Tiskane izdaje
Polarna čigra se vsako leto pari in gnezdi na skrajnem severu ter pred črnimi dnevi in ledenim vetrom odleti do Antarktike ter tam uživa v poletnih morskih pašah. Potem se spet vrne na sever ter v enem letu preleti čudežnih 80.000 kilometrov. Ker je najstarejša ptica z obročkom dočakala 34 let, so ornitologi izračunali, da je v življenju preletela kar 2,4 milijona kilometrov, kar je toliko, kot da bi šla trikrat do Lune in nazaj.
Ptice selivke so se mi vedno zdele čudežne. Kaj jih žene? Katero čutilo jim pomaga, da tako dobro poznajo pot? Kako vedo, kdaj morajo jeseni odleteti? Vsako pomlad se okoli deset milijard ptic z juga vrne domov, kjer se bodo parile, si zgradile gnezda, vzgojile mladiče in jeseni spet odletele v toplejše kraje. Migrira skoraj več kot polovica znanih ptičjih vrst. Velikost oziroma majhnost živali pri tem nista ovira. Zelo velike ptice, kot so štorklje, orli, vranjeki, jastrebi, letijo tako, da izkoriščajo tople zračne tokove, kar pomeni, da jim jadranje ne vzame prav veliko energije, a lahko potujejo le podnevi. Ker se morajo držati kopnega, na poti do Afrike prečkajo čim manj morja – letijo prek Bližnjega vzhoda ali Gibraltarja. Selijo se tudi zelo majhne ptice, kolibriji na primer, ki se iz Severne Amerike vsako leto odpravijo na jug, do Mehiškega zaliva. Ta pisana ptica, ki tehta le tri grame, mora, preden se odpravi na pot, podvojiti svojo težo. V knjigi The Secret Life of Birds (Skrivnostno življenje ptic) zoolog Colin Tudge piše, da je to tako, kot da bi se morali kolesarji, preden bi se odpravili na Tour de France, zrediti na 130 kilogramov. Težko bi se vzpeli na višji hrib.
Tudi bičja trstnica se pripravi na dolgo pot tako, da podvoji svojo težo, in ne da bi se sploh ustavila, odleti v Afriko. Tri tisoč kilometrov preleti v borih treh do štirih dnevih.
Visoko in še višje
Ptice letijo na različnih višinah. Ščinkavci letijo le 200 do 300 metrov visoko, snežne gosi do 2000 metrov, hudourniki do 3000, bela štorklja tudi do 5000 metrov, labodi pevci 8000, rekorderke pa so tibetanske gosi, ki letijo kar 9000 metrov visoko in se lahko med letom spogledujejo s pilotom in potniki boeinga 747. Višje lahko letijo ptice, boljše je, pravi Colin Tudge, čeprav visoko zgoraj ni veliko kisika, je bolj mirno in hladneje (minus 30 stopinj Celzija), saj je hlajenje pri tako velikem fizičnem naprezanju zelo pomembno.
Ponoči je po nebu najlažje leteti, hladneje je, zrak je manj turbulenten, in če ni oblakov, se lahko ptice orientirajo po zvezdah. Ptice pevke so značilni nočni letalci, podnevi pa se ustavijo na primernih mestih in se nahranijo.
Pri pticah selivkah je pravi čas za selitev zelo pomemben. Če se prepozno odpravijo na pot, jih lahko preseneti slabo vreme, lahko se tudi zgodi, da so, ko pridejo na cilj, najboljši prostori za gnezdenje že zasedeni, prve generacije gosenic ali drugih žuželk, s katerimi se hranijo, pa so že sklenile življenjski krog. A če pridejo prezgodaj, jih lahko neprijetno preseneti slabo vreme – podaljšana zima, led ali sneg –, če imajo še kaj telesne zaloge, se v takšnem primeru odpravijo nazaj, v toplejše predele, in tam počakajo na primernejše vreme.
Doma imam celo polico knjig o pticah, čeprav nisem prav velika poznavalka. Ne še. Knjige o pticah so zame nekaj med biologijo in literaturo, polne so presenetljivih, presunljivih in napetih zgodb, ki se jih nikoli ne naveličam. O preživetju, moči, vztrajnosti. Ptice so živali, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mnogi ljudje jih žal sploh ne vidijo, a so najboljša vaja za radovednost in empatijo. Mislim, da je odgovornost staršev, da naučijo otroke prepoznati nekaj značilnih ptic, resnica pa je največkrat takšna, da še sami ne ločijo sinice od taščice.
