Tiskane izdaje
Prvi predsednik prve vlade samostojne Republike Slovenije, petindvajset let potem, z bruseljske distance: kako iz neljube realnosti zdajšnjega vsakdana občutite to obletnico?
Občutki za nazaj so dobri. Postavili smo državo, zmagali vojno zanjo, uvedli svoj denar, dosegli mednarodno priznanje, izvedli številne reforme, odprli evropsko perspektivo, obrnili gospodarske trende v novo rast ... uresničili smo sanje številnih slovenskih rodov. Iz politike smo naredili umetnost nemogočega.
Na poti do cilja smo doživeli svetle in grenke trenutke. Zelo pomembno je, da je državotvorni enotnosti Demosa, ki je s programom samostojne in demokratične države zmagal aprila 1990 na prvih demokratičnih volitvah, kasneje sledila plebiscitarna potrditev. Pred tem je prišlo do sporazuma vladnih in opozicijskih strank o plebiscitu, ki ga jemljem za pomemben izraz politične odgovornosti, modrosti in enotnosti v kritičnem trenutku.
Postavili smo se na politični zemljevid sveta in več kot deset let uživali gospodarsko rast. Veljali smo za zgled tranzicije, celo na Kitajskem. Marsikje so nam sledili in nas kopirali.
Zdaj pa k bruseljski distanci. Pred kratkim me je Jerzy Buzek, nekdanji poljski premier, vprašal, kaj se dogaja s Slovenijo. Nekoč, je dejal, smo čakali na vaše zakone, na vaše ukrepe. Posnemali smo vas, bili ste nam zgled. Dejansko so nas pozneje v Evropi priznali kot najboljšo državo kandidatko in najboljšo novo državo članico. Prvi smo vodili Evropsko zvezo, in to uspešno. Prvi smo uvedli evro itn.
Zadevo sem mu razložil takole: Državi je dala pomladna oblast dober zagon. V dvanajstih letih prevlade strank komunističnega porekla pa so spet prišli do izraza ožji interesi in stare navade. Potem se je začel izgubljati smisel za skupno. Ožji interesi so prevladali nad skupnimi. Svetovna finančna kriza je razkrila naše lastne vzroke za krizo, med katerimi na ravni upravljanja države izstopa neodgovorno in politično motivirano ravnanje z državnim premoženjem, v politiki pa nesposobnost za skupne imenovalce in voljo do reform ter poglabljanje notranje polarizacije, ki doslej ni prinesla dodane vrednosti.
Kar je naredila Demosova vlada v dobro vseh, nas ne deli, in to lahko tudi skupaj praznujemo.
Kaj je danes tisto, kar nas deli?
Poleg neurejenega odnosa do preteklosti, ki ostaja v mitskih okvirih, ki ni evropski, resnicoljuben in spraven, nas danes delijo zadeve, vezane na pomanjkanje pravne države. Ko je premalo pravne države, iz tega nujno sledijo neenake možnosti in nepravične socialne razlike ter seveda korupcija. Vse to se nam je zgodilo. Nekateri manjši skupinski ali lobistični interesi so v teh letih postali močnejši od skupnih interesov. Tehnično gledano je pri tem odigral ključno vlogo odnos do državnega premoženja, začenši z bankami in drugimi velikimi podjetji. Slovenija žal ostaja tista nekdanja komunistična država, ki ima največji delež državnega premoženja.
Če sem si prav zapomnil, ste nekje dejali, da je ideja za Demos nastala v Zmincu pri Ivanu Omanu …
Ideja je bila tam potrjena. V tistem času smo se tu in tam pogovarjali, kako poenotiti sile, pri Omanu v Zmincu pa je prišlo do dogovora, da gremo v to.
So bili tam vsi kasnejši Demosovi deležniki?
Tam še ne. Tam še ni bilo Zelenih, ni še bilo Grosovih liberalcev, bile pa so SKD, SDZ in SDSS ter Ivan Oman v imenu Slovenske kmečke zveze. S tem dogovorom smo potem šli po potrditev v organe strank, zato se je Demos formalno zgodil malce kasneje. Kmečka zveza tega ni takoj podprla, šele v drugi rundi. Pri Zelenih je bil rezultat glasovanja pol na pol, zato so predsednika Pluta pooblastili, da lahko po svoji presoji odloči. Poudariti moram, da je s svojo odločitvijo za Demos Dušan Plut napravil izjemno dejanje, kajti brez Zelenih, kot tudi seveda vseh drugih strank, ne bi imeli potrebne večine.
