Tiskane izdaje
Ministri, pristojni za visoko šolstvo, znanost, raziskovanje, tehnologijo in razvoj, poudarjajo pomen znanosti in raziskovanja za Slovenijo, a jim zastavljenih ciljev, strategij, načrtov in koalicijskih pogodb ne uspe uresničiti.
Državni svet, svet za znanost in tehnologijo ter svet za visoko šolstvo so organizirali posvet Znanost in tehnologija v Sloveniji – danes in jutri?, da bi opozorili na kritično situacijo zaradi drastičnega zmanjšanja financiranja znanosti in raziskovanja v času krize in po njej. Slavnostni govorci so povedali nekaj lepih besed, ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo, pa se je pohvalila z evropskimi razvojnimi sredstvi.
Ministrica za izobraževanje, znanost in šport je predstavila podatke o solidnem financiranju znanosti (v deležu BDP). O podatkih in njeni interpretaciji lahko razpravljamo. »Pozabila« je povedati, da se je proračunsko financiranje znanosti in raziskovanja drastično zmanjšalo v času krize in se po njej realno ne povečuje. Zaradi varčevanja in zamika financiranja projektov je znanstvenoraziskovalna sfera po letu 2011 izgubila vsaj en letni raziskovalni proračun. Proračunsko financiranje pa je ključno za obstoj, stabilnost in razvoj znanosti in raziskovanja.
Slavnosti govorci niso omenili svoje odgovornosti za situacijo v znanosti in raziskovanju in so takoj po uvodnem delu posveta odšli zaradi pomembnejših (!?) obveznosti. Do konca je od funkcionarjev pristojnih ministrstev ostal le državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo, pristojno za tehnologijo in tehnološki razvoj, ni na posvet poslalo nikogar.
Uvodničarji iz znanstvenoraziskovalne sfere in medijev so v drugem delu posveta predstavili podatke, razmišljanja in poglede, ki so realneje in pesimistično predstavili stanje, kritičnost situacije in probleme v znanosti, raziskovanju in tehnologiji. Za širšo razpravo je zmanjkalo časa. Zato sem se odločil, da nekaj svojih razmišljanj in predlogov za izboljšanje situacije, zagotavljanje stabilnosti ter razvoj znanosti in raziskovanja zapišem.
Širši kontekst
V nobeni državi raziskovalci in visokošolski učitelji ne trdijo, da je njihov sistem organiziranja in financiranja visokega šolstva, znanosti in raziskovanja idealen ali vsaj optimalen. Boljši so sistemi, prilagojeni specifičnim razmeram in potrebam držav. Zagotavljati morajo ustrezno znanstveno produkcijo, njeno kakovost in relevantnost v lastnem okolju in v širšem kontekstu. Dobre prakse najdemo v Skandinaviji, Avstriji, Nemčiji in Švici, v baltskih državah in na Madžarskem, kjer uresničujejo uspešno strategijo pridobivanja projektov Evropskega raziskovalnega sveta (ERC).
Kolegi v Avstriji menijo, da njihov sistem organiziranja in financiranja znanosti in raziskovanja ni optimalen, a bi bili slovenski raziskovalci veseli, če bi ga pri dinamiki in obsegu proračunskega financiranja v Sloveniji posnemali. V času krize so v Avstriji proračunska sredstva za znanost, raziskovanje in tehnologijo povečevali, medtem ko smo jih v Sloveniji drastično zmanjšali. Do leta 2020 bo avstrijska država še povečala proračunsko financiranje za štiristo milijonov evrov, saj poudarja, da sta znanost in raziskovanje ključna za premagovanje kriz in uspešen dolgoročni razvoj. V Sloveniji bomo veseli, če bo država v tem in naslednjem letu nadomestila izgubljena proračunska sredstva.
Dodatno vlaganje v znanost in raziskovanje je nujno za uspešen družbeni razvoj Slovenije. Nova dolgoročna strategija razvoja ne sme več temeljiti na (tradicionalni) ekonomiji rasti. Snovanje, razvoj in uresničevanje strategije razvoja in posameznih trajnostnih rešitev terjajo sodelovanje vseh ved, disciplin in področij, poleg tradicionalnih disciplinarnih pristopov pa je treba uporabiti celovite (multi-, trans-, interdisciplinarne in integrirane) pristope k raziskovanju in reševanju problemov. Hkrati je potreben družbeni konsenz, da je optimalna družbena razvojna strategija Slovenije družbeno pravična, solidarna in vključujoča, temeljiti pa mora na konceptu trajnostnega, vzdržnega, zelenega in krožnega gospodarstva, vključno s socialnim gospodarstvom.