Hitrejše od pošte
Nekatere ptice so zelo socialne živali, navezane na svojo jato oziroma družino. Zato ni čudno, da znajo tudi ljudi prepoznavati po obrazu, tako vsaj v knjigi Birdology piše ena največjih ameriških poznavalka živali, Sy Montgomery. V času druge svetovne vojne je angleški vojak v Egiptu udomačil oziroma hranil mladega sokola, ki ni imel staršev. Vedno sta bila skupaj. Ko se je naučil leteti, pa sokol s ptičje perspektive v dolgi četi enako oblečenih vojakov ni mogel prepoznati prijatelja, a takoj ko je ta dvignil obraz proti nebu, ga je prepoznal in priletel.
Ena največjih skrivnosti narave je, kako ptice selivke najdejo pot. Danes si lahko ornitologi pri proučevanju pomagajo s sodobno tehnologijo, prva preučevanja pa so bila enostavnejša, a zato nič manj presenetljiva. V knjigi The Thing with Feathers (Tiste stvari s perjem) ornitolog Noah Strycker piše, kako je angleški proučevalec ptic Ronald Lockley na otoku Skokholm ujel dva sredozemska viharnika, zaprl ju je v kletko. Njegov prijatelj jo je vzel s seboj na letalo, ki je odpotovalo v Boston. Ena od ptic je med potjo poginila. Takoj po pristanku je mož izpustil preživelo ptico, z vso silo se je pognala proti Atlantiku, Lockleyju pa je napisal pismo, da je izpolnil svojo nalogo. Viharnik je prišel nazaj domov, na otok Skokholm, in to dan prej, preden je prispelo pismo. Za pot čez ocean je potreboval dvanajst dni, dvanajst ur in enaintrideset minut.
Povsod je lepo, a doma je najlepše
Kako ptice vedo, kje so doma? Albatrosi se parijo za vse življenje in vedno vračajo gnezdit na isto obalo, kjer so se izvalili. Ko albatros zapusti gnezdo, se odpravi na morje in ostane tam, dokler ne pride njegov čas za paritev, ko se spet vrne na svojo obalo. To pomeni, da sedem do deset let sploh ne pristane na kopnem, ves ta čas v vseh smereh neba vidi samo neskončno sinje obzorje, a vendar, ko pride njegov čas, ve, kje je njegov dom. Ko si najde družico in se izvalijo mladiči, starša posamično hodita po hrano na odprto morje, tudi do 15.000 kilometrov stran, in kot so opazili ornitologi, se v gnezdo vrnejo v ravni liniji – ves čas natančno vedo, kje so. Te ptice kar 95 odstotkov življenja preživijo nad odprtim oceanom in znajo spati med letenjem, menda takrat spi polovica njihovih možganov, druga polovica pa je budna.
Nekatere vrste se naučijo vse o svojem nomadstvu od staršev, druge imajo že vse zapisano v DNK. Mlade kmečke lastovice se morajo na pot v Afriko, kjer še nikoli niso bile, odpraviti same, saj njihovi starši odletijo pred njimi. Migracija ni nenadna odločitev, ampak zahteva dobro pripravo. Kako ptice vedo, kdaj se morajo začeti rediti? Kdaj se začnejo zbirati v jate? Zelo dobro poznajo ritem narave, spremljajo krajšanje ali daljšanje dneva. A tudi ko so ptice selivke zaprli v kletke in jim zmešali ritem časa oziroma svetlobe, saj so jih imeli dvanajst ur zaprte v temi in dvanajst ur v svetlobi, so, ko je prišel čas za selitev, postale nemirne, zaganjale so se v smer, kamor bi morale odleteti, njihovo perje je spremenilo barvo in začele so se rediti.
V eni od knjig sem našla zgodbo o ranjenem velikem prodniku, ki ga je na obali na Nizozemskem našel starejši par. Negovala sta ga, a ni mogel več leteti, zato je postal del njune družine. Rad je gledal Animal Planet in spal v postelji ob nogah svojih človeških prijateljev. A ko je prišla pomlad, se je spremenila barva njegovega perja, tako kot se spremeni prodnikom v naravi, in to »selitveno« barvo je obdržal nenavadno dolgo, kot da bi čakal, da jo bodo dobili tudi člani njegove družine in da bodo lahko skupaj poleteli proti severu.
