Ko mu je počil film, se je rešil tudi nočnih mor

Animator, ki že celo življenje živi v Zasavju. Prepričan je, da ima zato težave z zdravjem.

ned, 10.09.2017, 06:00
»Še pred kakim mesecem je bila javnost ogorčena zaradi požarov na Vrhniki in v Zalogu. Zahtevali so boljši nadzor, več strokovnosti pri odločanju, izbiri lokacij, izdajanju okoljevarstvenih dovoljenj ... Le nekaj tednov kasneje pa je taista množica pripravljena linčati okoljevarstvenike, ki zahtevajo enako.«

Dušan Kastelic je avtor najnovejšega animiranega filma The Box oziroma v prevodu Celica. Premierno bo prikazan naslednji teden na festivalu slovenskega filma v Portorožu. Film je nastajal dobri dve leti, padel pa ravno v čas ene najbolj intenzivnih okoljskih bitk na Slovenskem – za hoška polja in Magnino lakirnico, ki precej spominjajo na zgodbo o Lafargeu.

Rodil se je v Trbovljah, ki so v tistih časih veljale za enega najbolj onesnaženih krajev na svetu. Še vedno živi v Zasavju. Prepričan je, da je to glavni razlog, da ima vse življenje probleme z zdravjem. Malo so seveda krivi tudi geni, a če bi se rodil na Primorskem, bi imel verjetno bistveno manj težav. Spominja se, kako so v socializmu astmatične otroke poleti vodili na Debeli rtič. Da se nadihajo. Ob prihodu ga je pregledal zdravnik in vzdihnil: »Že spet eden iz Zasavja ...« In res je bila tam polovica astmatikov iz Zasavja. Tudi kasneje je svoja najboljša leta zapravil po bolnišnicah. A Zasavci slabega zraka niso jemali zelo tragično. Celo ponosni so bili, da zdržijo več kot drugi. Kot pijančki, ki se hvalijo, kdo ga več nese. Spomni se, kako je mama ob njegovih astmatičnih napadih vse noči prejokala ob postelji, ker ni vedela, kako naj mu pomaga. A takrat mamam ni padlo na pamet, da bi šle na cesto in zahtevale čistilne naprave. Šele nove generacije začenjajo razmišljati drugače! Tudi pri njem je počilo šele trideset let kasneje, ko so v Lafargeu začeli kuriti nevarne odpadke. To je bila kaplja čez rob ...

Kaj se je zgodilo, ko je Dušanu Kastelicu po vseh teh letih prekipelo?

Delam v glavnem ponoči. In prav ponoči je najbolj smrdelo po sežganih gumah in plastiki. Ko me je neke noči še posebej peklo v grlu, sem se odločil in naslednji dan šel na sestanek Eko kroga, ki se je proti sežiganju odpadkov boril že mnogo let. Borili smo se proti cementarni in predvsem proti državnim uradnikom ter na veliko presenečenje vseh, vključno z nami, na koncu celo zmagali! Višje sodišče je Lafargeu prepovedalo sežigati odpadke. Čeprav smo si prizadevali v dobro vseh, smo bili v velikem delu lokalne skupnosti izredno nepriljubljeni. Kako ljudem dopovedati, da ni glavni motiv okoljevarstvenikov zapiranje delovnih mest? Bile so celo konkretne grožnje. Veliko večino jih je sicer prestregel Uroš Macerl, ki ima k sreči zelo debelo kožo. Ampak tudi drugi smo bili deležni ostrih pogledov in komentarjev. To so bili precej stresni časi. Nanje se spomnim, ko na facebooku prebiram gonjo proti Marinčku in drugim okoljevarstvenikom, ki v primeru Magne ne zahtevajo nič drugega, kot da ne rine z glavo skozi zid in naj se okoljevarstveno dovoljenje pripravi strokovno, ne pod prisilo in na hitro. Še pred kakim mesecem je bila javnost ogorčena zaradi požarov na Vrhniki in v Zalogu. Zahtevali so boljši nadzor, več strokovnosti pri odločanju, izbiri lokacij, izdajanju okoljevarstvenih dovoljenj … Le nekaj tednov kasneje pa je taista množica pripravljena linčati okoljevarstvenike, ki zahtevajo enako.

In kakšno zvezo ima to z vašim filmom?

V časih gonje proti Eko krogu nisem preveč dobro spal. Nekoč sem v takem morastem polsnu imel čudne sanje. Znašel sem se v temnem, zatohlem prostoru, sredi množice ljudi. Vsi so imeli zaprte oči. Opazil sem, da se ne morejo premikati, ker imajo noge s koreninami zraščene s tlemi. Obupno sem se trudil, da bi jih zbudil in jim nekaj dopovedal, a brez uspeha. Nenadoma so odprli oči in začeli kričati – zbudil sem se ves prepoten. V naslednjih letih so se te moraste sanje ponavljale. Naj sem še tako poskušal to morasto podobo pozabiti, izbiti iz glave, ni šlo.