Sva v letu 1992, ko je padla vaša vlada. Dva meseca pred osamosvojitvijo se je v vaši vladi precej ostro debatiralo o tipu privatizacije družbenega premoženja. Kako je bilo s tem? Kdo je v resnici pripeljal v Slovenijo za svetovalca Jeffreyja Sachsa, vi ali dr. Drnovšek?
Pripeljal ga je že dr. Drnovšek, potem sem ga povabil tudi jaz. Pri tem je imel besedo tudi dr. Boris Pleskovič kot glavni gospodarski svetovalec. Sachsa in njegovo ekipo smo povabili predvsem za denarno reformo, seveda pa tudi za makroekonomsko politiko stabilizacije. Svetoval je tudi o privatizaciji. Stvar je v bistvu precej preprosta: dr. Mencinger je zastopal menedžerski tip privatizacije, spomnim se njegovih besed: »Dajmo menedžerjem, oni vedo, kaj početi s tem …«
Argument je bil, da so ti ljudje kreirali slovensko gospodarstvo v uspehu, kakršen je tedaj veljal za vzorčnega …
Da, vendar ne samo oni. Mi smo menili, da so premoženje soustvarjali vsi, ki so delali. V Demosu ljudje v veliki večini niso sprejemali Mencingerjevega pogleda. Deloma so ga v SDZ, ki je potem tudi nasprotovala zakonu, kakšnega smo predlagali oziroma je bil sprejet na vladi.
Spominjam se izraza tistega časa, avtor je bil Jeffrey Sachs, šlo je za banke, izraz pa je bil »breakup«. Šlo naj bi za bančno dekoncentracijo …
Tudi za to je šlo. Čas mu je očitno dal prav. Če bi mi takrat lahko ravnali, kot nam je on svetoval, mislim, da danes ne bi imeli takšne bančne luknje. Ne bi bilo monopola, ne bi bilo take koncentracije moči.
Pojdiva v leta med 2004. in 2008. To je bil čas, ko so banke pridelale absolutno največji minus. Torej ne v njeni »udbovski« eri, temveč pod desno vlado. Res je, da ni šlo le za vlado, temveč za globalno pregrevanje gospodarstva, in banke so denar v obliki kratkoročnih kreditov dobesedno ponujale … Zdi pa se, da je poudarjanje razlike med starimi in novimi, kontinuiteto in diskontinuiteto, rahlo za lase privlečeno, kajti novi in stari so bili udeleženi pri »ropu stoletja«, in ko je šlo za denar, med njimi ni bilo razlike. Je ta vtis napačen?
V procesu, ki ga mnogi imenujejo tajkunizacija, so banke sodelovale na zame – prej ste rekli iz Bruslja gledano – nenavaden način. Nad banko je vlada, v njenem imenu finančni minister, torej gre najprej za njeno odgovornost. Vsaj v polovici obsega se je t. i. tajkunizacija dogajala v prejšnji vladi pred letom 2004. Nova vlada pa v omenjenih razmerah ni bila dovolj pozorna na ta proces in ga ni radikalno obrnila.
Vtis je, da je vseeno, kakšen privatizacijski model je ali bi obveljal leta 1992, kajti rezultat da bi bil na koncu isti. Imamo že četrto privatizacijo, najprej družbenega, nato državnega premoženja. Je v Sloveniji nemara bolj kot tip privatizacije problematičen pohlep, ki na koncu določa rezultat?