Kosci, slavčki, kukavice
Pticam težko pogledamo v glavo, pravi Tomaž Jančar iz Društva za opazovanje ptic Slovenije (Dopps). »A jasno je, da se selijo predvsem zaradi hrane. Med zadnjimi se tako k nam vrnejo ptice, ki so odvisne od velikih žuželk, ki jih zdaj še ni, najprej pa tiste, ki se prehranjujejo z mišmi in žabami, recimo štorklje.« Nekateri ptiči so pravi selivci, ki prepotujejo velike razdalje, drugi pa se premaknejo le za nekaj deset ali sto kilometrov, takšna je recimo bela pastirica, ki pozimi odleti le nekaj kilometrov stran, k morju. »Tudi kosi, ki jih vidimo pozimi, niso naši, to so ptice, ki so priletele k nam iz hladnejše Finske ali Norveške, naši so malce bolj razvajeni glede mraza in se pozimi preselijo v toplejšo Italijo. Prav tako se v težkih zimah v ne preveč oddaljena, a toplejša območja, preselijo taščice.« Gozdne ptice, kot so detli, sove, sinice, brglezi, se ne selijo. »Taščica je znani teritorialec, saj ima tudi zimske teritorije. Nasploh morajo ptiči vzdrževati svoje ozemlje in ga braniti pred drugimi pripadniki iste vrste ter si tako zagotoviti vir hrane. Ko ptice spomladi in poleti že navsezgodaj začnejo peti, s tem oglašujejo svoj teritorij. Čez dan imajo druga opravila. Sredi poletja pa petje ptic utihne, saj jim svojega območja ni več treba vzdrževati.«
Med najbolj slavne in ljudem poznane selivce sodita slavček in kukavica, o slednji so ljudje vedno verjeli, da že zelo zgodaj odleti na jug, vendar pri nas ostane do oktobra, res pa je, pravi Jančar, da se oglaša samo spomladi, in ker ljudje ne slišijo njenega značilnega kukuja, mislijo, da je že odpotovala. Slavček je izjemen pevec, lahko poje tudi po šest ur skupaj in pozna okoli 180 napevov. Biologi tudi ugotavljajo, da lepše ko poje slavček, bolj skrben oče je.
Tudi kosec, ki je čedalje redkejša ptica na Barju, je izjemen pevec, saj ponoči poje od desetih zvečer do štirih zjutraj in zapoje okoli 10.600 napevov. »Kosec je energičen selivec, saj lahko v eni sami noči preleti kar 800 kilometrov.«
Lastovice in štorklje se vedno vračajo na isto mesto, večinoma tja, kjer so gnezdile prvič, gnezdo, v katerem so se izvalile, je namreč »dom« njihovih staršev. »Praviloma je tako, da samčki ostanejo bliže kraja, kjer so se izvalili, samice pa gredo bolj daleč stran. S tem se zagotavlja, da ne pride do križanja znotraj družin.« Tudi Jančar meni, da je to, kako ptice najdejo pravo pot, velika uganka narave. Pri orientaciji si pomagajo z različnimi stvarmi, od zvezd do geografskih značilnosti, pa tudi z vonjem ter mnogimi drugimi metodami, ki so ljudem popolnoma neznane, od magnetnega polja do polarizirane svetlobe na nebu. Biologi ugotavljajo, kot piše Noah Strycker, da imajo nekatere ptice tako imenovano tretje oko oziroma da svetlobe ne zaznavajo le z očmi, temveč imajo zelo tanko in prosojno lobanjo, da skoznjo pronica svetloba do pinealne žleze oziroma češerike, ki izloča hormon melatonin. Tako je ptici krajšanje in daljšanje dneva zelo natančno jasno. Čeprav to težko razumemo, v notranjosti ptičje lobanje v resnici ni tako temno kot pri nas. Tudi ko so pticam zakrili oči, vohalne in slušne organe ter jih v magnetizirani kletki odpeljali daleč stran, so našle pot domov.