Podoba okoljskega aktivista, ki želi Zasavce zbuditi, jim sporočiti, naj vzamejo usodo v svoje roke in naj ne gledajo na Lafargeove poskuse sežiga kot »lipovi bogovi« …

Nisem strokovnjak za razlago sanj in na te stvari ne dam kaj dosti. A verjetno je podzavest res hotela povedati nekaj takega. Po letih mor so mi slike iz sanj postale celo nekako všeč, ker so bile vizualno močne. Začel sem se poigravati z idejo, da iz teh morečih slik naredim film. A to je bila ena iz kopice idej, ki jih imam v predalu in verjetno ne bodo nikoli uresničene. Da sem film dejansko naredil, je bil kriv splet naključij. V tistem času sem se intenzivno pripravljal, da naredim film po scenariju nekega drugega avtorja. Ta je bil sicer na začetku precej navdušen nad idejo, tik pred podpisom pogodbe pa si je premislil in se nehal odzivati na moje klice in e-pošto, in to nekaj dni pred iztekom roka za prijavo del na filmski center. Zgrabila me je panika. Takrat je bila kriza in nisem imel veliko dela, zato sem ta projekt krvavo potreboval. Čez noč sem se odločil, da naredim film o spečih ljudeh, zraščenih s tlemi. A moje sanje niso imele nobene zgodbe, za film pa potrebuješ zgodbo. In takrat sem spet po naključju odprl predal in zagledal svoj stari strip, ki je govoril o ploskoglavcih in majhnem, od njih zelo drugačnem dečku, ki jim gre zaradi drugačnosti na živce, zato ga poskušajo »ukalupiti«. Osnova zgodbe se je zelo lepo vklapljala v moreče ozračje, ki sem ga hotel prikazati. Nekaj dni in noči sem garal in tik pred zdajci sestavil zgodbo in jo prijavil na filmski center. Moram priznati, da prva verzija zgodbe ni bila bog ve kaj. Komaj je dobila dovolj točk, da je prilezla skozi sito ocenjevalne komisije. A kasneje sem jo precej predelal, tako da se mi zdi, da je sedaj precej boljša. Je pa zanimivo, da odkar sem začel delati ta film, nimam več morastih sanj! Upam samo, da jih ne bodo imeli tisti, ki ga bodo film gledali.

Zakaj ravno The Box – Škatla – in na drugi strani Celica? Ko pa je svet okrogel.

Angleži poznajo frazo to think outside the box. Od tod angleški naslov filma. Pri nas imamo podobno frazo razmišljati zunaj okvirjev. A film ne govori o okvirjih, temveč o škatli. Zato mi je slovenski naslov filma povzročil kar precej težav. Na koncu sem se odločil za Celico. Ker prostor, kjer se film dogaja, malo spominja na zapor. Čeprav mogoče to ni najbolj primerno, morda bi bilo primerneje Škatla ...

Vzorec nasprotja z realnostjo se ponovi tudi pri filmskih junakih: njihove lobanje niso okrogle, temveč ploske, tope. Prispodoba topoglavcev?

Kot rečeno, osnovna ideja izhaja iz nekega stripa in takrat ni imela takega konteksta. Šele kasneje sem jo nadgradil. Torej, bitja dremajo in se ne odzivajo na zunanje dražljaje, kakršno je za primer sežiganje odpadkov v cementni peči. Recimo … Bitja v glavnem ves čas dremajo, ker je njihovo življenje pač skrajno dolgočasno in mizerno, saj v škatli ni kaj drugega početi. Nekega dne pa začne sredi nje rasti novo bitje. Deček je drugačen od ploskoglavih sosedov. Celo lobanjo ima lepo okroglo. Je vesel, radoveden in živahen – in predvsem ne sprejema dejstva, da je tudi on z nogami zraščen s tlemi. Hoče tekati, biti svoboden … Bolj ko odrašča, bolj gre sosedom na živce. Dokler jim nekega dne ne zraste dobesedno čez glavo. Takrat se odločijo ukrepati.

Dušan Kastelic, mojster animiranih filmov, ilustrator, stripar in pedagog. Foto: Jure Eržen/Delo

Se ne bojite, da boste, ko bodo film videli Zasavci, pri nekaterih spet nepriljubljeni? Marsikdo se bo našel v Škatli, kjer so si sicer vsi prebivalci na las podobni.