Šel bi nazaj na zakon, ki ga je z izjemo SDZ-jevih ministrov potrdila vlada. Ko je šel v proceduro v parlament, pa ga je blokiral Zbor združenega dela tako, da ga ni dal v proceduro. Zato ga seveda nismo mogli preglasovati. Kasneje sem postal pozoren na tole: naši prijatelji, tako imenujem levi del Demosa, so raje, kot da bi sprejemali zakon z nami, šli v Drnovškovo vlado, v kateri od Demosovih strank samo krščanski demokrati niso imeli nobenega ministra. Zadnji dan pred iztekom mandata so sprejeli zakon o privatizaciji. Ta je imel številne elemente zakona, ki smo ga mi predlagali, v nekaterih zadevah pa je bil spremenjen. Torej, ni šlo samo za to, kakšen bo zakon, ampak tudi za to, kdo ga bo izvajal. Naši takratni partnerji niso hoteli, da bi izvajali privatizacijo skupaj s krščanskimi demokrati. Kasneje se lahko govori o pohlepu. Po bitki je lahko biti general, bom pa tvegal domnevo, da bi naša vlada, če bi trajala še dve leti, privatizacijo izpeljala drugače.
Pojdiva v strahove levice, tedanje, današnje levega dela Demosa. Zgodil se je zakon o denacionalizaciji, katoliška Cerkev je v naravi dobila vrnjenega ogromno premoženja, gozdov itn. Tedaj je SKD resda pazila, da se ne bi preveč prelivala s Cerkvijo, ampak z današnje pozicije gledano je Cerkev v socialno-ekonomski zgodbi Slovenije nastopila kot zelo avtonomen subjekt, ki je natančno vedel, kaj hoče, to dobil in končno s »sveto polomijo« v Mariboru postavil prve nastavke največje gospodarske krize, kar jih je imela Slovenija. Se strah levice kaže za utemeljenega?
Prehod iz skupnega programa Demosa v nove/stare strahove je Demos tudi ustavil. Klic po ustavitvi desnice je prišel iz iste SDZ, ki je predlagala prvo rekonstrukcijo vlade, razpust Demosa in je prispevala k padcu Demosove vlade. Težko so sprejeli, da so na volitvah zmagali krščanski demokrati. Ivan Oman je rekel, da se je razpadanje Demosa začelo, ko se je izvedelo, da so zmagali krščanski demokrati. Zmaga je bila namreč »predvidena« za neko drugo stranko. Spomenko Hribar sem enkrat vprašal, kdo je bila ta »črna nevarnost«. Peterle s 13 odstotki, Ivan Oman nekaj desetink manj? Ni bilo pravega odgovora.
Moj vtis je, da je Spomenka Hribar gledala celotno sliko, ne le SKD, temveč tudi kontekst Cerkve in nevarnosti novega kulturnega boja …
Tedaj je bil v zvezi z ustavo izpostavljen tudi problem »svetosti«. Žal mi je, da takrat nismo našli bolj skupnega jezika. Potem se je začela kuhati zgodba o nevarnih krščanskih demokratih. Bral sem spet Franceta Bučarja, njegove Ujetnike preteklosti. Zdaj razumem, kaj jih je motilo. To, da so med drugim vladi svetovali trije ljudje: dr. Marko Kremžar, dr. Peter Klopčič in dr. Jože Bernik. Trije doktorji z izkušnjami v ekonomiji, politiki in demokraciji. Dr. Bučar in njegovi so strašili z nevarnostjo nekega desnega totalitarizma. Kasneje sem ugotovil, da je bil dr. Bučar tako rekoč idejni oče rušenja Demosove vlade. Desnice ni bilo treba podirati, bolje bi bilo, da bi jo podpirali, saj smo jo dejansko potrebovali. Tako pa se nam je zgodila restavracija.
Kar zadeva Cerkev – nismo je obravnavali po ideološkem ključu, temveč po principih pravne države. Rekli smo: komur je bilo ukradeno oziroma imetje nasilno odvzeto, naj ga dobi nazaj. Ne vidim razlogov, da bi Cerkev kot enega od upravičencev tretirali drugače od drugih oškodovancev.
Mariborske katastrofe pa ne bi naprtil Cerkvi kar počez, tudi formalno dve škofiji nista bili vključeni, ampak tistim, ki so si izbrali napačno teologijo, kot je rekel Brane Cestnik. Največjo ceno so plačali kristjani sami, ki so zaupali cerkvenim podjetjem.