Največja jata ptic selivk, ki so jo v zadnjih letih videli pri nas, so bile pinože, pripoveduje Jančar, gre za sestrsko vrsto ščinkavca. K nam priletijo s severa in se zelo rade prehranjujejo z bukovim žirom. »Pred leti je v gozdiček blizu Planine pri Sevnici priletela kar dvomilijonska jata pinož.«
Ornitologi Doppsa so lanskega julija na dve mladi beli štorklji namestili GPS-sledilne naprave in zdaj lahko natančno spremljajo, kam sta odleteli. Ime jima je Zuri in Fortuna. »Skupaj sta leteli do Bolgarije, potem pa sta se ločili in ločeno nadaljevali, a po identični poti (!), prek Bližnjega vzhoda in Rdečega morja proti osrednji Afriki do vzhodnega Čada. Zuri je v začetku septembra poletela v okolico manjših jezer v tej državi v osrednji Afriki, novembra pa se je spet podala na jug ob reko Chari južno od N'Djamene, glavnega mesta Čada. Fortuna se je iz Čada podala v Etiopijo, čez Kenijo, vse do Tanzanije. Bele štorklje odletijo do Južne Afrike. Na Doppsu se sprašujejo, ali bosta tako storili tudi Zuri in Fortuna. Ko bosta spolno dozoreli, se bosta po vsej verjetnosti vrnili v Slovenijo, kjer bosta gnezdili.
In katera je Jančarjeva najljubša selivka? »Vedno sem vesel, ko vidim prvo lastovko. In letos sem jo že, pred nekaj dnevi v Trnovem. Zdaj jih videvam že vsak dan.«
Prostori za ptice
V Sloveniji imamo kar nekaj pomembnih naravnih mokrišč, jezer in krajinskih parkov, kot so Ljubljansko barje, Cerkniško jezero, Krajinski park Sečovlje ali Škocjanski zatok, ki so za ptice selivke izjemnega pomena, še posebej za ptice, ki potrebujejo vodne habitate. Nekatere tam ostanejo in gnezdijo, druge zgolj postanejo, počivajo, se nahranijo in odletijo naprej. »Takšna območja zelo hitro izginjajo,« pripoveduje Jančar. »Ljubljansko barje je nekoč bilo velikansko močvirje, veliko sto kvadratnih kilometrov. Si predstavljate, kako pomembna selitvena točka je to bila! V svojih zapiskih je baron Žiga Zois – tudi on se je namreč ukvarjal s ptiči in je vodil ornitološki dnevnik – pisal o tisočglavih jatah žerjavov na Barju. Danes lahko samo sanjamo o tem, takšna območja, kot je Barje, drug za drugim ugašajo.«
Ena bolj ogroženih ptic, ki gnezdi na tem območju, je veliki škurh, pobrežnik z dolgimi nogami in upognjenim kljunom. »V zadnjih letih je na Barju gnezdilo okrog deset parov, zdaj pa, žal, kaže, da ga bomo, zaradi intenzivnega kmetijstva in vedno bolj zgodne košnje, povsem izgubili. Lani je priletelo le še šest parov, štirje so iz nepojasnjenih vzrokov izginili še pred vrhuncem gnezdilne sezone, gnezdila sta le dva para in enemu je bilo s prezgodnjo košnjo uničeno leglo. Letos bomo poskušali na širšem območju identificirali vse travnike, kjer se bo pojavil, in bomo potem kmetom plačali, da teh predelov ne bodo pokosili. Trenutno je na Barju kar nekaj vrst, ki so tik pred izumrtjem.«
Ko sva se prejšnji teden s fotografom potikala po Barju, sem si najbolj zapomnila ptico, ki je spretno in z vso hitrostjo letala po nebu in se oglašala s skorajda elektronskimi vzkliki. Vsi poznavalci ptic, ki sem jim te dni opisovala to bitje, so takoj vedeli, za koga gre. Pribo. Od daleč je videti črna, a od blizu je bleščeče zelena in vijolična, ima tudi impresivno čopko. »Tudi priba je zelo ogrožena. To je ptica, ki je nekoč gnezdila na travnikih, dokler so to še bili ekstenzivni predeli, ki so začeli pozno odganjati, kajti priba potrebuje nizko travo. Zaradi gnojenja travnikov zdaj izgublja življenjski prostor in se usmerja bolj na njive, kjer pa kmetje z mehanizacijo redno uničujejo njena gnezda.«
