Kdo se boji Svetlane Woolf?

Vojna nima ženskega obraza. Mihail Gorbačov je te besede uporabil v enem svojih govorov, Svetlana Aleksijevič, letošnja Nobelova nagrajenka za književnost, pa je zaradi njih imela velike težave. Ker je v svoji prvi knjigi, kjer je pisala o veliki domovinski vojni, kot v Rusiji pravijo drugi svetovni vojni, skozi pričevanja žensk spregovorila drugače, kot je to takrat počelo uradno sovjetsko zgodovinopisje.

Državni cenzorji so bili neusmiljeni. »Pisati moraš herojske zgodbe. Teh je na stotine. Ti pa iz te vojne vlečeš samo blato. Po tvojem je bila velika zmaga, do katere smo tako težko prišli, strašna in grozljiva. Kaj pravzaprav hočeš povedati s svojo knjigo?« so jo stiskali ob zid. »Resnico!« jim je brez vsakršnega strahu odgovorila Svetlana.

Knjiga je pred natanko tridesetimi leti s precej rezi le izšla in kljub cenzorskim škarjam doživela izjemen uspeh, saj so prodali kar dva milijona izvodov. A neokrnjena, prvotna verzija je na knjižne police prišla šele pred kratkim. Z vsemi takrat strogo prepovedanimi zgodbami o tragedijah velikega spopada. Kot je denimo tista o mladi materi, ki se je skrivala s partizani in utopila svojega jokajočega dojenčka, da jih ne bi odkrili Nemci. Ali pa zgodba o smrtno ranjenem partizanskem častniku, ki je bolničarko prosil, naj mu, preden umre, pokaže prsi. Sestra je odklonila in ranjenec je umrl, ne da bi se v tem zadnjem trenutku življenja zazrl v njeno lepoto.

Nič manj težav ni imela s knjigo Fantje v cinkovih krstah, ki govori o sovjetskih vojakih v Afganistanu, kamor se je tudi sama odpravila in se na lastne oči prepričala o krutosti vojne. Nastala je kmalu po sovjetski okupaciji Kabula, a je lahko izšla šele po razpadu Sovjetske zveze. Vojake slavne Rdeče armade je namreč prikazala kot prestrašene, zmedene in ponižane fante. Naravnost pretreslo jo je, ko je videla, s kakšno lahkoto ubijajo, se potem napijajo z vodko in v omami počnejo nove zločine. V neki bolnišnici je denimo videla žensko z otročičem, ki so mu sovjetski vojaki odsekali obe rokici in obe nogici. Zato vojno izenačuje z neke vrste ljudožerstvom. Z barbarstvom brez primere. Namesto vojne idej, kot pravi, v svetu še vedno prevladujejo oboroženi spopadi, pravzaprav jih je vedno več. Mir je postal anomalija, ki jo je očitno mogoče ozdraviti le z vztrajnim bombardiranjem …

Svetlano Aleksijevič, doma iz Belorusije, je preprosto treba brati. Predvsem zato, ker ne piše le o svoji nekdanji in sedanji domovini, ampak pravzaprav o vseh nas. Sara Danius s švedske akademije denimo pravi, da je letošnja nobelovka v bistvu ustvarila nov literarni žanr, ki se ukvarja z zgodovino čustev oziroma zgodovino duše. Z zgodbami ljudi, ki jih niso poteptale surove tankovske gosenice zgodovine in ki so še vedno med nami morda prav zato, da nam zdaj govorijo o svojih bridkih izkušnjah.

Njeno pisanje je pravzaprav nekakšna literarna instalacija, v kateri zgodovina govori s pomočjo tistih, ki so preživeli vojno, čistke, gulage. Ti uničujejo in kvarijo tako rablje kot tudi žrtve, je svojčas dejal veliki Varlam Šalamov. In to seveda še zdaleč ne zgolj v Sovjetski zvezi, ampak tudi v novodobnih koncentracijskih taboriščih, ki jih po novem gradijo celo najbolj demokratične države sveta.

Svetlano Aleksijevič berem že več kot dvajset let. Prebral sem večji del njenega opusa. A najbolj me je pretresla Černobilska molitev, ki so jo v svetu doslej prodali že v štirih milijonih izvodov. V izvirniku, v ruščini, je v necenzurirani verziji izšla šele pred slabim desetletjem. Imel sem srečo, da sem jo takrat sploh dobil v moskovskih knjigarnah, saj je pošla v nekaj dneh. To je knjiga o bolečinah majhnih ljudi, ki ti trgajo srce in dušo, a hkrati je to tudi knjiga o politiki, ki nenehno laže svojim ljudem. Brez vsakršnega sramu ali slabe vesti.

