Tiskane izdaje
Ure in ure sem opazoval kolone nekaj deset tisoč armenskih beguncev, ki so se po prašni cesti vile pod menoj. To je bila neverjetna, grozljivo tragična slika. Tako je v svojih spominih nekaj let po grozotah prve svetovne vojne, ki jim je bil priča v Otomanskem cesarstvu, zapisal britanski vojaški zdravnik Alan Glenn.
»Starke so komaj hodile in ženske so za seboj vlekle do smrti izčrpane otroke ... Tu in tam smo, medtem ko smo prehitevali kolono, ob cesti videli umirajoče, nekatere že na pol pogrizene od sestradanih divjih psov.
Obstaja večja ljubezen do sočloveka kot ta, da na glas spregovoriš o njegovi krivici, žalosti? Spomine iz časa njegovega zdravniškega službovanja na Galipoliju in v Mezopotamiji so pred nekaj leti izdali sinovi pokojnega Alana Glenna. Videl je umirati Armence na območju severozahodne Perzije dve leti po začetku genocida nad njimi, ki se je »uradno« začel v noči s 24. na 25. april 1915, ko sta vojska in policija mladoturške oblasti v takratnem Konstantinoplu prijeli 235 armenskih intelektualcev, akademikov, znanstvenikov, politikov, odvetnikov in novinarjev ter jih usmrtili. Približno 600 so jih priprli in kmalu poslali v Anatolijo ter tam pobili. »Ti Armenci,« je trdila takratna oblast, »so bili izdajalci, na skrivaj so se povezali s carsko Rusijo proti imperiju. Zabijali so mu nož v hrbet.«
Potem so se začeli posilstva, ropanja, mučenja in množični poboji krščanskih mož, žensk in otrok turške Armenije. Morilci so gore trupel metali v reko, da je Evfrat na več mestih spremenil smer struge.
Genocid, kakršnega prej še ni bilo
»Kot smo že sporočili, je vlada odločila, da bo nepreklicno naredila konec vsem zadevnim osebam, ki živijo v Turčiji, uporabijo naj se vsa razpoložljiva sredstva, ne ozirajte se ne na spol, ne na starost, ne na lastne pomisleke vesti.« Tako pravi dokument, ki ga je 15. septembra 1915 notranji minister Talat paša poslal policijskemu prefektu v Alepu.
Pripadniki turške policije in vojske so tako moške navadno pobili s sekirami ali jih postrelili zunaj naselij, ženske in otroke pa nagnali v puščavo, kjer so mnogi umrli zaradi lakote, žeje, bolezni. Seveda so tudi posiljevali ... Fotografije golih posiljenih armenskih žensk, razpetih na križih sredi puščave, so ene najbolj grozljivih dokumentov človeške zgodovine.
Zverinski poboj več kot milijona nedolžnih civilistov armenskega rodu, ki so bili vsi po vrsti državljani takratne Turčije, je bil genocid, kakršnega svet pred tem ni doživel. To je bilo etnično čiščenje, ki ga je načrtoval državni vrh na čelu z notranjim ministrom Talatom pašo. Etnično čiščenje je nadzorovala in vodila Specialna organizacija (Teşkilati Mahsusa). Ta je ustanovila posebne »bataljone klavcev«, sestavljene iz vrst kriminalcev, ki so jih za ta namen vpoklicali iz zaporov. Nekateri častniki otomanskega imperija, kot so guvernerji Alepa, Ankare in Kastamonuja, so bili razrešeni dolžnosti, ker niso hoteli sodelovati pri klanju nedolžnih ljudi. Vsi domačini turškega rodu, ki so poskušal pomagati nesrečnim Armencem – in takšnih ni bilo malo –, so bili usmrčeni po hitrem postopku.
Armenci, ki so bili v turški vojski, so morali predati orožje, potem pa so jih ubili. Armenske intelektualce so zbrali in pobili 24. aprila 1915. Druge prebivalce – starce, žene in otroke – so pozvali, naj zapustijo domove in se peš odpravijo na novo lokacijo zunaj »vojaških con«. Dovolili so jim, da so vzeli s seboj le ročno prtljago. Nova lokacija je ležala v puščavi med krajema Jerablus in Deir ez-Zor, kjer so tiste, ki jim je uspelo, da so živi prišli do teh »taborišč«, preprosto pustili umreti brez hrane in vode.
Nekaj tisoč Armencev se je na gori Musa Dagh uprlo »preseljevanju«, o čemer je nemški pisatelj Franz Werfel napisal knjigo Musa Dagh. Prevedena je tudi v slovenščino.
