Ko je vrag mejak
Sat, 09.01.2016, 06:00
Ko je vrag mejak
Čeprav Slovenija potrebuje politično stabilnost, pa se kaže, kot da je postala prav njen talec.
Začelo se je leto 2016 in začetki se vedno ponujajo za delanje načrtov, seveda pa tudi za ocenjevanje prehojenih poti. Podatki kažejo, da se v EU beleži najnižja stopnja brezposelnosti v zadnjih štirih letih. V Sloveniji naj bi se gospodarski kazalci obračali navzgor. In vendar se zdi, kakor da cela država cepeta na mestu in z ugodnimi statističnimi podatki bolj kakor ne prikriva, kako sama zase nima prave strategije. Ekonomistična govorica pač ni merilo niti za optimizem niti za opis realnega stanja. Povsem jasno je ob tem mogoče ugotoviti, da se Slovenija po desetletni krizi še ni izvila iz njene psihologije, prav tako pa ni zaznati premikov v smeri snovanja konceptov države in družbe.

Strel v varno tarčo

Ta teden je presenetila novica, da NSi s podporo poslancev SDS v interpelaciji zahteva razrešitev zunanjega ministra Karla Erjavca. Očitki bi lahko bili klišejski, vendar če jih pregledamo, niso čisto brez osnove: vodenje zunanje politike naj bi bilo improvizirano, nedosledno, nejasno, nenačelno, neodločno, skratka zgrešeno. Kot je v četrtek ob tradicionalnem letnem posvetu slovenske diplomacije v Delu zapisala komentatorka Saša Vidmajer, so meje slovenske diplomacije videti podobno kot z žičnato ograjo zagrajena južna meja. Slovenija je zdrsnila med periferne države, njena verodostojnost je vprašljiva, na robu schengenske meje in v obravnavi beguncev in sanitarnega kordona se ne ve čisto natančno, ali je sposobna migracijske politike razvite evropske države ali ne. S postavitvijo žice na meje je Slovenija povedala več, kot je hotela. Resnici na ljubo se v smer nadzora na meji pomikajo tudi druge evropske države, ki imajo opraviti z begunci (Švedska, Danska). Toda to ne spremni dejstva, da se je slovenska država začela bolj pomikati v politične prakse (in politično mentaliteto) vzhodne Evrope kakor zahodne in da naša država nima niti zunanjepolitične vizije niti načrta.

Da je NSi s podporo SDS zunanjepolitično strategijo vgradila v notranjepolitični koordinatni sistem, je zanimivo. Seveda gre za notranjepolitično igro brez upa realne zmage, saj je na dlani, da prvič opozicija za interpelacijo v parlamentu nima zadosti glasov, drugič pa je jasno, da Slovenija kot država v mednarodnem koordinatnem sistemu kotira kot enovita mala država, od katere se pričakuje, da je stabilen kamenček v mozaiku, in nič več – torej je edina relevantna postavka navzven njena politična stabilnost. Prav politična stabilnost navzven je največji, če ne edini adut Cerarjeve vlade, to pa pomeni, da predsednik pri ekonomskem in zunanjepolitičnem resorju ter pri pomembnih koalicijskih partnerjih ne bo popuščal niti za milimeter, kajti na enotnosti koalicijskega projekta njegova vladavina stoji ali pade. NSi se je torej zapodila v Erjavca z razlogom, zavedajoča se teh dejstev, podobno kot se je SDS zapodila v celotno vlado z vzpodbujanjem ksenofobije do beguncev. V Cerarjevem umikanju pred Janšo bržkone kaže videti ključ za postavljanje povsem nepotrebnih, zato pa simbolno močno nabitih žičnatih ograj na južni meji. NSi je v notranjepolitičnem kontekstu za trženje uhodila pot po liniji najmanjšega odpora ...

Ni ga čez stabilnost

Ko je SDS zaigrala na temeljne ksenofobne predsodke, v političnem poslu ni mogla izgubiti, saj ti delujejo tudi, če se izkažejo za neutemeljene ali neresnične. Zdaj ko se je za novega leta v Kölnu zgodil seksualni škandal, povezan z begunci, bo Janša dobil enak pospešek kakor pri prodaji njegove parcele v Trenti, ki so jo dražitelji prodali za več kot 120 tisoč evrov, potem ko je bila ocenjena na okrog 17 tisoč. Domnevna izjava sirskega begunca v kaosu seksistične novoletne noči: »Sem Sirec, morate me obravnavati prijateljsko. Gospa Merkel me je sem povabila,« ki jo je objavila FAZ, je natanko izjava, na kateri taka politika vzpostavlja položaj, ko v nobenem primeru ne more zgrešiti svojega političnega cilja in si v vsakem primeru dvigne politični odstotek. NSi si je poiskala varno cono, v kateri se ne meša v interese SDS, ne vmešava se niti v politično stabilnost države, saj se njeni volivci ne ukvarjajo z zunanjo politiko, povrh nagovarja realne in ne neutemeljenih problemov, hkrati pa v tržni niši trži in povišuje svojo opaznost in viša volilni odstotek.