Kdo je upravljal jedrsko elektrarno v Černobilu? V vodstvu ni bilo niti enega jedrskega fizika. Bili so le strokovnjaki za energetiko in turbine. Politični delavci in niti enega fizika … V elektrarni je bilo tudi veliko preprostih, vaških ljudi. Dopoldne so delali na reaktorju, popoldne so z vilami trosili gnoj ali kopali krompir na polju. Njihova zavest je bila na dveh nivojih. V dveh dobah – kameni in jedrski. Človek je nihal kot nihalo. To je usoda Rusije – nenehno potovanje med dvema kulturama. Med atomom in lopato …

Kdo se pravzaprav boji Svetlane Aleksijevič, bi se bržkone vprašal Edward Albee, avtor nesmrtnega odrskega dela Kdo se boji Virginije Woolf, kjer – podobno kot to počne nagrajena pisateljica – razgalja temne strani moderne družbe, njene samoprevare in iluzije? Najbolj se je bojijo seveda tisti, ki jim ni všeč, da vedno zadene tja, kjer najbolj boli. Piše namreč o Afganistanu, Čečeniji, Černobilu, o lažni heroizaciji druge svetovne vojne. O travmah, o katerih javnost noče govoriti.

Rusija je država, kjer se oblast vztrajno izogiba omenjanju bolečine, čeprav je ta nekakšna rdeča nit vse njene krute zgodovine. Aleksander Solženicin je znanemu ruskemu poetu nekoč dejal: »V vaših stihih ni bolečine!« Jo je pa zato toliko več pri Svetlani Aleksijevič in tudi pri drugih »opozicijskih« ruskih ustvarjalcih. Viktor Pelevin je pred časom denimo cinično zapisal, da je ruska civilizacija preprosto predestinirana za to, da sončno energijo nenehno pretvarja v ljudsko gorje …

Kremeljski propagandni stroj je na novico o Nobelovi nagradi reagiral nadvse žolčno. S podobno retoriko, s kakršno so v sovjetskih medijih sprejemali vesti o takratnih nagrajencih. Ivana Bunina so denimo razglasili za »volka kontrarevolucije«. Boris Pasternak, njegovega Doktorja Živaga je David Lean pred natanko pol stoletja imenitno prelil na filmsko platno, je bil v Literaturni Gazeti ožigosan za »vabo na zarjavelem trnku antisovjetske propagande«. Aleksandru Solženicinu so po nagradi prepovedali vse njegove knjige, po izidu Arhipelaga Gulag pa je bil ob sovjetsko državljanstvo in poslan v izgnanstvo. Mnogi ga še danes razglašajo za izdajalca. Josifa Brodskega so izgnali iz države, ker je še kar vztrajal pri pisanju poezije, namesto da bi delal kaj bolj koristnega, tako kot vsi drugi sovjetski delavci. Na miru so pustili samo Mihaila Šolohova, pisca Tihega Dona.

Zdaj nekaj podobnega govorijo tudi o Svetlani Aleksijevič. Zahar Prilepin, izjemno priljubljen pisec nove generacije, ki ima na facebooku na tisoče oboževalcev, je brez vsakega takta izjavil, da letošnja nagrajenka sploh ni pisateljica in da je nobela dobila zgolj zato, ker nasprotuje zdajšnji kremeljski eliti. Očitno meni, da si nagrado lahko zasluži samo on …

V sovjetskih časih, in ti se žal zdaj znova vračajo na posovjetski prostor, je bilo jasno začrtano, kdo je lahko pisatelj. Standardi in pravila so bila zelo stroga. Kdor je odstopal od povprečja, je bil prepovedan. Njegova dela so bila zato dostopna le v samizdatu. Toda te pisce so ljudje najbolj brali in jih ljubili. Povprečneži so utonili v pozabo, prepovedani pa so za vselej ostali med ljudmi. In kajpak v zgodovini.

Svetlana Aleksijevič v knjigi Čas iz druge roke, v kateri piše o travmah posovjetskega človeka, pravi, da so ljudje svojčas preveč molčali. Na fakulteti za novinarstvo so med vsakimi počitnicami izginili najboljši profesorji. In v gulagih so končali tudi najboljši študentje. Tisti torej, ki so razmišljali s svojo glavo. Toda ljudje so molčali. In problem je, da molčijo tudi danes. V ljudeh je še vedno veliko Stalina, pravzaprav strahu pred njim. Zato problem današnje Rusije ni Vladimir Putin, pravi nobelovka, ampak kolektivni Putin, ki se skriva v vsakem ruskem človeku.

Nobelova nagrada Svetlani Aleksijevič je dogodek, ki bi ga moral praznovati ves literarni svet. Kajti to ni nagrada samo njej, ampak vsem tistim piscem, ki vztrajno, v skladu s svojim poslanstvom, opozarjajo na kruto realnost današnjega sveta. Pisateljica namreč pravi, da je prava svoboda možna samo tam, kjer živijo svobodni ljudje. Neoliberalna politika, ki brutalno podira socialno državo, to svobodo dramatično omejuje. Povsod po svetu. Zato je njeno sporočilo zelo jasno: Ne več molčati! In na vsak način ohraniti človeka v nas. Sama to počne pravzaprav vse življenje.