Večji del Pokljuke, Triglavskega narodnega parka, Jelovica, ogromne gozdne površine povsod po Sloveniji so v lasti Cerkve, ki naj bi ščitila interese slovenskega naroda, les pa v ogromnih količinah potuje v Avstrijo …
Krivda ni na Cerkvi, temveč na politiki, ki navaja ljudi na tako prodajo: ljudje se obnašajo tržno in prodajajo tistemu, ki ponudi več. Da že toliko let ni boljših okvirnih pogojev za gospodarjenje v lesnem sektorju, ni kriva Cerkev.
V zagovor dr. Bučarja, ki, ste rekli, naj bi bil oče rušenja vlade. 25. julija 1991 je Janez Janša predlagal rekonstrukcijo vlade. Igor Bavčar naj bi postal predsednik vlade, Lojze Peterle parlamenta, Franceta Bučarja pa bi postavil za predsednika ustavnega sodišča … To ni bila namera dr. Bučarja, kajne?
Takrat to res ni bila njegova namera, čeprav je od začetka nasprotoval ustanovitvi SKD. Ob Janševem predlogu radikalne rekonstrukcije oblasti, o katerem sem ga najprej seznanil, ga je odneslo pod strop. Verjetno bolj zaradi ideje o njegovi zamenjavi kot o moji. Se mi pa zdi, da Bučarju takrat in kasneje oba z Janšem nisva ravno ustrezala. Bučar in Janša sta se ujela v projektu podiranja Demosove vlade, potem pa je Bučarja odneslo k Jankoviću.
Janšev predlog je dal vedeti, da se je začel poosamosvojitveni boj in da alergije dela SDZ na SKD ne bo hitro konec. Poudarjam, da se je tedaj še kadilo iz pušk. Tu smo imeli še tujo vojsko, bil je moratorij na izvajanje osamosvojitve, nismo še imeli mednarodnega priznanja. Rekonstrukcija, ki jo je predlagal Janša, bi povzročila destabilizacijo in vprašanje verodostojnosti navzven. Sicer sem rekel, da je želja po delitvi vojnega plena prezgodnja, sem pa ohranil mirno kri. Predlog smo dali na predsedstvo. Tri stranke so bile za, tri pa proti. Kasneje sem postal pozoren na izid glasovanja. Za so bili predsedniki strank, ki so bili kdaj v Partiji, proti predsedniki, ki niso bili nikoli v njej – Oman, Gros in Peterle. Od takrat naprej se nismo mogli dogovoriti o ničemer bistvenem.
Bolj realistična in pragmatična je bila skupina okrog Tineta Hribarja. Rekli so, Peterle dobro igra demokrščansko legitimacijo v Evropi, ne bi bilo pametno, da ga zdaj podremo. Dejansko sem potem zdržal do mednarodnega priznanja. Ko smo zaprli zunanjo fronto, ko bi se lahko posvetili, če tako rečem, notranji fronti, vključno s privatizacijo, je bilo treba izločiti krščanske demokrate.
Vsi potrebujemo neko časovno razdaljo, da realno ocenimo tedanje dogodke. Toda precej pojasnjujoč je zdaj ne več tajen zapisnik sestanka pri predsedniku republike Milanu Kučanu 6. januarja 1993. Šlo je za to, da Slovenija prekine s tranzitom in prodajo orožja. Predsednik države in drugi so se strinjali, da se orožarske zadeve končajo, Janša je očitno ubral drugačno pot. Nastal je problem, ki je rezultiral v Depali vasi. Vi ste tedaj v veliki koaliciji do zadnje točke skušali braniti ministrskega kolega Janšo. Takrat naj bi vam dr. Drnovšek dejal, da Janše ne more več tolerirati, kajti tudi tuje države naj bi pričakovale vzpostavitev pravnega reda, o orožarskih zadevah pa so pisali tudi tuji časopisi. Kako je bilo s tem?
Takrat se je iztekal čas prve Drnovškove vlade in v tisti čas nimam najboljšega vpogleda. Kaj so zahtevale tuje države, ne vem, tudi tega zapisnika ne poznam. O Depali vasi poznam elemente dogajanja in različne razlage. Videl sem, da se bodeta službi dveh ministrstev. Janša me je svaril pred Bizjakom, Bizjak pa pred Janšo. Oba ministra sem predlagal vladi jaz, saj sem pogojeval vstop SKD v drugo Drnovškovo vlado s tem, da tudi Janša postane minister. Zadevi nisem mogel priti do dna. Ko sem videl, da ta tenzija postaja nevarna, sem rekel Drnovšku, naj zadeve uredi, naj zgodbo pomiri. Poklical je Janšo in Bizjaka, pa tudi Krkoviča in še koga. Dobili so se in se dogovorili, da se bodo nekatere stvari nehale, to je bilo na petek, toda kljub temu se je zgodil ponedeljek, Depala vas.
