenchon ...
Tudi v civilni družbi se od časa do časa pojavijo voditelji, ki vznemirijo stara razmerja. [Neodvisna kandidatka] Irmgard Griss, recimo, je v prvem krogu predsedniških volitev v Avstriji dobila več kot 18 odstotkov glasov, kar je šest ali sedem odstotkov več, kolikor so dosegli predstavniki tradicionalnih strank. Na Poljskem so imeli pred leti Stanisława Tymińskega … Civilna družba nam sporoča, da je treba prenoviti politiko. Tudi uspeh Donalda Trumpa v ZDA – Trump je republikanec, čeprav ne prihaja iz republikanske stranke, nasprotno, močno je vznemiril republikanski aparat, vse so naredili, da bi ga spravili na kolena – je razumeti kot ameriški societalni fenomen. Za vsem tem je prepoznati javno mnenje, ki pravi: izumite nam nekaj novega. Zahteve po prenovi zadevajo ves politični prostor. Za zdaj je zmede veliko. Vidimo, kaj umira, na nekoliko bolj zmeden način pa tudi, kaj se rojeva.
In vse to dogajanje ni nujno povezano z ekonomskimi in socialnimi težavami.
Ni razlog samo kriza, ekonomska ali finančna. Zagotovo je marsikaj pospešila, a zahteve po predrugačenju političnega sistema so stare, vse se je začelo že v 90. letih. Po drugi strani številnih držav kriza sploh ni prizadela. Avstriji gre, kolikor vem, ekonomsko in socialno še vedno najbolje v Evropi, tudi skandinavske države – Norveška, Švedska … – se dobro znajdejo, Poljska se ponaša z gospodarsko rastjo. Politična kriza ni samo odraz ekonomske krize. Veliko bolj je zapleteno. Politika je tista, ki je utrujena, izčrpan je povojni politični sistem.
V različnih koncih Evrope se na utrujenost politike odzivamo različno. Na Portugalskem, denimo, se poraja radikalna levica, a je šibkejša kot kje drugje, medtem ko skrajne desnice sploh nimajo. Tudi v Španiji je ni, medtem pa postaja ljudska stranka čedalje bolj konservativna.
Obstaja čezmejno splošno gibanje z zahtevami po drugačni politiki. Ni ga opažati le v Evropi, ampak kličejo demokratični sistemi po prenovi po vsem svetu. V Evropi se iskanje novega odraža na desnici, skrajni desnici ali v civilni družbi, na levici pa se poskuša izraziti predvsem v državah, ki so dolgo poznale diktaturo. Navedli ste Portugalsko, Španijo ali Grčijo, to so države, kjer si radikalna levica prizadeva, da bi bila prinašalka sprememb: naj gre za Podemos, Sirizo ali za portugalsko levo levico, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah dosegla nezanemarljiv rezultat. V teh okoljih tako imenovani »nacionalpopulizem« težje postane glasnik sprememb kot drugod. V Španiji prihajajo zahteve po spremembah predvsem od državljanov in iz radikalne levice. Enako je v Grčiji, kjer obstaja Zlata zarja, ki je fašistična stranka, toda v bistvu je Siriza tista, ki je zahtevala spremembe. Na Portugalskem je podobno.
Čeprav imajo gibanja različno moč.
V vsaki družbi se izražajo nacionalne kulturne politike, nacionalni spomini, politična preteklost. Južna Evropa je v primerjavi z drugimi evropskimi državami posebna.
Zdi se, da je vzhodna Evropa vedno bolj desna, skrajno desna?
Občutek je, da so tam močne zelo populistične in nacionalistične sile, kar pa velja tudi za veliko zahodnih držav. Toda če pogledate številne države srednje in vzhodne Evrope, opazite tudi drugačne politične fenomene. … V zahodni Evropi pogost stereotip, češ, kako da sta nacionalizem in populizem značilna posebno za vzhodno Evropo, je napačen. V nekaterih družbah resda kaže dobro nacionalpopulizmu, a nič drugače ni v zahodni Evropi. Izpostavljeni so enakim napetostim in zahtevam po prenovi, kot smo jim mi, pa čeprav so veliko pozneje, šele po letu 1990, dobili demokracijo. Zanimivo je, kako močno so pospešili proces demokratične utrujenosti. Kar se je v zahodni Evropi dogajalo več desetletij, se je v vzhodni zgodilo v desetletju.