Ne, nasprotno, upam, da bo film pozitivno vplival na ljudi. Sicer pa ni naperjen proti Zasavcem! Tematika filma je univerzalna. Gre za prastaro resnico in v umetnosti že velikokrat načeto temo o ljudeh, ki ne prenesejo, da kdo štrli iz množice. To je velik greh in takega je treba takoj zatolči. Zgodbo lahko prenesemo na vsakdanje življenje, politiko … Film deluje prek prispodob, v njem vsakdo vidi nekaj drugega. Nekaj prijateljev sem vprašal za mnenje in interpretacije so me zelo presenetile. Prijatelj, ki je precej veren, je dečka v filmu videl kot mesijo, ki odrašča med ljudmi, ki ga ne razumejo. Zaradi tega ga »križajo«, ampak njegova vera je močnejša in na koncu gre v nebo. Ta interpretacija dejansko zdrži, čeprav seveda s filmom nisem hotel povedati tega.

Distribucija vas že v preteklosti ni ravno navduševala …

Pri kratkih filmih je težko govoriti o resni distribuciji oziroma »prodaji«, saj kratkih filmov skoraj nikjer ne predvajajo. Včasih so jih predvajali v kinodvoranah kot predfilme, potem so jih zamenjale reklame. Po vsem svetu bi na prste rok lahko prešteli televizijske postaje, ki redno namenjajo svoj čas kratkemu filmu. Nekaj časa smo upali, da bodo stanje spremenili na bolje novi mediji, kot je youtube ali mobilni telefoni, ki se zdijo kot ustvarjeni za tako kratko pripovedno obliko. A se je izkazalo, da ljudje na telefonih gledajo vse kaj drugega kot kratke filme.

Pri Čikorji an kafe sem podpisal pogodbo o distribuciji z najmočnejšo firmo za distribucijo kratkih filmov. Pričakovanja so bila visoka, v resnici pa se je iz tega izcimilo bore malo. Najslabše je bilo, da sem jim za več kot šest let predal skoraj vse pravice do svojega filma. Izkupiček je bil bolj mizeren, po drugi strani pa sam nisem smel dati lastnega filma niti na youtube, da bi ga ljudje lahko vsaj videli; na youtubu je sicer nekaj »piratskih« kopij filma, a zelo slabe kakovosti. Na začetku me je bilo o tem celo sram govoriti, a potem sem izvedel, da se tudi drugim filmom ne godi bolje. Celo nekateri veliki festivalski hiti, ovenčani z ogromno nagradami, se zelo slabo »prodajajo«.

V zvezi s Celico omenjate tudi kontradiktorne interpretacije. Če je kontradiktoren film, je najbrž tudi avtor?

Ne vem, če sem ravno kontradiktoren. Je pa res, da si nenehno zapletam življenje. Po uspehu filma Čikorja an kafe so od mene pričakovali še en lep film, po možnosti po Mlakarjevi pesmi. Do konca življenja bi lahko delal take lepe filme in ljudje bi me imeli radi … Ampak kot pravim, si življenje rad kompliciram. Tisti, ki moje delo poznajo, vedo, da sem se vedno trudil, da bi bil vsak moj nov izdelek popolnoma drugačen od prejšnjega. In The Box je nedvomno zelo drugačen od Čikorje.

Trud, da se umetnik ne bi ponavljal, običajno stane.

Ja, tako delo je precej naporno. Na žalost so vse moje ideje zelo komplicirane in kompleksne. Nobena ni taka, da bi sedel in naredil film v treh mesecih. Trenutno me zanima odziv na Škatlo na portoroškem festivalu. Nato pa si bom vzel kak mesec počitnic in razmislil, česa bi se lotil. Razmišljam pa o tem – in to vse pogosteje –, da smo vsak dan starejši in da bo treba počasi začeti razmišljati o penziji. Prijatelji kulturniki, ki odhajajo v pokoj, imajo 350 evrov penzije! Torej se bom moral naslednjih nekaj let verjetno ukvarjati s projekti, ki mi bodo prinesli nekaj denarja, da si bom vsaj lahko privoščil dom za ostarele. Razmišljam o seriji risank za otroke na ekološko tematiko. Prek njih bi jim nevsiljivo poskusil pokazati pravo smer iz potrošništva. Otroke je namreč še mogoče spremeniti, odraslih ne več. Glavni problem, ki ga imamo danes, je pretirana poraba, življenje prek možnosti, ki jih še lahko prenese narava. In za to bodo plačali ceno naši otroci. A ljudje smo pripravljeni vse drugo spremeniti prej kot sebe. Ljudje zavestno nočejo spregledati. Danes imamo vsi dostop do informacij in vsakdo se odloči, kaj ga zanima. Žal večino bolj zanimajo slike ljubkih muck kot pa življenjski problemi.