V teh dveh letih je bil pritisk na Janšo zelo močan, kandidat za njegovo mesto je bil tudi dr. Anton Bebler. Ko sem se dogovarjal za Janšo kot ministra, je Bebler čakal v sosednji sobi na potrditev, da nastopi mandat. Drnovšek me je vprašal, ali res vztrajam pri tem, da bo obrambni minister Janša. Ko sem potrdil in povedal, da ne le da vztrajam, ampak tudi pogojujem svoje sodelovanje v vladi, je rekel: »Če ga imaš tako rad, ga pa imej.«
Nekajkrat so potem zahtevali od Drnovška, naj na temo orožja podvzame ukrepe proti Janši, toda jaz sem postavljal enake pogoje. Ko se je zgodila Depala vas, pa je rekel, do zdaj sem ga lahko branil, po tem dogodku ga pa ne morem več. Rekel je še, da če bo Janša našel nekoga, ki bo prevzel odgovornost za dogodke v Depali vasi, bo obstal, če ne, bo moral iti. Tako se je tudi zgodilo.
Ta dogodek je postal metadogodek. Poslej so se na desnici dogajale prerazporeditve težišč. SKD je izgubljala tradicionalno vodstvo, ki je bilo utemeljeno v zgodovini SLS, danes se ima SDS za center desnice. Vse je pogojeno s karizmatičnim likom njenega predsednika. Marko Štrovs je na neki točki dejal, češ, reže nas kot salamo …
Ko Pučnikovi SDSS v New Yorku ni uspelo priti v rdečo internacionalo, izrazito po zaslugi avstrijskih socialnih demokratov in v tesni povezavi z Milanom Kučanom, je Janša videl, da tam ne gre, in je obrnil na desno. Od takrat imamo na desni strani gnečo. Prej smo imeli pahljačo, Demos je bil enkratna politična zgodba oziroma koalicija. Prvi v Evropi smo imeli v vladi zelene. Tu so bili liberalci, krščanski demokrati in socialni demokrati. Res sem upal, da bo Pučnikova pristna socialdemokratska linija potegnila. Da so šli v prvo Drnovškovo vlado in glasovali proti meni, je Pučnikovo stranko skorajda vrglo iz parlamenta. Potem jim je precej pomagala retorika Iva Hvalice v parlamentu. Janša je izkoristil situacijo v opoziciji, začel moralizirati nad nami. Imeli smo to nesrečo, da svet stranke ni sledil mojemu predlogu, da vsi zapustimo vlado, tako sem jo zapustil sam. Niti ne moraliziram, da je Janša izkoristil to situacijo.
SKD je v nekem obdobju vsaj v tem delu bila sinonim za participacijo pri divji privatizaciji … Delovno ime je bil Ivan Zidar in SKD ministri, mar ne?
Tega doslej nisem slišal in te povezave ne vidim, pač pa vidim odgovorno delo ministra Umka, ki se je zelo resno lotil avtocestne gradnje.
Če pogledamo, za kakšno ceno se je takrat zgradilo kilometer avtoceste, bomo videli velike razlike s kasnejšimi cenami. Takrat smo bili zelo blizu evropskih standardov.
Katero obdobje je bilo torej najbolj presodno za to, da smo prišli sem, kjer smo zdaj?
Rekel bi, da od leta 1996 naprej. V mešani koaliciji druge Drnovškove vlade smo SKD in SDSS na kakšne stvari še lahko vplivali. Dokler smo bili v vladi SKD, Slovenija ni poznala proračunskega primanjkljaja. Potem je šla dinamika dogajanja v smer starih vzorcev dogajanja in struktur. Temu rečem, da se je začela dogajati restavracija, s katero se Drnovšek ni veliko ukvarjal, zato pa so se drugi okrog njega.