Trajnostni razvoj terja enakopravno vključevanje vseh družbenih dejavnikov (posameznikov in vseh oblik ekonomskega, družbenega, kulturnega in političnega organiziranja, vključno s podjetji in drugimi gospodarskimi subjekti ter z državnimi in javnimi institucijami), spodbujati in krepiti mora njihovo sodelovanje pri uresničevanju zastavljenih ciljev ter sinergijo njihovega delovanja in prizadevanj. Ocene raziskovalcev, ki proučujejo koncepte zelenega trajnostnega razvoja, so, da bi v Sloveniji v ekološkem kmetijstvu in turizmu, v gozdarstvu in lesnopredelovalni industriji, pri obnovi in energetski sanaciji zgradb, gradnji (energetsko) pasivnih in aktivnih stanovanjskih, gospodarskih in javnih objektov, pri razvoju in uresničevanju strategije obnovljivih virov energije ter gradnji tovrstnih energetskih objektov lahko ustvarili več kot sto tisoč delovnih mest.
Avstrijski kolegi so zelo kritični zlasti do sistema financiranja znanosti in raziskovanja v Evropski uniji (EU). Ugotavljajo, da ne uresničuje več sprejete strategije razvoja znanosti in raziskovanja, ki znanost in raziskovanje opredeljuje kot nujna in ključna dejavnika za uspešno prihodnost in razvoj Evrope. Evropski sistem bolj spominja na loterijo kot na sistematično strategijo usmerjanja razvoja znanosti in raziskovanja. EU v okviru posameznih razpisov pogosto financira manj kot tri odstotke, v nekaterih primerih pa celo manj kot en odstotek prijavljenih raziskovalnih projektov, med katerimi je večina kvalitetnih. Avstrijski kolegi so izračunali, da skupni stroški dela raziskovalcev ter materialni in drugi stroški konzorcijev visokošolskih in raziskovalnih institucij, ki prijavijo predloge projektov v okviru posameznih razpisov (npr. Obzorja 2020), lahko presegajo sredstva, ki jih razpisi dodelijo izbranim projektom. Zato menijo, da je učinek evropskih politik, ukrepov, razpisov in programov na razvoj znanosti in raziskovanja ter na družbeni razvoj Evrope lahko celo negativen. To terja razmislek o evropski strategiji, politiki in sistemu financiranja na področju znanosti in raziskovanja.
Slovenski kontekst
Z razvojem in financiranjem znanosti in raziskovanja ne moremo biti zadovoljni. V obdobju krize in po njej so se proračunska sredstva za to področje realno zmanjševala. Težave se kopičijo. Ocenjujem, da po letih (škodljivega) »varčevanja« in izčrpavanja slovenski znanosti in raziskovanju ali vsaj nekaterim njunim segmentom grozi zlom. Za sistem, ki za optimalno delovanje potrebuje stabilnost, je to kritično. Ker oblikovanje raziskovalcev in razvoj raziskovalnih institucij terjata čas (vsaj desetletje, pogosto več), vemo, da bi po zlomu sistema potrebovali desetletja, da bomo spet dosegli vsaj sedanjo raven.
V izjavah in dokumentih vlade in ministri, pristojni za visoko šolstvo, znanost, raziskovanje, tehnologijo in razvoj, poudarjajo pomen znanosti in raziskovanja za Slovenijo, njeno samobitnost in razvoj. Vendar jim zastavljenih ciljev, strategij, načrtov in koalicijskih pogodb ne uspe uresničiti. Neuspešni so pri usklajevanju, sprejemanju in izvajanju nujno potrebne politike, zakonodaje in ukrepov. Nisem prepričan, da se zavedajo kritičnosti situacije, ki terja, da znanosti in raziskovanju takoj namenijo dodatna proračunska sredstva, s katerimi bi preprečili zlom in razpad sistema ter omogočili njegov razvoj.
V tem prispevku ne morem niti našteti vseh aktualnih problemov in vprašanj v slovenski znanosti in raziskovanju. Zato fragmentarno načenjam le nekaj tem, ključnih za znanost in raziskovanje ter za uspešen razvoj Slovenije.