Je Škatla doživela veliko popravkov?

Dve leti in pol je preteklo od trenutka, ko sem izvedel, da bo film financiran, pa do trenutka, ko sem ga oddal. Delal sem ga zelo drugače kot druge filme. Prej sem vedno imel vizijo, storyboard, animatik, ki sem se jim poskušal čim bolj približati. Držal sem se jih kot pijanec plota. To sem kot glavni napotek polagal na srce tudi študentom, ki sem jih učil. A tokrat sem se izneveril lastnemu pravilu. Večino popravkov sem bil prisiljen narediti zaradi tehnoloških težav med izdelavo filma. Po prvotnem scenariju naj bi se zgodba dogajala v brezkončnem prostoru nekje v podzemlju. Človek bi pričakoval, da to za današnjo računalniško tehnologijo ne bo problem. A ni tako. To je še vedno povezano z ogromnimi stroški, ki si jih s slovenskimi proračuni ne moremo privoščiti. Pa tudi softver, ki sem ga uporabljal, se je upehal že, če je bilo na sceni deset likov naenkrat, kaj šele nekaj tisoč! Vse se je tako upočasnilo, da je postalo neuporabno. Takrat je bila kar kriza, saj je bil film že napol končan, jaz pa sem ga moral vsebinsko razdreti in sestaviti na novo. Treba je bilo vsebinsko upravičiti, zakaj je na sceni samo petdeset likov, in ne nekaj tisoč. Precej sem razmišljal, a nazadnje mi je uspelo. Like sem prestavil v škatlo! Mislim, da s tem zgodba ni nič izgubila, celo nasprotno – pridobila je močan vsebinski element. Tako močan, da sem se nazadnje odločil, da bom po tem popravku poimenoval film: The Box.

Torej izdelava filma ni potekala gladko?

Sploh ne, predvsem je bilo veliko tehničnih problemov. Kljub temu da so danes računalniki vseprisotni v filmski industriji, moramo vedeti, da smo prvi računalniško generirani lik videli v filmu šele pred dvajsetimi leti. Tehnologija je torej še vedno precej v povojih. To področje se sicer hitro razvija. Če se spomnim, v kakšnih razmerah sem delal Celico in kako svoj prvi 3D-film Perkmandeljc, je tako, kot bi primerjal reaktivno letalo s samokolnico. Še vedno je ozko grlo renderiranje. V povprečju se je vsaka sličica renderirala skoraj eno uro. Film je dolg skoraj trinajst minut, vsaka sekunda ima petindvajset sličic, kar znese okoli 20.000 ur renderiranja! Če bi mi seveda vse uspelo v prvo, če sploh ne upoštevam poskusnih renderiranj, pa ponesrečenih renderiranj … 20.000 ur pomeni tri leta neprestanega renderiranja na enem samem, zelo močnem računalniku. In ker toliko časa seveda nimamo, moramo najeti tako imenovano renderfarmo. Komercialne renderfarme računajo okrog tri evre za uro renderiranja. Samo ta strošek zlahka preseže celoten proračun slovenskega kratkega filma! K sreči sem naletel na mlado romunsko podjetje Renderstreet, ki mi je ponudilo res zelo ugodne pogoje. Vse skupaj me je stalo samo nekaj tisoč evrov. Sem pa seveda moral privoliti v nekaj kompromisov. Zaradi tega je slika malce bolj »zrnata«, kar zna zmotiti tiste gledalce, ki so navajeni brezhibno gladkih animiranih filmov hollywoodske produkcije. A meni je ta grobost v sliki celo všeč, daje ji poseben karakter.

Srečen izid posla torej, v nasprotju s ploskoglavci, ki ne doživijo srečnega konca – kljub melodiji, ki para srce.

Melodija, zvočni dizajn in efekti so delo Mateje Starič. Na srečo je bil film Mateji zelo všeč, zato se je še posebej potrudila in vanj vložila ogromno časa in ustvarjalne energije. S prekinitvami je z zvokom delala skoraj dve leti. Naredila je vsaj deset verzij pesmice, ki jo prepeva mladenič v filmu, preden sem bil zadovoljen. Hotel sem namreč zelo specifično pesmico. Po eni strani simpatično, tako, ki gre v uho, po drugi pa malo zoprno, kot pesmica Damjana Murka, ki si jo slišal zjutraj in si jo potem cel dan ne moreš izbiti iz glave. No, vsekakor je Mateja delo opravila genialno. Na koncu je vse to tudi sama odpela, odigrala ... Film je zaradi nje za razred boljši.

Prijavi sovražni govor