Preseliva se v obdobje od leta 2004 do 2008, to je obdobje desne vlade. Potem v obdobje še ene Janševe vlade in Pahorjeve pred njo. Takrat so se betonirali temelji za desetletno stagnacijo Slovenije, kajti potrebne so bile strukturne reforme, politične blokade v času krize pa so letele z desne, nato pa še z leve. Pahor je na nemško prigovarjanje skušal začeti strukturne reforme, pa je dobil blokado SDS in sindikatov. Potem se je vloga obrnila in je Janša dobil blokado sindikatov in levice. Mar ni bilo to dogajanje precej usodno?
Mislim, da se je kriza začela mediti že prej, vendar v času poceni denarja in velikodušnega zadolževanja ni prišla na dan. Drugo dejstvo so politične blokade. Tu smo se odmaknili od duha osamosvajanja in prvih let demokracije, ko smo se vendar dogovorili za nekaj ključnih skupnih ciljev. Te blokade so pokazale na drže, na neki način, ki ga plačujemo že kar nekaj časa. Največji sindikat ni zamenjal ne prvega človeka, ne izhodišč, ne načina delovanja. Mi smo zablokirani že vrsto let, volilna reciklaža levice z ad hoc strankami ni prinesla nič dobrega. Danes se Nemčija in podobne države pripravljajo na drugo generacijo reform, mi nismo izvedli niti prve. V petih letih imamo že četrto vlado, pa nismo doživeli še nobene resne reforme. Vzdržno postaja nevzdržno stanje.
Rekli ste, da je politika umetnost možnega, politik govori, kar ljudje hočejo slišati. Ljudje hočejo zadovoljitve za svoje strahove. Ogromno se govori o povojnih pobojih, o NOB, o komunizmu. Toda komunizem v realnosti več ne obstaja, kajti levi in desni akterji so enotni v eni veri, ki se imenuje potrošni neoliberalizem. Mar ni netenje strahov in travm iz preteklosti predvsem alibi za dosego moči in oblasti?
Zadeve v tem smislu niso črno-bele, pa tudi enaki niso vsi. Od leta 1989 govorim, da morajo drugi delati drugače. Do izpolnitve tega ideala precej manjka. Mimogrede – pomladne stranke so vladale samo sedem let in pol od petindvajsetih.
Kar se pa strahov tiče, deluje model od leta 1941. To me skrbi. Nas hočejo nekateri treti še naprej na revolucionarnih kriterijih iz časa druge svetovne vojne. Terminologija se do današnjih dni ni veliko spremenila. Pri nas se še naprej veliko govori o »izdajalcih«, o »pospravljanju« itd. Ne poznam potez proti sovražnemu govoru v tem smislu. Smo v začaranem krogu. Polarizacija ne prispeva k razčiščevanju niti h katarzi. Mi se ponavljamo.
Kar se tiče (bivših) komunistov, bi pošteno rekel, da jih poznam več vrst. So taki, ki so glasovali in delali za osamosvojitev – od Bavčarja, Bučarja, Hribarjev, Janše, Rupla ... In so taki, ki so sodelovali pri samorazoroževanju TO – kot je tovariš Hočevar, razni generali itd. Poleg naštetih smo imeli nekdanje komuniste tudi v Demosovi vladi, celo sina Vide Tomšič, ki je vzorno skrbel za energetski resor. Imeli smo celo kakšno ministrico ali ministra iz opozicijskih strank, ki pa so podpisali vladni program in ga izvajali – recimo Jožica Puhar, ki je ponosna, da smo ji zaupali resor za socialo. Komunisti so bili tudi v predsedstvu. Tudi teh ne bi vrgel v isti koš, čeprav so podpisali mirovno deklaracijo.
Pri Plutu mi pomeni več, da je pripeljal v Demos zelene, kot da je podpisal mirovno deklaracijo. Ko smo se pripravljali na plebiscit, so se stranke dogovorile za omenjeni sporazum. Nekateri predsedniki strank so bili nekdanji komunisti. Toliko o kategorijah, zaradi katerih ne moremo vseh metati v en koš.