Na migrantsko krizo se po državah odzivamo nekoliko drugače.
Fundacija Roberta Schumana v Franciji objavi vsako leto poročilo o stanju Evropske unije. Prosili so me, da proučim, kakšno je evropsko javno mnenje o priseljevanju. Moja prva ugotovitev je, da priseljevanje določa javno mnenje povsod po Evropi. Vprašanje, ki je bilo še pred časom drugotnega pomena, se je naenkrat prebilo v ospredje skrbi ljudi bolj kot ne v vseh družbah. V nekaj mesecih se je zaskrbljenost povečala korenito, za deset, tudi dvajset odstotkov, in to povsod. Toda v državah, ki so posebno izpostavljene migracijskim tokovom, so porasti pogosto, a ne nujno sistematično, še višji. Razlogi so objektivni. V prvi liniji, kot so Slovenija, Hrvaška, Madžarska, Bolgarija in Italija, ste te tokove spremljali od blizu, morali ste jih neposredno usmerjati. So pa tudi države, recimo skandinavske, ki niso toliko v ospredju, in vendar so tudi tam deleži visoki. Javno mnenje se je začelo torej odzivati negativno prav tako do vlad, ki so – recimo na Švedskem ali Norveškem – še pred nedavnim vodile odprto politiko priseljevanja. Zaradi povečanja migracijskih tokov se je mnenje kar naenkrat obrnilo ... Ljudje začenjajo dvomiti, vse to pa se odraža kot porast političnih sil, kot so švedski demokrati in napredna stranka na Norveškem. Zanimivo je, da priseljenska vprašanja v nekaterih državah resda ne izključujejo ekonomske in socialne problematike, vprašanj kupne moči in brezposelnosti, a jih ljudje kljub krizi ne postavljajo več na prvo mesto … Teme, okrog katerih se strukturira politično življenje, se torej spreminjajo. Ljudje razmišljajo zdaj o drugih stvareh, četudi si v nekaterih strankah še tako prizadevajo, da bi vodili debato predvsem o ekonomiji in sociali. Zdaj jih obremenjujejo priseljevanje, identiteta ali, kar francoski intelektualec Laurent Bouvet, imenuje »kulturna negotovost«. Še pred nedavnim obrobne teme postajajo osrednje, posebno ob povezovanju priseljevanja s terorizmom: ne nujno neposredno, posredno pa. Prihodnjih volitev tako ne bo več mogoče dobiti le z osredotočanjem na brezposelnost in gospodarsko rast. Kazalo bo ponuditi tudi prepričljive odgovore o kulturni identiteti, o tem, kaj povezuje narod, o vlogah v družbeni pogodbi ... V nasprotnem bo veliko frustracij.
Morda je vendarle treba reči, da večina držav na Zahodu nikoli ni postavila bodeče žice, mi smo jo, Madžarska tudi.
Lahko je dajati lekcije drugim, a predstavljajte si, da bi morala Francija na svojem ozemlju obvladati naval osmih ali devetih milijonov migrantov. To je treba poudariti. V takih razmerah je problem zagotoviti javni red. Slovenija je obvladala težavo, ne da bi prišlo do eksplozije ultranacionalističnih ali ultrapopulističnih gibanj. Tudi na Madžarskem jih niso povzročili begunci, kajti ultranacionalistično, populistično in, rekel bi, celo močno ksenofobno gibanje je tam obstajalo že pred migrantsko krizo.
Demagogija je, kot ste dejali na predavanju Od kod ta rast populizmov v Evropi?, značilna tako za zelo desne kot za zelo leve stranke. Treba je že spremeniti diskurz, pri čemer imajo veliko odgovornosti mediji.