Ne genocid, le »preseljevanje« prebivalstva
V Turčiji danes vztrajno zanikajo, da je šlo za genocid in etnično čiščenje; to naj bi bilo le preseljevanje prebivalstva iz vzhodnega »vojaškega območja«. Vendar ob tem ne pojasnijo, zakaj so iz teh »vojaških con« preseljevali le armensko prebivalstvo, ne pa tudi civilistov turškega rodu. Poleg tega so se »deportacije«, kot so jih imenovali, vrstile tudi v Anatoliji, na zahodu, v Izmiru in Bursi, v centralni Turčiji, Ankari, ob črnomorski obali, v kraju Trabzon, ki niso ležali na območju vojaških operacij. Le kraji Erzurum, Bitlis in Van, iz katerih so tudi »preselili« vse Armence, so zares ležali na območju vojskovanja.
Za razliko od genocida, ki so ga nacisti skoraj četrt stoletja kasneje storili nad Judi, je Zahod vedel za množično pobijanje Armencev, predvsem zaradi vseprisotnosti misijonarjev in tujih diplomatov na tleh Otomanskega cesarstva. Zavezniki so opozorili Turke, da izvajajo vojni zločin neprimerljivih razsežnosti. In imeli so prav. Bryceovo poročilo, ki ga je britanski urad za zunanje zadeve objavil leta 1916, je predvsem zaradi podrobnega opisovanja množičnih posilstev armenskih deklet sprožilo preplah …
O množičnem genocidu nad armenskim prebivalstvom so poročali takratni uradni predstavniki Velike Britanije, Francije, Rusije, Nemčije in Avstrije. Tudi predstavniki ZDA so velikokrat opozorili vlado na genocid nad armenskim prebivalstvom in tudi v imenu Armencev večkrat posredovali pri turških oblasteh. Nemški ambasador v Turčiji, grof von Wolff-Metternich, je leta 1916 pisal svoji vladi: »Komite je vztrajal pri popolnem uničenju armenskega prebivalstva in otomanska vlada je morala privoliti v njihove zahteve.«
Več nemških konzulov v Turčiji, vključno z vicekonzulom Maxom Erwinom von Scheubner-Richterjem s sedežem v Erzurumu, ki je leta 1920 postal Hitlerjev politični svetovalec, je bilo priča genocida. Hitler je mnogo let kasneje tako generalom, preden so napadli Poljsko, izkričal: »Pojdite in jih pobijte brez usmiljenja ... Kdo se danes še spominja uničenja Armencev?«
Henry Morgenthau, ameriški ambasador v Turčiji, je že leta 1915 pošiljal v ZDA zapiske o genocidu. Kasneje jih zbral v svojem dnevniku, objavljenem v številnih jezikih. Zgodovinarji so se z zamudo celo dokopali do podatkov, da je ena izmed povojnih turških vlad dejansko obsodila genocid nad Armenci. To je bila vlada Damata Ferida paše, ki je v številnih sodnih procesih proti vojnim zločincem iz prve svetovne vojne spoznala za krive tiste z vrha, ki so zakrivili »iztrebitev in uničenje Armencev«.
Toda razen nekaj obešenj po vojni se z armensko problematiko ni nihče pretirano ukvarjal. Tu in tam je bilo slišati osamljene odmeve obžalovanja.
»Administrativni holokavst«
Za Armence je zanikanje genocida nezaslišano, kot bi to bilo za Jude v primeru zanikanja holokavsta.
Winston Churchill je prvi armenski genocid poimenoval holokavst, pravzaprav mu je rekel »administrativni holokavst«, misleč na njegovo organizirano industrijsko naravo. »Brez najmanjšega dvoma je šlo pri pobojih Armencev za dejanja, ki so bila načrtovana iz političnih razlogov,« je pred desetletji zapisal nekdanji predsednik vlade Združenega kraljestva: »vojna je ponudila možnost, da se s turških tal za vedno izbriše sledi stopinj kristjanov …«
V Turčiji se bodo v teh dneh spomnili slovitih bitk za Galipoli, ki so potekale leta 1915. Na slovesnost so, med drugimi, povabljeni tudi člani angleške kraljevske družine. Kdo ve, ali bodo gostje iz Velike Britanije, Avstralije, Nove Zelandije in Francije med recitiranjem žalostink in marši omenili grozljivo usodo Armencev, ki se je zgodila skorajda ob svitu dne, ko so vojaki njihovih držav dosegli obale Galipolija?
Z izkrcanjem enot Anzac 25. aprila 1915 se je namreč začela osemmesečna krvava operacija, v kateri so sodelovale tudi britanske, indijske in francoske enote. Njihov cilj je bil iztrgati strateško pomembno ožino Dardanele Otomanskemu cesarstvu, ki je bilo v vojni zaveznik Avstro-Ogrske in Nemčije. Končala se je s porazom in umikom zavezniških sil. Umrlo je 44.000 zavezniških vojakov, med njimi 11.410 pripadnikov sil Anzac. Turki svoje izgube ocenjujejo na 86.000 mož.