Druga dva zelo pomembna vidika sta strukturne in ideološke narave. V vrednostnih območjih – ko gre za vrednote, vzgojo, zgodovino itn. – je nekdanja Partija izdelala sisteme, ki danes v marsičem še vedno delujejo, zato imamo še vedno mitski odnos do druge svetovne vojne in ignorantski odnos do osamosvojitve, o kateri mladi ljudje ne izvedo tako rekoč nič. Strukturno se stvari niso veliko spremenile. Frane Adam je že pred več leti ugotovil, da je 80 odstotkov oblasti tako ali drugače ostalo v rokah istih ljudi, nekdanjih komunistov. To strukturno nesorazmerje se nam pozna. Ne glede na to, kdo zmaga na volitvah, to osnovno nesorazmerje ostaja nespremenjeno. Danes številni mladi podjetniki, ki ne spadajo v interesno območje oziroma paradigme starih lobijev, odhajajo na tuje. Trdim, da nismo v celoti vpeljali socialne tržne ekonomije, ampak da je ta še vedno v senci dogovorne ekonomije. S to mešanico ne moremo napredovati.
Enotnost in dogovorna ekonomija. Ali Slovenija, majhna, kot je, kulturno določena s svojim jezikom in nekaterimi posebnostmi, že zaradi ekonomije obsega sploh lahko preživi v kemično čisti tržni ekonomiji in brez državne regulacije kulturnih dobrin ohrani svojo nacionalno identiteto? V zgodovini je vedno razvijala zaščitne mehanizme …
Kar se je zgodilo, ni posledica slovenske šibke kvantitete. S strani levice poslušam zelo kritične besede o kapitalizmu. Trdim naslednje: če bi pri nas imeli zares in pravi kapitalizem, ne bi bilo tako, kot je. V ospredje bi se prebijali najboljši. Rad bi videl, da na to vprašanje odgovori Akrapovič, ali pa Boscarol ali kakšen izmed njima podobnih. Ti pravijo, da lahko poslujejo šele, odkar sodelujemo v globalizaciji, ko lahko kupijo kar koli, kjer koli in prodajo produkte kamor koli. Če je preživel mali Luksemburg, mala Malta ali Slovaška, to dokazuje, da kvantiteta ni problem.
Pomagal si bom z Ivanom Omanom, ki je odgovoril na vprašanje o Švici. Rekel je, da bi mi imeli Švico, če bi delali kot Švicarji. Ti imajo skupno dobro visoko zapisano. In spoštujejo pravila igre. Ne gre le za delavnost, temveč tudi za to, kako vodiš javne zadeve. Oni znajo voditi pametno, demokratično in uspešno.
Zadnje vprašanje. Ste kot prvi predsednik vlade samostojne Slovenije danes pesimist ali optimist in kako vidite Slovenijo čez 25 let?
Najprej iskrene čestitke Sloveniji ob srebrnem jubileju. Verjamem v drugačno Slovenijo. Tudi zato, ker sem jo enkrat že doživel. Ne zmanjka mi ne upanja ne volje. Stavim na mlade. Želel bi si, da bi črpali iz izkušnje, ki smo jo doživeli med letoma 1990 in 1992, ko smo znali pridobiti ljudi za nacionalne cilje, za zgodovinsko spremembo. Želel bi si, da bi bilo to navdih za tisto, kar bi se pri nas še moralo zgoditi.
Danes je notranja in zunanja situacija slabša kot takrat. Vendar imamo priložnost, imamo svojo državo. Dokler ne bomo našli poti drug do drugega, rešili problemov, ki se kar naprej ponavljajo, bomo plen močnejših. Dopustiti moramo razmere, v katerih bomo dvignili produktivnost in konkurenčnost. Za zdaj smo država, iz katere bežijo podjetniki. Za to ni kriva osamosvojitev, niti demokracija, niti Evropska zveza, temveč tisti, ki so zadeve speljali vstran od tega, kar nas je povezalo za osamosvojitev in kar je Sloveniji dalo zagon za več kot deset let.
Svet okrog nas je v konfliktih, politični center, ki je uresničil evropski projekt, pa slabi. V takih okoliščinah je še pomembnejše, kako je z nami. Razdeljeni in polarizirani ne bomo ustvarili boljše Slovenije, pa tudi ne prispevali k enotnejši Evropi. Naše prvo vprašanje danes je – kako je z nami.