Ptic kmetijskih krajin je vedno manj. Jančar pravi, da se je, odkar smo v Evropski uniji, število travniških ptic prepolovilo. V veliki meri je to povezano prav z vstopom v EU, saj kmetijske subvencije radikalno spreminjajo naravo. »Po eni strani zato, ker z ekonomsko prisilo pripravijo kmete, da obdelujejo čim večje površine, po drugi strani pa zato, ker obdelujejo tudi tista območja, ki jih brez subvencij sploh ne bi, saj se jim ne bi splačalo. Vsako leto samo kmetom na Barju razdelimo okoli pet milijonov evrov kmetijskih subvencij, ki večinoma spodbijajo intenziviranje. V bistvu zberemo veliko denarja za to, da uničujemo Barje. Vsakih sedem let v Sloveniji razdelimo med kmete kar dve milijardi evrov ta silni tok denarja ima velikanske posledice za prostor. Čeprav se na Doppsu veliko trudimo in pogovarjamo s kmetijskim ministrstvom, se premika zelo počasi. Težko dogovorimo za konkretne ukrepe, s katerimi bi zmanjšali pritisk na naravo.«
Čudežni zatok
Glede na to, da je Barje del Ljubljane, so takšne novice bolj slabe za zeleno prestolnico, ki je očitno bolj papirnati naziv kot zgodba z vizijo. Ohranjanje Barja bi morala biti prioriteta vsake vizionarske mestne politike. Zaščitena območja, kjer se zbirajo ptice, so tudi odlične turistične priložnosti za opazovalce ptic z vseh koncev sveta. Zato lahko Ljubljančani zavidamo Kopru, kjer so nedolgo nazaj odprli čudovito prenovljen naravni rezervat Škocjanski zatok, odprt za obiskovalce, ki je, kot nam je prav tam pripovedovala biologinja Bojana Lipej, zaradi pestrega prepleta polslanih in sladkovodnih življenjskih okolij raj za številne živalske in rastlinske vrste. Številne opazovalnice v rezervatu so narejene tako, da obiskovalci ne motijo ptic.
Na komaj 122 hektarjev površine, tik ob industrijskem delu Kopra, so ornitologi med letoma 2001 in 2013 našteli kar 244 vrst ptic. Nekatere vrste tukaj gnezdijo, številne selivke pa se zgolj za kratek čas ustavijo. Ker je bil, ko smo obiskali Škocjanski zatok, lep sončen dan, je bilo ptic selivk veliko manj, saj so letele naprej, če bi padal dež, bi tu počivale in se nahranile. A kljub temu smo videli kar nekaj vrst, od polojnikov in kozice do močvirskega martinca in kreheljca. Ponoči celotno območje na veselje vseh čapelj preplavijo zvoki žab.
Tu živi tudi staro istrsko oziroma podolsko govedo, štiri velikanske srebrnosive živali, ki dosežejo do tisoč kilogramov telesne teže, pomagajo ohranjati primerno vegetacijo in živijo v sožitju s kravjo čapljo, ki se redkokdaj loči od njih, saj iz velikih teles goveda pobira zajedavce in lovi žuželke, ki letijo nad blatom, v katero se živali rade zavalijo. Prav tako imajo štiri kamariške konje, ki sicer izvirajo iz Francije in so prilagojeni na življenje v močvirnatih predelih. Kobili Rižano in Cabidoule je lani s sekiro napadel moški, ki zaradi napake v postopku nikoli ni bil obsojen, sta pa oba konja zelo lepo okrevala. Škocjanski zatok je izjemen kraj za izlete in izobraževanje.
Ptice v Sečovljah
A vendar drugod po Sloveniji, kot je povedal že Tomaž Jančar, žal, število ptic in ptičjih vrst z veliko hitrostjo upada. »Največji vzrok za to je drobljenje in spreminjanje habitatov in s tem povezano uničevanje življenjskih okolij,« pripoveduje Sovinc. »Sem bi vključil tako gradnje objektov kot intenzivno kmetijstvo, posege v gozdovih, spremembe v vodnem režimu površinskih in podzemnih voda, spremembe namembnosti rabe tal in razvoj industrijskih dejavnosti ter turizma. Vse to je povezano tudi z onesnaževanjem okolja.« Andrej Sovinc vidi rešitve v čim bolj trajnostnem upravljanju, s čimer bi nam uspelo ohraniti večino vrst, predvsem pa tiste, ki so se bile sposobne navaditi na ali so celo postale odvisne od človekovega vpliva. A vendar obstajajo ptice, ki so »ekološki specialisti« in ne morejo preživeti v okolju, v katero posega človek. Zanje bi morali nujno definirati in vzdrževati tako imenovane »naravne rezervate« znotraj zavarovanih območij, ki obsegajo vsega dobrih 12 odstotkov Slovenije, a žal samo na papirju.