Bodo, zbrani na polotoku, tako kot radi rečejo Armenci, »pripomogli k temu, da bodo mrtvi še enkrat umrli? Bodo njihovi duhovi korakali skupaj z vojaki na paradi?«
Turške različice krvavih dogodkov
Kljub postopnemu odpiranju razprav o tem vprašanju v Ankari še vedno nočejo niti slišati o armenski različici krvavih dogodkov, po kateri je sistematična genocidna politika tedanjega mladoturškega vodstva zahtevala poldrugi milijon armenskih življenj. Turki se sicer zavedajo zločina, a ga še vedno upravičujejo kot odgovor na armensko izdajo v kritičnem zgodovinskem trenutku.
Uradno stališče Turčije ponuja več različic, prevladuje pa slednja, da so Armenci, v vrstah sovražne vojske, pobili več Turkov kakor obratno, da se je torej dejansko zgodil armenski genocid nad Turki. Poleg te je pogosto aktualna različica tista, ki pravi, da se v vojni pač dogajajo krute stvari in da je bilo maščevanje za armensko kolaboriranje z Rusi in Francozi neizogibno, pri čemer je obžalovanja vredno, da so bili ubiti tudi nekateri nedolžni ljudje. Obstaja torej obžalovanje, ne pa tudi prepričanje, da je bilo to, kar se je zgodilo, narobe.
Zločin Turkov nad Armenci, tako pravni strokovnjaki, izpolnjuje dovolj meril, ki jih predvideva definicija genocida v konvenciji OZN iz leta 1948, res pa je, da je bila sprejeta desetletja po tistem, ko so se poboji zgodili. S turške perspektive oznaka genocida odpira predvsem vprašanje vračanja odvzete zemlje – vračanje in jemanje zemlje pa je bilo v zgodovini vedno povezano s krvjo –, vprašanje odškodnin, ki bi, predvsem v primeru ameriškega priznanja armenskega genocida, pomenila tudi zaradi številne in precej vplivne armenske diaspore v ZDA milijonske odškodninske tožbe. Nekateri mednarodni pravni strokovnjaki govorijo celo, če bi dejansko prišlo do kakršnihkoli reparacij, o dveh milijardah ameriških dolarjev, do katerih naj bi bili upravičeni vsi sorodniki ubitih ali pregnanih.
Pravica na sodiščih in jezik miru
Pravna strokovnjaka za človekove pravice Geoffrey Robertson in Amal Clooney iz ene najprestižnejših odvetniških pisarn na svetu, Doughty Street Chambers, na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu zastopa Armenijo v primeru Doğuja Perinçeka, ki ga je švicarsko sodišče leta 2008 že kaznovalo, ker je zanikal armenski genocid pred sto leti, a je bila sodba kasneje razveljavljena. Kot je Robertson že večkrat poudaril, je nedopustno, da na evropskem sodišču za človekove pravice razpravljajo o primernosti besede genocid v povezavi z Armenci, ko pa jo je pravno kvalificiral nekdanji poljski tožilec Raphael Lemkin prav za potrebe oznake armenskega genocida (nekaj let kasneje je sam bežal pred nacisti v ZDA, za njegovo družino pa je bilo žal prepozno). Obstaja večja ironija?
Evropski parlament je sprejel resolucijo, v kateri poziva Turčijo, naj deportacijo in poboje Armencev v Otomanskem cesarstvu v času prve svetovne vojne prizna kot genocid. Resolucija naj bi bila temeljni kamen sprave med Armenci in Turčijo.
Tedanje dogodke Armenci poimenujejo z besedo aghet, katastrofa, in o njih pričajo mnogi zgodovinski viri državnih arhivov, predvsem nemških in angleških. Armenci to poglavje svoje zgodovine razumejo kot doslej nepriznano krivico in od Turčije pričakujejo, da bo storjena grozodejstva priznala kot načrtno izseljevanje in iztrebljanje nekega naroda.
Nepriznavanje armenskega genocida že ves čas obremenjuje odnose med Turčijo in Armenijo pa tudi med Turčijo in zahodnimi državami. Mnoge, med njimi tudi Francija, so masaker nad Armenci že označile za genocid, enako tudi OZN in evropski parlament, ki je vstop Turčije v EU pogojil tudi z ustrezno opredelitvijo do tega poglavja svoje zgodovine. Turčija kljub sprejetim resolucijam, tako turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ne bo popustila, obenem pa ne gre pozabiti, da je Erdoğan že izjavil, da v Turčiji živi 100.000 Armencev, ki bi jih »vsled vsega, kar se dogaja, lahko deportirali, pa jih nismo«.