Ko pozivamo k prenovi političnega diskurza, se obračamo, in to je legitimno, k strankam, politikom in političarkam. Že desetletja vemo, da politični diskurz poteka predvsem prek medijev. Ti so odgovorni, kako obdelujejo teme. Ko spremljamo, kako so se po različnih državah lotevali migrantske problematike, in če preučujemo francoski primer, ne moremo reči, da je medijsko pristopanje škandalozno in populistično, da bi se igrali s ksenofobijo. Veliki francoski mediji – sam sem politolog pri France Info – so v svojih analizah in reportažah poskušali širiti empatijo do priseljevanja. Tudi regionalni dnevni tisk – regionalni časopisi so v Franciji najbolj brani, recimo Dernières Nouvelles d'Alsace, Ouest-France – se je problematike loteval z veliko previdnosti, dostojanstva in skrbi za uravnoteženost. Do nekaterih odklonov je zagotovo prišlo, vendar so bili bolj kot ne obrobni. Večina ni podlegla paniki. Invazija prišlekov ni bila tema, ki bi jo prevzel tisk, pa čeprav jo je Nacionalna fronta potisnila močno v ospredje. Tudi o Džungli v Calaisu so največji mediji pripravili veliko reportaž, poročali so o strašnih razmerah, v katerih so se znašli migranti, ki želijo v Veliko Britanijo ... Na terenu navadno intervjujajo vse strani, od županje Calaisa, ki je zelo umirjena ženska, do voditeljev združenj, ki branijo migrante.
Prizor iz Calaisa. Foto: Pascal Rossignol/Reuters
In vendar je očitno, da dajejo mediji vse pogosteje besedo Marine Le Pen, tudi zato, ker je bipartizem v Franciji, kakor še drugje, pokopan.
Naš politični sistem je od Pete republike naprej zelo bipolariziran. Številne stranke so se povezale v dva tabora: na eni strani je tabor desnice okrog velike neokonservativne stranke – dolgo časa je bilo to gaullistično gibanje, pozneje Rassemblement pour la République (RPR), danes so to republikanci, medtem ko je na drugi strani tabor levice, socialisti. Ta sistem se je začel rušiti v osemdesetih letih, povsem jasno in simbolno močno pa se je sesul ob šoku na predsedniških volitvah leta 2002. V resnici je mrtev že od začetka leta 2000 ... Velikokrat rečem, kako ni mogoče spraviti treh v dva. Za Peto republiko je bil značilen sistem dveh velikih političnih sil, a sedaj je tukaj še tretja sila, in prav ta je danes prvo volilno telo v Franciji. Tako se je pokazalo na vseh zadnjih volitvah – lokalnih, regionalnih, departmajskih –, pa tudi na evropskih leta 2014. V Franciji so volivci Nacionalne fronte največje volilno telo. Nismo prešli v tripartitni sistem, ampak v sistem tripartizacije političnega prostora. Ker nadaljujemo z inštitucijami Pete republike, z večinskim volilnim sistemom, sestavljenim iz dveh volilnih krogov, se poraja čedalje več problemov. Čeprav je Nacionalna fronta prva volilna sila, sta v narodni skupščini samo dva njena poslanca in le dva njena senatorja v senatu. Prej ali slej bo treba premisliti, kako naprej. Vse to poraja frustracije, diskurz o žrtvah, ki je v Nacionalni fronti tako in tako že ves čas navzoč. Ne nazadnje pa to res ni pravično. Četudi se s francosko skrajno desnico ne strinjate v ničemer, je treba reči, kako ni normalno, da je v našem političnem sistemu tako slabo predstavljana.
V kakšnem razmerju je z mediji?
Razmerje je od nekdaj zapleteno, zanj pa je značilno dvoje. Mediji spreminjajo Nacionalno fronto v pošast, češ da pomeni vrnitev fašizma, nikakor pa ne pomislijo na njeno modernost. Prevladuje diskurz stigmatizacije, ne da bi se zavedali izjemne sprevrženosti posledic. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni … S takim diskurzom spodbujajo pri ljudeh občutja, da so žrtve, da nimajo dovolj besede. In potem slišimo: »Marine Le Pen ima prav, elitam ni mar za nas.« Spominjam se, kako je bilo leta 2002, ko se je Jean-Marie Le Penu uspelo prebiti v drugi krog predsedniških volitev: ker so tako hoteli volivci. V redakciji France Info so imeli neskončne debate o tem, ali naj ga povabijo na soočenje z Jacquesom Chiracom. A je bilo očitno, da bi ga morali. Nekateri so rekli, da ne in da bi morali gostiti predstavnika socialistov ali celo sredine, četudi sta izgubila v prvem krogu … Drug pristop, ki ga izberejo mediji, pa je tišina: o skrajni desnici ne bomo govorili. Kar dvajset let so francoski mediji kolebali med obema strategijama in pri obema jim je bedno spodletelo. Zdaj iščejo način, kako bi Nacionalni fronti priznali mesto v debatah, ki ji pripada. Ni preprosto, kajti strategija demoniziranja se ves čas vrača. Nekateri še naprej stigmatizirajo voditelje Nacionalne fronte, namesto da bi se ukvarjali s predlogi, ki jih ponuja stranka, in bi poskušali razumeti njene omejitve. Ljudje se sprašujejo, zakaj so novinarji tako agresivni do Nacionalne fronte, ne pa, denimo, do republikancev in socialistov. Večina novinarjev je odločno proti Nacionalni fronti, pri France Info jo dobesedno sovražijo. Sovražijo, hkrati pa je zaznati določeno fascinacijo nad tem, kar jih odbija. Fascinira jih zlo.