Požar je treba gasiti!
Zaradi odločitve, da moramo v krizi varčevati, naj stane, kar hoče, smo v Sloveniji drastično znižali proračunsko financiranje znanosti in raziskovanja. Žagamo vejo, na kateri sedimo, čeprav razglašamo, da sta znanost in raziskovanje ključna za premagovanje kriz in prihodnji razvoj. Tudi po krizi proračunskih sredstev za znanost in raziskovanje realno še nismo dvignili. Posamezni segmenti sistema, ki je medtem porabil vse notranje rezerve, so zato na robu zloma. Situacijo lahko primerjamo s požarom, ki ga je treba takoj (po)gasiti, da preprečimo nepopravljivo škodo.
Da bi zlom sistema preprečili, potrebujemo dodatna proračunska sredstva, ki bodo zagotovila stabilnost sistema, omogočila preživetje in delo javnih institucij, zasebnih institucij s koncesijo ter razvoj novih, propulzivnih in nujno potrebnih področij, programov in projektov. Že letos bi potrebovali dvajset milijonov evrov dodatnih proračunskih sredstev za znanost in raziskovanje. Da bi do leta 2020 pokrili primanjkljaj iz preteklih let, vsako naslednje leto potrebujemo dvajset milijonov evrov dodatnih proračunskih sredstev, za (vsaj omejen) razvoj pa potrebujemo štirideset milijonov evrov na leto, a tudi tako ne bi dosegli resolucijskega cilja. Za stabilnost in organski razvoj znanosti in raziskovanja moramo nameniti vsaj odstotek proračunskih sredstev.
Ob povečanih proračunskih prilivih in upoštevaje dodatno proračunsko financiranje za zdravstvo mora letos za znanost in raziskovanje pristojna ministrica zagotoviti dodatnih dvajset milijonov proračunskih evrov, da prepreči zlom ogroženih segmentov sistema. Če ji ne uspe, lahko z odstopom vsaj opozori na kritičnost situacije.
Stabilnost sistema in financiranja
V koalicijskem dogovoru predvidene nove zakonodaje o univerzi in raziskovalni dejavnosti ne bo mogoče sprejeti do izteka mandata. Zato je najbolje, da se vsi deležniki lotijo priprave izhodišč in usmeritev zakonodajne reforme na področju znanosti in raziskovanja ter se uskladijo o strategijah, politikah, mehanizmih in postopkih, ki bi zagotovili stabilnost in razvoj sistema. Te strategije in politike ter sistem organiziranja in financiranja znanosti in raziskovanja bo treba na podlagi stalne evalvacije, upoštevaje opredeljena merila in specifične okoliščine, sproti dograjevati, spreminjati in razvijati. Evalvacija mora stalno, objektivno in strokovno preverjati kakovost in relevantnost, a tudi racionalnost znanstvenega in raziskovalnega dela ter njegovih rezultatov. Ključna za presojo kakovosti in relevantnosti so vprašanja, kaj, kako in koliko lahko znanost in raziskovanje, organizacije in institucije, programi, projekti in posamezniki prispevajo k družbenemu razvoju. Za oceno racionalnosti je bistveno razmerje med vložkom in doseženimi rezultati.
Stabilno proračunsko financiranje javnih raziskovalnih in visokošolskih organizacij ter zasebnih institucij s koncesijami, kakršno poznajo v razvitih zahodnih državah, je najboljša sistemska rešitev, da znanost in raziskovanje lahko odigrata svojo družbeno vlogo. Država mora hkrati spodbujati tudi zasebno vlaganje v to sfero. Obseg institucionalnega financiranja naj bo odvisen od kakovosti in družbene relevantnosti dela in rezultatov. Za uspešen družbeni razvoj je bistveno sodelovanje vseh znanstvenih ved, disciplin in področij, a omejena sredstva terjajo opredelitev razvojnih prioritet. Zato morata strategiji družbenega razvoja ter razvoja znanosti in raziskovanja opredeliti, katera področja, institucije in programi so za razvoj Slovenije pomembni in se stabilno (institucionalno) financirajo iz proračuna, pa tudi prioritete v določenem obdobju in proračunska sredstva, potrebna za uresničenje prioritet.