Govoriti jezik miru je dikcija, ki jo, če razumemo prav, poskuša uveljaviti večji del evropskih poslancev, in v tem duhu nagovarjajo obe državi, tako Turčijo kot Armenijo, naj si vendarle prizadevata za medsebojni dialog, pot k pomiritvi ... K tej je nedavno pozval tudi papež Frančišek, ki je pokol Armencev označil za prvi genocid 20. stoletja in si tako prislužil oster odgovor turškega predsednika Erdoğana.
Ne vprašanje, temveč dejstvo
»Genocid nad Armenci je dejstvo, ki je dobro dokumentirano, priznano in potrjeno z medijskimi poročili in pričevanji očividcev, z zakoni, resolucijami in izjavami številnih držav in mednarodnih organizacij,« pravi Sara Stepanjan, častna konzulka Republike Armenije v Sloveniji. »Genocid nad Armenci ni zgodovinsko vprašanje, temveč zgodovinsko dejstvo, ki ima politične posledice, zato turška interpretacija in napačna razlaga, da bi bilo to temo treba prepustiti zgodovinarjem, nista utemeljeni. To, kar Turčija vseskozi izvaja, je zanikanje – zanikanje zločina proti človeštvu. Večina uglednih znanstvenikov in strokovnjakov na področju mednarodnega prava opisuje zanikanje kot zadnjo fazo tega zločina.«
Dodaja, da sta priznanje in obsodba v veliki meri povezana z univerzalnimi vrednotami. Celotno napredno človeštvo priznava in obsoja genocid. »Medtem Turčija bogati svoj nabor orodij za zanikanje. Zakaj je priznanje pomembno? Ko spremljamo razmere na Bližnjem vzhodu in drugod, kjer so narodne, verske in druge manjšine izpostavljene pobijanju in mučenju, ne moremo gojiti iluzij glede nujne potrebe po priznanju in obsodbi zločinov proti človeštvu. Kot narod, ki je preživel genocid, smo Armenci prevzeli pobudo, da je genocide treba preprečevati. To je naša moralna dolžnost. Drugo vprašanje pa je, ali smo v tej nalogi osamljeni.«
Nobelov nagrajenec za mir, ki trenutno sedi v Beli hiši in je pred nekaj dnevi dal vedeti, da ZDA ne bodo priznale genocida nad Armenci, je januarja 2008 med predvolilno kampanjo glede tega izjavil: »Ne moremo zanikati dejstev. Uradna politika, ki poziva diplomate k izkrivljanju zgodovinskih dejstev, je nevzdržna. Kot senator se bom zavzel za sprejetje resolucije o armenskem genocidu in kot predsednik bom genocid nad Armenci tudi priznal.«
Ameriški predsednik se boji razžalitve turškega predsednika. O tem ni več dvoma. Boji se, da bi izgubil koristi, ki jih ima od njunega »prijateljstva«. Ne gre jih naštevati.
* * *
Zločini proti človeštvu ne zastarajo. Tako kot tudi želja potomcev nedolžnega ljudstva – ne vojske! –, da se ugotovijo krivci za storjeno. To zagotovo niso sedanji rodovi Turkov, sila prijaznega in gostoljubnega naroda, ki s tem zločinom nimajo nič. Vendar bi bilo prav, da se nekdo opraviči.
Že stari Egipčani in Sumerci so verjeli, da je armensko višavje kraj, od koder izvirata modrost in znanje. Višavje so tako imeli za sveto deželo, njene prebivalce pa za božje ljudi. Armenci veljajo za prve, ki so leta 301 sprejeli krščansko vero. Armenski neupogljiv značaj je nemara oblikoval tudi težaven geografski položaj – ujeti so med višavjem na južnem Kavkazu ter Črnim in Kaspijskim morjem. Prav na skalo na Kavkazu naj bi Zevs priklenil Prometeja; tam mu za kazen, ker je odkril ogenj in ga prinesel ljudem, orel večno kljuva jetra. Verjetno je ta mit prispeval k lokalnemu verovanju, da so armenske ženske prve obvladovale vzdrževanje ognja.
Njihove potomke, ki so bile matere majhnih otrok v času prve svetovne vojne na tleh nekega cesarstva, so – medtem ko so jih, naložene na kup, sežigali pred njihovimi očmi – starejšim otrokom prekrivale oči in jim lagale, da je jok, ki ga slišijo, pesem, ki jih bo odnesla v nebesa … In bile so, nedaleč stran, armenske matere, ki so na obalah Evfrata utapljale hčere, da jih tisti, ki so skrbeli za »preseljevanje«, ne bi posiljevali …
Star armenski pregovor pravi nekako takole: Tri jabolka so padla z nebes. Eno za pripovedovalca zgodbe. Eno za poslušalca. Eno za tistega, ki bo razumel.