Te občutljive vrste so na primer gozdne kure, kot je divji petelin v gozdovih ali repaljščica ter nekateri močvirniki. »Pravzaprav ni razlike med pticami, ki pri nas gnezdijo, in tistimi, ki se pri nas samo ustavijo na selitvi. Slednje so še posebej občutljive, saj jih dolga selitvena pot močno utrudi in jih dodatne motnje ali pomanjkanje ustreznih življenjskih okolij, kjer se lahko v miru odpočijejo in predvsem najdejo hrano, lahko močno ogrozi, celo tako, da poginejo.« Ptičje vrste, ki se lahko hranijo samo na vlažnem ali močvirnatem travniku, na selitveni poti takšne habitate potrebujejo. »Če bo namesto močvirnega travnika naslednje leto ptica selivka naletela na monokulturno koruzno njivo ali industrijsko cono, zanjo ne bo hrane. A vendar tega ljudje ne razumejo, nočejo razumeti ali pa jim je preprosto vseeno.«
V Sloveniji so v zadnjih nekaj letih izumrle vrste, kot sta južna postovka in zlatovranka, med zelo ogroženimi so tudi čuk, pegasta sova, črnočeli srakoper, kosec, repaljščica, smrdokavra in vrtni strnad. Za slednjega se po podatkih članov Doppsa zdi, da bo izumrl v Sloveniji že letos ali prihodnje leto. Kaj storiti, da bodo ljudje bolj pozorni do narave, da bodo začeli opazovati ptice, ki so ves čas okoli nas? »Največji problem je, da smo danes ljudje izgubili stik z naravo. Če nečesa ne poznaš, tega ne ceniš in tudi ohraniti ne boš znal. Spremembe v načinu življenja in našem odnosu do okolja, ki jih doživljamo v zadnjih, recimo, štirih desetletjih, so privedle do tega, da je danes izumiranje vrst na planetu celo do tisočkrat hitrejše kot kadarkoli v zgodovini.« Ključna je po njegovem mnenju vzgoja. »Otroke bi morali popeljati v naravo in jim pokazati, da so ptice ter druge živali in rastline lahko bolj zanimive od televizije, interneta in mobilnih telefonov. To bi morala biti odločitev družbe, ne pa glas vpijočih v puščavi.«
In katera je njegova najljubša selivka? »Črni hudournik. Pri nas je vsega dobre tri mesece, da vzgoji mladiče, in le takrat je vezan na zemljo. Preostali del življenja preživi v zraku. Prvi se bodo vrnili v naše kraje v prihodnjih dneh, do julija se bodo že odselili. Hudourniki so med vsemi pticami na svetu najbolj 'zračne' ptice, zato imajo noge tako slabo razvite, da se lahko le priplazijo do mladičev pod strešniki, kjer gnezdijo, hoditi ne znajo. V zraku ne le pijejo vodo in se hranijo, tudi parijo se in celo spijo med letom! Na dan preletijo več sto kilometrov; prav verjetno je, da bi črnega hudournika iz Pirana isti dan opazili na Gorenjskem, morda bo tja poletel tudi večkrat na dan! Spolno dozorijo (torej začnejo gnezditi) šele po dveh ali treh letih, najdbe obročkanih hudournikov pa kažejo, da ta ptica doživi tudi več kot dvajset let. Če privzamemo, da na dan preleti samo 500 kilometrov (zelo verjetno jih skoraj dvakrat toliko!), bo v času življenja hudournik preletel več kot tri milijone kilometrov. Z drugimi besedami: črni hudournik bi lahko v času življenja 70-krat obkrožil Zemljo. Lahko poletijo več tisoč metrov visoko, tudi nad vrhove najvišjih gora na svetu. Znanstvenikom še ni jasno, zakaj to počno, saj v tistih višinah ni hrane oziroma žuželk. Mladiče hranijo z žuželkami, ki jih polovijo kar med letom. Žuželke zlepijo v svaljek, v katerem je do 800 žuželk! Če vemo, da svaljek prinesejo mladičem večkrat na dan, ali ne bi bilo prav, da bi bili hudournikom še kako hvaležni, da polovijo tudi številne človeku nadležne žuželke?«
Si po vsem tem ne želite videti hudournika v letu? Ali spet kdaj sredi noči slišati slavca?