Z institucionalno evalvacijo mora država kot (so)ustanoviteljica javnih univerz in raziskovalnih zavodov preverjati, ali so institucije, njihova področja in pričakovani rezultati dela za državo (še) potrebni in je kakovost njihovega dela in rezultatov ustrezna. Rezultati evalvacije bodo podlaga za odločitev, ali, za kaj in v kolikšnem obsegu bo država zagotovila institucionalno proračunsko financiranje. Ker ocenjujem, da je za uspešno raziskovalno skupino potrebnih vsaj deset do petnajst raziskovalcev, bi morala država (naj)manjšim javnim raziskovalnim organizacijam zagotoviti stabilno proračunsko institucionalno financiranje za njihove plače, režijske stroške ter materialne in druge stroške rednega delovanja. Na podlagi strategije razvoja in rezultatov institucionalne evalvacije ter upoštevaje opredeljene cilje, interese in možnosti mora država določiti, katere dejavnosti večjih znanstvenoraziskovalnih javnih institucij, vključno z univerzami, bo proračunsko institucionalno financirala in kakšen bo obseg financiranja. Izhodišče za presojo je lahko situacija pred krizo (npr. 2009). Za zaposlene, ki ne bodo institucionalno financirani, ter za dodaten obseg dela in z njim povezane stroške bi morale institucije zagotoviti sredstva iz drugih virov. Za opravljanje javne službe mora država zagotoviti financiranje v dogovorjenem obsegu.
Zasebne raziskovalne in visokošolske institucije se iz javnih (proračunskih) sredstev financirajo prek sistema koncesij in s pridobivanjem sredstev iz javnih razpisov za raziskovalne projekte.
Stabilno proračunsko institucionalno financiranje javnih raziskovalnih organizacij zagotavlja sredstva v obdobju med sistematičnima periodičnima institucionalnima evalvacijama. Upoštevaje tuje izkušnje bi redne sistematične periodične institucionalne evalvacije opravili vsakih pet do sedem let paneli tujih in domačih strokovnjakov, ki bi ocenjevali procese in njihovo racionalnost ter znanstveno in raziskovalno delo in rezultate. Poročila evalvatorjev in njihova priporočila za izboljšanje dela, procesov in organizacije bodo koristna za odpravljanje napak, razvoj in boljše delo institucij. Ob negativni oceni evalvatorjev bi institucija, ki bo evalvacijo izvajala, določila popravljalno obdobje (2–3 leta), v katerem mora negativno ocenjena institucija odpraviti probleme in izboljšati svoje rezultate. Po tem obdobju se opravi izredna institucionalna evalvacija. Od ocene te evalvacije bo odvisno prihodnje financiranje te institucije.
Nosilka institucionalnega financiranja ter institucionalne evalvacije znanstvenoraziskovalnih institucij bi lahko bila ARRS, ki bi še naprej izvajala splošne in tematske razpise ter financiranje izbranih raziskovalnih projektov. Pri izvedbi institucionalnih evalvacij bi ARRS lahko sodelovala z Nakvis.
Kakovost
V nekaterih vedah (naravoslovje, matematika, tehnika), disciplinah in področjih so indeksi objav in citiranosti primerno, zelo uporabno in relevantno merilo za ocenjevanje kakovosti ter za opredeljevanje vstopnih kvantitativnih pogojev (bibliometrija). V drugih vedah (družboslovje, humanistika), disciplinah in področjih uporaba takšnih indeksov in bibliometrije ni ustrezna, ker spodbuja množično produkcijo (nekakovostnih) objav in sistemske zlorabe. Obstoječi sistemi in indeksi objav in citatov ne zajemajo vseh relevantnih objav (npr. knjige) ter imajo probleme pri obdelavi podatkov za raziskovalce, katerih imena vsebujejo šumnike.
Predlagam, da se uporabi bibliometrije in indeksov v okviru razpisov in postopkov evalvacije na ARRS izognemo v družboslovju in humanistiki pa tudi v drugih disciplinah in področjih, kjer se izkažejo za neustrezne. Raziskovalci bi ob prijavah in evalvaciji navedli pet ključnih objav v zadnjih dvajsetih letih, ki jih evalvatorji ocenijo, upoštevaje kakovost. Kvalitativno ocenjevanje bi moralo upoštevati tudi specifike posameznih disciplin in področij v vedi s sistemom evalvacije, ki bi bil najprimernejši za te discipline in področja.
***
Mitja Žagar je doktor pravnih znanosti, znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV), nekdanji direktor