Da, res je, desnica v povprečju z bolj ali manj (ne)duhovitimi političnimi vložki dokazuje, kako ne premore drugega kakor jesti ukradena jabolka z nacionalnega drevesa spoznanja in kako zavidati svojemu bratu Abelu, ker ga ima volilno nebo raje kakor njih.

Toda to ne spremeni dejstva, da Cerarjeva vlada v resnici ni prestopila praga prave nacionalne politike, temveč se zadržuje v legah, ki jih je mogoče videti v različnih razlagah: da se v imenu mednarodno zahtevane politične stabilnosti postavlja v vlogo mazohista, ki se umika, vendar računa ne plača sama, temveč ga prenese na ranljive družbene skupine (begunci, ZZZDR); da politično stabilnost zagotavlja predvsem tretji privatizaciji in v imenu kriznega ekonomizma nastavlja rame tujemu kapitalu, ki mu ni uspelo priti v igro v prejšnjih privatizacijah; da se v vsebini in slogu komajda kaj razlikuje od »tretje poti« predsednika države Boruta Pahorja, ki se sidra v levici, toda ugajati hoče desnici in Cerkvi, pa še to v narcisistični maniri uničevanja simbolne vrednosti svoje funkcije na račun cenenega populizma, ki ne povzroča nič drugega, kakor sklepa začaran krog slovenskega drsenja v nacionalno samorazgradnjo. Tudi druge razlage bi se še našlo, pod njihovo črto pa je skupna ugotovitev, da Slovenija kot država še vedno nima svoje suverene strategije, razen te, ki so ji jo določili evropski politični deležniki ali pa institucionalni nosilci svetovnega kapitala.

Kjer populisti obmolknejo

Čeprav Slovenija potrebuje politično stabilnost, pa se kaže, kot da je postala prav njen talec. Določa jo globalizacija in njena ideologija ekonomizma, toda če povzamemo čas od leta 1989, od padca berlinskega zidu – izkazala se je kot dobra za biznis, toda duhovno utopična in družbeno preambiciozna. Ker evropske države sramežljivo, toda brezkompromisno preverjajo svoje nacionalne meje in s tem preizprašujejo svoj nacionalni interes, se kljub vsemu pojavlja nekaj mogočih priložnosti tudi za slovensko nacionalno refleksijo. Skrivnost nemara tiči v resorjih, ki jih desna populistična politika ne napada, in tam, kjer se predsednik Pahor ne pojavlja: v kulturi in šolstvu. Cinizem perverznega privatizacijskega kapitala, ki je Slovenijo trikrat opetnajstil, je, kot je povedal Badiou, pripeljal do dezorganiranosti naprednjakov. Pripeljal je do nihilističnega obupa širokih množic mladine, do servilnosti velike večine intelektualcev, in to je v Sloveniji posebej izrazit problem. Nekaj takega se je že dogajalo v 19. stoletju, pa tudi v dvajsetem, če se zatečemo spet v tezo, da smo trenutno v letu 1938.

Temu se je mogoče upreti samo in samo z novo samoprepoznavo, z novim odkritjem samega sebe; na nacionalni ravni to pomeni investicijo v področja in poklice, ki oblikujejo osebnosti in so v ekonomističnem besnilu kapitala povsem izgubili veljavo. Ko je učitelj izgubil avtoriteto pred seboj in navzven in ko je šolski sistem postal tehnična podpora gospodarstvu in ekonomiji, se je začelo. Ko je kultura postala le še proračunski porabnik in ne prostor duhovne odličnosti, se je nadaljevalo. Ko je religija postala gozdar, borzni posrednik in bazar za ideološki nakup šol in trgovino s človeškimi dušami in ko je politika postala psihiatrična klinika za mejne osebnosti, potem je tudi postalo jasno, da na južni meji ne more stati drugega kakor bodeča žica. V času izgubljene omike, in ko so videoigrice spodrinile Prešerna, se državljan težko še zaveda pomena poziva iz himne, naj žive vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak. Vse na južni meji s Hrvaško zanika slovensko himno in ljudje s tem nimajo več stika in tega kakor da ne čutijo kot problem.

Ker danes vse poteka v govorici denarja, se vprašamo, ali ne bi bilo pametno finančno intenzivno investirati v kulturo in šolstvo (namesto v banke), da bi ljudje spet dobili stik s pojmi, ki konstituirajo našo državo? Mar ne bi bilo pametno ukvarjati se s tem, da se vrne dostojanstvo poklicem, ki delajo z besedo, na primer, učiteljem, kulturnikom, novinarjem, kajti na koncu problema, ki je že tu, bodo menedžerji odpovedali in ekonomistična govorica se bo spremenila v histerično vreščanje vsakogar zoper vse. Koliko Slovencev še ve, da je tako obliko anarhije predvidel Hobbes že v 17. stoletju? Blaže in Nežica v nedeljski šoli zanesljivo ne.


Ko je vrag mejak

Foto: arhiv Dela