Kar je sprevrženo.
Izjemno sprevrženo je, vendar deluje. Novinarji vabijo Nacionalno fronto, ker bi radi škandal. Zato so zbegani, ko vidijo, da ostajajo voditelji Nacionalne fronte čedalje bolj mirni, da so se poglobili v svoje dosjeje in se ne odzivajo na agresivnosti, zato pa rečejo: Pa zakaj mi ves čas govorite o fašizmu med drugo svetovno vojno, ko pa bi želel, da bi govorili o naših predlogih o Evropski uniji, evru, inflaciji in podobnem? Mediji imajo velike težave s tem, kako delati z Nacionalno fronto. Posamezni novinarji zdaj počasi že vedo: preučijo določen problem in potem vprašajo, recimo, kako bi v Nacionalni fronti opustili evro in kakšne bi bile konkretne posledice na premoženje Francozov. Alain Duhamel, ki je ugleden žurnalist, je spravil Marine Le Pen v veliko zadrego, v določenem trenutku je izgubila tla pod nogami.
Da ji kdo spodnese tla pod nogami, je redko, saj je zelo spretna govornica. ... Nacionalna fronta se kot stranka tudi pomlajuje, v resnici je vedno bolj moderna.
Da, in to je velika razlika med očetom in hčerjo. Veliko stvari se nadaljuje, nekaj pa se je radikalno spremenilo. Ko je Marine Le Pen leta 2011 prevzela oblast, je odrinila na obrobje vso staro generacijo in stare reference, kot so Alžirija, Indokina, Petain, druga svetovna vojna, antisemitizem, holokavst. Skorajda z danes na jutri je rekla: konec je. Starejši ji zdaj bodisi sledijo, bodisi molčijo ali pa so zapustili stranko. Z Marine se je dvignila nova generacija, ki ji reference iz 40., 50. in 60. let ne pomenijo nič. Nacionalno fronto poznam že zelo dolgo. Stari voditelji so obvladali svoje teme, recimo dekolonizacijo, v malem prstu so imeli zgodovino druge svetovne vojne, Jean-Marine Le Pen je človek res impresivne kulture ... Ko pa se pogovarjate z novimi voditelji – naj bo Nicolas Bay, sama Marine Le Pen ali Florian Philippot –, vidite, da o vsem tem ne vedo nič več, niti jih ne zanima.
Nečakinje Marion Maréchal-Le Pen prav tako ne zanima …
Posebno nje ne. To ni več njihov intelektualni svet. Marine Le Pen je postavila v ospredje voditelje, s katerimi je – glede na njihovo generacijo in kulturo – dosegla dedemonizacijo stranke. To niso več hudiči. Ko sem srečal nekatere voditelje okrog Le Pena, sta bila vsaj dva ali trije taki, ki so me strašili. Obvladoval sem svoj strah, vendar sem si rekel: še dobro, da takšni ljudje nimajo oblasti. Bili so strašni antisemiti, z ogromno nasilnosti v sebi. Novi voditelji Nacionalne fronte so drugačni, seveda nas lahko skrbijo njihove ideje, toda zaradi generacijske prenove so z desetih odstotkov, kolikor je Jean-Marie Le Pen dobil ob predsedniških volitvah 2007, poskočili na današnjih 28 odstotkov. Oče Le Pen je utelešal resnično skrajno desnico, zdaj je precej bolj zapleteno.
Analiza je torej tukaj. A kaj narediti proti sovraštvu? Ob vseh problemih sodobnih družb se zdi, da ljudje vedno bolj sovražijo, sploh politike ali novinarje. Vse bolj prezirajo.
Po eni strani je na splošno veliko sovražnosti do elit, političnih predstavnikov. In ta še narašča. Ampak kaj pomeni sovražiti elite? Podobno je moralo biti, tik preden je prišlo do francoske revolucije. Ko v določenem trenutku ljudje začutijo potrebo po korenitem predrugačenju, bodo, če se sistem ne zmore prenoviti sam, sekali glave. Angleški kolega Colin Hay je pred nedavnim izdal knjigo Why We Hate Politics?, v kateri lepo pravi, da je zavračanje politike prešlo v nov stadij: sovraštvo. Ljudje, ki si na javnih srečanjih sezujejo čevelj in začno groziti, kričati ..., prezirajo. Če sistem na to ne zna odgovoriti, lahko pride do vse bolj skrb zbujajočih političnih manifestacij sovraštva. V anketah beremo, kako je vedno več zahtev po avtoritativnih sistemih, da naj vojska prevzame oblast ... In močnih ljudi je v Franciji vedno več, za zdaj so k sreči še v manjšini, toda povečanje je očitno. Ne kaže se igrati z ognjem. Medtem ko narašča sovraštvo, pa opažamo – iz anket European Values Survey, na primer –, da se hkrati povečujejo tudi vrednote strpnosti, posebno v zasebnem krogu. Sobivanje, spoštovanje med spoloma, med generacijami, med ljudmi različnih religij in stališč … vse te vrednote naraščajo na dolgi rok. Naša družba torej ni samo družba sovraštva in nevarnosti. Brati jo samo tako bi bilo narobe.
Foto: Roman Šipić/Delo
Je ob krizi in razraščanju neoliberalizma opažati porast idej o komunizmu? Vsaj več besednega sklicevanja nanj?
Globalno gledano bi rekel, da ne, zagotovo ne v družbah, ki jih dobro poznam. Je v srednji in vzhodni Evropi prostor za nostalgični diskurz? Mogoče. Imam veliko ruskih študentov, zato vem, da ni pri mladih nikakršne nostalgije po komunizmu, ta obstaja samo pri zelo stari generaciji, pri ljudeh, starejših od 60 let. Volilno telo komunistov je v Rusiji starejše od 65 let. Primerljivo je v Franciji.
Čeprav je komunizem v Franciji povsem drugačen ...
Da, ampak to volilno telo komunistov umira in bo počasi izginilo s političnih radarjev ... Javno mnenje po Evropi pravi, da je komunizem propadel in da je pripadal staremu svetu, mrtvemu svetu. Medtem pa se v določenih socialnih gibanjih, ki vznemirjajo evropske družbe: recimo Podemos in Siriza, ponovno izumlja nekaj, kar bi lahko imenovali neokomunizem. Iglesias in Cipras, denimo, sta stara komunistična sporočila in težnje ubrala z duhom današnjega časa. Neokomunizem meša dve različni in zelo nasprotujoči si tradiciji: staro komunistično kulturo povezuje z libertarnostjo. Ti voditelji razumejo, da postajajo naše družbe, kar zadeva vrednote in moralo, zelo libertarno moderne.
Kako povezati nacionalno in evropsko identiteto v času, ko se družbe vse bolj zapirajo vase? Kako dopovedati ljudem, da se nacionalna suverenost in evropskost dopolnjujeta in ne izključujeta?
Za to potrebujemo velike politike. Problem je, da v vedno več evropskih državah razumejo nacionalno identiteto kot nasprotno evropski identiteti. Potrebni bodo veliki voditelji, ki bodo poudarjali, da evropska identiteta od nekdaj sloni na dialogu med nacionalnimi identitetami, da je Evropa zrasla iz njih, da si moramo izmenjavati tisto najbolje, kar imamo, ne pa tudi najslabšega. Nujen bo diskurz velikih Evropejcev, kot so (bili) Helmut Kohl, Valéry Giscard d'Estaing, Helmut Schmidt, François Mitterrand, Jacques Delors ... Giscard d'Estaing in Mitterrand nista govorila, da bi bilo treba francosko identiteto zamenjati z evropsko. To ni bil njun projekt. Danes je problem popolna tišina. Prevladuje diskurz o nacionalnih identitetah, proti čemur se ne oglasi nihče. Kdo med vodilnimi politiki pa je danes sposoben govoriti v prid Evropi? Vsaj na francoski politični sceni ni nikogar.
